November je mesec, ki ti vzame upanje. December ti ga vrne. Do januarja

Dve možnosti imaš. Ali se jezik igra s teboj ali pa ti z njim. Tretje poti ni. Tako se ti vsaj zdi, že nekaj časa. In vse bolj te je strah, kaj bo, ko se jezik ne bo več hotel igrati. Ker se bo utrudil. Ali pa mu tega preprosto ne boš več dovolil. Ker ga boš preveč dobro poznal. Ali pa on tebe. Boš tudi za to kriv? Dlje ko si živ, bolj si kriv. Zadnja pesem, ki si jo napisal novembra, te opozarja, da si blizu temu stanju. Kriv si, nisi pa se še povsem upognil, kaj šele zlomil. Kriv si, vendar lahko še vedno gledaš gor. Igra te ne zapušča. Kriv si, tako ali drugače. Kriv si tudi za vse tiste, ki ne bodo nikdar krivi. Kriv si za vse, česar nisi storil, tako kot si kriv za vse, kar si storil. Za vse, kar si želel, in vse, česar si nisi želel. Kriv zato, ker si bežal in nikamor prišel. Ker ...