V nadaljevanju preberite še:

»Tukaj smo, ker danes ustvarjamo zgodovino,« je začela Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, v Bruslju, ko je s skupaj z aktivistkami zbrala več kot milijon podpisov za varen in dostopen splav My Voice, My Choice (Moj glas, moja izbira).

Tudi hrvaška pevka Severina, ki se je z mnenjskimi voditeljicami iz drugih evropskih držav pogumno pridružila kampanji, je bila jasna: »Ne želim, da imajo generacije, ki prihajajo, manj pravic od nas. Zato naša pobuda ni prošnja. To bomo uresničili v vsakem primeru; gospodom iz EU pa prepuščam izbiro, ali se bodo znašli na napačni strani zgodovine.«

**

 V Washingtonu, kjer je dobila global leadership award, eno največjih svetovnih nagrad za aktivistično delovanje, so ji »svetovali«, naj na odru ne govori o genocidu v Palestini, a je naredila prav to.

 V Beli hiši je bila dvakrat; vsakič je imela na sebi lubenico, ki je ob spletni cenzuri palestinske zastave postala simbol opozarjanja na genocid, ki se dogaja v Palestini.

Njeni prijatelji pravijo, da se bojijo zanjo, ker dela noč in dan in gori za to, kar živi in počne. Mnogi, ki ne zmorejo pogledati čez ozke okvirje, ji očitajo, »da se vtika v vse«, da je »privilegirana«, s čimer mislijo tudi na družinski pedigre.

Ki je dejansko impresiven; njena babica je pisateljica Polonca Kovač, njen dedek Božo Kovač je bil glavni urednik Dela in Dnevnika, direktor programov RTV Slovenija, oče in mama profesorja in predavatelja na filozofski fakulteti. Zrasla je v intelektualnem okolju, veliko sta ji brala tudi mariborska stara starša, doma so vedno veliko razmišljali o pomembnih družbenih vprašanjih, bila je obkrožena s knjigami; če je kaj privilegij, je to.

Kot petletna deklica je zbolela za sladkorno boleznijo tipa 1; Nika in njena starša vesta, kaj je pomenilo vsako noč vstajati ob treh, meriti krvni sladkor, kaj pomenijo vsakodnevne injekcije inzulina, sama to redko omenja.