Galerija
Novi umetniški vodja sam sebi prodal štiri operne produkcije iz Salzburga
V milanski Scali je po prihodu slavnega Alexandra Pereire izbruhnil škandal svetovnih razsežnosti.
Naše zadnje poročilo iz Milana, v katerem se je pokazala precej optimistična podoba slavne Scale za naprej, ko je ali bo umetniško vodenje prevzel slavni Alexander Pereira, se bo zdaj, hočeš nočeš, in v dveh tednih ali slabem mesecu povsem spremenilo. Izbruhnil je škandal svetovnih razsežnosti.
Milanski župan Giuliano Pisapia, ki je predsednik upravnega odbora Scale, v njem pa je še osem članov, med njimi tudi aktualni – a le še do avgusta 2014 – umetniški vodja Scale Stéphane Lissner, toda le s svojim glasom, je javnosti razkril, da je bodoči umetniški vodja Alexander Pereira v svoji »stari« funkciji umetniškega vodje Salzburškega poletnega festivala (do konca avgusta, v Scali nastopi službo 1. oktobra) sam sebi kot bodočemu vodji opernega programa te slavne milanske opere prodal kar štiri v Salzburgu že videne operne predstave. To pomeni, da je za Pereiro Scala le depandansa Salzburga, saj je bilo treba samo podpisati določene dokumente, pogodbe, in prepeljati scensko-kostumsko opremo iz Avstrije v Italijo. Najbolj povedna je bila fotografija, ko je pred Scalo nekdo protestiral s plastično prozorno vrečo s smetmi in napisom: »Kupuješ reciklažo!«
Alexander Pereira je tako izkoristil, predvsem pa zlorabil svoj »stari« in »novi« položaj, čeprav njegovega podpisa o prodaji na ustreznih dokumentih ni, ampak je v imenu Salzburškega poletnega festivala pravno zadevo pripravila in izvedla predsednica festivala Helga Rabl - Stadler, medtem ko je Pereira njegov intendant, a ukaže vsebinsko in predlaga program. Kdo je kaj pravno in sodno zavezujoče podpisal, ni do danes pojasnil še nihče. Na to ni odgovoril niti župan Pisapia, čeprav je zahteval pregled vseh dokumentov. Formalnopravna past je v tem, da Pereira v Scali ne more še nič podpisati, Lissner pa tudi ni niti ga ni za to prosil Pereira. A kot veste, se lahko stvari pripravlja tudi, ko vse pogodbe še niso podpisane, a se ve, da bodo, ko bo čas za to.
Najboljši kandidat pod drobnogledom
Pereira je do nedavnega v Milanu sicer veljal za najboljšo rešitev in bi Scalo vodil pet let, medtem ko v Salzburgu svojega petletnega mandata ni dokončal, ampak samo triletnega. Potem pa je prišlo nenadno povabilo iz Milana, ker se je tam Stéphane Lissner odločil, da prekine drugi mandat in da bo nadaljeval delo v Parizu. Pereira je tako pustil na cedilu Salzburg in zatem »povlekel za nos« še Milano. Kazen je sledila takoj. Milanski župan Pisapia je pogodbo izničil in bo Pereiri dovolil opravljati delo le eno leto, to je 2015, ko bo sicer v Milanu od 1. maja do 31. oktobra svetovna razstava Expo, potem pa bodo poiskali (oziroma že iščejo) novega umetniškega voditelja Scale.
Opere, ki jih bo Scala prevzela iz Salzburga, so Verdijev Falstaff v režiji Damiana Michieletta in z dirigentom Zubinom Mehto, Wagnerjevi Mojstri pevci nürnberški v režiji Stefana Herheima z dirigentom Danielom Gattijem, Verdijev Don Carlos v režiji Petra Steina in z Antoniem Pappanom ter Mozartov Lucio Silla v režiji Marshalla Pinkowskega in z dirigentom Marcom Minkowskim. Operi Mojstri pevci in Don Carlos sta bili v Salzburgu izvedeni na velikem odru, ki ima širino več kot petdeset metrov, medtem ko je v Scali oder širok le kakih dvajset metrov, kar pomeni, da prenos obeh oper scensko sploh ni možen brez kompletne prenove in uničenja predstav; predvsem drugačne gledljivosti, česar v Milanu sploh še niso obravnavali, kaže pa dovolj jasno podobo, v kakšen posel ali kako nizko se je spustil Alexander Pereira pri svojem opernem »biznisu«.
Te predstave so bile v Salzburgu večinoma televizijsko posnete in že predvajane, gledalsko in medijsko-kritiško že pokonzumirane, avtorsko so zaščitene, tako da Scala od njih ne bi mogla pričakovati kakšnega novega ali svojega medijskega uspeha in še manj odmeva. Wagnerjeve Mojstre pevce nürnberške so po lanskem salzburškem uspehu že kupili v Pariški operi in Metropolitanski operi v New Yorku, tako da bi bila Scala šele četrti »ponavljavec«. A kako je Scala kupila salzburško predstavo, če so jo poprej že drugi, sam bog (poleg Pereire) ve! Menda pa se na tihem, kot namigujejo mediji, dogovarjajo o delitvi stroškov.
Znana so že nova imena po Pereiri
Mediji so medtem objavili že vrsto imen možnih novih intendantov po Pereiri z začetkom delovanja po koncu njegovega skrajšanega mandata. To so med »domačini« Francesco Bianchi (zdaj Maggio Musicale Fiorentino), Walter Vergnano (Teatro Regio Torino), Carlo Fuortes (Teatro dell'Opera Rim), Umberto Angelini (Teatro Grande Brescia). Mediji so prav tako objavili, da je Pereira medtem obiskal Moskvo, kjer se je z vodstvom Bolšoj teatra pogovarjal o tamkajšnji produkciji Verdijeve Aide v režiji Petra Steina, ki je sicer letos ne bodo uprizorili v Salzburgu. Iz tega bi se dalo sklepati, da bi utegnil vzeti v Scalo katero izmed produkcij Bolšoj teatra, kasneje morda tudi omenjeno Aido, čeprav ima Scala že dve »stari« predstavi te priljubljene opere! Menda pa naj bi bila ravno Aida (iz Salzburga) kot avstrijska gostujoča predstava v okviru Expa v Scali!?
Med tujimi kandidati za umetniško vodenje Scale po Pereiri je najmočnejši kandidat Pierre Audi iz Amsterdamske opere, ki letos zaključuje še mandat pri vodenju Holland Festivala, za čisto upravno funkcijo direktorja pa Sergio Escobar, ki bo v času Expa vodil celotni kulturni program svetovne razstave, in še Maria Di Freda, ki je v Scali že direktorica!
