Nerazumno mačehovski odnos do Plečnika?

Ko je Tomaž Šalamun v drugi polovici devetdesetih let dalj časa živel v New Yorku, je v pogovoru omenil, da sta v Ameriki edina znana Slovenca Žižek in Plečnik.

Objavljeno
27. junij 2020 06.00
Posodobljeno
27. junij 2020 06.00
Plečnikove arkade na ljubljanski tržnici. ​Jožetu Plečniku je uspelo malo, provincialno Ljubljano v nekaj desetletjih spremeniti v narodovo prestolnico s svojstvenim značajem. FOTO: Dejan Javornik
 
Aleš Vodopivec
Aleš Vodopivec
Plečnik je bil še v sedemdesetih letih preteklega stoletja v tujini razmeroma neznan. Svetovna kulturna javnost se je z njim seznanila na veliki razstavi njegove arhitekture v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986. Postal je najbolj prepoznavno ime slovenske kulture in umetnosti.

Plečnikov sloves v svetu se veže predvsem na njegova dela v Ljubljani, ki pa so bila pri nas še pred nekaj desetletji ocenjena kot manjvredna v primerjavi s tistim, kar je zgradil na Dunaju in v Pragi. In kot kaže žalostna saga bežigrajskega stadiona, se nerazumno mačehovski odnos do Plečnika v Sloveniji ohranja tudi v našem času.

Mnogi arhitekti so s svojimi deli zaznamovali mesta, pa vendar mi ni znano, da bi kje po svetu imenovali mesto po arhitektu, tako kot se je uveljavilo ime Plečnikova Ljubljana.

Jožetu Plečniku je uspelo malo, provincialno Ljubljano v nekaj desetletjih spremeniti v narodovo prestolnico s svojstvenim značajem. Po mednarodnem uspehu razstave v Parizu je postala Ljubljana svetovna atrakcija ne le za arhitekte in ljubitelje umetnosti, temveč tudi za množice turistov. Tudi tistih, ki o arhitekturi, Plečniku in Ljubljani ne vejo ničesar, se dotakne atraktivnost življenja v slikovitih ambientih mestnega središča.

Plečnik je dal mestu poseben značaj ne le s stavbami, kot je to običajno, ampak tudi z javnimi prostori, kot so trgi, parki, mostovi, nabrežja, promenade, drevoredi, prehodi, rampe in stopnišča. Njegovo delo temelji na presenetljivem dialogu novega s starim, malega merila z velikim, javnega z zasebnim, grajenega z zelenjem.

Z zidovi ni gradil le notranjosti stavb, temveč vedno tudi zunanji prostor, z ograjami, balustri in kandelabri je ustvarjal nove prostorske celote kljub ohranjanju heterogene zazidave preteklih časovnih obdobij. V že grajenem tkivu je iskal priložnosti za oblikovanje novih prostorov in povezav, ki jih je odpiral javnosti za najrazličnejše namene in doživetja.

Redkokatero, tudi bistveno večje mesto se lahko postavlja s tako bogato in tako skladno pahljačo javnih prostorov, kot jih premore Ljubljana. Pa naj gre za bolj reprezentančne poteze, kot so Kongresni trg s parkom Zvezda in Vegovo ulico, kompleks Tržnic s Tromostovjem in Prešernovim trgom, Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju, ali pa intimnejše ureditve nabrežij Ljubljanice, kjer je z ozelenjenimi terasami in dostopi na nižje nivoje približal mestno življenje reki, kljub globokemu betonskemu koritu, ki so ga uredili pred njegovim povratkom v domovino, s Trnovskim pristanom pa je uredil enega najbolj liričnih predelov mesta.

image
Narodna in univerzitetna knjižnica FOTO: Voranc Vogel/Delo


V neposrednem dialogu z ostanki južnega obzidja rimske Emone in obrambnih objektov Ljubljanskega gradu na Šancah je ustvaril naravnost fantazijski svet presenetljivih prostorov, ki ponujajo umik iz vrveža mestnega središča. Neskončno bogat preplet zgodb preteklosti, različnih kulturnih vplivov in stilnih obdobij Ljubljane je povezal v harmonično celoto.

S povsem samosvojo interpretacijo klasične arhitekture je obenem vnesel v mesto mediteranskega duha. Vsak prebivalec ali obiskovalec Ljubljane, ne glede na starost, osebno občutljivost, interes in razpoloženje, lahko najde v mestu življenjski prostor zase. Življenje v Ljubljani je zato neprecenljiv privilegij.
 

Ljubljana, celovito umetniško delo


Plečnik je bil mojster oblikovanja tako detajlov in malih predmetov kot širših prostorskih kompozicij, ki jih odlikuje izjemen občutek za merilo, razmerja in skladnost celote. Iz manjvrednih in povsem nepovezanih historičnih mestnih območij je ustvaril samoumevne organske celote. Podobno kot pravi Rilke za Rodina, je bil tudi Plečnik sposoben iz povsem raznorodnih stvari narediti eno in iz ene same stvari ustvariti cel svet. Zato vsako njegovo posamezno arhitekturo – kakor tudi njegov največji projekt, Ljubljano – doživljamo kot celovito umetniško delo.

