O lepoti in strahu
Še pred nekaj meseci si nismo niti predstavljali, da lahko ubijajo objem in poljub ali celo le kljuke na vratih.
Odpri galerijo
Washingtonsko simfonijo češnjevih cvetov je mogoče virtualno videti v vsem razkošju in krhkosti, kot naša življenja. FOTO: Alex Edelman/AFP
Zadnji koncert pred prisilnim zaključkom sezone so pri Philadelphia Orchestra zaigrali pred prazno dvorano. Novi koronavirus je tudi ZDA prinesel prepovedi zborovanj in ob 250. obletnici rojstva Ludwiga van Beethovna so v največjem mestu ameriške zvezne države Pensilvanija Peto simfonijo in nekaj drugih del sredi marca zaigrali le za virtualno občinstvo.
Nevidni sovražnik nam onemogoča tudi druga čudenja. V ameriški prestolnici Washington ta čas cvetijo češnje, ki si jih običajno ogleda poldrugi milijon ljudi, zdaj pa tja zaidejo le tisti, ki se nikakor nočejo odreči pogleda na simfonijo narave. Američani so tri tisoč dreves, ki so jim jih leta 1912 podarili Japonci, zasadili okrog akumulacijskega jezera Tidal Basin in v bližini spomenikov Thomasu Jeffersonu, Franklinu Delanu Rooseveltu in Martinu Luthru Kingu Jr. se veje z belimi in roza cvetovi sklanjajo nad vodo kot princeske pred zrcali. Sredi prihajajočega tedna se bodo razcvetele v vsej svoji lepoti, preden se bo njihovo cvetje osulo kot včerajšnja pravljica.
Spomladansko cvetje je lepa – dobesedno – prispodoba krhkosti življenja, ki jo v tem času čutimo vsi. Še pred nekaj meseci si nismo niti predstavljali, da lahko ubijajo objem in poljub, srečanje ali celo samo prijemanje kljuke na vratih. Ostajamo doma, kaj naj počnemo v osami?
Poznavalci so v teh dneh zbrali presenetljivo zbirko naslovov knjig, zapisanih o kugah in kolerah, da ne pozabimo, zakaj smo med štirimi stenami. Pandemije vedno prinašajo velike človeške tragedije, te pa rade rojevajo veliko umetnost. William Shakespeare je Kralja Leara napisal med izbruhom bubonske kuge, James Joyce Uliksesa med razsajanjem sifilisa, pravijo. Nekateri literarni zgodovinarji so celo trdili, da je zadnji tudi sam trpel za hudo boleznijo.
Epidemije podeseterijo drame, ki se dogajajo v dušah, in tudi v knjigi Thomasa Manna Smrt v Benetkah je kolera primerna kulisa obsedenosti glavnega junaka z mladoletnim sinom aristokratske poljske družine v hotelu na Lidu. Tadzio v mornarski obleki bo za vedno simbol bolnega hrepenenja starejšega moškega po ovekovečenju mladosti, svetlolasa popolnost z izmišljenim skrivnostno zapeljivim nasmehom. Po pripovedi Mannove soproge Katie se je nekaj podobnega res zgodilo med njunim obiskom v Benetkah leta 1911, a je resnični Tadzio – baron Władysław Moes, imanovan Władzio – o skrivnostnem občudovalcu izvedel šele veliko kasneje iz filma Smrt v Benetkah.
Pred stoletjem so tudi ameriški bogataši skoraj ritualno obiskovali znamenita evropska mesta, danes pa je na svetu le malo velemest s toliko bogastva stvari, kot je moja newyorška soseščina – in včasih tudi revščine duše. Nekaj avenij in ulic stran, a svetove narazen, stoji neoklasicistična mestna vila Jeffreyja Epsteina, v kateri je dvomljivi finančnik mlade deklice zlorabljal v lolite. Kot vemo, je umrl v manhattanskem zaporu, v okrožju West Village pa je bil nekdanji newyorški dom padlega producenta Harveyja Weinsteina, obsojenega posilstev in drugih spolnih napadov. V kruti igri usode se je na 23 let zapora obsojeni nekdanji mogočnež ameriškega filma v newyorškem zaporu nalezel novega koronavirusa in zdaj trepeta za svoje zdravje.
Že prej je prodal tudi svoja posestva v počitniških pribežališčih newyorških in bostonskih bogatašev, mnogi od teh pa še vedno mislijo, da lahko pred sodobno kugo in kolero iz palač in steklenih nebotičnikov prenatrpanega velemesta pobegnejo v letovišča Hamptons, Martha's Vineyard ali Nantucket. Domačini »virusne turiste« obtožujejo, da pokupijo vse v trgovinah in iz vse bolj okuženega velemesta prinašajo bolezen. Območne bolnišnice opozarjajo na svoje omejene možnosti. Sodobne Marije Antoanete vedo, da potice ni dovolj za vse, a jim ni mar.