Medtem pa so mediji objavili še informacijo, da je Pereira v resnici kupil še salzburške predstave Rossinijeve Pepelke in Mozartove opere Beg iz seraja za program Accademia della Scala (tudi za gostovanja po Italiji) in da je skupni strošek nakupa 1,28 milijona evrov! Nekateri mediji opozarjajo, da vse to poteka sub judice!
Umetniški kriteriji opernih produkcij vse nižji
Najbolj žalostno pri tem ni samo to, da so se tako zanemarili umetniški kriteriji avtonomnosti in produkcijske izvirnosti Scale, ki jih v tem primeru diktira neki prišlek, ampak da se hkrati na vso moč ali na ves glas trdi, da ni šlo za korupcijo in kolizijo interesov Alexandra Pereire v dveh funkcijah, posredno pa še predsednice Helge Rabl - Stadler. Kajpada se je v zadevo vmešal še italijanski kulturni minister, ki je zahteval podrobno preiskavo.
Nazadnje je izbruhnil še škandal v zvezi z višino letne plače novega umetniškega direktorja Scale. Mediji so objavili, da je ta nič manj kot 450 ali 460 tisoč evrov. Vlada je takoj sprejela sklep, da ne more biti zaslužek vodstvenega kadra v italijanskih operah in orkestrih višji od plače predsednika ustavnega sodišča, ta pa je 240 tisoč evrov. Tako se bo najverjetneje znižala plača kar nekaj zaposlenim, ki so (mimo Pereire) že doslej imeli višjo plačo, v sami Scali direktorica Maria di Freda (270 tisoč evrov). Koliko je tako visokih kulturniških vodstvenih plač v Italiji, mediji ne vedo, domnevajo pa, da kar nekaj.
Žal so Pereiri nasedli mnogi, ki so vanj zaupali in v preteklih desetletjih imeli z njim, zlasti ko je bil intendant Züriške opere, dobre odnose. Najbolj hitro in jasno se je izpostavil Zubin Mehta ter ga nadvse hvalil, kako je dober in kakšna pridobitev je za Scalo. In to je trdil že, ko je izbruhnil škandal in je bil Pereira in pectore! »Pereira je idealen za Scalo. Ne poznam nikogar v opernem svetu, ki bi združeval tako poznavanje opere in biznisa kot on. Ima neverjetno veliko glasbenih izkušenj in hkrati sposobnost zbiranja sredstev,« je izjavil Mehta in dodal, da ga je spoznal pred petindvajsetimi leti v dunajski Koncertni hiši, potem pa je z njim sodeloval v Zürichu. Mehta je še dodal, da je Pereira tam hodil ne le na generalke, ampak celo na vaje pevcev ob spremljavi klavirja.
Zubin Mehta čaka na Falstaffa leta 2017
Zubin Mehta je že vedel za nakup štirih oper, saj je prav on dirigent salzburškega Falstaffa, ki naj bi ga ponovila Scala! In bi on tam dirigiral vse predstave opere, ki jo že povsem pozna; torej čisto navadna »tezga«!? Ampak Mehta je to komentiral povsem drugače: »V Salzburgu je vse potekalo odlično, in ker je režiser Damiano Michieletto predstavo postavil v Casa Verdi v Milanu, je najbolj prav, da bodo Milančani z njo nadvse zadovoljni.« Na pripombo novinarja, da je v Milanu en Falstaff že na programu, in sicer v režiji Roberta Carsena, pa je Mehta pripomnil, da bi bil nov Falstaff (njegov) tam šele v letu 2017.
Nehote pa je razkril še eno podrobnost: namreč da bi Scala z letošnjega poletnega festivala v Salzburgu rada vzela še Straussovega Kavalirja z rožo z režiserjem Hansom Schavernochom in dirigentom Franzom Welserjem - Möstom, čeprav je vaje za to produkcijo začel Zubin Mehta sam in je tudi objavljen v opernem programu 2014.
Nekateri mediji pa so omenili še »milanski prevzem« Verdijevega Trubadurja z Ano Netrebko v vlogi Leonore in dirigentom Danielom Gattijem. Mehta je mimogrede navrgel, da bi Pereira sicer v Milanu lahko imel več težav s sindikati in da preveč dela z agencijami, tako kot to počno vsi, vsekakor pa ni izrekel niti ene kritične besede na njegov račun. Zakaj bi, če bo dirigiral tako v Salzburgu kot v Milanu?
Riccardo Chailly»naivno« hvalil Pereiro?
Analize sestankov upravnega odbora, vedénje župana Pisapie kot predsednika in Bruna Ermollija kot podpredsednika, intervjuji v medijih, zlasti milanskih časopisih, pregledi dokumentov ... so že pokazali vso bedo vodenja Scale in nemoč Italijanov, da prevzamejo njeno upravljanje v svoje roke brez interesov tujcev (Stéphane Lissner, Daniel Barenboim, Alexander Pereira). V Scali so nekoč »vrgli« ali vsaj povzročili odhod Claudia Abbada, potem še Riccarda Mutija, zdaj odhaja Daniel Barenboim, ki se mu ni, tako kot ne Lissnerju, iztekel mandat. Novi glasbeni direktor, dirigent Riccardo Chailly, pa se je nevede in nehote znašel v hudi godlji, še posebej ker je šel k županu Pisapii na pogovore in je tam Pereiro zelo hvalil. Vprašanje, na katero ne znam natančno odgovoriti, je, kaj so vsi vpleteni vedeli in kaj iz svojih osebnih koristi zamolčali. Vtis je, da je osebni interes daleč nad umetnostjo in da nihče in nikjer več ne vzdrži niti enega mandata petih let!
CDA (Consiglio di amministrazione) je imel zelo dolg sestanek, na katerem so sklenili prekiniti petletno pogodbo s Pereiro in jo skrajšali na eno leto. Za tako odločitev je glasovalo osem članov, eden (Fiorenzo Tagliabue, ki v CDA zastopa kulturno ministrstvo in je hkrati vodja notranjega nadzornega sveta Scale) je bil proti. Pogodba s Pereiro bo trajala le do 31. decembra 2015 in bo tako zagotovila vsaj delovanje Scale v letu Expa.
