Neposreden, a kmečko previden bogataš
Bogomir Auprih velja za dobičkarskega rekorderja pri izplačilih dividend fizičnim osebam pri nas. Lani je od dividend Taba dobil 1,7 milijona evrov. Letos nič.
Odpri galerijo
Bogomir Auprih FOTO: Blaž Samec/Delo
Po premoženju sodi med trideset najbogatejših Slovencev. Revija Manager je njegov lastniški delež v Tovarni akumulatorskih baterij (Tab) Mežica – gre za eno najbolj uspešnih slovenskih podjetij – ocenila na 40,7 milijona evrov. Lani je samo na račun dividend podjetja, ki ga vodi in v katerem je skoraj 16-odstotni lastnik, Bogomir Auprih prejel več kot 1,7 milijona evrov bruto dividend. Velja za dobičkarskega rekorderja pri izplačilih dividend fizičnim osebam pri nas. Ob tem mu, glede na zadnje javno objavljeno poročilo o njegovih letnih prejemkih, preračunano na mesečno raven, s plačo kapne še osemnajst tisočakov bruto.
Sodeč po gradivu za sklic skupščine, se njegov bančni račun letos ne bo okrepil na račun zajetnih dividend. Četrtkova skupščina družbe namreč prvič po več letih ni imela predvidene delitve dobička med delničarje, teh je po zadnjem objavljenem letnem poročilu 215 (dve pravni osebi in 213 fizičnih oseb). Lanski čisti dobiček v znesku 22,6 milijona evrov bo raje namenjen drugim rezervam.
Ne Tab ne direktor in največji posamični solastnik sicer nista pogosta tema medijskega pisanja. Večje pozornosti sta bila deležna le junija, ko je v javnost pricurljala informacija, da naj bi družba dobila novega lastnika. Iz Južnoafriške republike. Nekateri so ob tem namigovali, da gre za kapital, ki se iz te države umika zaradi strahu pred prihodnostjo. Južnoafriška levičarska stranka Borci za gospodarsko svobodo je namreč spomladi predlagala spremembe ustave, ki bi omogočile razlastitve brez odškodnine. Šlo naj bi sicer predvsem za željo po odpravi izjemnih razlik pri lastništvu zemlje, ki obstajajo tudi več kot dve desetletji po koncu apartheida: manj kot deset odstotkov belega prebivalstva ima namreč v lasti dobre tri četrtine kmetij. Bo ostalo le pri »nepremičninski izravnavi«? Hkrati z napovedmi o neodplačnih razlastitvah se množijo tudi poročila o nasilju nad belskim delom prebivalstva.
Če bo torej Tab v kratkem dobil strateškega partnerja s črne celine – Korošci so namreč potrdili, da so v iskanju dolgoročnih razvojnih priložnosti začeli pogovore o potencialnem strateškem povezovanju z južnoafriškim proizvajalcem baterij, družbo Metair Investments –, se bo v Slovenijo prelilo okoli 300 milijonov evrov. Trenutno v Tabu poteka skrben pregled družbe. Toliko naj bi bil vreden posel, ki naj bi bil predvidoma sklenjen do konca leta. S strateškim povezovanjem naj bi se lažje soočili s prihodnjimi izzivi v sektorju, ki doživlja pomembne spremembe, vključno s pospešeno globalizacijo in konsolidacijo ter posledično potrebo po visokih vlaganjih v razvoj. Strateški partner, ukvarja se s proizvodnjo, distribucijo in prodajo baterij in avtomobilskih komponent, poleg Južne Afrike pa ima tovarne še v Romuniji, Turčiji, Veliki Britaniji in Keniji, naj bi bil torej najustreznejša rešitev za mežiško družbo. Zanimivo pri tem sicer je, da v letnih poročilih Taba ni brati o izzivih, ki jih prinašajo omenjene spremembe v panogi, temveč je predvsem govor o tem, da mora povečati oziroma ohraniti deleže na svojih trgih. Na področju startnih baterij (Tab, Topla, Vesna, Starter Vesna) so glavni trgi Španija, Francija, Italija in Velika Britanija, na katerih so veseli »velike razdrobljenosti kupcev in utrjevanja blagovnih znamk«. Podobno so zapisali tudi glede prodaje industrijskih baterij, ki jih največ prodajo na nemškem in italijanskem trgu.
