Nemci niso dovolili predaje Puigdemonta. To je velik udarec za špansko pravosodje

Akademkinja Alenka Šelih o nesrečni nemški aretaciji katalonskega voditelja, ekstradiciji, predaji, represiji in demokraciji.
Fotografija: Alenka Šelih, zaslužna profesorica in članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Odpri galerijo
Alenka Šelih, zaslužna profesorica in članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Zaslužna profesorica za kazensko pravo in kriminologijo ljubljanske pravne fakultete in članica SAZU, njena bibliografija obsega prek 400 del. Pogovarjali sva se predvsem o nesrečni nemški aretaciji katalonskega voditelja, sogovornica podrobno razlaga evropski nalog za prijetje in predajo, razlike v opisu kaznivega dejanja v španskem in nemškem kazenskem zakoniku, instituta ekstradicije in predaje.

V slovenskem pravnem okolju je bila prva, ki je opozorila na problem žrtev kaznivega dejanja in pravice otrok, znana je po zavzemanju za humano reagiranje na kriminaliteto in spoštovanje standardov pravne države. V novejših delih je izpostavljala potrebo usklajenega upoštevanja načela varstva človekovih pravic in varnosti, slednja ne sme imeti prednosti pred prvo.

Kakovost demokracije v Evropi se dramatično znižuje. Potegniti je mogoče dolg lok od Grčije do Katalonije, tu zraven so še čedalje bolj avtoritarni režimi v vzhodni Evropi. Kako vidite stanje demokracije?

Stanje demokracije se je bistveno spremenilo od leta 1991 in tudi od časa, ko je Slovenija postala članica Evropske unije. Zelo važen vzrok je bila gotovo finančna kriza, ki se je razširila v ekonomsko in tudi družbeno krizo. To se mi zdi pomemben dejavnik, drugi pa je seveda problematika beguncev in priseljenski val, ki očitno ni bil spontan, ampak na neki način režiran oziroma dopuščen. Eden od razlogov zanj je bila gotovo tudi velika odprtost kanclerke Angele Merkel za sprejemanje beguncev. Ta dva dogodka in procesa, ki sta ju sprožila, sta verjetno precej prispevala k temu, da se je stanje demokracije dejansko spremenilo.

Kar zadeva evropsko poseganje v Grčijo, ni bilo deležno splošnega aplavza, tudi v sami Nemčiji je bilo slišati močne glasove proti temu. V Zeitu in Spieglu, ki ju spremljam, je bilo zaslediti stališča, nasprotna tistim, ki jih je imela kanclerka Merklova in zlasti finančni minister Schäuble, ki je bil najpomembnejši faktor, vplival je na to, kako se je vsa Evropska unija odzvala na grško finančno krizo. Tudi pri nas je bilo mogoče slišati različne glasove, to je po svoje imelo posledice na to, kako se je skušalo upravljati in regulirati krizo v Sloveniji.

S temi procesi je povezan tudi vzpon radikalnih strank, ki so se začele pojavljati tudi v zahodnoevropskih državah. Marine Le Pen in njen oče Jean-Marie sta bila močno prisotna, ampak stare demokracije imajo vendarle to moč v sebi, da angažirajo svoje državljane ob takšnem pojavu in ga nevtralizirajo.

Zahodne družbe so bolj odporne …

Ja, že na predsedniških volitvah leta 2002 je socialist Lionel Jospin v prvem krogu popolnoma pogorel. Obstajala je nevarnost, da bi zmagal Jean-Marie Le Pen, in Francozi so neverjetno disciplinirano strnili vrste. Podobno tudi lani, a tokrat je bil položaj malce drugačen, Emmanuel Macron je vendar predstavljal nekaj novega, obetajočega. Po enem letu pa je verjetno marsikoga razočaral, ampak to se zgodi pri velikih pričakovanjih, ni jih mogoče izpolniti. Podobna primerjava velja tudi za Slovenijo, kjer so bila pričakovanja od samega začetka, od ustanovitve in razglasitve države, zelo velika in se seveda niso mogla vsa realizirati. In potem nastopi hudo razočaranje.