S tem datumom pa preneha mandat tudi CDA in bo vse vajeti glede vodenja Scale, do formiranja novega CDA, prevzel kulturni minister v Rimu (zdaj je minister Dario Franceschini, ki je od CDA in župana Pisapie že zahteval vso dokumentacijo). Pereira bo le tekoče vodil program v letu 2015, medtem ko je vsaj začetek sezone, to je do konca 2014, ko se 7. decembra uradno začne nova sezona v Scali, zasnoval še Daniel Barenboim kot dirigent Beethovnovega Fidelia. On je Scalo predčasno zapustil, potem ko je postal njen glasbeni direktor jeseni 2011, torej po treh letih vodstvenega mandata. (Sicer pa je v Scali začel delovati že v sezoni 2006/2007, tako kot dirigent oper in simfoničnih koncertov kot komornih in solističnih nastopov). Gostoval bo po vsem svetu, zlasti pa se bo angažiral okrog nove glasbene akademije in koncertne dvorane, namenjene palestinskim in izraelskim študentom glasbe v Berlinu, v novi zgradbi slavnega arhitekta Franka Gehryja.
Župan Giuliano Pisapiav hudi godlji
Milanski župan Pisapia je govoril s predsednico Salzburškega poletnega festivala Helgo Rabl - Stadler. Zagotovila mu je, da ni šlo za kršitve in da je sama želela prodati štiri salzburške predstave za višjo ceno, kot jo je dosegel Pereira; to je 690 tisoč evrov, kar ni veliko, a bistveno več, kot če teh predstav ne bi bilo nikjer več. A ta strošek ne vključuje ničesar individualnega; le scensko-kostumsko opremo. Izvajalci bodo postavili svoje zahteve, na primer Minkowski svoj orkester (Les Musiciens du Louvre iz Grenobla) za Mozarta ipd.
Ob tem smemo dodati, da je salzburški festival že doslej imel več praks sodelovanja z drugimi operami; bodisi neposredne in jasno objavljene koprodukcije, ponavljanja iste opere z Mozartovega, Velikonočnega ali Binkoštnega festivala še na poletnem, bodisi čiste prodaje nekomu drugemu, običajno z istimi izvajalci in obvezno isto scensko- kostumsko opremo ter režijskim konceptom, med drugim tudi že Scali in Lissnerju, a on nikoli ni bil v Salzburgu in ni prodajal »sam sebi«. Zimmermannovi Vojaki iz Salzburga tako še čakajo na izvedbo v Scali (kar pa je bilo že tedaj objavljeno kot koprodukcijska predstava). Šlo je bolj ali manj za pokrivanje visokih stroškov za scenografijo, ki se običajno po koncu festivala razdre ali uniči! Salzburški festival pa je vendarle bil tudi čisti kupec. Nazadnje je kupil iz Amsterdama tam že videno Čarobno piščal.
A prodaje štirih oper (verjetno še dveh in potencialno še treh!) Scali nikoli ne bi bilo, če ne bi bil tam novi umetniški direktor Alexander Pereira in ne bi bilo »zadaj« njegovega interesa »v imenu« milanske opere. Predsednica Helga Rabl - Stadler je županu Pisapii zagotovila, da Pereira ni dobil nikakršnih odstotkov ali provizije od prodaje. Omenjeni znesek je v salzburškem festivalskem proračunu – okrog šestdeset milijonov evrov – zelo majhen in je vprašanje, kaj bi s tem denarjem sploh lahko naredili, a ko gre za festivale, je vsak denar dragocen, še bolj pa prestiž! Pereira si je s tem nakupom precej olajšal svoje delovanje, saj ima del celotnega programa v svojem mandatu – mediji omenjajo, da bi bile »salzburške« opere na programu v prvih treh letih njegovega mandata – že »pod streho«. Malo bi potem kupoval še v New Yorku, Londonu, Berlinu, Barceloni, Lyonu, Parizu, Moskvi, Amsterdamu, Aix-en-Provenceu ... in bi bil »rešen«!
Opravičilo Pereireni bilo upoštevano
Alexander Pereira se je županu in članom CDA opravičil, a so njegove špekulacije spregledali. Mesto mu bo torej dovolilo delovanje le čez svetovno razstavo, za katero je v Milanu neznanski interes. Kot kaže, pa je Pereira vendarle na neki način zmagal, saj bodo odkupljene predstave prišle na oder Scale. Kavalir z rožo in Trubadur – obe šele bosta uprizorjena na Salzburškem poletnem festivalu – še ostajata v igri, medtem ko je Pereira izrazil željo, da bi v Scali ob koncu Expa oktobra 2015 uprizorili novo opero po Beckettovi drami Konec igre madžarskega skladatelja Györgya Kurtága.
Pereira je, pametno, dejal, da sprejema kritiko in da je vse počel z dobrimi nameni in v prepričanju, da dela prav, ter v interesu Scale. Štiri odkupljene predstave, po njegovem, niso veliko v primerjavi s celotnim repertoarjem nad dvajsetih oper v petih sezonah njegovega mandata. Župan Pisapia je medtem pregledal bilanco poslovanja Scale v letu 2013 in ugotovil minimalni plus v višini 60 tisoč evrov!
A tako je očitno mislil le Pereira. Menda je vsem jasno, da najboljše opere na svetu ne morejo »uvažati« tujih predstav. Čim to naredijo, niso več prve. Enako je s festivali. Tisti, ki predstave prodaja, dokazuje, da je njegov kupec že videnega »pod« njim. Prodajajo najboljši, kupujejo slabši, ker istega ne zmorejo ali ne znajo.
Scala je v tej sezoni, kot smo že videli, imela na svojem odru Trojance iz Londona, Lucio di Lammermoor iz New Yorka, Carsko nevesto iz Berlina, zdaj Elektro s festivala v Aix-en-Provenceu, junija in julija pričakuje Mozartovo opero Così fan tutte, nekoliko spremenjeno, a istega režiserja in scenografa (Clausa Gutha) iz Salzburga. Potem pride še Rossinijeva Le Comte Ory v koprodukciji z opero v Lyonu.
Edino uvodna Traviata in Trubadur sta bila »iz Scale«! A še to ni čisto res, ker je Trubadur režiserja, scenografa in kostumografa Huga De Ane stara predstava, v tej sezoni le obnovljena! Torej v vsej sezoni le ena opera kot »nuova produzione Teatro alla Scala«! Pa še Traviato je režiral Rus Dimitrij Černjakov!
Straussova Elektraob skladateljevem jubileju
Straussova Elektra je ena najboljših oper dvajsetega stoletja; mnogi jo imajo za boljšo od Salome in Kavalirja z rožo. Partitura zahteva ogromen orkester in dirigenta z neverjetno poustvarjalno osebnostno močjo, da ustvari dramatično razpoloženje »na življenje in smrt«; zločin kot povračilo za zločin; umor matere in njenega ljubčka po materinem umoru moža z njegovo pomočjo.
