»Nočem vojakov, hočem civiliste«

Poročilo o humanitarni pomoči slovenskega in mednarodnega Pena za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu.
Objavljeno
05. maj 2018 06.00
Posodobljeno
05. maj 2018 12.42
FOTO: osebni arhiv Borisa A. Novaka/ Josip Osti, Boris A. Novak, Niko Grafenauer in Drago Jančar v oklepnem vozilu z registrsko oznako UNPF 6278; fotografija je z naslovnice Zore Cankarjeve, revije za kulturo in družbena vprašanja.
Boris A. Novak
Boris A. Novak
Spominu pogumnih, lepih duš
Susan Sontag in Maruše Krese


Na začetku oktobra 1991, ko smo v Sloveniji z olajšanjem pričakovali dokončen umik vojakov Jugoslovanske »ljudske« armade, agresija na Hrvaško pa se je tragično razdivjala, sem kot predsednik slovenskega Pena sprožil humanitarno akcijo za begunce, ki so zaradi vojne nevarnosti ali političnega preganjanja začeli prihajati v Slovenijo iz različnih krajev nekdanje skupne države. Med prvimi so bili dubrovniški pesnik Luko Paljetak z ženo, prevajalko Anuško, črnogorski pesnik Jevrem Brković, beograjski novinar in ustanovitelj romskega Pen centra Rajko Đurić itd. Naša solidarnostna dejavnost je bila karseda razvejena: obsegala je finančno pomoč, iskanje začasnega dela in zavetja, omogočanje zdravstvene oskrbe za begunce in člane njihovih družin, organiziranje številnih skupnih literarnih in mirovnih prireditev, prevajanje in objavljanje njihovih del, urejanje pravnih problemov (predvsem v zvezi z vizumi, tranzitnimi vizumi, pravnim statusom v Sloveniji in drugih državah), omogočanje šolanja otrokom begunskih družin itd. Zbiranje finančne pomoči je bilo pravzaprav najlažji del te dejavnosti. V času vojne smo finančno pomagali 40 pisateljem beguncem, številko pa je treba pomnožiti s člani njihovih družin; celotna vsota je znašala dobrih 40.000 nemških mark.

Kmalu je postalo očitno, da slovenski Pen ne more sam nositi tako težkega finančnega bremena, zato smo zaprosili za pomoč mednarodni Pen. Ta se je odzval z nekaj čeki Sklada za nujno pomoč (Emergency Fund) s sedežem na Nizozemskem; vodil ga je pokojni pesnik Henk Bernlef.

Od novembra 1992 smo humanitarno pomoč osredotočili na oblegano Sarajevo, mesto, kjer se je začela in končala tragedija 20. stoletja. Bosanski pesnik Josip Osti, ki ga je začetek obleganja rojstnega mesta presenetil v Sloveniji, nam je predlagal, da pošljemo pomoč desetim pisateljem, za katere je zanesljivo vedel, da so v Sarajevu. Sledilo je še dvanajst pošiljk denarja. Osti nam je še nadalje bistveno pomagal z informacijami in zvezami. V naslednjih letih je seznam prejemnikov pomoči narasel na 155; celotna vsota je znašala 165.000 nemških mark.

Držali smo se načela, da naj pomoč prejmejo vsi pisatelji in pisateljice, ne glede na nacionalnost, tudi Srbi – pod pogojem seveda, da niso sodelovali pri napadih na Sarajevo. Da bi s finančno pomočjo »pokrili« čim več ljudi v stiski, smo prosili sarajevske kolege, naj termin »pisatelj« uporabijo na najširši možni način; tako smo med prejemnike pomoči vključili tudi publiciste, književne prevajalce, univerzitetne profesorje itd.

Pomoč so čez meje in območja oboroženih spopadov tihotapili naši zanesljivi in pogumni kurirji, enkrat tudi jaz sam, novembra 1994. Kar petkrat jo je nosil Sašo Novak, Slovenec, ki je dolgo živel v Sarajevu. Bil sem zelo ganjen, ko mi je povedal, da je bil kot otrok med drugo svetovno vojno tudi kurir mojega očeta Anteja, partizanskega komandanta.

Vse pošiljke so prišle na cilj. Edina izguba, ki smo jo pri tem utrpeli, je 500 mark, ki jih je eden izmed naših kurirjev moral plačati na mejnem prehodu med Hrvaško in BiH, sicer bi mu zaplenili celotno vsoto, ki jo je nesel.

To pomoč sta po Sarajevu, v sila nevarnih okoliščinah, nadvse korektno razdeljevala pesnica Ferida Duraković in pesnik Goran Simić, sicer neformalni vodja skupnosti Srbov, ki so ostali v obleganem Sarajevu, zvesti zavezi sobivanja s someščani in sodržavljani drugih nacionalnosti.

V spomin pokojni pisateljici in prijateljici naj povem, da sem jo leta 1993 prepričeval, naj nikar ne gre v Sarajevo, saj je še zmeraj imela odprto rano po operaciji – odstranitvi ledvice, ki jo je darovala svojemu bolnemu sinu. Ni me poslušala, velika, lepa duša. Šla je v oblegano Sarajevo.