Če bo posel izpeljan, to sicer ne bo prva južnoafriška naložba pri nas. Pred dvema letoma je namreč južnoafriški sklad Greenbay za 56 milijonov evrov kupil nakupovalno središče Planet Tuš v Kopru. Ta južnoafriški sklad s sedežem na Mavriciju je kupil tudi zemljišče, na katerem je poslovnež Jože Anderlič v Ljubljani snoval gradnjo novega Kolizeja; na njegovem radarju se je nato znašel še projekt Emonika.
Novica o pogovorih o novem lastniku je seveda povzročila tudi skrb med Tabovimi zaposlenimi, saj je Koroška v preteklosti izgubila kar nekaj nekdaj uspešnih podjetij, med drugim na primer Prevent. Proizvodnja svinčevih akumulatorskih baterij se je v Mežici začela leta 1965, pod okriljem hčerinske družbe Rudnika Mežica, kjer ima predelava svinca več kot 350-letno tradicijo. Zdaj akumulatorje proizvajajo na treh lokacijah, izdelujejo vse vrste akumulatorjev, delajo tudi za vojsko. V Evropi imajo pri prodaji industrijskih akumulatorjev od 15- do 20-odstotni tržni delež, pri startnih baterijah pa od pet- do sedemodstotnega.
Auprih je diplomirani inženir elektrotehnike, na fakulteti se je, kot pravi, naučil tudi reda. In biti natančen. Njegovi poslovni partnerji ga opisujejo kot izjemno delavnega, ciljno usmerjenega in z občutkom za sodelavce. »Pri njem mi je fascinantno, da je človek dejanj in res brez dlake na jeziku. Vselej pove bistvo, brez ovinkarjenja, kar je posebna redkost in odlika v slovenskem poslovnem okolju. Verjamem, da je sogovornikom lahko kdaj tudi neprijetno zaradi njegove direktnosti, a prav to cenijo njegovi sodelavci, saj vedno vedo, pri čem so,« ga opisuje eden od naših sogovornikov iz bančnih vrst.
Družba, ki jo vodi, stabilno raste. Leta 2009 so se prihodki gibali okoli 70 milijonov evrov, štiri leta kasneje so dosegali 160 milijonov evrov, lani so skočili na več kot 275 milijonov.
Baterije so prihodnost. So hrbtenica sodobne energetike in vseh mobilnih naprav. Elon Musk je konec lanskega leta postavil največjo litij-ionsko baterijo na svetu s kapaciteto 129 megavatnih ur in z največjo močjo 100 megavatov, ki bo v Južni Avstraliji shranjevala energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov, in izboljšala varnost oskrbe z energijo. Naložbe v proizvodnjo baterij so ocenjene kot izjemno perspektivne, a dejstvo je, da v telefonih in električnih avtomobilih svinčevih baterij ni. Ko so Aupriha pred časom vprašali, kdaj se bomo vozili le v električnih avtomobilih, je v šali dejal, da upa, da nikoli. A prodaja elektroavtomobilov raste in napovedi največjih proizvajalcev pravijo, da bodo v naslednjem desetletju ali dveh prešli na elektropogon. Dogaja se izjemna rast povpraševanja po surovinah za proizvodnjo litij-ionskih baterij za vozila s hibridnim in električnim pogonom ter vozila na gorivne celice. Litij postaja nafta 21. stoletja. V zgodbah o litij-ionskih baterijah pa Mežičanov ni.
Kritični spletni komentatorji so ob objavi novice zapisali, da je »prodaja Taba, ki je prava tovarna denarja, totalna norost, da gre 'dizaster' slovenskega modela kapitalizma, da je cena katastrofalna, da je Tab žalostna slika slovenskega modela lastninjenja družbenega premoženja in tako nastalih novodobnih kapitalistov, ki jih prihodnost podjetja in zaposlenih ne zanima«. Pa so kritike upravičene? Svinčene baterije bodo sicer realnost še kar nekaj časa, dolgoročno pa se zgodba najverjetneje ne izide. Auprih je ob neki priložnosti izjavil, da stabilno rastejo, ne silijo z glavo skozi zid in so »po kmečko previdni«. Da je njihov cilj ohranjati trg in slediti tudi razvoju baterij – kolikor je seveda to ob velikih svetovnih igralcih sploh mogoče.
