Neorokoko v Ljubljani

Padel sem s kolesom. Imam zlomljen palec na levi roki. Udarec in rano na desnem kolenu, močno sem popraskan na desnem komolcu. Za vse našteto je na voljo izvid z ljubljanske urgence. Razmišljam o odškodninski tožbi mestne občine Ljubljana.

Objavljeno
21. september 2019 06.00
Posodobljeno
21. september 2019 06.00
Robniki so včasih označevali mejo med pločniki in cestišči. Vedelo se je: tam, kjer je robnik, se bo spremenil nivo tal. V neorokokojskih ljubljanskih talnih ureditvah je ta vidik popolnoma nejasen in zabrisan. FOTO: Jure Eržen
Janez Suhadolc
Janez Suhadolc
Ljubljanske novogradnje po dolgem in počez zaznamujeta dolgčas in puščoba. Vsega ne kaže naštevati, zadnji prispevek v sodobni ljubljanski arhitekturni nanizanki je hotel Intercontinental. Napovedi za prihodnost niso obetavne. V mislih imam, na primer, prihodnji videz novega Šumija in nove stavbe Petrola vizavi podirajočega stadiona za Bežigradom. Sicer pa: še pomnite, tovariši? Na tem mestu je bilo še leta po končani vojni nogometno igrišče Primorja. To kar tako, mimogrede.

Arhitekti ne smejo, ni dovoljeno, niso sposobni, se niso naučili, se ne spodobi, ni moderno, da bi ustvarjali arhitekturo, ki bi bila kolikor toliko konkurenčna stvaritvam iz preteklih dob. Če je Plečnik nedosegljivi ideal, bi se lahko kosali vsaj s Šubicem, Vurnikom, Rohrmanom, Strenarjem, Spinčičem, Tomažičem, Suhadolcem, Sivcem, Mušičem, Costaperario ..., če se nekoliko omejim na predvojna imena. Kar manjka v višavah, skušajo aktualni arhitekti nadomestiti z neorokokojskimi talnimi ureditvami. Granitne kocke, velike, srednje in majhne, robniki iz betona – nekateri so iz granita, kinete, označbe za slabovidne, tlakovci iz kamna in betona različnih barv in oblik, sem in tja je zasajeno kakšno drevo, večji betonski kosi naj bi bili klopce, prismojena talna osvetljava ... Igračkanje z vsemogočimi motivi in materiali postaja moreča manira talnih ureditev.


Višina, kot se projektantu zljubi


Vrh takih neorokokojskih posegov so zelenice, zeleničke in zeleničice. Pri oblikah teh »elementov mestne opreme« fantazija ljubljanskih talnih oblikovalcev ne pozna meja. Če bi to krasoto po kakšnem čudežu lahko videli arhitekti in vrtnarji Sončnega kralja, bi od sramu povesili oči, sklonili bi glavo, zardeli bi do ušes. Zelenicam, zeleničkam in zeleničicam so konkurenčni robniki.

Robniki so včasih označevali mejo med pločniki in cestišči. Vedelo se je: tam, kjer je robnik, se bo spremenil nivo tal. V neorokokojskih ljubljanskih talnih ureditvah je ta vidik popolnoma nejasen in zabrisan. Robniki včasih so, a ne določajo različnih nivojev, včasih so visoki nekaj centimetrov, lahko tudi deset ali več. Robnik na Krakovskem nasipu je visok zajetnih 32 centimetrov, pri Drami je visok 20 centimetrov. Skratka, višine robnikov so popolnoma nerazločne in se naredijo, kot se kakšnemu projektantu zdi ali zljubi.

Zahrbtni robniki imajo vse polno črnih sledi kolesarskih gum, ki dokazujejo, da so mnogi kolesarji utrpeli bolj ali manj boleče bližnje srečanje z njimi.


Vrh »robničenja« so taki robniki, ki se nepričakovano, kar tako, za špas in kratek čas, poševno dvigujejo iz tal in se potem spet poševno spuščajo nazaj k tlom. Neorokokojska ureditev parterja pred Intercontinentalom, ki se potem nadaljuje proti stavbi Kozolca, je vzorčen primer take talne ureditve.


Bližnje srečanje z robniki


Na enem od takih »rastočih« in »pojemajočih« robnikov med Intercontinentalom in Kozolcem sem padel s kolesom. Nisem edini, moj znanec je padel s kolesom na »rastočem« robniku pred Konzorcijem. Svojo nezgodo razlagam znancem in prijateljem, ko me sprašujejo, zakaj imam obvezano koleno in obe roki. Vsi, čisto vsi, vedo za bridke izkušnje ljubljanskih kolesarjev na novih talnih ureditvah. Zahrbtni robniki imajo vse polno črnih sledi kolesarskih gum, ki dokazujejo, da so mnogi kolesarji utrpeli bolj ali manj boleče bližnje srečanje z njimi. Za polomljene roke sem slišal, mrtvih za zdaj menda še ni bilo.

S temle pisanjem ne bom spremenil ljubljanskega stampeda talnih ureditev. Tega si niti v sanjah ne domišljam. Bi pa vseeno skromno predlagal, da bi se čela zahrbtnih »rastočih« in »padajočih« robnikov označila z živordečo barvo.

Vse, kar opisujem in popisujem, se nanaša na ljubljansko mestno središče. Slovenska prestolnica se razteza od Črnuč do Viča in od Šentvida do Zaloga. Marsikje kažejo talne ureditve neugledna gola rebra. Razpadajoči betonski robniki so normativni za nemarščino talnih ureditev ljubljanskih predmestij. Za vzorec predlagam ogled pločnikov na tacenskem klancu, križišče pri Plavi laguni, smrtno nevarno Ižansko cesto za pešce in kolesarje, neugledno Tržaško cesto ...

Zdi se mi nepravično, da se prispevki vseh Ljubljančanov porabljajo skoraj izključno za opisani neorokoko v središču Ljubljane.