Plečnikova arhitektura brez dvoma sodi med naše najbolj dragocene spomenike stavbne umetnosti. Odnos do dediščine, predvsem grajene, se je v 20. stoletju stalno spreminjal. Modernizem je sprva verjel, da lahko gradi nov svet le na ruševinah starega, kar je najbolj očitno v Le Corbusierovem nerealiziranem projektu Plan Voisin, s katerim je leta 1925 predlagal rušitev petih kvadratnih kilometrov historičnega tkiva v srcu Pariza, v neposredni bližini katedrale Notre-Dame, da bi pridobili prostor za gradnjo modernih poslovnih nebotičnikov.

image
Plečnikove Žale FOTO: Jure Eržen/Delo


Tudi pri nas je bila arhitekturna kritika Plečnikovim delom večinoma nenaklonjena, ker za tisti čas niso bila dovolj moderna. Poslovilne kapele na Žalah, ki veljajo danes v svetu za enega najlepših pokopaliških kompleksov, so bile več kot deset let opuščene in zaprte za javnost. Za pogrebne obrede so jih ponovno odprli šele leta 1992. Mnoga njegova dela so bila nezaščitena ali pa so bila tako kot njegov stadion za Bežigradom zaščitena le kot spomenik lokalnega pomena.

In prav tak odnos do dediščine je dovoljeval, da je bil pred dvanajstimi leti razpisan mednarodni natečaj za zasnovo Bežigrajskega športnega parka (BŠP) na lokaciji Plečnikovega stadiona. Dve leti zatem je bil končno le sprejet odlok, ki varuje Plečnikov stadion z najvišjo možno zaščito kot kulturni spomenik državnega pomena. To pa v skladu z mednarodnimi standardi pomeni zahtevo po varovanju avtentičnosti in celovitosti spomenika.

Avtentično stanje umetniškega dela je najtežje ohranjati prav v arhitekturi. Arhitektura je uporabna umetnost, kar terja poleg stalnega posodabljanja objektov pogosto tudi spremembe namembnosti. Zato arhitekture ne moremo ščititi v »zamrznjenem stanju«, tako kot se varujejo slikarska, kiparska ali literarna dela.

Da arhitektura lahko preživi premene časa, jo je treba prilagajati vedno novim zahtevam, normativom in standardom. To pa je izjemno zahtevna, če ne kar najtežja naloga arhitektov, saj zahteva spoštovanje originala, ohranitev njegove integritete in dostojanstva. Dodatki in spremembe so izjemoma dopustni le tam, kjer je to nujno potrebno, da bi objekt lahko živel in služil svojemu namenu.
 

Glorieta ob vznožju stolpnice


To pa je v popolnem nasprotju s projektom BŠP, ki ohranja v avtentičnem stanju le dva elementa Plečnikove arhitekture, stebriščno lopo ob Dunajski cesti in glorieto na zahodni strani stadiona. Vsi preostali deli stadiona, pretanjeno oblikovan obodni zid z dostopi in tribunami, ki so mehko položene v brežine nekdanje gramoznice, bodo porušeni, s sto drevesi vred, saj novogradnja predvideva pozidavo celotne parcele prav do roba obodnih cestišč, s kletmi, ki segajo 20 metrov pod nivo terena, stolpnico na jugozahodnem vogalu, tremi večnadstropnimi objekti severno od stadiona, dvoetažnim objektom nad tribunami in streho nad igriščem.

Volumen novogradnje bo presegel velikost spomenika v razmerju približno 20 proti 1. S tem bo porušeno tudi nadvse občutljivo ravnovesje med polnim in praznim, med grajenimi elementi in odprtim prostorom, ki je značilno za Plečnikove mestne ureditve v Ljubljani. Tudi če bo novogradnja vključevala rekonstrukcijo Plečnikovih elementov, bo to popolnoma nova prostorska in arhitekturna celota. Ohranjena glorieta, ki je bila zasnovana kot višinski in simbolni akcent kompozicije Plečnikovega stadiona, bo ob vznožju prek 70 metrov visoke stolpnice najbolj zgovorna karikatura našega odnosa do kulturne dediščine.

Če bo investitorjem BŠP uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje, kljub nasprotovanju najširše strokovne javnosti, tako umetnostnih zgodovinarjev, arhitektov in krajinskih arhitektov, Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter civilne družbe, in bodo začeli rušiti Plečnikov stadion, bosta to žalosten poraz in izguba za vse nas. Izgubili bomo dragoceni segment Plečnikove Ljubljane, obenem pa bo na vse nas padel madež kulturne province, ki ruši lastne spomenike. 


Aleš Vodopivec je profesor
na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.