Zame je zelo veliko razočaranje Poljska, imam stare zveze s Poljsko, prvič sem jo obiskala kot asistentka na Inštitutu za kriminologijo, naučila sem se poljsko in vsaj v glavnem spremljam položaj v njej. Sedanji razvoj se mi zdi neverjeten, nepričakovan. Kadarkoli pa sem bila tam, sem opažala zelo veliko razliko med vasjo in mestom. V Sloveniji tega sploh ne poznamo, ta pojem polska wieś, poljska vas, ima čisto specifično konotacijo in je neki drug svet. Na tem gradi Kaczyński, to je njegova baza in očitno je urbani del družbe prešibak, premajhen … Na neki način se s tem potrjuje to, na kar je pred leti opozoril Aleš Debeljak, ko je pisal o vzhodni in srednji Evropi, kot ilustracijo pa navajal Czesława Miłosza, njegovo knjigo, ki se v poljščini imenuje Rodzinna Europa, kar pomeni približno domača, družinska Evropa. Ko so jo prevajali v francoščino, je prevajalec menil, da bi bilo mogoče dobro uporabiti kak drug izraz, in odločili so se za Une autre Europe. Vzhodna Evropa je torej postala Druga Evropa in zdaj se je dejansko pokazalo, da je »druga Evropa«.

Za Češko in Slovaško tega ne moremo reči, a so trendi podobni, položaj na Madžarskem pa je zelo zaskrbljujoč za Evropo v celoti. Za nas, ki smo sosedje, pa še prav posebej. Še zlasti, ker o Orbánu in njegovih uspehih nekateri govorijo z veliko simpatijo, razumevanjem, kot da je to ustrezna smer.

Lahko EU obstane s tako okrnjeno demokracijo? Ali pa, kot pravi Janis Varufakis, bo Evropa bodisi demokratična bodisi je ne bo?

Problem tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja pri delovanju Evropske unije dejansko že ves čas obstaja. Ko sem prebirala gradivo o evropskem nalogu za prijetje in predajo (ENPP) – ne gre za zaporni nalog, to je povsem napačna oznaka –, kaže način, kako je bil sprejet, na delovanje EU, ki ni korektno. Nalog je bil sprejet v obliki okvirnega sklepa, torej kot dokument, ki so ga vse članice dolžne sprejeti, način, kako ga v svoji zakonodaji realizirajo, pa je prepuščen njim. Slovenija je to naredila z zakonom, a je morala za to spremeniti ustavo; eden od pomembnih znakov tega naloga je, da v določeni meri odpravlja prepoved ekstradicije lastnih državljanov tujim državam. To je staro pravno načelo. Zdaj je spremenjeno v tem smislu, da Slovenija svojih državljanov ne izroča, razen če gre za izročitev članicam Evropske unije. Ta sklep, ki močno posega na področje človekovih pravic, je sprejel svet EU, baje v popolni tajnosti, parlament je bil minimalno angažiran ali pa morda sploh ne. Skratka, tako pomemben dokument, ki je norma evropskega prava, je bil sprejet pravzaprav kabinetno. Parlament, ki ima edini demokratični temelj, ni sodeloval. Ta primer ni edini, je pač primer s področja, ki ga poznam. Podobno se dogaja tudi pri drugih primerih in na drugih področjih.

Spomnite se na primer skupine za evro, vodil jo je Nizozemec Dijsselbloem; ta je zlasti Grčiji, Cipru in Portugalski pa tudi Sloveniji pravzaprav diktirala pogoje in ravnanja, potrebne za izhod iz krize in stabilizacijo financ. Imela ni nobene demokratične kvalifikacije, in ko se je to razvedelo, je bilo slišati precej kritik, toda do sprememb ni prišlo.