Če seštejemo pomoč beguncem in sarajevskim pisateljem, dobimo številko 205.000 nemških mark, kar pomeni, da je sleherni pisatelj z našega humanitarnega seznama prejel v povprečju 1000 mark. Da bi si bolje predstavljali, kaj je ta vsota takrat pomenila, naj navedem, da sem kot urednik na založbi na začetku 90. let prejemal plačo v vrednosti 300 nemških mark, povprečna plača v Bosni in Hercegovini pa je bila še bistveno nižja, znašala je 100 mark. Pesnik Marko Vešović si je s prvo pošiljko pomoči kupil furuno, pečko na drva. Njegovi družini je pomagala preživeti tri ledene sarajevske zime, ko v mestu ni bilo elektrike.

Organizirali smo mrežo Pen centrov in drugih organizacij, ki so donirale pomoč. Najbolj velikodušne vsote je prispevala dunajska ustanova Literar-Mechana na pobudo avstrijskega Pena, izredno solidarnost pa so poleg avstrijskega Pena izkazali tudi nemški, švedski, francoski, danski in galicijski Pen center. Pomoč je pošiljala tudi skupina ameriških pesnikov in študentov kreativnega pisanja pod vodstvom pesnika Richarda Jacksona. Mnogi posamezniki in posameznice so prispevali dragocene vsote; naj med njimi posebej izpostavim širokosrčno kitajsko pisateljico Han Suyin.

Po svojih kanalih smo v Sarajevo posredovali tudi pomoč, ki so jo zbirale druge organizacije, npr. ameriški in slovenski gledališčniki. Upoštevaje vse te različne vire je pomoč, ki smo jo pošiljali, zajela 445 intelektualcev, pisateljev in drugih
umetnikov.
 

Nenaklonjeni, a korektni


Razvili smo tudi druge oblike pomoči. Najtežje je bilo prepričati veleposlaništva različnih držav, da beguncem podelijo vizume in statuse, ki so jim omogočali zaščito. Izjemno naporno in polno razočaranj je bilo sodelovanje z oblastmi novoustanovljene slovenske države: režim na mejah in odnos do beguncev se je nenehno spreminjal, pogosto sem moral urgirati pri najvišjih politikih, ki sem jih poznal še iz disidentskih časov; včasih so prisluhnili in pomagali, še pogosteje pa ne. Moj predlog, naj bi sistemsko uredili zdravljenje za begunce umetnike, je vlada zavrnila, obljubila pa je, da bo neformalno namignila pristojnim, naj poskrbijo za zadevo. Nižji uradniki so bili osorni, tudi kričali so name. Poudariti velja, da je našo humanitarno dejavnost moralno podpiral tedanji predsednik RS Milan Kučan. Oblegano Sarajevo sta obiskala zunanji minister Dimitrij Rupel in notranji minister Igor Bavčar. Slovenska policija naši dejavnosti sicer ni bila naklonjena, vendar se je korektno držala dogovorov, česar ne morem trditi za vsa naša diplomatska in konzularna predstavništva, ki sem jih v tej zvezi kontaktiral. Ob tem je treba upoštevati, da se je v tem obdobju v Slovenijo zateklo kar 70.000 beguncev, kar je bil za mlado državo tudi v ekonomskem smislu velik napor. Če to primerjamo s sedanjim stanjem, ko se neprimerno bogatejša Slovenija otepa neprimerno manjšega števila beguncev, moramo ugotoviti, da je bila solidarnostna zavest v 90. letih neprimerno bolj razvita kot danes, ko se naša država propagandno kiti s sloganom S-LOVE-nia.

S hvaležnostjo se spominjam velikodušne pomoči, ki so jo ranjenim in bolnim beguncem zagotavljali slovenski zdravniki in drugo medicinsko osebje – včasih tudi brez kritja in vednosti uradnih organov, tako rekoč ilegalno. Vsaka čast tem plemenitim Hipokratovim dedičem!

Več beguncev sem pomagal tako, da sem jih v tretje dežele pošiljal s pomočjo solidarne gostoljubnosti mnogih pisateljskih društev po svetu. Naj omenim le nekatere primere: leta 1993 je ameriški Pen na moj predlog podelil mirovno nagrado Zoranu Mutiću, beguncu iz Sarajeva, in Svetlani Slapšak, disidentki iz Beograda. Nemški in avstrijski Pen sta organizirala štipendije za pisatelje begunce. V tem okviru je več sarajevskih pisateljev – Kaća Čelan, Josip Osti, Valerija Skrinjar Tvrz in Stevan Tontić – na moj predlog prejelo štipendije Böllove fundacije, kar jim je omogočilo večmesečno bivanje in mirno literarno delo v Nemčiji, enako beograjski pesnik Milan Đorđević in drugi. Sarajevski pesnik Mile Stojić se je z družino začasno naselil na Dunaju, ker je dobil štipendijo Literar-Mechane. V povezavi s Komitejem za preganjane pisatelje (Writers in Prison Committee) mednarodnega Pena ter z ameriškim in švedskim Penom smo predlagali več pisateljev beguncev za različne mirovne nagrade. Švedski Pen je beguncem in njihovim družinam priskrbel stanovanja in vso potrebno oskrbo.

