»Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!«

Ko se v vrtincu znajdejo štirje totalitarizmi

Objavljeno
19. januar 2019 06.00
Posodobljeno
19. januar 2019 06.00
Medvojni plakat Foto www.dlib.si
Spomenka Hribar
Spomenka Hribar
»Niti sprave, niti premirja, ampak vojsko na življenje in smrt!« Tako je dr. Mahnič pribil že v prvem letniku Rimskega katolika, leta 1889! (RK I, 627).

In tako se je počasi izrisovala logika medvojnega spopada med Slovenci! Že leta 1896 je dr. Mahnič zapisal: »Da, sodba se bliža, Sodnik – Kristus stoji pred vrati, ločimo se!« (RK VIII, 16). Tukaj Mahnič že prehaja v povsem vojaško logiko in terminologijo. »Mi smo v vojski,« pravi. »Proč torej z vsem pomišljanjem! Boj nas čaka, hud boj še! Pazimo, da se ne posreči katoliškim polmiš-poltičarjem, česar niso zmogli liberalci: vstaviti prost razvoj katoliški ideji na Slovenskem!« (RK IV, 265). Videti je, da se je Mahnič zavzemal – pravzaprav – za notranjo (da ne rečem državljansko?) vojno, v kateri bo Bog blagoslovil prave vernike, da bodo »trdno in vstrajno do zadnjega dne branili njegove in svete cerkve pravice«. (RK IV, 265; poudarjeno v originalu!). Pravi vojaški jezik! Sicer pa: »cerkev nikoli ne sleče vojne obleke«. (RK V, 137). Bližal se je čas, ko se bo pogubna ideja, da se je treba bojevati na prvem mestu za vero, šele nato za narod, začela uresničevati med pravo, krvavo vojno. Že leta 1896 je A. M. Levičnik (psevdonim dr. Aleša Ušeničnika) zapisal: »A sedaj je prišel čas, ko je jasen bojni crtež kot belil dan. Geslo je določeno, postojanke izbrane. Tu ne gre omahovati in premišljevati. To bi bila oslepelost in več kot oslepelost, bilo bi izdajstvo, s katerim se izdaja sveta stvar.« (RK VIII, 247). Sveta stvar/cerkvena stvar. Toda za usodni spopad še ni bil primeren čas – zanj je bilo treba »počakati«; 2. svetovna vojna pa je predstavljala »oder« ne le za boj za osvoboditev naroda od okupatorske zasedbe, temveč tudi za »srečanje« treh totalitarizmov: nacifašizma, klerokatolicizma, ki se je med vojno potenciral v klerofašizem, in komunizma. Oba »domača« totalitarizma sta pred okupacijo »brez kompromisa« (RK III, 346) ostrila svoje bojne besede in se organizirala za »poslednji spopad«!
 

Čas zorenja katoliške akcije za poslednji spopad

Po Mahničevem »Programu« ločitve duhov je slovensko duhovništvo naprej razvijalo njegove ideje, predvsem pa skrbno pazilo, da se ne bi uresničile ideje tistih, »ki so hoteli prikriti razdor v verskih nazorih z ljubeznijo« (dr. Aleš Ušeničnik, Čas XXIV, 7). Da ne bi sprava presegla ločitve duhov! Ko demokracije in strank ni bilo več mogoče zanikati, se je spremenil tudi način ravnanja Cerkve: ni šlo več toliko za izključevanje nepravih katolikov ali za boj proti strankam, kolikor za preseganje strank na način »zunaj- in nad-strankarske organizacije« vernikov, laikov – pod vodstvom duhovništva, saj da dajejo »pravce in navodila le papež in škofje«. (Prav tam, 15). To je Katoliška akcija! (KA) Cilj tega katoliškega političnega kurza pa je slej ko prej enak: »zopet pokristjaniti družbo«. Po vseh farah se je KA organizirala »z majhnimi jedri«, ki so bila »evangelijski kvas, ki bo prekvasil vso maso« vernikov (RKA, 10). To ni več le gibanje katoličanov, marveč »prehajanje katoliške ideje iz teorije v življenje«. Rečeno v marksističnem žargonu: gre za uresničevanje teorije v praksi. (Kako zelo sta si podobni marksistično-leninistična in klerokatoliška govorica, zdaj ne morem eksplicirati.)