Domači, zlasti pa tudi tuji mediji relativno pogosto opozarjajo na to, da bi bilo treba spremeniti delovanje, da bi bilo treba odpraviti ta demokratični primanjkljaj in doseči, da bi demokratično izvoljeni organi oziroma tisti, ki jih oni izvolijo, imeli večjo besedo in večje pristojnosti. Ampak očitno ni nobene volje za to, niti v velikih članicah ne. Beremo o tem, da je bila povezanost Evrope v času renesanse (brez EU) izredno močna in da bi se morali tam zgledovati in poiskati nove ideje; da je zdaj čas, ko bi se morali angažirati državljani. A nič takšnega ni videti.

Predsednik Macron je v svojem govoru na Sorbonni govoril o tem, da so zdaj potrebni »heroji demokracije«. Ni jih videti (smeh). Zdi se, da so bili res veliki zagovorniki Evrope državniki, ki so imeli izkušnjo druge svetovne vojne in so se globoko zavedali, kaj pomeni razdeljena in nacionalistična celina. Vprašanje je, kako bo Evropa lahko zdržala brez sprememb, po drugi strani pa je gotovo EU edini garant za mir in blaginjo na kontinentu. Zlasti za takšne majhne države, kakršna je Slovenija. Brez Evropske unije bi bili prepuščeni najhujšim pritiskom, ki si jih je mogoče zamisliti – s severa, vzhoda in zahoda.

Katalonija je postala evropski problem. Z nesrečno nemško aretacijo Puigdemonta ni več problem Španije, temveč zelo evropsko vprašanje. Kako komentirate? Vas je aretacija presenetila? Pred tem ga dve državi nista prijeli na podlagi mednarodne tiralice.

Ne poznam natančno položaja v Belgiji in tega, kakšen razlog je bil, da nalog ni bil naslovljen že na belgijske organe. Čeprav naj bi šlo za pravno vprašanje, je to seveda tudi politično vprašanje par excellence. Prebirala sem Soir in videla, da je flamski del Belgije zelo naklonjen Kataloniji, kar seveda ni presenetljivo. Mogoče je to razlog, da Španija naloga za prijetje in predajo ni izdala za Belgijo. Vsekakor pa je očitno, da so Puigdemontu sledili, bil je nadzorovan, in če so v Nemčijo poslali nalog, ni presenetilo, če so mu Nemci odvzeli prostost. Potem so ga izpustili z varščino. V prvem sklepu, ki so ga sprejeli in ki bo zdaj še enkrat preizkušen, so dovolili predajo samo za neke vrsto zlorabe javnih sredstev in ne za upor (rebellion), kar je bila glavna zahteva španskega pravosodja. Zanimivo je, da so preizkušali tako imenovano dvojno kaznivost.

Razložite, prosim.

To je posebnost tega naloga. Do tega naloga smo poznali samo ekstradicijo. To je star institut, ki se izvaja tako, da je en del političen in gre prek zunanjega ali pravosodnega ministrstva, ugotavlja se zlasti tako imenovana dvojna kaznivost. To pomeni, da mora biti dejanje, za katero se zahteva izročitev, v enaki obliki kaznivo tudi v državi, ki naj osebo izroči. Pri nalogu za prijetje in predajo pa je dvojna kaznivost odpravljena, in sicer tako, da je najprej navedenih 32 kaznivih dejanj, ki jih imenujemo kataloška kazniva dejanja – za te se dvojna kaznivost ne preverja, ker velja predpostavka, da morajo članice EU zaupati pravnemu sistemu druge članice in da gre za dejanje, ki je kaznivo v obeh sistemih. Med temi dejanji so uboj, kaznivo dejanje, ki je enako ali podobno v vseh pravnih sistemih, a tudi rasizem, ki kot tak ni opredeljen kot kaznivo dejanje in je lahko v različnih pravnih sistemih zelo različno opredeljen. Kljub temu se zanj ne preverja dvojne kaznivosti. Pri preostalih kaznivih dejanjih, torej tistih, ki niso navedeni v tej listi, se dvojna kaznivost lahko preverja in kaznivega dejanja upora (rebellion) ni med kataloškimi kaznivimi dejanji. Nemško sodišče je zato preverjalo, ali sta opis kaznivega dejanja, kakršen je v španskem kazenskem zakoniku, in opis podobnega kaznivega dejanja, kakršen je v nemškem, enaka. Ugotovili so, da nista, zato niso dovolili predaje za to kaznivo dejanje. To je seveda velik udarec za špansko pravosodje. Pomeni, da nalog v tem delu ni bil upravičen. Zato je predaja Puigdemonta zelo vprašljiva.