Humanitarna dejavnost slovenskega Pena ne bi bila možna brez požrtvovalnega dela pred kratkim umrle gospe Sonje Tomše, neskončno skrbne in natančne blagajničarke, in gospe Elze Jereb, dolgoletne sekretarke in duše slovenskega Pena, ter neutrudnega Josipa Ostija, ki nam je pomagal s številnimi nasveti.

Kadarkoli je bilo potrebno, so na pomoč priskočili sijajni, globoko človeški tajnici Društva slovenskih pisateljev, Anja Uršič in pokojna Barbara Šubert, ter drugi. DSP je prav tako ustanovilo poseben sklad za pomoč pisateljem beguncem.

Svetovni kongres mednarodnega Pena v Riu de Janeiru decembra 1992 me je določil za organizatorja solidarnostne pomoči pisateljem beguncem in kolegom, ki so ostali v obleganem Sarajevu. Na kongresu Pena v Santiagu de Composteli septembra 1993 pa je skupščina delegatov ustanovila ad hoc komite, poimenovan Sarajevski komite, v katerega se je včlanilo 35 centrov. Predsedniško mesto je bilo zaupano meni. Na tem kongresu je bil po dolgoletnih naporih in bolečih polemikah končno ustanovljen tudi Pen center Bosne in Hercegovine, kar je bosanskim pisateljem ogromno pomenilo; za prvega predsednika so izvolili prof. dr. Tvrtka Kulenovića.

Humanitarna pomoč v prid bosanskim pisateljem pa ni bila omejena le na člane Sarajevskega komiteja. Nekateri penovci so organizirali tudi izjemno obsežne solidarnostne akcije, ki so zaradi splošnega humanitarnega značaja daleč presegale pomoč, namenjeno zgolj pisateljskim kolegom. Nemara največja dejavnost te vrste je bila belgijska Balkan Aktie, ki jo je ustanovila in vodila tedanja predsednica flamskega Pena, pisateljica Monika b. van Paemel. Organizirala je nič manj kot 42 begunskih centrov, večinoma v Bosni (na oskrbi je imela tudi sarajevsko bolnišnico Koševo), nekaj centrov pa je bilo tudi na Hrvaškem in celo v Srbiji (Deliblato); v Sloveniji je bila pomoč te organizacije namenjena begunskim otrokom na Ptuju in beguncem, tedaj zbranim v ljubljanski vojašnici na Roški cesti. Bosanskim beguncem je baronica van Paemel v Belgiji uredila poseben status.

Pri humanitarni pomoči se je z osebnim pogumom izjemno izkazala Maruša Krese, ki je v Sarajevo prinašala velikodušno pomoč iz Nemčije, kjer je pred tem dolgo živela in delala. V spomin pokojni pisateljici in prijateljici naj povem, da sem jo leta 1993 prepričeval, naj nikar ne gre v Sarajevo, saj je še zmeraj imela odprto rano po operaciji – odstranitvi ledvice, ki jo je darovala svojemu bolnemu sinu. Ni me poslušala, velika, lepa duša. Šla je v oblegano Sarajevo.


Čakajoč Godota ob svečah


Nekateri Pen centri, ki so bili sicer člani komiteja, so ob skupni razvili tudi lastne dejavnosti, za katere jim gresta pohvala in zahvala. Poudariti velja velikansko materialno in moralno pomoč, ki jo je omogočil ameriški Pen, v Sarajevo pa prinašala Susan Sontag. Naj se pohvalim, da je pri pripravah na potovanje v Sarajevo ta fascinantna gospa podrobno preštudirala obsežno dokumentacijo, ki sem ji jo posredoval prek tedanje izvršne direktorice ameriškega Pena Karen Kennerly. Pozneje sva s Susan Sontag sodelovala pri urejanju namestitve nekaterih beguncev v zahodnih državah. Kot je splošno znano, je Susan Sontag s svojim obiskom veliko naredila za oblegano mesto, tako s konkretno pomočjo kot z udarno simbolno gesto; njena režija Beckettove drame Čakajoč Godota v le s svečami razsvetljenem Kamernem teatru bo ostala zapisana v zgodovino etike. Enako velja za Juana Goytisola, Moniko van Paemel, Bernard-Henrija Lévyja in druge.

Susan Sontag nikoli nisem srečal v živo, v tistih hudih letih pa sva komunicirala prek intenzivne korespondence. Kar najbolj me je počastila z vzdevkom, ki mi ga je nadela – Novak the Good, Novak Dobri.

image
osebni arhiv Borisa A. Novaka/ Drago Jančar, Niko Grafenauer, Stanislav Koblar, Boris A. Novak in Juraj Martinović na Baščaršiji.


Naj tu evociram tudi spomin na obisk slovenskih pisateljev v obleganem mestu. Tja smo potovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Josip Osti in jaz. V Sarajevo sta nas povabila kulturno društvo Cankar, v katerem so se zbirali tamkaj živeči Slovenci, in med vojno ustanovljeni Pen center BiH. Energični spiritus movens kulturnega življenja sarajevskih Slovencev, Stanislav Koblar, je obisk organiziral z zanj značilno pedantnostjo. Po dolgotrajnih pripravah se je primeren trenutek prikazal ob koncu oktobra 1994. Slovenska nacionalna komisija za Unesco nam je s prijazno pomočjo gospe Zofke Klemen Krek priskrbela vse potrebne dokumente: imeli smo status delegacije Unesca, ker je ta agencija Združenih narodov za znanost in kulturo organizirala obiske umetnikov v obleganem mestu; polnomočje nam je s posebnim pismom podpisal g. Federico Mayor, tedanji generalni direktor Unesca. Kot se je pozneje izkazalo, nas je ta dokument po verjetnosti rešil velikih nevšečnosti, morda nam je rešil celo življenje. Obenem sem sam odpotoval v Sarajevo kot organizator penovske humanitarne pomoči, zato je naša četverica imela tudi status odposlancev mednarodnega Pena. Na podlagi teh dokumentov nam je Unprofor (tedanja vojaška formacija Združenih narodov za mirovno posredovanje v jugoslovanskih vojnah) izdal dovoljenje za polet z vojaškim transportnim letalom. Predstavniki Unproforja so nas pisno in ustno resno opozorili, da je položaj v Sarajevu precej labilen in nevaren, da nam potovanje odsvetujejo in da nam v primeru zelo možnih zapletov ne morejo zagotoviti povratnega poleta. V Sarajevo je bilo namreč laže priti kakor iz njega oditi. Pomenljivo je bilo v tem smislu že samo uradno ime te vojaške letalske zveze – Maybe Airlines.

Poleteli smo z zagrebškega letališča, vendar ne direktno v Sarajevo, temveč v širokem loku čez s soncem obsijano Dalmacijo. Veselo sem bil presenečen, da sem na letalu srečal sarajevsko prijateljico Amelo Simić, ženo že omenjenega Gorana, našega zaupnika pri razdeljevanju pomoči sarajevskim pisateljem. Amela je bila prevajalka Susan Sontag. Po kratkem potovanju v normalen svet, oddaljen od vojne, se je vračala domov, k družini, in nam je dala obilo koristnih informacij in napotkov.
Na sarajevskem letališču, ki je bilo videti kot en sam bunker, so nam predstavniki britanske ambasade, ki so prišli čakat Amelo z džipom, ponudili, da nas zapeljejo do mesta. To prijazno gesto smo odklonili, saj nas je čakal oklepnik Unproforja, kar se je izkazalo za napako, ki bi nas utegnila drago stati. Oklepnik so namreč vozili egiptovski vojaki in so nas – kljub jasnim navodilom, kam smo namenjeni – iz ne povsem jasnih razlogov (nevednost? naivnost? nemarnost? nespoštovanje povelj? namenoma?) peljali čez ozemlje, ki so ga nadzorovali bosanski Srbi. Sedel sem ob ozki lini za voznikom. Prvo znamenje, da nekaj ni v redu, sem začutil, ko sem na cesti zagledal množico ljudi, med katerimi se mnogi niso hoteli umakniti oklepniku; otroci so tekali po pločnikih, skakali pred drveče vozilo ter kazali dvignjene sredince in druga provokativna znamenja. Množica pred nami se je vse bolj zgoščala, tako da je moral voznik čedalje bolj upočasnjevati vožnjo. Nazadnje nas je ustavil tesen obroč, sestavljen iz kakšnih sto, morda dvesto ljudi. Bilo nam je jasno, da smo med Srbi. Oklepnik je obkolila skupina mladeničev in proti nam uperila kalašnikove. Samodejni spomin na vojaščino mi je prišepnil, da samo po sebi to še ni nevarno, saj z brzostrelkami jeklenega vozila ne bi mogli prebiti; za to bi potrebovali težje orožje. Tedaj je mladenič kakih sedemnajstih ali osemnajstih let s kalašnikovom na prsih stopil k zadnjim vratom oklepnika in v srbščini ukazal, naj odpremo vrata. Dotlej smo bili mirni. Vznemirili smo se šele takrat, ko smo opazili hud strah v obnašanju naših oboroženih spremljevalcev – egiptovskih vojakov ZN; začeli so živčno kričati na nas »ID, ID (aj di, aj di)!«, češ da se moramo legitimirati.

Nato so naredili nekaj, kar je bilo po pravilih Unproforja najstrože prepovedano in je bilo tudi povsem nepotrebno: odprli so vrata oklepnika! (Vsi pa smo se živo spominjali poročil, kako so na ta način nekoč zajeli podpredsednika legitimne bosanske vlade in ga na mestu ustrelili.) Spreletela me je skrb za Ostija: ker je bil znan kritik agresije bosanskih Srbov, bi se mu lahko kaj zgodilo. Bliskovito sem razmišljal: ne smemo pokazati osebnih dokumentov. Jaz pa sem nosil 20.000 mark pomoči za sarajevske pisatelje; skrival sem jih pod svinčenim oklepom, a šlo je za zajeten kup prepotenega papirja, v bankovcih po 5, 10 in 20 mark, saj so bili večji na sarajevskem črnem trgu neuporabni. Če bi me pregledali, najbrž danes ne bi pisal tega poročila. Iz žepa sem izvlekel le dokumente Združenih narodov in jih podal Niku, ki je sedel pri vratih. Stari borec se je odlično znašel: oboroženim mladeničem je mirno in suvereno pomolil pod nos te dokumente. Nezadovoljno so momljali in očitno razmišljali, kaj storiti. Vsi mi smo molčali, da ne bi izdali, da smo Slovenci. Zavedali smo se namreč, da nas v tem primeru ne bi kar tako spustili naprej. – Vse se je srečno končalo. Zgodilo se je tako hitro, da ni bilo časa za strah. Da smo bili tedaj v smrtni nevarnosti, je prišlo za nami, ko smo dosegli cilj poti – Sarajevo.
 

Oklepnik UNPF 6278


Da je bilo ravnanje egiptovskih vojakov strahopetno in neregularno, smo se imeli priložnost prepričati ob vrnitvi iz mesta na letališče, ko nas je peljal oklepnik v sestavi francoskega bataljona, ki je nadzoroval položaje na najbolj občutljivi točki mesta – v samem središču, ob reki Miljacki. Francoski vojaki so imeli ves čas vožnje brzostrelke uperjene skozi line navzven, pripravljeni za strel.

Predstavniki Unproforja so nas opozorili, da nam potovanje odsvetujejo in da nam v primeru zelo možnih zapletov ne morejo zagotoviti povratnega poleta. V Sarajevo je bilo laže priti kakor iz njega oditi. Pomenljivo je bilo v tem smislu že samo uradno ime te vojaške letalske zveze – Maybe Airlines.


Sprejela sta nas član bosanskega predsedstva, g. Mirko Pejanović, in predsednik BiH, g. Alija Izetbegović. Pričakovali smo krajšo, zgolj protokolarno avdienco, vendar se je čedalje živahnejši in toplejši pogovor raztegnil krepko čez uro. Predsednika Izetbegovića sem seznanil s humanitarno dejavnostjo slovenskega in mednarodnega Pena, Drago Jančar pa je opozoril na težak položaj tistih Srbov, ki so zvesto ostali v mestu, izpostavljeni tako obstreljevanju srbskih topov kot nezaupanju sosedov drugih narodnosti. Naš visoki sobesednik je modro sprejel Jančarjevo kritiko: rekel je, da so Srbi edini segment sarajevske populacije, ki je imel možnost moralne izbire – ostati ali zapustiti mesto, ter da je tiste, ki so ostali, treba toliko bolj spoštovati.

Do konca svojih dni bom prelistaval spominski album podob obleganega Sarajeva: Josip, Niko, Drago in jaz v oklepnem vozilu z registrsko oznako UNPF 6278 – Ulica Vase Miskina in tržnica, kjer sta eksplodirali morilski granati – Amela in Goran – Ferida in Stanko – naš dragi Jurica, se pravi dobri Juraj, prof. dr. Martinović, profesor slovenske književnosti na tamkajšnji univerzi in nekdanji župan mesta, med vojno ranjen – dostojanstvena in modra prof. dr. Hanifa Kapidžić Osmanagić – veliki pesnik in velika duša Izet Sarajlić, ki mi je v zahvalo napisal pesem, da sem deški dvojček Annette von Droste-Hülshoff, nemške pesnice, katere portret je krasil bankovce za 20 mark – fotograf Božović, ki je posnel nekaj najbolj dragocenih fotografij naših življenj – dobrodušni šofer Siniša – taksist, ki nas je vozil skozi sarajevsko noč s sto na uro in z ugasnjenimi žarometi, ker se je bal ostrostrelcev – in otroci, otroci, ki so se brezskrbno igrali na sarajevskih ulicah, spremenjenih v tarče ... In tiha gospa, ki je v Cankarju kuhala za nas, nam pa je bilo vselej tako nerodno, dvakratno nerodno, ker so dobri gostitelji poskrbeli za našo prehrano v mestu, ki je bilo na smrt lačno, in zato, ker nismo vedeli, kaj se spodobi in kaj se ne spodobi – sprejeti ali zavrniti tako dragoceno darilo ...
 

Milostno milo


Naj v zvezi s to tiho gospo zapišem zgodbo, ki sem jo upesnil tudi v svojem epu Vrata nepovrata. Susan Sontag je med drugim svoji dragi prevajalki Ameli Simić podarila dišeče milo, Amela pa ga je v znamenje hvaležnosti podarila – pravzaprav vsilila – meni. Potem ko sem bosanskim penovcem izročil 20.000 nemških mark, smo med stiki s slovenskim kulturnim društvom Cankar s šokom ugotovili, da sarajevskim Slovencem slovenska država ne pomaga dovolj. Zato sem s soglasjem sopotnikov društvu Cankar izročil denarno rezervo iz blagajne slovenskega Pena, ki sta mi jo zaskrbljeni gospe Jereb in Tomše dali za vsak primer, če bi morali dlje časa ostati v obleganem mestu. Ker nisem imel ničesar več za tiho gospo, ki nam je ves čas obiska požrtvovalno pomagala, sem ji dal tisto dišeče milo, ki ga je Susan dala Ameli, Amela pa meni.

Leta pozneje, ko sem nekoč v Sarajevu bral pesmi, me je po literarnem večeru počakala ta tiha gospa in se mi zahvalila za milo. To dišeče milo, ki je šlo iz rok v roke in nazadnje pristalo v rokah, ki so ga najbolj potrebovale, sem v epu Vrata nepovrata upesnil kot simbol obleganega mesta in medčloveške solidarnosti. Milo je postalo milost. Prepričan sem, da ta drobna zgodba več pove o grozi nekajletnega obleganja Sarajeva kot glasne, velike, patetične besede.

Resnico našega obiska je lepo strnil Goran Simić: »Doslej so Sarajevo obiskali mnogi, ki so obljubljali pomoč, pa niso ničesar storili. Slovenski pisatelji pa so najprej nekaj naredili za nas ter šele nato prišli na obisk.« S temi besedami nas je nagovoril v prostorih kulturnega društva Cankar, ki je tedaj imelo sedež na Ulici maršala Tita, v precej razrušenem poslopju Ljubljanske banke. V tej zvezi naj bo za vse večne čase znana sramota, da je v nasprotju s slovenskimi pisatelji osrednja slovenska banka svoje bosanske stranke pustila na cedilu! Če bi slovenski bankirji – ti sebični idioti! – v letih vojne na Hrvaškem in v Bosni ravnali tako kot slovenski pisatelji, bi bila NLB zdaj najmočnejša banka v regiji, tako pa ... tako pa slovenski davkoplačevalci, vključno s pisatelji, zdaj plačujemo za bankirsko sebičnost in idiotizem.

Iz Sarajeva smo se vrnili živi in zdravi. Obdajali so nas mešani občutki: ob skrajni pretresenosti smo bili obenem srečni, da je sarajevsko potovanje – med podzemeljske sence smrti – za nami in da se vračamo v življenje ...

Prepričan sem, da smo vsi štirje čutili, da smo v Sarajevu dokončno postali »vojni kameradi«. Tesno sodelovanje pri organiziranju humanitarne pomoči je utrdilo moje prijateljstvo z Josipom. Nastopil je tudi na literarnem večeru Društva slovenskih pisateljev v Cankarjevem domu 27. junija 1991, na večer prvega dne vojne za Slovenijo, takrat, ko je zunaj divjala nevihta v vsakršnem smislu besede, občinstva pa je bilo manj kot nastopajočih pesnikov. Z Nikom in Dragom sem nato preživel vse dneve in noči te k sreči kratke vojne na uredništvu Nove revije: po svojih močeh, kot intelektualci, smo se borili za Slovenijo, pošiljajoč sporočila o resnici agresije Jugoslovanske armade na vse konce sveta. Skupaj z Jaroslavom Skrušnyjem, Tomažem Zalaznikom in Gordano Vrabec smo sestavljali »vojno redakcijo« Nove revije. »Vojno kameradstvo« je intenziven in dosmrtni odnos, ki se ga ne da reducirati na običajna razmerja tovarištva in prijateljstva. Ima posebno čustveno barvo prav zato, ker nastane kot posledica skupne izkušnje nečesa najstrašnejšega in najhujšega – vojne.


Kaj mi je v stiski ostalo drugega?


Pri humanitarnem delovanju smo se soočali tudi z zelo bolečimi psihološkimi problemi: begunci so ljudje, ki izgubijo svoje družine, ognjišča in domovine, zato niti najširša humanitarna pomoč ne more nadomestiti njihove izgube. Prejemanje pomoči utegnejo doživeti kot ponižanje; nekateri begunci so bili včasih prizadeti ob naših najboljših solidarnostnih namenih. Mnogi med njimi so živeli v takem stresu, da so postali živčno razrvani ali pa povsem pasivni; pričakovali so, da bomo vse postorili namesto njih. Včasih so se pojavila tudi znamenja podzavestnega sovraštva zoper humanitarne aktiviste, ki smo jim pomagali. V takih primerih smo se morali obnašati racionalno in se zavedati psihološkega mehanizma, ki jih je pripeljal v to stanje. Očitno je šlo za transfer: namesto tistih, ki so jih pahnili v trpljenje, so sovraštvo prenesli na najbližje, tiste, ki smo jim pomagali. In: kdor daje pomoč, ima moč nad tistimi, ki jo prejemajo, zato slednji – ob zavestnih občutkih hvaležnosti – včasih obenem podzavestno sovražijo tiste, od katerih so odvisni. V nekaterih, k sreči redkih primerih smo zasledili tudi poskuse zlorabe naše humanitarne dobre volje ali celo prilastitve denarja, ki ga pravzaprav niso potrebovali ali pa so ga drugi bolj nujno potrebovali. V razmerah tragične vojne smo sicer lahko razumeli tudi take reakcije, vendar so bile zaradi korektnih medčloveških odnosov in drugih beguncev seveda nesprejemljive. Eden izmed najbolj drastičnih tovrstnih primerov je bila bosanska pisateljica, ki si je na račun bolnih otrok na veliko sposojala denar z obljubo, da ga bom vrnil jaz. Švedski Pen jo je z družino najprej naselil v manjšem severnem mestu, vendar je pisateljici uspelo prepričati švedske kolege, da so družino preselili v Stockholm, kjer smo se leta 1994 srečali. Pisateljica mi je prostodušno dejala: »Res je, vse sem okrog prinesla, kaj sem pa v tej stiski mogla drugega?« In jaz? Smejal sem se. In smo se vsi smejali, tudi navidezno mrzli, pa v resnici tako dobri Švedi.

image
osebni arhiv Borisa A. Novaka/ Stanislav Koblar, Drago Jančar, Niko Grafenauer in Boris A. Novak na sarajevski tržnici.