Privilegiranci današnjega časa pa si lahko vse manj domišljajo, da je karantena kot počitnice. Nevidni sovražnik je povsod in naj so si nabrali še toliko dragih oblačil, so pod njimi tudi sami goli. Newyorške trgovine luksuznih izdelkov so za vsak slučaj izpraznile police ter na vrata in izložbe nabile lesene plošče, a lahko virus k njihovim strankam potrka z vsako dobavo hrane, z vsakim služabnikom, ki pride očistit vilo, z vsakim vrtnarjem, ki ureja trato. Bolezen je kruto enakopravna in vsaj za zdaj je še nihče ne zna popolnoma nadzorovati.
Človek je vedno lačen materialnega za svoj lasten občutek nesmrtnosti, je pisal Ernest Becker. Za leta 1974 umrlega ameriškega kulturnega antropologa je strah pred smrtjo v samem bistvu naših psiholoških težav in hkrati tudi naše motivacije za življenje. Človeška civilizacija je izpopolnjena, simbolna obramba pred zavedanjem naše smrtnosti, simbolni »jaz« vsakemu od nas omogoča prepričanje, da smo del nečesa večnega, da ima naše življenje smisel izven naše fizične realnosti. Vsakdo od nas poskuša dokazati, da šteje bolj kot drugi, da je vreden stvaritve. »Ta občutek doseže z izklesanjem svojega mesta v naravi, z gradnjo nečesa, kar odseva človeško vrednost: templja, katedrale, totemskega droga, nebotičnika, družine skozi več generacij,« je pisal prejemnik Pulitzerjeve nagrade.
Drugi filozofi in teologi bodo morda ugovarjali, za Beckerja pa je celo krščanstvo z Jezusom Kristusom, ki je vstal od smrti, upor terorju smrti s poudarjanjem nadnaravne moči. Po njegovem so bili v zgodnjem obdobju človeštva najbolj prestrašeni tisti, ki so najbolj realistično ocenjevali svoje mesto v naravi, in ta realizem, ki je omogočal visoko stopnjo preživetja, so prenesli na svoje potomce. »Rezultat je človek, kakršnega poznamo: hipertesnobna žival, ki si nenehno izmišlja razloge za tesnobo, pa četudi jih ni.«
Ključna je ljubezen, meni Becker, ta »dovoljuje kolaps posameznika v živalsko dimenzijo brez strahu in krivde, z zaupanjem, da notranja svoboda ne bo negirana z živalsko podreditvijo«. Na samem začetku življenja pa smo izgubljeni v kaosu in to grozno realnost poskušamo prekriti z domišljijsko zaveso, kjer je vse jasno.
Ena naših najglobljih potreb je osvoboditev od tesnobe zaradi smrti in uničenja, meni ameriški kulturni antropolog, a jo prinaša življenje samo, zato se izogibamo, da bi bili docela živi. Kaj pa, če razlogi za tesnobo obstajajo, če je nevidni sovražnik dobesedno v zraku? Lahko bi dodali, da še bolj kot sicer potrebujemo heroje, ki niso sebičneži v svojih zagrajenih gradovih, še bolj potrebujemo tudi Beckerjev »drugi svet«, svet človeško ustvarjenega pomena, novo realnost, ki jo lahko živimo in dramatiziramo.
Iluzija je kreativna igra na najvišji ravni, v svoji najgloblji biti pa jo ponazarja tudi kultura in delčka te smo zdaj lahko deležni vsi. Najznamenitejše Beethovnove simfonije lahko poslušamo na spletni strani Philadelphia Orchestra, Metropolitanska opera iz New Yorka nam ta teden ponuja Wagnerja.
Virtualna vrata odpirajo tudi številne druge kulturne ustanove po vsem svetu, čisto običajni ljubitelji glasbe se poskušajo organizirati sami: sodobne tehnologije omogočajo sočasno igranje ali petje iz različnih prostorov. Če nismo ljubitelji tega, se lahko morda lotimo zapisa svojih razmišljanj, saj ni treba, da pišemo le o svojih strahovih, pa naj so v teh časih tudi ti vedno blizu nas. Razmišljamo lahko tudi o hrepenenjih in ljubezni, tudi iz teh snovi je narejeno tisto, kar nas dviga iz živalskosti našega sveta.
In seveda si lahko od daleč pogledamo washingtonske češnjeve cvetove. Na spletni strani ustanove washingtonskega parka National Mall jih je mogoče videti v realnem času ter v vsem razkošju in krhkosti, kot naša življenja.
Nevidni sovražnik nam onemogoča tudi druga čudenja. V ameriški prestolnici Washington ta čas cvetijo češnje, ki si jih običajno ogleda poldrugi milijon ljudi, zdaj pa tja zaidejo le tisti, ki se nikakor nočejo odreči pogleda na simfonijo narave. Američani so tri tisoč dreves, ki so jim jih leta 1912 podarili Japonci, zasadili okrog akumulacijskega jezera Tidal Basin in v bližini spomenikov Thomasu Jeffersonu, Franklinu Delanu Rooseveltu in Martinu Luthru Kingu Jr. se veje z belimi in roza cvetovi sklanjajo nad vodo kot princeske pred zrcali. Sredi prihajajočega tedna se bodo razcvetele v vsej svoji lepoti, preden se bo njihovo cvetje osulo kot včerajšnja pravljica.
Spomladansko cvetje je lepa – dobesedno – prispodoba krhkosti življenja, ki jo v tem času čutimo vsi. Še pred nekaj meseci si nismo niti predstavljali, da lahko ubijajo objem in poljub, srečanje ali celo samo prijemanje kljuke na vratih. Ostajamo doma, kaj naj počnemo v osami?
Preberite še:
Človek, ki je pravočasno svaril pred pandemijo
Naslednja žrtev koronavirusa bo globalizacija, kakršno smo poznali
Človek, ki je pravočasno svaril pred pandemijo
Naslednja žrtev koronavirusa bo globalizacija, kakršno smo poznali
Poznavalci so v teh dneh zbrali presenetljivo zbirko naslovov knjig, zapisanih o kugah in kolerah, da ne pozabimo, zakaj smo med štirimi stenami. Pandemije vedno prinašajo velike človeške tragedije, te pa rade rojevajo veliko umetnost. William Shakespeare je Kralja Leara napisal med izbruhom bubonske kuge, James Joyce Uliksesa med razsajanjem sifilisa, pravijo. Nekateri literarni zgodovinarji so celo trdili, da je zadnji tudi sam trpel za hudo boleznijo.
Drame v dušah
Epidemije podeseterijo drame, ki se dogajajo v dušah, in tudi v knjigi Thomasa Manna Smrt v Benetkah je kolera primerna kulisa obsedenosti glavnega junaka z mladoletnim sinom aristokratske poljske družine v hotelu na Lidu. Tadzio v mornarski obleki bo za vedno simbol bolnega hrepenenja starejšega moškega po ovekovečenju mladosti, svetlolasa popolnost z izmišljenim skrivnostno zapeljivim nasmehom. Po pripovedi Mannove soproge Katie se je nekaj podobnega res zgodilo med njunim obiskom v Benetkah leta 1911, a je resnični Tadzio – baron Władysław Moes, imanovan Władzio – o skrivnostnem občudovalcu izvedel šele veliko kasneje iz filma Smrt v Benetkah.
Najznamenitejše Beethovnove simfonije lahko poslušamo na spletni strani Philadelphia Orchestra, Metropolitanska opera iz New Yorka nam ta teden ponuja Wagnerja. FOTO: AFP
Pred stoletjem so tudi ameriški bogataši skoraj ritualno obiskovali znamenita evropska mesta, danes pa je na svetu le malo velemest s toliko bogastva stvari, kot je moja newyorška soseščina – in včasih tudi revščine duše. Nekaj avenij in ulic stran, a svetove narazen, stoji neoklasicistična mestna vila Jeffreyja Epsteina, v kateri je dvomljivi finančnik mlade deklice zlorabljal v lolite. Kot vemo, je umrl v manhattanskem zaporu, v okrožju West Village pa je bil nekdanji newyorški dom padlega producenta Harveyja Weinsteina, obsojenega posilstev in drugih spolnih napadov. V kruti igri usode se je na 23 let zapora obsojeni nekdanji mogočnež ameriškega filma v newyorškem zaporu nalezel novega koronavirusa in zdaj trepeta za svoje zdravje.
Že prej je prodal tudi svoja posestva v počitniških pribežališčih newyorških in bostonskih bogatašev, mnogi od teh pa še vedno mislijo, da lahko pred sodobno kugo in kolero iz palač in steklenih nebotičnikov prenatrpanega velemesta pobegnejo v letovišča Hamptons, Martha's Vineyard ali Nantucket. Domačini »virusne turiste« obtožujejo, da pokupijo vse v trgovinah in iz vse bolj okuženega velemesta prinašajo bolezen. Območne bolnišnice opozarjajo na svoje omejene možnosti. Sodobne Marije Antoanete vedo, da potice ni dovolj za vse, a jim ni mar.
Bolezen je kruto enakopravna
Privilegiranci današnjega časa pa si lahko vse manj domišljajo, da je karantena kot počitnice. Nevidni sovražnik je povsod in naj so si nabrali še toliko dragih oblačil, so pod njimi tudi sami goli. Newyorške trgovine luksuznih izdelkov so za vsak slučaj izpraznile police ter na vrata in izložbe nabile lesene plošče, a lahko virus k njihovim strankam potrka z vsako dobavo hrane, z vsakim služabnikom, ki pride očistit vilo, z vsakim vrtnarjem, ki ureja trato. Bolezen je kruto enakopravna in vsaj za zdaj je še nihče ne zna popolnoma nadzorovati.
Človek je vedno lačen materialnega za svoj lasten občutek nesmrtnosti, je pisal Ernest Becker. Za leta 1974 umrlega ameriškega kulturnega antropologa je strah pred smrtjo v samem bistvu naših psiholoških težav in hkrati tudi naše motivacije za življenje. Človeška civilizacija je izpopolnjena, simbolna obramba pred zavedanjem naše smrtnosti, simbolni »jaz« vsakemu od nas omogoča prepričanje, da smo del nečesa večnega, da ima naše življenje smisel izven naše fizične realnosti. Vsakdo od nas poskuša dokazati, da šteje bolj kot drugi, da je vreden stvaritve. »Ta občutek doseže z izklesanjem svojega mesta v naravi, z gradnjo nečesa, kar odseva človeško vrednost: templja, katedrale, totemskega droga, nebotičnika, družine skozi več generacij,« je pisal prejemnik Pulitzerjeve nagrade.
Privilegiranci današnjega časa si lahko vse manj domišljajo, da je karantena kot počitnice. Nevidni sovražnik je povsod in naj so si nabrali še toliko dragih oblačil, so pod njimi tudi sami goli.
Drugi filozofi in teologi bodo morda ugovarjali, za Beckerja pa je celo krščanstvo z Jezusom Kristusom, ki je vstal od smrti, upor terorju smrti s poudarjanjem nadnaravne moči. Po njegovem so bili v zgodnjem obdobju človeštva najbolj prestrašeni tisti, ki so najbolj realistično ocenjevali svoje mesto v naravi, in ta realizem, ki je omogočal visoko stopnjo preživetja, so prenesli na svoje potomce. »Rezultat je človek, kakršnega poznamo: hipertesnobna žival, ki si nenehno izmišlja razloge za tesnobo, pa četudi jih ni.«
Ključna je ljubezen, meni Becker, ta »dovoljuje kolaps posameznika v živalsko dimenzijo brez strahu in krivde, z zaupanjem, da notranja svoboda ne bo negirana z živalsko podreditvijo«. Na samem začetku življenja pa smo izgubljeni v kaosu in to grozno realnost poskušamo prekriti z domišljijsko zaveso, kjer je vse jasno.
Kreativna igra na najvišji ravni
Ena naših najglobljih potreb je osvoboditev od tesnobe zaradi smrti in uničenja, meni ameriški kulturni antropolog, a jo prinaša življenje samo, zato se izogibamo, da bi bili docela živi. Kaj pa, če razlogi za tesnobo obstajajo, če je nevidni sovražnik dobesedno v zraku? Lahko bi dodali, da še bolj kot sicer potrebujemo heroje, ki niso sebičneži v svojih zagrajenih gradovih, še bolj potrebujemo tudi Beckerjev »drugi svet«, svet človeško ustvarjenega pomena, novo realnost, ki jo lahko živimo in dramatiziramo.
Iluzija je kreativna igra na najvišji ravni, v svoji najgloblji biti pa jo ponazarja tudi kultura in delčka te smo zdaj lahko deležni vsi. Najznamenitejše Beethovnove simfonije lahko poslušamo na spletni strani Philadelphia Orchestra, Metropolitanska opera iz New Yorka nam ta teden ponuja Wagnerja.
Virtualna vrata odpirajo tudi številne druge kulturne ustanove po vsem svetu, čisto običajni ljubitelji glasbe se poskušajo organizirati sami: sodobne tehnologije omogočajo sočasno igranje ali petje iz različnih prostorov. Če nismo ljubitelji tega, se lahko morda lotimo zapisa svojih razmišljanj, saj ni treba, da pišemo le o svojih strahovih, pa naj so v teh časih tudi ti vedno blizu nas. Razmišljamo lahko tudi o hrepenenjih in ljubezni, tudi iz teh snovi je narejeno tisto, kar nas dviga iz živalskosti našega sveta.
In seveda si lahko od daleč pogledamo washingtonske češnjeve cvetove. Na spletni strani ustanove washingtonskega parka National Mall jih je mogoče videti v realnem času ter v vsem razkošju in krhkosti, kot naša življenja.