Sodeč po gradivu za sklic skupščine, se njegov bančni račun letos ne bo okrepil na račun zajetnih dividend. Četrtkova skupščina družbe namreč prvič po več letih ni imela predvidene delitve dobička med delničarje, teh je po zadnjem objavljenem letnem poročilu 215 (dve pravni osebi in 213 fizičnih oseb). Lanski čisti dobiček v znesku 22,6 milijona evrov bo raje namenjen drugim rezervam.
Ne Tab ne direktor in največji posamični solastnik sicer nista pogosta tema medijskega pisanja. Večje pozornosti sta bila deležna le junija, ko je v javnost pricurljala informacija, da naj bi družba dobila novega lastnika. Iz Južnoafriške republike. Nekateri so ob tem namigovali, da gre za kapital, ki se iz te države umika zaradi strahu pred prihodnostjo. Južnoafriška levičarska stranka Borci za gospodarsko svobodo je namreč spomladi predlagala spremembe ustave, ki bi omogočile razlastitve brez odškodnine. Šlo naj bi sicer predvsem za željo po odpravi izjemnih razlik pri lastništvu zemlje, ki obstajajo tudi več kot dve desetletji po koncu apartheida: manj kot deset odstotkov belega prebivalstva ima namreč v lasti dobre tri četrtine kmetij. Bo ostalo le pri »nepremičninski izravnavi«? Hkrati z napovedmi o neodplačnih razlastitvah se množijo tudi poročila o nasilju nad belskim delom prebivalstva.
Če bo torej Tab v kratkem dobil strateškega partnerja s črne celine – Korošci so namreč potrdili, da so v iskanju dolgoročnih razvojnih priložnosti začeli pogovore o potencialnem strateškem povezovanju z južnoafriškim proizvajalcem baterij, družbo Metair Investments –, se bo v Slovenijo prelilo okoli 300 milijonov evrov. Trenutno v Tabu poteka skrben pregled družbe. Toliko naj bi bil vreden posel, ki naj bi bil predvidoma sklenjen do konca leta. S strateškim povezovanjem naj bi se lažje soočili s prihodnjimi izzivi v sektorju, ki doživlja pomembne spremembe, vključno s pospešeno globalizacijo in konsolidacijo ter posledično potrebo po visokih vlaganjih v razvoj. Strateški partner, ukvarja se s proizvodnjo, distribucijo in prodajo baterij in avtomobilskih komponent, poleg Južne Afrike pa ima tovarne še v Romuniji, Turčiji, Veliki Britaniji in Keniji, naj bi bil torej najustreznejša rešitev za mežiško družbo. Zanimivo pri tem sicer je, da v letnih poročilih Taba ni brati o izzivih, ki jih prinašajo omenjene spremembe v panogi, temveč je predvsem govor o tem, da mora povečati oziroma ohraniti deleže na svojih trgih. Na področju startnih baterij (Tab, Topla, Vesna, Starter Vesna) so glavni trgi Španija, Francija, Italija in Velika Britanija, na katerih so veseli »velike razdrobljenosti kupcev in utrjevanja blagovnih znamk«. Podobno so zapisali tudi glede prodaje industrijskih baterij, ki jih največ prodajo na nemškem in italijanskem trgu.
Je človek dejanj, brez dlake na jeziku. Vselej pove bistvo, brez ovinkarjenja. Sogovornikom je lahko kdaj tudi neprijetno zaradi njegove direktnosti.
Če bo posel izpeljan, to sicer ne bo prva južnoafriška naložba pri nas. Pred dvema letoma je namreč južnoafriški sklad Greenbay za 56 milijonov evrov kupil nakupovalno središče Planet Tuš v Kopru. Ta južnoafriški sklad s sedežem na Mavriciju je kupil tudi zemljišče, na katerem je poslovnež Jože Anderlič v Ljubljani snoval gradnjo novega Kolizeja; na njegovem radarju se je nato znašel še projekt Emonika.