Mučni so bili napadi, ki so bili motivirani bodisi z ljubosumnostjo (da so drugi dobili več in preveč) ali pa s politikantskimi in nacionalističnimi motivi. Najbolj neprijeten tovrsten zaplet je bil povezan z nagrado Sklada za svobodno izražanje (Fund for Free Expression) iz ZDA, ki nas je prosil, naj za njihovo nagrado predlagamo pisatelje iz nekdanje Jugoslavije. Predlagal sem celotno skupino pisateljev, ki so ostali v obleganem Sarajevu. Mojega predloga niso sprejeli. Sklad za svobodno izražanje je nedvomno imel najboljše namene, vendar je naredil napako, ko je omejil število nagrajencev na zgolj 24. Čeprav nam ideja o omejitvi seznama nagrajencev ni bila všeč, saj je šlo za selekcijo med pisatelji, ki jih je vse enako zadela nemila usoda, smo nagrajencem korektno posredovali ta denar (24.000 dolarjev = 1000 dolarjev za slehernega pisatelja na seznamu izbranih). Zaradi te nagrade je četverica sarajevskih pisateljev, članov hrvaškega Pena, krivično in zlonamerno v delu hrvaškega tiska večkrat napadla našo humanitarno dejavnost, poimensko pa Susan Sontag in mene, predvsem pa Josipa Ostija, češ da smo skovali zaroto in črtali s seznama za to nagrado imena hrvaških pisateljev. Večkrat smo bili prisiljeni objavljati demantije. Hrvaški Pen se je odločno postavil na našo stran in javno zanikal te nepravične obtožbe. Eden izmed dokazov naše nepristranskosti je dejstvo, da so vsi štirje pisatelji, ki so nas obtožili predsodkov zoper Hrvate, prejemali finančno pomoč iz našega humanitarnega sklada – dejstvo, ki so ga v svojih obtožbah namenoma zamolčali.


Reševanje pesniške zbirke 
Daneta Zajca


Še bolj mučen pa je bil nesrečen razvoj naših naporov, da bi pomagali pri obnovi Nacionalne knjižnice BiH, znamenite Vijećnice, ki je bila l. 1992 uničena med bombardiranjem Sarajeva. Direktor te pomembne ustanove je na varno evakuiral najbolj dragocene knjige, npr. znamenito Sarajevsko Hagado, enega najpomembnejših spomenikov judovske kulture. Glasbeni novinar Ognjen Tvrtković, ki je med požarom pomagal reševati knjige, je ravno nesel na varno pesniške zbirke Daneta Zajca, ko je zaradi žeje spil tekočino, za katero je mislil, da je bila voda, pa je bil žal vitriol in mu je požgal želodec; zdravil se je v ljubljanskem Kliničnem centru. Direktor knjižnice se je spomladi 1993 zatekel v Slovenijo, kjer je organiziral skupino za obnovo knjižnice v okviru Univerze v Mariboru. Slovenski Pen, Sarajevski komite in mednarodni Pen so pomagali tej skupini vzpostaviti stike z narodnimi knjižnicami in različnimi skupinami po vsej Evropi, ki so pokazale pripravljenost pomagati pri obnovi tako pomembne kulturne institucije; v ta plemeniti projekt so se vključili tudi predsedniki več evropskih držav – zelo aktiven je bil češki predsednik in naš pisateljski kolega Václav Havel. Del uničenega knjižnega fonda je bil obnovljen zato, ker so vse narodne knjižnice v nekdanji skupni državi (v vseh prestolnicah nekdanjih republik) prejemale dolžnostne izvode knjig vseh jugoslovanskih založnikov; v ta projekt se je dejavno vključila tudi Narodna in univerzitetna knjižnica iz Ljubljane, ki je darovala del svojih knjig, da bi pomagala obnoviti knjižni fond sarajevske Narodne knjižnice.

Spomladi 1994 se je v Ljubljani pojavil visoki predstavnik vlade BiH in me povabil na večerjo. Obvestil me je, da so imenovali novega direktorja Narodne knjižnice, češ da je prejšnji direktor škodoval interesom te ustanove in celo sam podtaknil požar. Na neprijeten način je izrazil pričakovanje, da se bom distanciral od dosedanjih dejavnosti za rešitev knjižnice. Jasno sem mu dal vedeti, da tem obtožbam ne verjamem. Samo po sebi se razume, da je imela vlada BiH pravico voditi politiko svoje narodne knjižnice, a očitno je bilo, da se je zamenjava na vodstvenem položaju zgodila samo zaradi dejstva, ker je bil prejšnji direktor po narodnosti Srb. Ta nesrečni konflikt je paraliziral dejavnost mnogih skupin po vsej Evropi.

Podkupil sem enega izmed potnikov za Banjaluko, da je pošiljko oddal na banjaluški pošti. Že čez tri dni sem prejel obvestilo, da je bil Amir Talić izpuščen iz zapora. Direktor se je očitno na smrt prestrašil, da mednarodna skupnost pozna njegov osebni naslov, da torej utegne odgovarjati za vse nasilje ...


Seznam prejemnic in prejemnikov naše pomoči mi še zmeraj drhti pred notranjimi očmi spomina. Od daleč še zmeraj spremljam te kolegice in kolege, izide njihovih knjig, uspehe, težave in žal tudi smrti. Ne morem drugače, saj se še zmeraj čutim odgovornega zanje. Naj tu omenim le nekatere zgodbe.

Prednost pri razdeljevanju pomoči so seveda imeli ranjeni in bolni pisatelji ter njihovi družinski člani. Tako smo pokrili stroške specialističnih pregledov za moža dramatičarke Kaće Čelan, ki je bil operiran zaradi možganskega tumorja. Poskrbeli smo za zdravljenje bolnega sina pisatelja Ivana Lovrenovića. Pri bombardiranju ranjenemu pesniku Rešadu Hadroviću smo organizirali in plačali operacijo oči, ki je morala biti takojšnja, sicer bi v enem mesecu povsem izgubil vid. Teman je bil dan, ko sem pred nekaj leti izvedel za njegovo smrt.

Eden izmed bosanskih pesnikov je uporabil našo finančno pomoč, da je podkupil različne paravojaške formacije ter na ta način zaščitil sebe in člane svoje družine pred smrtjo, ki jim je grozila med pobegom iz bosanskega pekla.
 

Pesnika sem razglasil za mrtvega


Pesnika Amira Talića sem rešil iz zapora v Banjaluki. Zbral sem protestne izjave in zahteve za izpustitev, ki jih je spisalo več evropskih Pen centrov. Nakar mi je v roke po naključju prišel privatni naslov direktorja zapora. Bal sem se, da najvišji banjaluški birič moje pošiljke ne bi prejel, če bi jo poslal z uradne slovenske pošte, saj bi jo po vsej verjetnosti prestregla cenzura Republike srbske. Zato sem se sredi noči odpravil na avtobusno postajališče ob Gospodarskem razstavišču, od koder je vozil avtobus za Banjaluko. Podkupil sem enega izmed potnikov, da je pošiljko oddal na banjaluški pošti. Že čez tri dni sem prejel obvestilo, da je bil Amir Talić izpuščen iz zapora. Direktor se je očitno na smrt prestrašil, da mednarodna skupnost pozna njegov osebni naslov, da torej utegne odgovarjati za vse nasilje, ki ga je izvajal z arogantno zavestjo varnosti, da mu nihče nič ne more.

Velikega pisatelja Dževada Karahasana sem razglasil za mrtvega. Prejel sem novico o njegovi smrti in jo, kot je bilo v navadi, preveril pri več medsebojno neodvisnih virih, in vsi so jo potrdili. Nato sem napisal nekrolog za Dževada in ga razposlal po svetu. Čez nekaj dni se je izkazalo, da je bila ta novica k sreči neresnična. Ob prvem srečanju se mi je Dževad s smehom in tipičnim bosanskim humorjem zahvalil za najlepši tekst, kar jih je kdo kdaj napisal o njem.

Najbolj presunljive so bile usode otrok, sarajevskih in begunskih. Naj to ilustriram z zgodbo, ki se je srečno končala. Potem ko sta junaško prestala obleganje Sarajeva, sta se na predvečer osvoboditve in miru sarajevska prijatelja Goran in Amela odločila, da njuni mešani srbsko-muslimanski družini ni več obstanka v tem nesrečnem mestu. S Susan Sontag sva spisala obsežno korespondenco pri iskanju rešitve za to družino. Susan je uporabila vso svojo moralno avtoriteto, ki jo je uživala v mednarodnih krogih, da je tej družini uredila zavetje v Kanadi. Amela se je v zadnji vojni zimi z obema otrokoma – dvanajstletno deklico in sedemletnim dečkom – prebila čez planino Igman med obstreljevanjem kolone beguncev. (Za našo generacijo je ta dramatični dogodek razkril vso degradacijo srbskega nacionalizma, saj je ena izmed najbolj junaških in tragičnih epopej druge svetovne vojne bil zimski marš Prve proletarske brigade čez Igman januarja 1942; pri tem umiku pred nemško ofenzivo ob izredno nizki temperaturi je veliko partizanov izgubilo življenje ali pa so jim morali brez narkoze amputirati ude.) Na poti v Kanado se je ta tako ljuba trojka ustavila v Ljubljani. Otroka sta bila čudovita, nenavadno mirna. Deček je skoraj polovico življenja preživel v vojni. Bilo ga je ganljivo gledati, kako uživa v najmanjših podrobnostih za nas povsem samoumevnih civilizacijskih pridobitev. Želel si je v veleblagovnico Maximarket, da bi se peljal s premičnimi stopnicami. Ves dan je govoril o lego kockah; ko pa sem mu v trgovini z igračami hotel podariti škatlo lego kock z gusarji, me je do dna pretresel njegov odgovor: »Neću vojnike, hoću civile. (Nočem vojakov, hočem civiliste.)«

Toliko let pozneje mi gre ob teh besedah na jok ...

Danes je ta deček star trideset, njegova sestra pa petintrideset let. Obema želim srečno in mirno življenje!

To spominsko poročilo sem sestavil na podlagi svojega Poročila o humanitarni dejavnosti Slovenskega Pen centra in Sarajevskega komiteja mednarodnega Pena od oktobra 1991 do novembra 1994 (za 61. svetovni kongres mednarodnega Pena v Pragi, novembra 1994) ter zapisa Obisk delegacije slovenskih pisateljev v Sarajevu (Nova revija, št. 153–154, januar–februar 1995).