Že pred vojno je KA predstavljala Cerkvi »pomožne vojščake« (RKA, 6). Spremenil se je tudi pomen zakramenta birme, kajti »vsi katoličani smo pač člani vojskujoče se Cerkve in vsi smo pri birmi bili rekrutirani oziroma potrjeni v Kristusovo vojsko« (RKA 22). KA sama naj bi bila »neka napadalna četa vojskujoče se Cerkve« (RKA, 19). Še več: »vsi člani katoliškega občestva (so) tudi člani vojskujoče se Cerkve« (RKA, 18). Papež je dajal ukaze »o organiziranju in taktiziranju, kot jih izdaja vojskovodja« (RKA, 11). KA začenja od spodaj, v fari, a se ne sme zaustaviti »v škofiji, marveč naj doseže v mejah možnosti pod enotnim vodstvom ves narod in državo«! KA se je med vojno uresničevala kot gibanje/sodelovanje laikov v boju za vero proti sovražnikom, partizanom – pod vodstvom duhovništva.

image
Medvojni plakat Foto www.dlib.si


Junija 1935 je bil v Ljubljani II. evharistični kongres za Jugoslavijo. Nanj so se katoličani intenzivno pripravljali pol leta prej; te veličastne manifestacije se je udeležilo okrog 150 tisoč vernikov. Čeprav je po vsej Evropi že smrdelo po smodniku, je bila glavna tema kongresa zaklinjanje proti komunizmu. Poročilo s kongresa obsega 685 strani, a le na nekaj mestih je omenjen nacizem, in še to le kot poganska, torej protiverska zadeva, čeprav je bila njegova rasistična, imperialna nasilnost že razvidna. Komunizmu pa je bila posvečena vsa skrb, ki se je manifestirala v zaobljubah vseh stanov in poklicev, da ne bodo popuščali zmotam marksizma, komunizma, liberalizma in individualizma. Dr. Alojzij Kuhar pa je delavcem katolikom še povedal: »Križarska vojna je napovedana. Cilji so postavljeni in pred nami se blešče v vsej svoji nadnaravni lepoti. Sredstva so nam dana v roke, vodje so izdali svoja povelja.« (Evharistični kongres, 264). Slovensko katoliško občestvo je bilo pripravljeno na vojno.
Že od Mahniča naprej je šlo za pokatoličenje vsega družbenega in političnega življenja, vse človekove, vernikove dejavnosti sploh. V Reviji Katoliške akcije je ta zahteva dobila svoje ime: »To je svojevrsten totalitarizem katolicizma, ki zahteva zase vsega človeka, vsa njegova delovna področja.« (RKA, 290). Ko je bila ta izjava zapisana, totalitarizem še ni imel negativnega pomena kakor po zlomu nacifašizma in komunizma; izjava je izhajala neposredno iz bistva pojava, ki ga je imenovala.
 

Ločevalni proces je zmagal!

Mahničev klerokatolicizem je požel veliko odobravanja, že v njegovem času pa – tudi med duhovniki – distanco, tudi odpor in celo posmeh, toda večinoma le tiho pristajanje. Njegova ideologija je bila Cerkvi pisana na kožo. Tako se je dogajalo in se še dogaja, da se fundamentalistični kleriški krogi vedno spomnijo na Mahniča, kadar menijo, da imajo moč zasesti še kakšen kos družbenosti. Mahnič je za Cerkev simbol »katoliške renesanse« (RKA, 84), simbol ideologije širjenja in večanja moči Cerkve ali vsaj ohranjanja pozicij in moči, ki jo je nekoč že dosegla. Tako se je Mahniča spomnil tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman v svojem uvodnem predavanju na tečaju, ki ga je organiziral Narodni odbor KA od 16. do 19. avgusta 1940 v Kranju. Franc Glavač je poročal, da je Rožman zaklical: »Treba nam je novega Mahniča, četudi bi šel kje predaleč!« (RKA, 369). Ja, veliko mahničev je šlo predaleč, med njimi tudi poročevalec, duhovnik Franc Glavač, ki se je z orožjem boril proti partizanom.
»Zmaga« ločitvenega procesa se je manifestirala tudi v dveh medvojnih prisegah! Tisti, ki jim je bila prva zapoved cerkvena: glavna je vera, potem pa narod, so pristali pod domobransko prisego

»Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«

Tako kakor je bil že davno napovedal Mahnič: šli so v ogenj in smrt z brati Nemci za najsvetejša načela katoliške vere!
Tisti, ki jim je bila prva vrednota narod, svoboda naroda, pa so prisegli partizansko prisego:

»Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavsko-kmečke Rdeče armade Sovjetske zveze ter vseh ostalih za svobodo borečih se narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva
prisegam
pred svojim narodom in svojimi sobojevniki:
da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva in vsega naprednega in svobodoljubnega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom;
da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda.
Prisegam, da bom v boju za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje.
Za svobodo v boj!«

(vir: Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI. del, prva knjiga, Ljubljana 1965, str. 41)

Prvi so prisegli pred Bogom, drugi pred narodom in sobojevniki – kot svojimi bližnjiki. Tako združeni pod domobransko kot pod partizansko prisego so bili naši ljudje. Če ne bi bilo vojne, bi se stvari zagotovo drugače razvijale! Večino borcev NOB so sestavljali kristjani. Toda to se ne bi bilo zgodilo, če ne bi znotraj katolištva vzniknil drugačen odnos do sveta, sočloveka in Boga, torej nova/drugačna vera, ki so jo čutili in izpovedovali križarji: to je bilo kulturno gibanje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (ime imajo po reviji Križ na gori oziroma kasneje Križ). Na isti ravni je bilo politično sindikalno delavsko gibanje, ki je bilo vse močnejše. Križarstvo ni bilo samo odpor tradicionalni cerkveni politiki in kulturi, bilo je novo, iz svobodne vere (ne iz pokorščine in zapovedi!) porojeno duhovno gibanje znotraj katolištva. Križarji so vero čutili kot čisto, živo doživljanje zemlje in neba, sebe in sočloveka, vsega božjega stvarstva. Naj samo omenim temeljne razlike med Mahničevim »ločilnim procesom« in križarsko spravno »katharsis« (očiščenje vere od sovraštva in pohlepa!):

a) Po Mahniču je prva, primarna ljubezen »do Boga in zaradi Boga tudi do ljudi«, kakor precizira dr. Alojzij Odar (RKA, 14). Križarji pa pravijo: ljubezen do bližnjika je že ljubezen do Boga! Ko ljubim bližnjika, ljubim samega Boga! Ljubezen do sočloveka je način ljubezni do Boga.

b) Narod je za Mahničevo ideologijo drugotnega pomena, vera pa prva, za križarje pa je narod »posoda vere«; če se bo ohranila »posoda«, se bo tudi vera! Če ne bo našega naroda, tudi kristjana Slovenca ne bo! Kar ni čisto vseeno, saj se v vsakem jeziku drugače sliši slava Božja!

c) Sprava! Takole pove pesnik Božo Vodušek:
»Mi sploh nočemo deliti ljudi po njih etiketah, ko jih ne maramo ločiti v znamenju dveh premis, ampak jih družiti v znamenju enega velikega ognja, velike odkritosrčnosti, neomajne odkritosrčnosti do samega sebe, velike skladnosti med vestjo, besedo in delom (…) Kajti mi ne pustimo niti enega, mi ne zmanetujemo niti enega (…). Ne, mi ne sekamo nikogar s svojega telesa, mi čutimo, da vkljub lažnemu videzu še vedno visimo skupaj, le groza, da se ta vez res ne pretrga – Obračam se na vas, ki se nahajate v tako zvanem nasprotnem taboru, obračam se na vas v imenu vseh teh neizbrisanih stigmat najbolj pekočega trpljenja, ki jih nosi vsakdo izmed nas na čelu zapisane, 'žebelj vanj zabit', v imenu naših očetov, v imenu naših mučeniških mater; bodite z nami v resničnosti, odkritosrčnosti, zvestobi in ljubezni. Bodimo vredni naše zgodovine, prekosimo jo. Glejte, če govorim Vam v nasprotnem taboru, saj je kakor da govorim v našem. Planke so vmes, to- in onstran pa so ljudje enaki.« (Božo Vodušek: Poslanica, Križ na gori, l. II; 1926/27, str. 16)

Ta ganljivi poziv ni bil uslišan! Iz primerjave idej ločitvenega procesa in iz te – križarske katarze – pa je razvidno, kako so tisti katoliki, ki so šli v partizane, na zavedni ali nezavedni ravni dojemali narod: kot prvo »vrednoto«, ki jo je treba ohraniti! Kot »posodo« življenje sploh, spravo pa kot družbeno in človeško vezljivost, da se groza ne bi dogodila …
Križarsko gibanje je nastalo znotraj Cerkve kot njena pomlad – dokaz, da je krščanstvo z duhovniki vred sposobno sprememb in vedno nove, žive vere –, če jim res gre za ljubezen do bližnjega! To dokazuje tudi Frančišek, ki je sestopil s piedestala Nezmotljivega na Zemljo (Kdo sem jaz, da bi sodil?).

Križarstvo je začelo drugačno, res novo dobo katolištva, razvijalo se je naprej, njegove sledi so tudi danes tukaj. S Kocbekovim kritičnim esejem Premišljevanje o Španiji, ki ga uradna Cerkev ni prenesla, je prišlo do druge delitve duhov, ki je med vojno še poglobila ločitev katoličanov na dva bregova, na mahničevsko pokorne Cerkvi in narodnoosvobodilne. – To so znane stvari in jih ne bom ponavljala.

image
Naslovnica medvojnega časopisa KPS Ljudska pravica Foto www.dlib.si

 

Opozorila!

Prvo opozorilo bralcem: ta članek govori o idejnih predpostavkah oziroma o teoriji Mahničevega klerokatolicizma kot desnega kraka slovenske razcepljenosti. Klerokatolicizem in vero pa je treba razločevati! Vernikom pomeni vera veliko, morda največ (tolažbo, upanje, zatočišče, pomoč …) – toda cerkvena politika je na drugi ravni, neodvisna od njih! Zanjo so verniki kot udje Cerkve sicer soodgovorni, ne pa tudi krivi. Vero in vernike spoštujem, toda to ne pomeni, da moram molčati o stvareh v zvezi s cerkveno politiko v preteklosti. Ali danes! Saj ne zadeva le vernikov, temveč vso nacijo!

Drugič: ker se ta članek ukvarja z desnim krakom naše medvojne ter tudi še današnje, od devetdesetih let naprej javno izražene nespravljenosti in sovražnosti, je enostranski. Levico, tj. komunistično sektaštvo, sem obravnavala v več prispevkih (tudi na straneh Sobotnih prilog Dela). Zaradi omejenega časopisnega prostora tukaj ni mogoče obravnavati obeh plati naenkrat. Pozornim bralcem mojih tekstov je jasna moja hipoteza, da je naš medvojni spor posledica obeh izključujočih se ideologij, leve in desne. Obe imata za moto svojih politik geslo: »Kdor ni z nami, je proti nam!« Ne spregledam pa tudi, da je revolucija prinesla tudi pozitivno dejstvo: iz tradicionalne, skrajno konservativne družbe nas je potegnila v moderno dobo (seveda z vsemi njenimi pomanjkljivostmi vred!)

Naj pa poudarim, da je kljub vsej vojaški cerkveni retoriki in pozivih na boj na življenje in smrt z liberalci, liberalnimi katoličani in predvsem komunisti ob okupaciji Cerkev obmolknila. Res so se predstavniki predvojne oblasti in Cerkve takoj šli poklonit okupatorjem (najprej Nemcem, potem Italijanom), toda ne zgolj zaradi svojih »svetih koristi«, temveč tudi z namenom ohraniti ljudska življenja in narodno imovino. Vendar je bila prav to usodna zmota: ne Italijani (oni bolj na dolgi rok) ne Nemci niso prišli k nam tako kot v druge evropske dežele – še Hrvatom so pustili marionetno oblast, Slovencem ne! Nam je bila namenjena narodnostna ukinitev, kot narodna entiteta nas ne bi bilo več. Če bi se načrt okupatorjev uresničil! Da se ni uresničil, je zasluga zavezniških sil, a v prvi vrsti partizanskega boja. To dokazuje že nemški načrt izselitve Štajerske (in njene poselitve z Nemci), ki so ga morali prekiniti prav zaradi partizanskega gibanja. Torej se je bilo treba upreti! Komunistična partija, organizatorica narodnoosvobodilnega boja in njegova uzurpatorka, pa je z revolucionarnim nasiljem, ki je sprožilo masovno protirevolucijo, sokriva za pravo državljansko vojno med okupacijo. In posebej za povojne likvidacije ter politični sistem, ki je bil prva leta po vojni resnično totalitaren, krivičen, še posebej do kmetov, ki so vso vojno prehranjevali partizansko vojsko, ter do vernikov kot vernikov, ki niso bili krivi izdajstev. Seveda pa revolucija ni neki samovoljni izmislek ljudi. Komunistični totalitarizem spada v epohalnost 20. stoletja kot tudi nacifašizem in klerofašizem! Klerokatolicizem sam po sebi ni klerofašizem; to postane tedaj, ko se cerkvena »teorija« o polaščanju vsega družbeno bivajočega združi z masovnim nasilnim gibanjem za uresničitev klerokatoliških idej in interesov. Torej krvavo, z orožjem! Prav za to pa je pri nas med vojno Cerkvi šlo! To soodgovornost in krivdo Cerkev pri nas ima! In namesto da bi jo vzela nase, jo objektivira v absolutno krivdo komunistov. Ta perverzna politika še danes in znova vse bolj zastruplja ozračje naše družbenosti, nima pa prav nobenega opravičenja, da se vzvišeno obnaša do levice in komunizma, dovolj ima teže lastne krivde za naš medvojni spopad, pa ni izrekla niti malo obžalovanja! Nobene krščanske skromnosti in resnicoljubnosti ni sposobna!

Kajti kje se je »končal« naš državljanski spor, ki se je začel z Mahničevim klerokatolicizmom? V breznih Kočevskega roga in vseh povojnih grobiščih likvidiranih ljudi. Do njihovega roba sta jih pripeljala oba totalitarizma, cerkveni in komunistični, prek roba jih je pahnil komunistični.

Nobenega pravega obžalovanja in opravičila ni sposobna tudi levica oziroma nekdanja ZZB NOV (ali sedanja kot njena naslednica). Zamudila je pravi čas, pa jo je prehitela dolgo zatajevana maščevalnost desnice, ki je vse večja in vedno bolj brezobzirna. Potem ti pa pride še Tit Turnšek s svojimi robustnimi in obscenimi izjavami! Priznanje prejšnjega predsednika ZZN NOV Janeza Stanovnika, da je bila povojna likvidacija vojnih ujetnikov in civilistov zločin, je spet vrgel nazaj na »pravično kazen«! In to brez zavedanja, kaj pomeni 15 odstotkov vseh žrtev vojne in povojnega obdobja pobiti po osvoboditvi! In je spet dal motiv in energijo za sovražnost z desne! Toliko škode, kot jo je partizanom naredil Turnšek, je desnica sama ne bi bila sposobna. (S Turnškom sem imela pred časom polemiko v Mladini.)

Sprava ne zadeva le partizanov in domobrancev (kar slepo zavrača Tit Turnšek), ampak zadeva vse nas, saj pomeni: za nazaj: sprejetje naše zgodovine kot naše, priznanje domovinske pravice in človeškega dostojanstva vsem in vsakomur, za danes in jutri: prizadevanje za sožitje vsem zameram in ranam navkljub v korist vseh Slovencev in vseh, ki so se znašli na našem prostoru kot naši soprebivalci! Torej za skupno delo za slovensko nacijo!

Domnevam pa, da naš državljanski spor med 2. svetovno vojno ne bi bil tako radikalen in krvav (če bi do revolucije sploh prišlo!?!), če ne bi bilo vojne in tako militantne cerkvene politike že desetletja prej, saj je pri nas protikomunizem nastopil pred komunizmom! V 19. stoletju so bili Slovenci (z redkimi izjemami) verni, samoumevno katoličani, zato je ločevalna politika med njimi, še posebej sovražni odnos do liberalnih katoličanov, zasekala sovražno zarezo ne le med katoličani, temveč med Slovenci kot Slovenci in kot ljudmi! Z ločevanjem – političnim, duhovnim – je pri nas začela desnica. Čeprav niti med kleriki niti med laiki ni veliko vernikov, ki bi priznali napake v cerkveni politiki, se pa vendarle najdejo tudi taki. Prav je, da se ob tej priložnosti spomnim pred kratkim umrlega dr. Andreja Capudra, ki je izrecno izpostavil škodljivost cerkvenega sektaštva do samih katolikov.

* * *

Moj članek Politične in ideološke manipulacije z zgodovino (SP, Delo, 4. avgusta 2018) sta komentirala Jože Dežman (Kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico, SP, 11. avgusta) in Jože Možina (Žal mi je, vse je res, SP, 18. avgusta). Pri tem sta si pomagala z izmišljijami, ponaredki in čistimi neresnicami, z nadihom »ljubkovalnega« mačizma – to so podobe njunega znanja in morale. Kdor bere moje tekste, ve, za kaj gre. Zdaj le utemeljujem svojo tezo, da sta v spornem intervjuju na TV oba ideološko in politično manipulirala z zgodovino. Čeprav v enem članku ali v enourni tv-oddaji ni mogoče obravnavati vojne z vseh vanjo vpletenih strani, pa je bilo njuno izvajanje izrazito enostransko, ideološko; vlogo desnice v naši polpretekli zgodovini sta preprosto odmislila. Ali pa je sploh ne vidita?

Moj očitek, da sogovornika nista razločevala revolucije od narodnoosvobodilnega boja, drži, kakor je bilo razvidno iz Dežmanove trditve, da 5. maja 1945 Slovenija ni bila osvobojena in da v prihodnosti »te laži ne bodo več veljale«. To je netočna, za zgodovinarja pa nedopustno poenostavljena trditev! Petega maja Slovenija res ni bila osvobojena okupatorjev (ki so namreč bili štiri leta tukaj!), pač pa 9. maja! Osvoboditev se je simbolično in dejansko kazala z vkorakanjem partizanske vojske v Ljubljano, v središče, »srce« Slovenije (kolaborantska vojska pa je pobegnila na Koroško). S trenutkom osvoboditve dežele pa se začne druga (ali tretja, če NOB štejemo kot prvo) faza revolucije in njenega nasilja! Nasilje je seveda nasilje, tako ga doživljajo prizadeti, toda za strokovno obravnavo nasilje pred in po osvoboditvi ni eno in isto. Ne gre le za podaljšanje revolucionarnega nasilja iz vojne v čas po osvoboditvi, gre za nasilje, ki zaradi razlike med vojno in mirom mora dobiti drugo/drugačno kvalifikacijo. Nesvoboda v vojni in po vojni nista eno in isto, zato pa tudi vojne in povojne likvidacije ne; povojne je zagrešil legalni (ne legitimni) politični sistem v od okupatorja osvobojeni deželi. S priznanjem datuma in pomena osvoboditve od okupatorja torej daš ne le priznanje partizanom za osvoboditev dežele (kar si zaslužijo!), temveč tudi stvari in času primerni pomen za povojno nasilje: povojno pobijanje je hujši moralni in politični delikt kot medvojno, ko je dejansko šlo tudi za kaznovanje konkretnih, dejanskih izdajalcev. Sogovornika pa sta bila tako zagreta, da sta uporabila netočni, napačni »argument« v škodo svojega siceršnjega prizadevanja: zanikati pomen partizanstva s komunisti vred za osvoboditev dežele izpod okupatorja in čim bolj poudariti komunistično krivdo! Ampak v družbi in zato tudi v družboslovju se plus in minus ne uničita kot v matematiki; pozitivno ostaja pozitivno, negativno pa negativno! V njunem pogovoru pa ni bilo niti omembe spornosti medvojnega ravnanja desnice in na drugi strani niti drobne misli o pozitivni posledici narodnoosvobodilnega boja! Pa tudi nobenega sočutja do padlih.
In vse to je bilo gledalcem TV predstavljeno – ne kot mnenja in stališča prizadetih pričevalcev, ampak kot Resnica z »avtoriteto znanstvenikov z doktoratom znanosti«! Jože Dežman ni pričevalec! Pričevalec je tisti, ki priča iz svojih izkušenj, iz svoje osebne prizadetosti, on pa je bil povabljen kot zgodovinar, strokovnjak! Glede na ideološko strokovnjaštvo obeh sogovornikov lahko mirno ponovim: »Po mojem mnenju zato ta in take oddaje ne sodijo na prvi, sploh na noben program javne (nacionalne) televizije.« Torej ta oddaja in morebitne podobne oddaje – ne s pričevalci, ampak s »strokovnjaki«! Ne le zaradi izrazite ideološke opredeljenosti, predvsem zaradi strokovne insuficience. Njune zdajšnje pritožbe, da sta preganjana, da jima kdo jemlje pravico do besede itd., so ali izraz njune ideološke slepote ali pa dejansko ne razumeta vzrokov in predvsem detajlov dogajanja med vojno. Ne vem, kaj je huje – za doktorja zgodovinske znanosti! To pa ne pomeni, da bi moral ali da sama mislim, da bi moral Jože Možina izgubiti službo na RTV! Odpirala sem možnost javne besede tistim, ki so se bali ali dejansko niso mogli javno izpovedati svoje izkušnje, zapirala nikoli nikomur! Gre pa za strokovnost avtorjev in njihovo pripravljenost in sposobnost samoomejevanja pri prezentaciji svojih ideoloških prepričanj! To velja ne le za avtorje in urednike tv-oddaj, temveč za vse javne delavce, ki morajo/moramo imeti distanco do lastnih prepričanj, se pravi: dopuščati tudi drugačne interpretacije dogodkov, drugačna prepričanja (seveda ob točno upoštevanih dejstvih!) Glede na to me zanima, ali se je Jože Možina postavil za Erika Valenčiča, avtorja dokumentarca Koalicija sovraštva (v katerem je bila nakazana povezava SDS z radikalnimi desnimi stališči), zaradi katerega je bil po hitrem postopku izgnan z RTV, njegov dokumentarec pa je izginil v arhivu javne TV!
Oddaja Pričevalci je potrebna, moti – vsaj mene – pa tako očitno, ideološko, populistično avtorjevo navijanje za desnico, brez zgodovinskega spomina, brez sočutja do človeškega bitja – ne glede na to, kakšnega ideološkega prepričanja je intervjuvanec. Kje šele je spoznanje, nujno potrebno pri raziskovanju polpretekle zgodovine:
»Pohod zgodovine se odpira v smeri krivde, z nasiljem si ljudstvo na skrivaj teši svoja nasprotja, hkrati pa si iztika oči kakor Ojdip, ker ne more prenesti tega, da se mu prestopek brez krivde veča: nedolžni postaja krvnik, krvnik pa postaja žrtev nedolžnega.« (Edvard Kocbek, Listina, SM 1967, str. 470)
Je ta rebus sploh mogoče rešiti? Vsekakor se ga je treba zavedati, preden sestopiš v zgodovino, delit drugim le krivde, »svojim« pa samo priznanja! ●