Zadeva je za Nemčijo v vsakem primeru težavna: ni si mogoče predstavljati predaje, ekstradicije, po drugi strani gre za vprašanje enotnosti Španije. Kaj menite?

Predaje verjetno res ne bo. Mislim pa, da je nemško sodišče v svojem sklepu napisalo, da obstaja možnost političnega pregona, kar seveda pomeni hudo kratenje človekovih pravic. Položaj je resnično zagaten v vsakem primeru.

Nemčijo kot pravno državo vsi visoko cenimo, težko si je predstavljati nerazumevanje političnih dimenzij katalonskega vprašanja. Kaj je pričakovati od sodišča na višji ravni?

V gradivu, ki sem ga prebirala, sem zasledila stališče, da je nemška teorija, ki je zelo skeptično sprejela ta nalog, že takrat opozarjala, da ima v primeru kratenja človekovih pravic sodišče pravico presojati, ali ne stoji za nalogom prav to. To je v nemški teoriji precej široko sprejeto. Zato mislim, da Puigdemonta ne bodo predali.

To je mogoče sklepati tudi po tem, kako so potekale stvari doslej, kajne?

Ja. Oziroma če bo predan, bo predan samo za kaznivo dejanje zlorabe. To seveda ni tisto, zaradi česar je špansko sodišče izdalo nalog. Če se ne motim, tiči očitek o zlorabi javnih sredstev v tem, da je organiziral referendum, kar pa je težko dokazati.

Bili ste med podpisniki peticije v podporo katalonskemu narodu. Nasilja Španije ob katalonskem referendumu ni nedvoumno obsodila Evropa in tudi ne Slovenija, ki je sama šla po tej isti poti. Kako razložiti, da ni bilo več razumevanja za položaj in dejstva v Kataloniji?

Stališče Evrope je zelo pragmatično. Osebno mislim, tudi zaradi izkušenj, ki jih imamo Slovenci, pa tudi brez tega, poznavajoč kazensko pravo, da represija nikakor ni primeren način reševanja političnih problemov. Kazensko pravo in kazenskopravna represija sta najhujše sredstvo, ki ga ima država. Če se je kdaj pokazala neučinkovitost tega sredstva, se je to pokazalo z nasilnimi političnimi procesi v bivši Jugoslaviji, kjer je prišlo do hudega kratenja človekovih pravic. Seveda ne trdim, da gre za takšne zlorabe v Španiji. Vendar je represija najtežje sredstvo, ki ga ima država za to, da se brani napadov nase in na svoje prebivalce. To je sredstvo, ki ni primerno za rešitev političnega problema; s tem ga je mogoče potlačiti, a potem izbruhne kasneje.