Prava grška tragedija, le da stari Grki niso vedeli, da bo nekoč prišlo ali bodo »iznašli« simfonično in operno ali, če hočete, klasično glasbo takih razsežnosti, kot jo doživljamo pri Straussu dobrih sto let. Pravzaprav je zgodovinska krivica, da Grki tega nikoli niso doživeli in mogli vzpostaviti dialoga, kot ga lahko mi. Mi se sploh ne zavedamo, kako »zgodovinsko srečni« smo. Kot da je vse bogastvo vseh svetov in časov nam položeno na oltar kot največji tisočletni dar. Bojim se pa, da taki sreči lahko sledi le še katastrofa! Kdaj, ne vem, morda čez sto, morda čez dvesto let? Ali še prej?!
Bojim se, da je imel prav slavni ali bolj razvpiti rimski umetnostni zgodovinar in senator Vittorio Sgarbi, ko je na koncu milanske razstave slavnega ameriškega fotografa Davida LaChapelleja, ob sedem metrov dolgi fotografiji Noetove barke s kakimi tridesetimi golimi ljudmi vseh starosti na njej, zapisal: Zaman, tragedija se je že zgodila (in rešitve več ni). Cunami, je mislil, že drvi proti nam. Človeštvo bo ugonobilo samo sebe.
Kaj ugonobi Elektra? Strauss v tej operi odpira, ne tako kot v Salomi problem skrivnosti ljubezni, ki je močnejša od skrivnosti smrti, kot poje v sklepnem monologu Saloma (po tekstu Oscarja Wilda), ampak problem krvnega maščevanja, najhujši možni zločin: umor lastne matere! Hugo von Hofmannsthal je v svojem tekstu bistro preusmeril Elektrino dokončno izraženo voljo umora in maščevanja v fizični akt kot deus ex machina prišlega brata Oresta na pomoč.
Režiser Patrice Chéreauže lani umrl
Milanska prestava v režiji Patricea Chéreauja je koprodukcijska (Aix-en-Provence, New York, Helsinki, Berlin, Barcelona), žal pa je medtem (7. oktobra 2013) režiser umrl in v Milanu ni nič delal, kar se predstavi pozna. Njegovo funkcijo je na hitro prevzel Thierry Thieu Niang, a očitno brez izdelanih detajlov in predvsem dramatičnih poudarkov, ki jih ta opera zahteva. Tako je neodpustljivo, da Elektra v svojem končnem plesnem zanosu (tu bolj kot da bi bila v kakem disku, namesto da bi sledila ritmu predsmrtnega, vedno bolj omotičnega valčka) ne pade mrtva na tla, ampak obsedi in povsem mirna zre v neznano, medtem ko je glasba najmočnejša in se stopnjuje do skrajnih dinamičnih zmožnosti orkestra. Tako slabe režije konca ni v nobeni postavitvi Elektre!
Druga napaka je odsotnost Klitaimnestrinega zmagoslavnega veselega krohota, ko izve, da je Orest (kot možen maščevalec) (lažno) mrtev. Slabo sta postavljena Orest in njegov skrbnik (basist Franz Mazura); kot kakšna voajerja, kako se bosta sestri Elektra in Krizotemis dogovorili o maščevanju. Prav tako slabo je v celoti postavljena bolj mladeniška kot moška figura Egista (tenorist Thomas Randle); brez prepoznavnega karakterja in moških lastnosti, zaradi katerih bi Klitaimnestra skupaj z njim sploh ubila svojega moža Agamemnona. Ženska ne umori boljšega, da »dobi slabšega«! Berite črno kroniko! Klitaimnestra med Orestovim klanjem v ozadju scene spušča najbolj grozljive glasove; v Scali smo slišali lirski sopranski glas, povsem brez predsmrtne groze. Klitaimnestra tu ni zmogla tiste avtorefleksije in preganjavice, ki je sicer ves čas v njeni glavi in doseže vrhunec v vprašanju: Zakaj? (Warum?) se je to zgodilo meni, večni bogovi?
Žal je režiser Chéreau skrčil ravno Elektrin dialog s Klitaimnestro kot vrhunec dramatičnosti in srboritega kljubovanja in očitanja njene zločinskosti. Drugo tako nesmiselno črtanje je dialog med Elektro in šibkejšo (in z drugačnimi, materinskimi, družinskimi načrti) sestro Krizotemis. Vprašanje pa je, ali so se za črtanje odločili kasneje ali pa je v to privolil že Chéreau, kot sam mislim?! Orest prevzame s svojim kaznovalnim aktom voljo bogov in hkrati zemeljske pravice ali dokaz pravičnosti (sveta) in civilizacije.
Povprečna režija,nekoliko boljši orkester
Chéreau ni šel s Straussovo opero do konca, tako tudi ne njen glasbeni voditelj, finski dirigent Esa-Pekka Salonen, medtem ko je scenograf Richard Peduzzi s svojim temnim modernizmom ostal izrazno nekje na pol poti. Salonen je bil na mnogih mestih z orkestrom Scale odličen, potem pa interpretativno »pade«, ker je koncentracija med glasbeniki na hudi preizkušnji (opera se vedno izvaja v enem zamahu brez pavze: eno uro in tri četrt). Elektro bolje izvajajo v Londonu, kaj šele dunajski ali berlinski filharmoniki; s slednjima je bil v zadnjih desetletjih najboljši Claudio Abbado!
Omenjeni glasbeniki pokažejo več odprtosti, dramatičnosti, stopnjevanj ..., italijanski pa imajo vedno nekakšno »rezervo«, a so vseeno na koncu izzvali burne ovacije, med nastopajočimi še najbolj dirigent Salonen in Evelyn Herlitzius kot Elektra. Ona je bila najboljša, ker se je najbolj angažirala, medtem ko je bila Waltraud Meier kot Klitaimnestra bolj zadržana in nereflektirana, tudi zaradi krajšanja njene vloge, basist René Pape kot Orest pa režijsko slabše voden in se kot interpret ni mogel povsem izkazati. Adrianne Pieczonka je kot Krizotemis (Chrysothemis), prav tako spričo skrajšanja vloge, ostajala strahopetna sestra. Nasploh se mi zdi krajšanje sijajnega Hofmannsthalovega teksta (po Sofoklu) in te odlične Straussove opere velik nesmisel!
Slovo od glasbene umetnosti
Pevski recital slavnega mehiškega tenorista Rolanda Villazóna ob klavirski spremljavi Daniela Barenboima je prav tako napolnil Scalo, a se je zdel večer bolj »turističen«. Villazón je po operaciji glasilk in večmesečnem počitku pokazal natanko to, kar še zmore; to pa je velika želja, predanost, muzikalnost, glasbeni spomin, odrska prezenca, a glasu nima več in potemtakem njegovega recitala (Schumann – Pesnikova ljubezen op. 48, Manuel de Falla – Siete canciones populares españolas, Verdi iz cikla Sei romanze, Fernando Obradors iz Canciones españolas) ne moremo oceniti drugače kot s pevčevim slovesom od glasbene umetnosti!
Pol občinstva mu je vpilo bravo in je dočakalo serijo dodatkov, mnogi pa so ostali hladni, da ne rečem žalostni. Mediji so iz Villazóna naredili svetovno operno zvezdo, še posebej v duetu z Ano Netrebko, a je žal to že preteklost.
Milanski župan Giuliano Pisapia, ki je predsednik upravnega odbora Scale, v njem pa je še osem članov, med njimi tudi aktualni – a le še do avgusta 2014 – umetniški vodja Scale Stéphane Lissner, toda le s svojim glasom, je javnosti razkril, da je bodoči umetniški vodja Alexander Pereira v svoji »stari« funkciji umetniškega vodje Salzburškega poletnega festivala (do konca avgusta, v Scali nastopi službo 1. oktobra) sam sebi kot bodočemu vodji opernega programa te slavne milanske opere prodal kar štiri v Salzburgu že videne operne predstave. To pomeni, da je za Pereiro Scala le depandansa Salzburga, saj je bilo treba samo podpisati določene dokumente, pogodbe, in prepeljati scensko-kostumsko opremo iz Avstrije v Italijo. Najbolj povedna je bila fotografija, ko je pred Scalo nekdo protestiral s plastično prozorno vrečo s smetmi in napisom: »Kupuješ reciklažo!«
Alexander Pereira je tako izkoristil, predvsem pa zlorabil svoj »stari« in »novi« položaj, čeprav njegovega podpisa o prodaji na ustreznih dokumentih ni, ampak je v imenu Salzburškega poletnega festivala pravno zadevo pripravila in izvedla predsednica festivala Helga Rabl - Stadler, medtem ko je Pereira njegov intendant, a ukaže vsebinsko in predlaga program. Kdo je kaj pravno in sodno zavezujoče podpisal, ni do danes pojasnil še nihče. Na to ni odgovoril niti župan Pisapia, čeprav je zahteval pregled vseh dokumentov. Formalnopravna past je v tem, da Pereira v Scali ne more še nič podpisati, Lissner pa tudi ni niti ga ni za to prosil Pereira. A kot veste, se lahko stvari pripravlja tudi, ko vse pogodbe še niso podpisane, a se ve, da bodo, ko bo čas za to.
Najboljši kandidat pod drobnogledom
Pereira je do nedavnega v Milanu sicer veljal za najboljšo rešitev in bi Scalo vodil pet let, medtem ko v Salzburgu svojega petletnega mandata ni dokončal, ampak samo triletnega. Potem pa je prišlo nenadno povabilo iz Milana, ker se je tam Stéphane Lissner odločil, da prekine drugi mandat in da bo nadaljeval delo v Parizu. Pereira je tako pustil na cedilu Salzburg in zatem »povlekel za nos« še Milano. Kazen je sledila takoj. Milanski župan Pisapia je pogodbo izničil in bo Pereiri dovolil opravljati delo le eno leto, to je 2015, ko bo sicer v Milanu od 1. maja do 31. oktobra svetovna razstava Expo, potem pa bodo poiskali (oziroma že iščejo) novega umetniškega voditelja Scale.
Opere, ki jih bo Scala prevzela iz Salzburga, so Verdijev Falstaff v režiji Damiana Michieletta in z dirigentom Zubinom Mehto, Wagnerjevi Mojstri pevci nürnberški v režiji Stefana Herheima z dirigentom Danielom Gattijem, Verdijev Don Carlos v režiji Petra Steina in z Antoniem Pappanom ter Mozartov Lucio Silla v režiji Marshalla Pinkowskega in z dirigentom Marcom Minkowskim. Operi Mojstri pevci in Don Carlos sta bili v Salzburgu izvedeni na velikem odru, ki ima širino več kot petdeset metrov, medtem ko je v Scali oder širok le kakih dvajset metrov, kar pomeni, da prenos obeh oper scensko sploh ni možen brez kompletne prenove in uničenja predstav; predvsem drugačne gledljivosti, česar v Milanu sploh še niso obravnavali, kaže pa dovolj jasno podobo, v kakšen posel ali kako nizko se je spustil Alexander Pereira pri svojem opernem »biznisu«.
Te predstave so bile v Salzburgu večinoma televizijsko posnete in že predvajane, gledalsko in medijsko-kritiško že pokonzumirane, avtorsko so zaščitene, tako da Scala od njih ne bi mogla pričakovati kakšnega novega ali svojega medijskega uspeha in še manj odmeva. Wagnerjeve Mojstre pevce nürnberške so po lanskem salzburškem uspehu že kupili v Pariški operi in Metropolitanski operi v New Yorku, tako da bi bila Scala šele četrti »ponavljavec«. A kako je Scala kupila salzburško predstavo, če so jo poprej že drugi, sam bog (poleg Pereire) ve! Menda pa se na tihem, kot namigujejo mediji, dogovarjajo o delitvi stroškov.
Znana so že nova imena po Pereiri
Mediji so medtem objavili že vrsto imen možnih novih intendantov po Pereiri z začetkom delovanja po koncu njegovega skrajšanega mandata. To so med »domačini« Francesco Bianchi (zdaj Maggio Musicale Fiorentino), Walter Vergnano (Teatro Regio Torino), Carlo Fuortes (Teatro dell'Opera Rim), Umberto Angelini (Teatro Grande Brescia). Mediji so prav tako objavili, da je Pereira medtem obiskal Moskvo, kjer se je z vodstvom Bolšoj teatra pogovarjal o tamkajšnji produkciji Verdijeve Aide v režiji Petra Steina, ki je sicer letos ne bodo uprizorili v Salzburgu. Iz tega bi se dalo sklepati, da bi utegnil vzeti v Scalo katero izmed produkcij Bolšoj teatra, kasneje morda tudi omenjeno Aido, čeprav ima Scala že dve »stari« predstavi te priljubljene opere! Menda pa naj bi bila ravno Aida (iz Salzburga) kot avstrijska gostujoča predstava v okviru Expa v Scali!?
Med tujimi kandidati za umetniško vodenje Scale po Pereiri je najmočnejši kandidat Pierre Audi iz Amsterdamske opere, ki letos zaključuje še mandat pri vodenju Holland Festivala, za čisto upravno funkcijo direktorja pa Sergio Escobar, ki bo v času Expa vodil celotni kulturni program svetovne razstave, in še Maria Di Freda, ki je v Scali že direktorica!
Medtem pa so mediji objavili še informacijo, da je Pereira v resnici kupil še salzburške predstave Rossinijeve Pepelke in Mozartove opere Beg iz seraja za program Accademia della Scala (tudi za gostovanja po Italiji) in da je skupni strošek nakupa 1,28 milijona evrov! Nekateri mediji opozarjajo, da vse to poteka sub judice!
Umetniški kriteriji opernih produkcij vse nižji
Najbolj žalostno pri tem ni samo to, da so se tako zanemarili umetniški kriteriji avtonomnosti in produkcijske izvirnosti Scale, ki jih v tem primeru diktira neki prišlek, ampak da se hkrati na vso moč ali na ves glas trdi, da ni šlo za korupcijo in kolizijo interesov Alexandra Pereire v dveh funkcijah, posredno pa še predsednice Helge Rabl - Stadler. Kajpada se je v zadevo vmešal še italijanski kulturni minister, ki je zahteval podrobno preiskavo.
Nazadnje je izbruhnil še škandal v zvezi z višino letne plače novega umetniškega direktorja Scale. Mediji so objavili, da je ta nič manj kot 450 ali 460 tisoč evrov. Vlada je takoj sprejela sklep, da ne more biti zaslužek vodstvenega kadra v italijanskih operah in orkestrih višji od plače predsednika ustavnega sodišča, ta pa je 240 tisoč evrov. Tako se bo najverjetneje znižala plača kar nekaj zaposlenim, ki so (mimo Pereire) že doslej imeli višjo plačo, v sami Scali direktorica Maria di Freda (270 tisoč evrov). Koliko je tako visokih kulturniških vodstvenih plač v Italiji, mediji ne vedo, domnevajo pa, da kar nekaj.
Žal so Pereiri nasedli mnogi, ki so vanj zaupali in v preteklih desetletjih imeli z njim, zlasti ko je bil intendant Züriške opere, dobre odnose. Najbolj hitro in jasno se je izpostavil Zubin Mehta ter ga nadvse hvalil, kako je dober in kakšna pridobitev je za Scalo. In to je trdil že, ko je izbruhnil škandal in je bil Pereira in pectore! »Pereira je idealen za Scalo. Ne poznam nikogar v opernem svetu, ki bi združeval tako poznavanje opere in biznisa kot on. Ima neverjetno veliko glasbenih izkušenj in hkrati sposobnost zbiranja sredstev,« je izjavil Mehta in dodal, da ga je spoznal pred petindvajsetimi leti v dunajski Koncertni hiši, potem pa je z njim sodeloval v Zürichu. Mehta je še dodal, da je Pereira tam hodil ne le na generalke, ampak celo na vaje pevcev ob spremljavi klavirja.
Zubin Mehta čaka na Falstaffa leta 2017
Zubin Mehta je že vedel za nakup štirih oper, saj je prav on dirigent salzburškega Falstaffa, ki naj bi ga ponovila Scala! In bi on tam dirigiral vse predstave opere, ki jo že povsem pozna; torej čisto navadna »tezga«!? Ampak Mehta je to komentiral povsem drugače: »V Salzburgu je vse potekalo odlično, in ker je režiser Damiano Michieletto predstavo postavil v Casa Verdi v Milanu, je najbolj prav, da bodo Milančani z njo nadvse zadovoljni.« Na pripombo novinarja, da je v Milanu en Falstaff že na programu, in sicer v režiji Roberta Carsena, pa je Mehta pripomnil, da bi bil nov Falstaff (njegov) tam šele v letu 2017.
Nehote pa je razkril še eno podrobnost: namreč da bi Scala z letošnjega poletnega festivala v Salzburgu rada vzela še Straussovega Kavalirja z rožo z režiserjem Hansom Schavernochom in dirigentom Franzom Welserjem - Möstom, čeprav je vaje za to produkcijo začel Zubin Mehta sam in je tudi objavljen v opernem programu 2014.
Nekateri mediji pa so omenili še »milanski prevzem« Verdijevega Trubadurja z Ano Netrebko v vlogi Leonore in dirigentom Danielom Gattijem. Mehta je mimogrede navrgel, da bi Pereira sicer v Milanu lahko imel več težav s sindikati in da preveč dela z agencijami, tako kot to počno vsi, vsekakor pa ni izrekel niti ene kritične besede na njegov račun. Zakaj bi, če bo dirigiral tako v Salzburgu kot v Milanu?
Riccardo Chailly
Analize sestankov upravnega odbora, vedénje župana Pisapie kot predsednika in Bruna Ermollija kot podpredsednika, intervjuji v medijih, zlasti milanskih časopisih, pregledi dokumentov ... so že pokazali vso bedo vodenja Scale in nemoč Italijanov, da prevzamejo njeno upravljanje v svoje roke brez interesov tujcev (Stéphane Lissner, Daniel Barenboim, Alexander Pereira). V Scali so nekoč »vrgli« ali vsaj povzročili odhod Claudia Abbada, potem še Riccarda Mutija, zdaj odhaja Daniel Barenboim, ki se mu ni, tako kot ne Lissnerju, iztekel mandat. Novi glasbeni direktor, dirigent Riccardo Chailly, pa se je nevede in nehote znašel v hudi godlji, še posebej ker je šel k županu Pisapii na pogovore in je tam Pereiro zelo hvalil. Vprašanje, na katero ne znam natančno odgovoriti, je, kaj so vsi vpleteni vedeli in kaj iz svojih osebnih koristi zamolčali. Vtis je, da je osebni interes daleč nad umetnostjo in da nihče in nikjer več ne vzdrži niti enega mandata petih let!
CDA (Consiglio di amministrazione) je imel zelo dolg sestanek, na katerem so sklenili prekiniti petletno pogodbo s Pereiro in jo skrajšali na eno leto. Za tako odločitev je glasovalo osem članov, eden (Fiorenzo Tagliabue, ki v CDA zastopa kulturno ministrstvo in je hkrati vodja notranjega nadzornega sveta Scale) je bil proti. Pogodba s Pereiro bo trajala le do 31. decembra 2015 in bo tako zagotovila vsaj delovanje Scale v letu Expa.
S tem datumom pa preneha mandat tudi CDA in bo vse vajeti glede vodenja Scale, do formiranja novega CDA, prevzel kulturni minister v Rimu (zdaj je minister Dario Franceschini, ki je od CDA in župana Pisapie že zahteval vso dokumentacijo). Pereira bo le tekoče vodil program v letu 2015, medtem ko je vsaj začetek sezone, to je do konca 2014, ko se 7. decembra uradno začne nova sezona v Scali, zasnoval še Daniel Barenboim kot dirigent Beethovnovega Fidelia. On je Scalo predčasno zapustil, potem ko je postal njen glasbeni direktor jeseni 2011, torej po treh letih vodstvenega mandata. (Sicer pa je v Scali začel delovati že v sezoni 2006/2007, tako kot dirigent oper in simfoničnih koncertov kot komornih in solističnih nastopov). Gostoval bo po vsem svetu, zlasti pa se bo angažiral okrog nove glasbene akademije in koncertne dvorane, namenjene palestinskim in izraelskim študentom glasbe v Berlinu, v novi zgradbi slavnega arhitekta Franka Gehryja.
Župan Giuliano Pisapia
Ob tem smemo dodati, da je salzburški festival že doslej imel več praks sodelovanja z drugimi operami; bodisi neposredne in jasno objavljene koprodukcije, ponavljanja iste opere z Mozartovega, Velikonočnega ali Binkoštnega festivala še na poletnem, bodisi čiste prodaje nekomu drugemu, običajno z istimi izvajalci in obvezno isto scensko- kostumsko opremo ter režijskim konceptom, med drugim tudi že Scali in Lissnerju, a on nikoli ni bil v Salzburgu in ni prodajal »sam sebi«. Zimmermannovi Vojaki iz Salzburga tako še čakajo na izvedbo v Scali (kar pa je bilo že tedaj objavljeno kot koprodukcijska predstava). Šlo je bolj ali manj za pokrivanje visokih stroškov za scenografijo, ki se običajno po koncu festivala razdre ali uniči! Salzburški festival pa je vendarle bil tudi čisti kupec. Nazadnje je kupil iz Amsterdama tam že videno Čarobno piščal.
A prodaje štirih oper (verjetno še dveh in potencialno še treh!) Scali nikoli ne bi bilo, če ne bi bil tam novi umetniški direktor Alexander Pereira in ne bi bilo »zadaj« njegovega interesa »v imenu« milanske opere. Predsednica Helga Rabl - Stadler je županu Pisapii zagotovila, da Pereira ni dobil nikakršnih odstotkov ali provizije od prodaje. Omenjeni znesek je v salzburškem festivalskem proračunu – okrog šestdeset milijonov evrov – zelo majhen in je vprašanje, kaj bi s tem denarjem sploh lahko naredili, a ko gre za festivale, je vsak denar dragocen, še bolj pa prestiž! Pereira si je s tem nakupom precej olajšal svoje delovanje, saj ima del celotnega programa v svojem mandatu – mediji omenjajo, da bi bile »salzburške« opere na programu v prvih treh letih njegovega mandata – že »pod streho«. Malo bi potem kupoval še v New Yorku, Londonu, Berlinu, Barceloni, Lyonu, Parizu, Moskvi, Amsterdamu, Aix-en-Provenceu ... in bi bil »rešen«!
Opravičilo Pereire
Alexander Pereira se je županu in članom CDA opravičil, a so njegove špekulacije spregledali. Mesto mu bo torej dovolilo delovanje le čez svetovno razstavo, za katero je v Milanu neznanski interes. Kot kaže, pa je Pereira vendarle na neki način zmagal, saj bodo odkupljene predstave prišle na oder Scale. Kavalir z rožo in Trubadur – obe šele bosta uprizorjena na Salzburškem poletnem festivalu – še ostajata v igri, medtem ko je Pereira izrazil željo, da bi v Scali ob koncu Expa oktobra 2015 uprizorili novo opero po Beckettovi drami Konec igre madžarskega skladatelja Györgya Kurtága.
Pereira je, pametno, dejal, da sprejema kritiko in da je vse počel z dobrimi nameni in v prepričanju, da dela prav, ter v interesu Scale. Štiri odkupljene predstave, po njegovem, niso veliko v primerjavi s celotnim repertoarjem nad dvajsetih oper v petih sezonah njegovega mandata. Župan Pisapia je medtem pregledal bilanco poslovanja Scale v letu 2013 in ugotovil minimalni plus v višini 60 tisoč evrov!
A tako je očitno mislil le Pereira. Menda je vsem jasno, da najboljše opere na svetu ne morejo »uvažati« tujih predstav. Čim to naredijo, niso več prve. Enako je s festivali. Tisti, ki predstave prodaja, dokazuje, da je njegov kupec že videnega »pod« njim. Prodajajo najboljši, kupujejo slabši, ker istega ne zmorejo ali ne znajo.
Scala je v tej sezoni, kot smo že videli, imela na svojem odru Trojance iz Londona, Lucio di Lammermoor iz New Yorka, Carsko nevesto iz Berlina, zdaj Elektro s festivala v Aix-en-Provenceu, junija in julija pričakuje Mozartovo opero Così fan tutte, nekoliko spremenjeno, a istega režiserja in scenografa (Clausa Gutha) iz Salzburga. Potem pride še Rossinijeva Le Comte Ory v koprodukciji z opero v Lyonu.
Edino uvodna Traviata in Trubadur sta bila »iz Scale«! A še to ni čisto res, ker je Trubadur režiserja, scenografa in kostumografa Huga De Ane stara predstava, v tej sezoni le obnovljena! Torej v vsej sezoni le ena opera kot »nuova produzione Teatro alla Scala«! Pa še Traviato je režiral Rus Dimitrij Černjakov!
Straussova Elektra
Straussova Elektra je ena najboljših oper dvajsetega stoletja; mnogi jo imajo za boljšo od Salome in Kavalirja z rožo. Partitura zahteva ogromen orkester in dirigenta z neverjetno poustvarjalno osebnostno močjo, da ustvari dramatično razpoloženje »na življenje in smrt«; zločin kot povračilo za zločin; umor matere in njenega ljubčka po materinem umoru moža z njegovo pomočjo.
Prava grška tragedija, le da stari Grki niso vedeli, da bo nekoč prišlo ali bodo »iznašli« simfonično in operno ali, če hočete, klasično glasbo takih razsežnosti, kot jo doživljamo pri Straussu dobrih sto let. Pravzaprav je zgodovinska krivica, da Grki tega nikoli niso doživeli in mogli vzpostaviti dialoga, kot ga lahko mi. Mi se sploh ne zavedamo, kako »zgodovinsko srečni« smo. Kot da je vse bogastvo vseh svetov in časov nam položeno na oltar kot največji tisočletni dar. Bojim se pa, da taki sreči lahko sledi le še katastrofa! Kdaj, ne vem, morda čez sto, morda čez dvesto let? Ali še prej?!
Bojim se, da je imel prav slavni ali bolj razvpiti rimski umetnostni zgodovinar in senator Vittorio Sgarbi, ko je na koncu milanske razstave slavnega ameriškega fotografa Davida LaChapelleja, ob sedem metrov dolgi fotografiji Noetove barke s kakimi tridesetimi golimi ljudmi vseh starosti na njej, zapisal: Zaman, tragedija se je že zgodila (in rešitve več ni). Cunami, je mislil, že drvi proti nam. Človeštvo bo ugonobilo samo sebe.
Kaj ugonobi Elektra? Strauss v tej operi odpira, ne tako kot v Salomi problem skrivnosti ljubezni, ki je močnejša od skrivnosti smrti, kot poje v sklepnem monologu Saloma (po tekstu Oscarja Wilda), ampak problem krvnega maščevanja, najhujši možni zločin: umor lastne matere! Hugo von Hofmannsthal je v svojem tekstu bistro preusmeril Elektrino dokončno izraženo voljo umora in maščevanja v fizični akt kot deus ex machina prišlega brata Oresta na pomoč.
Režiser Patrice Chéreau
Milanska prestava v režiji Patricea Chéreauja je koprodukcijska (Aix-en-Provence, New York, Helsinki, Berlin, Barcelona), žal pa je medtem (7. oktobra 2013) režiser umrl in v Milanu ni nič delal, kar se predstavi pozna. Njegovo funkcijo je na hitro prevzel Thierry Thieu Niang, a očitno brez izdelanih detajlov in predvsem dramatičnih poudarkov, ki jih ta opera zahteva. Tako je neodpustljivo, da Elektra v svojem končnem plesnem zanosu (tu bolj kot da bi bila v kakem disku, namesto da bi sledila ritmu predsmrtnega, vedno bolj omotičnega valčka) ne pade mrtva na tla, ampak obsedi in povsem mirna zre v neznano, medtem ko je glasba najmočnejša in se stopnjuje do skrajnih dinamičnih zmožnosti orkestra. Tako slabe režije konca ni v nobeni postavitvi Elektre!
Druga napaka je odsotnost Klitaimnestrinega zmagoslavnega veselega krohota, ko izve, da je Orest (kot možen maščevalec) (lažno) mrtev. Slabo sta postavljena Orest in njegov skrbnik (basist Franz Mazura); kot kakšna voajerja, kako se bosta sestri Elektra in Krizotemis dogovorili o maščevanju. Prav tako slabo je v celoti postavljena bolj mladeniška kot moška figura Egista (tenorist Thomas Randle); brez prepoznavnega karakterja in moških lastnosti, zaradi katerih bi Klitaimnestra skupaj z njim sploh ubila svojega moža Agamemnona. Ženska ne umori boljšega, da »dobi slabšega«! Berite črno kroniko! Klitaimnestra med Orestovim klanjem v ozadju scene spušča najbolj grozljive glasove; v Scali smo slišali lirski sopranski glas, povsem brez predsmrtne groze. Klitaimnestra tu ni zmogla tiste avtorefleksije in preganjavice, ki je sicer ves čas v njeni glavi in doseže vrhunec v vprašanju: Zakaj? (Warum?) se je to zgodilo meni, večni bogovi?
Žal je režiser Chéreau skrčil ravno Elektrin dialog s Klitaimnestro kot vrhunec dramatičnosti in srboritega kljubovanja in očitanja njene zločinskosti. Drugo tako nesmiselno črtanje je dialog med Elektro in šibkejšo (in z drugačnimi, materinskimi, družinskimi načrti) sestro Krizotemis. Vprašanje pa je, ali so se za črtanje odločili kasneje ali pa je v to privolil že Chéreau, kot sam mislim?! Orest prevzame s svojim kaznovalnim aktom voljo bogov in hkrati zemeljske pravice ali dokaz pravičnosti (sveta) in civilizacije.
Povprečna režija,
Chéreau ni šel s Straussovo opero do konca, tako tudi ne njen glasbeni voditelj, finski dirigent Esa-Pekka Salonen, medtem ko je scenograf Richard Peduzzi s svojim temnim modernizmom ostal izrazno nekje na pol poti. Salonen je bil na mnogih mestih z orkestrom Scale odličen, potem pa interpretativno »pade«, ker je koncentracija med glasbeniki na hudi preizkušnji (opera se vedno izvaja v enem zamahu brez pavze: eno uro in tri četrt). Elektro bolje izvajajo v Londonu, kaj šele dunajski ali berlinski filharmoniki; s slednjima je bil v zadnjih desetletjih najboljši Claudio Abbado!
Omenjeni glasbeniki pokažejo več odprtosti, dramatičnosti, stopnjevanj ..., italijanski pa imajo vedno nekakšno »rezervo«, a so vseeno na koncu izzvali burne ovacije, med nastopajočimi še najbolj dirigent Salonen in Evelyn Herlitzius kot Elektra. Ona je bila najboljša, ker se je najbolj angažirala, medtem ko je bila Waltraud Meier kot Klitaimnestra bolj zadržana in nereflektirana, tudi zaradi krajšanja njene vloge, basist René Pape kot Orest pa režijsko slabše voden in se kot interpret ni mogel povsem izkazati. Adrianne Pieczonka je kot Krizotemis (Chrysothemis), prav tako spričo skrajšanja vloge, ostajala strahopetna sestra. Nasploh se mi zdi krajšanje sijajnega Hofmannsthalovega teksta (po Sofoklu) in te odlične Straussove opere velik nesmisel!
Slovo od glasbene umetnosti
Pevski recital slavnega mehiškega tenorista Rolanda Villazóna ob klavirski spremljavi Daniela Barenboima je prav tako napolnil Scalo, a se je zdel večer bolj »turističen«. Villazón je po operaciji glasilk in večmesečnem počitku pokazal natanko to, kar še zmore; to pa je velika želja, predanost, muzikalnost, glasbeni spomin, odrska prezenca, a glasu nima več in potemtakem njegovega recitala (Schumann – Pesnikova ljubezen op. 48, Manuel de Falla – Siete canciones populares españolas, Verdi iz cikla Sei romanze, Fernando Obradors iz Canciones españolas) ne moremo oceniti drugače kot s pevčevim slovesom od glasbene umetnosti!
Pol občinstva mu je vpilo bravo in je dočakalo serijo dodatkov, mnogi pa so ostali hladni, da ne rečem žalostni. Mediji so iz Villazóna naredili svetovno operno zvezdo, še posebej v duetu z Ano Netrebko, a je žal to že preteklost.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji