Nobelova nagrada za mir kot test ideološke kratkovidnosti

Podelitev Nobelove nagrade za mir vodji venezuelske opozicije Maríi Corini Machado je razgalila ukoreninjena stališča, s katerimi del medijske in politične krajine v Evropi, tudi pri nas, slika demokratično, gospodarsko in humanitarno implozijo v tej južnoameriški državi ter upravičuje avtoritarni režim Nicolása Madura.

Iz krogov, zavezanih opolnomočenju globalnega juga, je zaznati ideološki refleks, ki na podlagi zgodovinskih izkušenj v Latinski Ameriki kot edinega krivca za venezuelski kolaps vidi vmešavanje Washingtona. V želji, da bi obsodili hegemonijo ZDA, prevzemajo imperialistično optiko in svet razlagajo skozi oči velesile, pri čemer Venezuela ostaja zgolj prizorišče tujih interesov, ne pa skupnost ljudi s svojimi notranjimi protislovji, napakami in aspiracijami.

V Venezueli deluje le represivni aparat

Takšen diskurz za padec venezuelskega gospodarstva krivi izključno ameriške sankcije in ne priznava, da vlada avtoritarnega predsednika Madura pod pretvezo boja proti imperializmu vodi vojno proti Venezuelcem in da je za ekonomsko opustošenje države v veliki meri odgovorna sama. Takšna interpretacija ignorira dejstva in ne loči med vzroki in posledicami.

Časovnica vpeljave finančne gorjače kaže, da z njo ni mogoče pojasniti venezuelskega ekonomskega zatona. Ključni kazalniki težav – visoka inflacija, revščina, javni dolg, upad proizvodnje in pomanjkanje osnovnih potrebščin – so obstajali že pred ameriškimi sankcijami. Prav tako sankcij niso sprejeli v vakuumu, ampak so posledica dejstva, da je Nicolás Maduro od pokojnega Huga Cháveza prevzel hibridni režim – nekakšno demokracijo s primesmi avtoritarizma – in ga z izgubljanjem volilne konkurenčnosti dokončno preobrazil v diktaturo.

Nicolás Maduro od pokojnega Huga Cháveza prevzel hibridni režim in ga z izgubljanjem volilne konkurenčnosti dokončno preobrazil v diktaturo. FOTO: Leonardo Fernandez Viloria/Reuters

Ob pripisovanju venezuelskega kolapsa sankcijam se kot logično nadaljevanje ponuja slikanje opozicije kot orodja zunanjih interesov. V buržoaznem okolju vzgojena in izobražena María Corina Machado je prikazana kot instrument Washingtona, ne pa kot izraz notranjega odpora proti režimu, ki je oropal državo. S tem se zanika, da za njo stoji množica ljudi – tako tistih v Venezueli kot milijoni razseljenih rojakov.

To se je jasno pokazalo ob lanskih predsedniških volitvah, ko je sodstvo, popolnoma podrejeno režimu, Maríi Corini Machado prepovedalo kandidaturo, čeprav je na predvolitvah prejela več kot 90 odstotkov glasov podpore. Namesto nje je nastopil upokojeni diplomat Edmundo González, oba pa sta lani prejela nagrado Saharova evropskega parlamenta. Opozicija se je zavedala, da bo režim znova priredil rezultate, zato je mobilizirala razvejano mrežo ljudi za nadzor nad potekom glasovanja.

Prostovoljcem je uspelo zbrati približno 85 odstotkov zapisnikov z volišč, iz katerih je bilo jasno razvidno, da so Venezuelci glasovali za spremembo. Po teh izsledkih naj bi González prejel dobrih dvakrat več glasov kot Maduro. Kljub temu je nacionalni volilni svet, ki je prav tako pod popolnim nadzorom chavizma, za zmagovalca z 52 odstotki razglasil Madura. Režim dokazov nikoli ni predstavil.

Ni težko oporekati konservativno-neoliberalnim pogledom Maríe Corine Machado in nekaterim izjavam, v katerih je zagovarjala tudi radikalne, celo nedemokratične metode. Pa vendar to ne more izničiti dejstva, da je v zadnjih letih na miren in institucionalen način postavila venezuelski režim pred največjo preizkušnjo doslej. S svojo ekipo je izpeljala premišljeno akcijo, s katero je mobilizirala volivce in razgalila chavistični modus operandi. Prav v tem je Nobelov odbor prepoznal bistvo njenega prispevka, ko je svojo odločitev utemeljil z besedami, da si María Corina Machado, ki je zaradi režimskih groženj že dobro leto prisiljena živeti v ilegali, nagrado zasluži zaradi »boja za pravično in mirno tranzicijo iz diktature v demokracijo«.

Vodjo opozicije so ob razglasitvi nagrade slikali kot podaljšek ameriške republikanske administracije. »Če so res želeli podeliti Nobelovo nagrado za mir [Maríi] Corini Machado, ki že leta poskuša izvesti državni udar v svoji državi, bi jo lahko kar neposredno dali Donaldu Trumpu ali celo Adolfu Hitlerju – posmrtno. Naslednje leto pa naj si jo razdelita Putin in Zelenski,« je na omrežju X zapisal nekdanji vodja levičarske stranke Podemos in bivši podpredsednik španske vlade Pablo Iglesias. Ni bil osamljen.

Upanje se po letih agonije vrača med repatriirance

Za mnoge na skrajni levici je bolj sporno taktično naslanjanje Maríe Corine Machado na ameriškega predsednika z avtokratskimi nastavki kot polnokrvno avtoritarni režim Nicolása Madura (v državi je bilo po volitvah približno 2000 političnih zapornikov). In kot sistem, ki je uničil gospodarstvo in iz Venezuele pregnal sedem milijonov ljudi – skoraj vsakega četrtega državljana.

Med odzivi ni manjkalo niti takšnih, ki so novico iz Osla razglasili kot priznanje Donaldu Trumpu. K temu je v določeni meri prispevala sama María Corina Machado, ko mu je prenesla hvaležnost venezuelskega ljudstva za njegovo prizadevanje za mir, svobodo in demokracijo. A treba je razumeti, da liberalni voditelji, ki delujejo pod avtoritarnimi režimi, iz politične nuje podporo iščejo tam, kjer jo lahko dobijo. Ni prva, ki je skušala z laskanjem zaigrati na strune narcističnega ameriškega predsednika. Zaveda se, da lahko zunanji pritisk skupaj z notranjim uporom pripomore k razpokam chavizma.

Venezuelska diaspora je z navdušenjem sprejela novico iz Osla. FOTO: Pablo Sanhueza/Reuters

Od taktičnega iskanja zaveznikov do podreditve zunanjim interesom – in sklepa, da je nagrada za Marío Corino Machado pravzaprav nagrada za Trumpa – je velik miselni preskok. K temu pritrjuje utemeljitev Nobelovega odbora, ki priča o nasprotnem: nagrada je posvečena tistim, ki kljub represiji vztrajajo pri iskanju sprememb po demokratični poti. V tem smislu jo je mogoče razumeti tudi kot vpliv na prihodnji razvoj dogodkov, zlasti ker se vse glasneje govori o morebitnem ameriškem posredovanju v Venezueli. Konec brutalnega režima sam po sebi namreč še ni garancija, da se bo vzpostavila trajna demokracija.

María Corina Machado je bila nagrajena zaradi miroljubnega prizadevanja za politično tranzicijo, pri čemer je Nobelova nagrada lahko tudi opozorilo pred njenim morebitnim podrejanjem (militarističnim) interesom Trumpove politike. Nagrada jo zavezuje k iskanju demokratične obnove Venezuele z večjim poudarkom na spravi med različnimi družbenimi skupinami, torej k vsemu, česar Trump ne pooseblja.

Da v odločitvi iz Osla ni mogoče prepoznati priznanja republikanskemu politiku, nakazuje ton obrazložitve. Odbor opozarja, da je demokracija na globalni ravni pod številnimi pritiski in da mir ne pomeni zgolj konca vojn, temveč spoštovanje temeljnega elementa demokracije – mehanizmov, ki omogočajo izražanje ljudske suverenosti in zagotavljajo, da se glas, izražen na volitvah, spoštuje.

Podelitev Nobelove nagrade Maríi Corini Machado je ob vsem tem več kot samo priznanje posameznici za delo pri opolnomočenju venezuelske opozicije. Je poteza s sporočilom, ki bolj kot protislovja lavreatke razgalja protislovja dela politične in medijske krajine na stari celini (in širše) ter stiska v kot vse, ki skušajo z antiimperialistično retoriko normalizirati (Madurov) avtoritarizem.
_______________________

/ Foto Delo

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.