Novica o pogovorih o novem lastniku je seveda povzročila tudi skrb med Tabovimi zaposlenimi, saj je Koroška v preteklosti izgubila kar nekaj nekdaj uspešnih podjetij, med drugim na primer Prevent. Proizvodnja svinčevih akumulatorskih baterij se je v Mežici začela leta 1965, pod okriljem hčerinske družbe Rudnika Mežica, kjer ima predelava svinca več kot 350-letno tradicijo. Zdaj akumulatorje proizvajajo na treh lokacijah, izdelujejo vse vrste akumulatorjev, delajo tudi za vojsko. V Evropi imajo pri prodaji industrijskih akumulatorjev od 15- do 20-odstotni tržni delež, pri startnih baterijah pa od pet- do sedemodstotnega.
Auprih je diplomirani inženir elektrotehnike, na fakulteti se je, kot pravi, naučil tudi reda. In biti natančen. Njegovi poslovni partnerji ga opisujejo kot izjemno delavnega, ciljno usmerjenega in z občutkom za sodelavce. »Pri njem mi je fascinantno, da je človek dejanj in res brez dlake na jeziku. Vselej pove bistvo, brez ovinkarjenja, kar je posebna redkost in odlika v slovenskem poslovnem okolju. Verjamem, da je sogovornikom lahko kdaj tudi neprijetno zaradi njegove direktnosti, a prav to cenijo njegovi sodelavci, saj vedno vedo, pri čem so,« ga opisuje eden od naših sogovornikov iz bančnih vrst.
Družba, ki jo vodi, stabilno raste. Leta 2009 so se prihodki gibali okoli 70 milijonov evrov, štiri leta kasneje so dosegali 160 milijonov evrov, lani so skočili na več kot 275 milijonov.
Njegov cilj je ohranjati tržne deleže in slediti tudi razvoju baterij, kolikor je seveda to ob velikih svetovnih igralcih sploh mogoče.
Baterije so prihodnost. So hrbtenica sodobne energetike in vseh mobilnih naprav. Elon Musk je konec lanskega leta postavil največjo litij-ionsko baterijo na svetu s kapaciteto 129 megavatnih ur in z največjo močjo 100 megavatov, ki bo v Južni Avstraliji shranjevala energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov, in izboljšala varnost oskrbe z energijo. Naložbe v proizvodnjo baterij so ocenjene kot izjemno perspektivne, a dejstvo je, da v telefonih in električnih avtomobilih svinčevih baterij ni. Ko so Aupriha pred časom vprašali, kdaj se bomo vozili le v električnih avtomobilih, je v šali dejal, da upa, da nikoli. A prodaja elektroavtomobilov raste in napovedi največjih proizvajalcev pravijo, da bodo v naslednjem desetletju ali dveh prešli na elektropogon. Dogaja se izjemna rast povpraševanja po surovinah za proizvodnjo litij-ionskih baterij za vozila s hibridnim in električnim pogonom ter vozila na gorivne celice. Litij postaja nafta 21. stoletja. V zgodbah o litij-ionskih baterijah pa Mežičanov ni.
Kritični spletni komentatorji so ob objavi novice zapisali, da je »prodaja Taba, ki je prava tovarna denarja, totalna norost, da gre 'dizaster' slovenskega modela kapitalizma, da je cena katastrofalna, da je Tab žalostna slika slovenskega modela lastninjenja družbenega premoženja in tako nastalih novodobnih kapitalistov, ki jih prihodnost podjetja in zaposlenih ne zanima«. Pa so kritike upravičene? Svinčene baterije bodo sicer realnost še kar nekaj časa, dolgoročno pa se zgodba najverjetneje ne izide. Auprih je ob neki priložnosti izjavil, da stabilno rastejo, ne silijo z glavo skozi zid in so »po kmečko previdni«. Da je njihov cilj ohranjati trg in slediti tudi razvoju baterij – kolikor je seveda to ob velikih svetovnih igralcih sploh mogoče.