Ob teh vprašanjih človek gotovo pomisli na podobne probleme, ki so jih Španci doživeli z Eto v Baskiji. Prisilni ukrepi niso pripeljali do nobenega pozitivnega rezultata; šele ko se je nasilje na eni in drugi strani nehalo in se je začel dialog, so se stvari začele spreminjati. Uporaba prisilnih sredstev ponavadi spodbudi podobno reakcijo, in šele ko pride do dialoga, je mogoče vprašanje rešiti. Podoben položaj smo lahko opazovali na Severnem Irskem: dokler je obstajala samo konfrontacija, celo vojaška in tudi kazenskopravna, ni bilo mogoče rešiti ničesar. Šele z dialogom na Severnem Irskem se je nasilje pomirilo, potem ko se je prenehalo z uporabo prisilnih sredstev, in danes je Sinn Fein parlamentarna stranka. Ta dva primera sta zelo očitna. Iz Puigdemontovih izjav v francoskih, belgijskih in nemških medijih izhaja, da je bil za dialog, nikakor ni vztrajal pri samostojnosti takoj in zdaj, a do tega dialoga ni prišlo.

Peticijo sem podpisala, ker se mi je zdelo glede na zgodovino Slovenije enostavno spodobno, da to naredim. Situaciji sta zelo podobni, če odmislimo to, kar danes trdi Evropa, da se to, kar se dogaja v Španiji, dogaja v demokratični državi, ono, kar se je dogajalo v Jugoslaviji, pa se je dogajalo v totalitarni državi; ne glede na to so podobnosti. Imam tudi nekaj kolegov v Barceloni, občudovali so naš proces, na neki način smo bili njihov vzor. Neka kolegica mi je rekla, da smo morali biti zelo pripravljeni na osamosvojitev. Res je, da smo imeli številne institucije, ki so lahko prevzele funkcijo državnih institucij, bolj kot v Kataloniji.

No, bil je tudi zelo drugačen zgodovinski kontekst.

Seveda in brez tega se to ne bi zgodilo.

Kaj nam reakcija Španije pove o stanju demokracije v tej državi? Ni dovolila referenduma, uporabila je brutalnost, državljane je hotela utišati s pendreki. Gre tudi za spomin na vojaško diktaturo, fašizem? Kaj nam o njeni demokraciji govori širjenje kroga političnih zapornikov?

Ne bi si upala reči, da gre za ostanke fašizma, ampak Španija je bila, kot rečeno, zelo na preizkušnji že zaradi Baskije, ima izkušnjo odcepitve in ni izključeno, da je ta zgodovinska izkušnja narekovala zelo trdo držo. Ne moremo pa seveda izključiti niti vplivov frankizma, ta je bil močan. Spomnim se, da so odvetniki v Španiji, ki sva jih z možem srečevala na kongresih odvetniške unije – in odvetniki so običajno bolj liberalna, demokratična skupina ljudi –, večkrat omenili, da v času generala Franca ni bilo tako slabo, saj so pravzaprav kar dobro živeli ... Seveda, če si bil na pravi strani.

Evropa bi morala razmisliti o tem, da je ravno Španija bila tista, kjer se je pred osemdesetimi ali nekaj več leti evropska tragedija začela s špansko državljansko vojno. Ne zdi se mi prav, da so jo tako prepustili samo sebi, in to iz bolj ali manj pragmatičnih ali egoističnih razlogov. Več držav je, ki se verjetno bojijo podobnih problemov – pomislimo samo na Korziko ali Provanso v Franciji. Verjetno so tudi druge države podobno ravnale zaradi lastnih interesov. Res pa je, da se na ta način dela razlika pri poseganju v to, kaj šteje za notranje zadeve države in kaj ne. Treba se je spomniti Grčije, kjer finančna kriza ni bila notranja zadeva in je bilo vpletanje vanjo tako rekoč samoumevno; podobno je bilo v Sloveniji v času finančne krize – čeprav smo se potem morali sami skopati iz tega. Nenadoma pa so razmere v Kataloniji – ki so po mojem eklatantna evropska zadeva, ker gre za evropske vrednote, celovitost Evrope, pravzaprav za obstoj neke povezanosti – notranja zadeva.

Ali ni v tem smislu vprašanje Katalonije problem, nemara večji od brexita? Gre vendar za temelje EU in za demokracijo.

Točno. A za vsem tem je egoizem, prevladali so interesi, ki jih imajo velike države.

Velik problem Katalonije je, da je napol razdeljena država, vprašanje je, ali bi bil referendum uspešen, če bi bil dovoljen. In vendar – je v današnjem času mogoče stremljenja po neodvisnosti sploh ustaviti? Kako je danes s suverenostjo v EU, nacionalnimi stremljenji pa z načelom samoodločbe?

Narava nacionalne države se zelo spreminja, danes nacionalna država ni več to, kar je bila v 19. stoletju, ko je pravzaprav nastala. Moč kapitala in ogromnih korporacij je postala tako globalna, te korporacije razpolagajo z ogromno močjo, pomislimo samo, kaj se je zgodilo s Cambridge Analytico in Facebookom. Vpliv korporacij je postal nepredstavljivo velik in njihova moč spodkopava nacionalno državo in organe, ki delujejo v njenem imenu. Najbrž bo treba spet premisliti, kakšne so značilnosti in funkcije nacionalne države v današnjem času. Te stvari se zelo spreminjajo.

Kar pa zadeva pravico do samoodločbe, ostaja enaka, kot je bila, samo realizirati jo je marsikdaj zelo težko. Prihaja tudi do zelo resnih ekonomskih razmislekov, vzemimo Škotsko, na primer. Ima dolgo državno tradicijo že v srednjem veku, na neki način si Škoti želijo samoodločbe, a so po drugi strani zelo zadržani do tega, kako to narediti in ali sploh narediti. Ljudje danes tudi zaradi ekonomskega statusa in načina, kako živijo, niso pripravljeni tvegati vsega. To nacija naredi šele takrat, ko misli, da ne gre več dalje na enak način. Slovenija je dober primer tega, večina ljudi je mislila, da ne moremo več zdržati v Jugoslaviji. Če pa takšne situacije ni, je težko iti v tvegan projekt, kakršen je osamosvojitev. Ni nujno, da se posreči.

Prejle sva omenili dvojna merila EU, enkrat gre za notranje vprašanje držav članic, drugič je vpletanje spet dovoljeno. Hipokrizija Unije je popolna, mar ne? Je Evropa postala kot supermarket?

To je zelo nenačelna politika in res je, da so manjše države pri tem bolj izpostavljene. Če sledimo načinu, kako zdaj in v preteklih letih delujejo organi Evropske unije do Slovenije, vidimo zelo arogantno držo, ravnanje s pozicije tistega, ki ima moč in oblast. Pri čemer je naša situacija bistveno drugačna od grške, čisto sami smo se izkopali iz finančne krize, a vse tiste zaveze, ki so bile dane v neki drugačni situaciji od današnje, moramo izpolniti. Zelo sem skeptična do teh neoliberalnih gospodarskih konceptov, ihta privatizacije se mi zdi nesprejemljiva. Kdo pa je Slovenijo spravil v tak položaj? To so vendar bila predvsem zasebna podjetja oziroma podjetja, ki naj bi se privatizirala – pa naj gre za škofijski Zvon 1 ali 2, za Pivovarno Laško, Merkur in številna druga, manjša. Če bo Evropa oziroma EU res postala »supermarket«, v katerem bo vsak vzel, kar mu bo po volji, gotovo nima prihodnosti. Evropa in EU temeljita vendar na določenih vrednotah, za te mislimo, da so njeno bistvo.

Kako vidite vlogo Evrope, ko gre za avtoritarne režime na vzhodu? Opažamo previdno vpletanje v primeru Poljske oziroma sploh ne v primeru Madžarske in precejšnjo nemoč EU, pa čeprav obe kršita temeljna načela povezave, znižujeta standarde demokracije, krčita civilno družbo, vprašljive so predvsem reforme v pravosodju. Kako vi razumete retrogradnost v vzhodni Evropi, je demokracija postala njihov sovražnik?

Treba je pogledati na Evropsko unijo in njen razvoj. EU je nastala kot ekonomska in finančna zveza, in če vzamem samo kazenskopravno področje, zanj velja, da je toliko izraz suverenosti države, da EU sploh ni posegala na to področje. Šele v devetdesetih letih se je to spremenilo, zelo močno pa po enajstem septembru 2001. In kolikor je Evropska unija na začetku posegla na področje kazenskega prava, je posegla samo pri finančnih interesih EU. Šlo je torej samo za skupen pregon tistih kaznivih dejanj, ki so povezana z evropskimi financami. Če izhajamo iz tega ozadja Evropske unije, potem je seveda zadržanost do poseganja v državo bolj razumljiva. Ampak v preteklih desetih, petnajstih letih se je spektrum delovanja Unije bistveno razširil in je segel tudi na vsa druga področja. In zato bi najbrž morali biti bolj »pogumni« pri poseganju, kadar gre za kršitve evropskih vrednot in evropskih norm. Neodvisno sodstvo je vrednota in načelo Evropske unije, razglašeno je v številnih pravnih aktih, zagotavljanje takšne neodvisnosti v državah članicah ne more biti kar samoumevno, ampak bi bilo treba, kadar je ogroženo, pač doseči, da se ga spoštuje. Evropska unija je po formi, ki jo ima, podrejena nacionalnim državam, zato je njen poseg v drugo državo tako zelo težak. Ker je to odvisno od vseh, se zlasti pomembne, velike članice izogibajo možnosti, da bi bilo mogoče poseči vanje. Ta občutek ogroženosti suverenosti je bil pomemben razlog za odhod Velike Britanije, priznavanje odločb Evropskega sodišča za človekove pravice in sodišče EU je bilo zanjo strašansko boleče.

Kaj se dogaja s pravom, z mednarodnim pravom, pravno državo? Vtis je, da podobno kot demokracija postaja čedalje bolj marginalno.

Nimam vtisa, da bi bilo tako marginalno. Po eni strani smo postali bolj občutljivi za to, kot smo kadarkoli bili, zato je vprašanje delovanja pravne države in vladavine prava dosti aktualno. V mednarodnih odnosih je seveda drugače, tam je ta znameniti raison d'etat pri velikih državah čisto nekaj posebnega. Če pogledamo, kar se dogaja na Bližnjem vzhodu, nima z vladavino prava nič skupnega, klasični principi mednarodnega prava so bili vsi prekršeni. To je eno najbolj žalostnih poglavij sodobne zgodovine.

Drugače pa je znotraj Evropske unije, težko bi rekla, da pravna država nima več velikega pomena. Povsod je poudarjen pomen tega načela, vendar se na številnih področjih poskuša poiskati obvoze. Če pogledate spremembe v pravosodnem sistemu na Poljskem – poljska vlada in parlament stalno zatrjujeta, da delujeta v imenu pravne države, ker bo zagotovljeno boljše pravno varstvo. Ampak sočasno obidejo načelo nepristranosti, samostojnosti in neodvisnosti sodstva. Pri teh procesih gre za določeno izigravanje pravne države. EU ob tem reagira z zelo velikim obotavljanjem in previdnostjo. Mislim, da se to dogaja tako zaradi načina njenega nastanka kot zaradi vloge velikih držav, ki pri vsakem takem posegu na koncu vidijo same sebe. To je tipično pri Združenih državah Amerike, ki ne priznavajo Mednarodnega kazenskega sodišča zaradi možnosti, da bi se pred ICC znašle tudi one, kar je seveda nepredstavljivo. V mednarodnem pravu imajo pač politični odnosi in moč mednarodnopravnih subjektov mnogo večji pomen kot v preostalih pravnih vejah.

Komentarji: