Oblast, ki samo jemlje, te prisili, da ostaneš kreativen

Argentinska pisateljica Alejandra Laurencich je največja ambasadorka slovenske literature v Argentini.
Objavljeno
05. januar 2019 06.00
Posodobljeno
22. januar 2019 11.04
Alejandra Laurencich: Resda sem Argentinka in se lahko prilagodim novim okoliščinam, toda še vedno mi prijata mirnost in stabilnost. Zato imam rada tudi Slovenijo. FOTO: Aljaž Vrabec
V Buenos Airesu se je rodila argentinski materi in slovenskemu očetu, ki prihaja iz vasi Doberdob na italijanski strani meje. Slovenijo je spoznala šele v zadnjih letih. Vse se je začelo s knjigo, nadaljevalo z literarno revijo in zaokrožilo z dokumentarnim filmom. Alejandra Laurencich (1963) je sedaj največja ambasadorka slovenske literature v Argentini.

Njeno življenje je prepojeno s kulturo, saj poleg pisanja knjig ureja še literarno revijo La Balandra in pripravlja delavnice kreativnega pisanja. V slovenščini je izšla njena knjiga Pusti me pri miru (Vete de mí, prevod Mojca Jesenovec) in letos tudi dokumentarni film o njeni življenjski zgodbi. Posnela sta ga Klemen Brvar in Vid Hajnšek, naslov pa je povsem preprost – Alejandra. Septembra so ga predvajali na več filmskih festivalih, sočasno je Alejandra Laurencich v naših krajih predstavljala knjigo Las olas del mundo. Na slovenski prevod te knjige še čakamo.


 

Spoznala sva se v mirni Ljubljani, zdaj sediva v razburljivem Buenos Airesu. Bi lahko bili ti mesti še bolj različni?


Ljubljana je neponovljiva. Všeč mi je njena estetika, čiste ulice z zgodovinskimi stavbami, vmes teče prelepa reka, in ker ni divjega prometa, lahko brez težav kolesariš ali se sprehajaš. Ljubljana me je očarala, toda pogrešala sem nočno življenje. Kdor pozna Buenos Aires, dobro ve, da so naši večeri živahni z veliko ljudmi. V Buenos Airesu brez težav najdeš odprt lokal pozno v noč, v Ljubljani ne.

Spomnim se, kako smo v Ljubljani po predstavitvi knjige šli na pijačo in povsem naravno se mi je zdelo, da bomo šli potem še na večerjo in uživali poletno noč. Toda kar naenkrat ni bilo nikogar več. Vsi ste odšli domov in po svojih opravkih. Ostala sta samo prijatelj in mehiški pisatelj Carlos Pascual ter njegova žena in prevajalka Mojca Medvedšek. Kaj takega se v Argentini ne more dogoditi. Vedno naročimo še eno pijačo, novo jed ali nadaljujemo druženje v kakšnem drugem lokalu.


Ste sploh začutili, da je Slovenija vaša domovina?


image
Argentinska literarna revija La Balandra. V njej večkrat predstavijo tudi slovenske avtorje. FOTO: Blažž Samec
Naša družinska zgodba je dolga. V Argentino je leta 1929 iz Doberdoba najprej prišel moj dedek, šest let kasneje pa je zbral dovolj denarja, da so se mu pridružili še njegova žena, to je bila moja babica, in njuni otroci, med njimi tudi moj oče. Toda Slovenijo sem prvič obiskala šele leta 2009 zaradi literarnega festivala Vilenica. Vsega se spomnim zelo živo, saj je 25. avgusta umrl moj oče, kar je bilo le dva dni pred mojim odhodom. Oče se je rodil na slovenski zemlji, toda po selitvi v Argentino se ni več vrnil v domače kraje. In ko sem z vsem žalovanjem prvič stopila na zemljo mojih prednikov, je bilo precej čustveno.


Zakaj?


Najprej sem šla v Nemčijo k bratu, nato sem nadaljevala pot proti Sloveniji z vlakom. Gledala sem, kako se spreminjajo imena krajev, in ob pogledu na slovenska imena sem v sebi začutila neopisljivo spremembo. Ko sem prispela dva dneva pred začetkom festivala, sem skušala najti signale moje družine, toda vse je bilo čudno. Odšli smo v Trst, od koder je naša družina krenila proti Argentini. Opazovala sem ulice, trge, avenije in iskala podobo očeta. Predstavljala sem si, ali je tudi on nekoč šel mimo tega ali onega vogala, kje je prečkal cesto, ali je gledal v širno morje … Toda nič. Doživela nisem nobene čustvene povezave z otroštvom mojega očeta. Nekaj domačega sem začutila šele, ko smo bili na Primorskem v restavraciji in sem zaslišala melodijo iz otroštva in prepoznala stare glasove. »Tako je govorila moja babica,« mi je šinilo v misli in zavedala sem se, da sem v svoji drugi domovini, čeprav nikoli nisem razumela slovenščine.

Ko smo bili na Primorskem v restavraciji, sem zaslišala melodijo iz otroštva. »Tako je govorila moja babica,« me je prešinilo in zavedala sem se, da sem v svoji drugi domovini.


Kako se spominjate babice?


Delo, delo, delo. To je bila moja babica. A enako velja za vse migrante. To so ljudje, ki so iskali boljše življenje, se trudili in čutili dolžnost, da se izkažejo in potrdijo. Ko vidim Slovence pri delu, se prepoznam. Všeč mi je, če so ljudje perfekcionisti.


Tukaj v Argentini niso?


image
Slovenska pisateljica Polona Glavan v argentinski literarni reviji La Balandra. FOTO: Blažž Samec
V Argentini je bolj kot delo pomembno uživanje. Imam slovenske vrednote, da držim besedo in opravim delo do konca, toda v Argentini se lahko vse spremeni v zadnjem trenutku in dogovor pade v vodo. Veliko imamo drobnih prepirov, v zadnjem času se povečuje tudi intolerantnost. To je razumljivo, saj smo že veliko pretrpeli – in še vedno trpimo – zaradi politikov, ki so se dvignili nad ljudi z lažnimi obljubami o službah, naložbah in transparentnosti delovanja, zato ljudje od politikov ne pričakujemo ničesar več. Resda se tudi pri vas pritožujete nad politiki, vendar za vas skrbijo precej bolje kot za nas. Osnovne dobrine so v Sloveniji nekaj pričakovanega in se o njih ne dvomi, tukaj pa se moramo boriti za čisto vse. Tudi za najbolj osnovne stvari.


V tej borbi imate Argentinci veliko iznajdljivosti in domišljije, saj ne primanjkuje vrhunske glasbe, književnosti, pa tudi domiselnih grafitov z družbenimi sporočili na vsakem vogalu.


Oblast, ki samo jemlje, te prisili, da ostaneš kreativen in iščeš nove rešitve. Ustvarjalnost je edina dobra stran nenehne krize, zato se Argentinci takoj prilagodimo novem stanju. Na spremembe smo tako dobro pripravljeni, da nas nič ne preseneti. Kar velja danes, je lahko jutri povsem drugače, a že pojutrišnjem bo spet isto kot danes … Podobno kot v nogometu, ko se moraš v trenutku prilagoditi novi situaciji, ki je ne pričakuješ. V takšnih razmerah se razvije tudi sproščenost, saj veš, da se ne smeš preveč živcirati, kaj bo prišlo. Kljub temu meni bolj ustrezata rutina in organiziranost. Resda sem Argentinka in se lahko prilagodim novim okoliščinam, toda še vedno mi prijata mirnost in stabilnost. Zato imam rada tudi Slovenijo.


Bi bilo najbolje združiti oba svetova? Argentinsko veselje in slovensko delavnost?


Osredotočenost na delo sem prejela od družine, uživanje v trenutku od okolja in oboje mi zelo pomaga. Ker imamo v Argentini znova neugodne politike, se še bolj posvečam delu, da odmislim politiko in čakam na boljše čase.


Kako dobro se spomnite diktature?


image
Slovenska pisateljica Maruša Krese v argentinski literarni reviji La Balandra. FOTO: Blažž Samec
Čeprav sem imela trinajst let, sem vedela, da je bolje molčati, kot se kazati navzven, veliko so mi povedali tudi starejši bratje. Ko je prišla demokracija, smo mislili, da bomo samo še rastli, toda kmalu smo spet zašli v socialne probleme, ki se kar ne končajo. Vsi politiki obljubljajo boljše življenje, vendar samo prodajajo naše dobrine po navodilih Združenih držav Amerike.


Ste v najhujših časih razmišljali o vrnitvi v Doberdob?


Sem, toda moj oče nikoli. Imel je dovolj dober spomin na popolno bedo v otroštvu, zato na vrnitev ni niti pomislil. V času fašistične Italije z Benitom Mussolinijem so lahko v šolah govorili samo italijansko, najhujša pa je bila nenehna lakota. Oče je postal Argentinec, drugo ga ni zanimalo. Večkrat smo se pogovarjali, ali bi odšel v Doberdob vsaj za obujanje spominov, vendar nas je vedno odslovil: »Pustite me tukaj.«


Ga niste mogli prepričati niti za en obisk?


Ne. Ko sem mu še pred smrtjo povedala, da grem v Slovenijo, sem ga prosila, naj mi pove kaj o Sloveniji, česa se spominja in kaj mu je bilo všeč, saj o Doberdobu ni nikoli veliko govoril. »Spomnim se jezera v Doberdobu, kjer sem se igral s sestro,« je rekel. Od ostalega se je spominjal samo še bede in lakote. Resda je bilo tudi v Argentini težko, še posebno med diktaturo, toda vsaj lačni nismo bili. Več nam je o domovini povedala babica.


Kaj ji je ostalo v spominu?


image
Slovenski pisatelj Andrej Blatnik v argentinski literarni reviji La Balandra. FOTO: Blaž Samec
Vedno je o Sloveniji govorila kot o domovini. Povedala je veliko lepih stvari, a tudi slabih. Opisovala je karnevale in plese, kako so se oblačili, kakšno glasbo so poslušali, kaj so jedli … Prav tako se spomnim, da je veliko govorila o vojni, skoraj največ. Enako velja za njeno hčerko in mojo teto. Nekoč smo jo vprašali, kje ji je bilo bolj všeč; v Italiji ali v Argentini? Teta je odgovorila povsem preprosto: »Tam je bilo lepše. Toda tukaj jemo vsak dan.«


Imate stike z ostalimi slovenskimi izseljenci v Argentini?


Slovenci so prišli v Argentino v dveh skupinah. Najprej med obema svetovnima vojnama zaradi slabih življenjskih razmer in potem še po drugi svetovni vojni zaradi političnih težav. Med prvimi in drugimi je precej razlik, kar se vidi tudi v Argentini. Priseljenci iz prve skupine, kamor spada tudi naša družina, niso iskali pretiranih stikov z rojaki, v drugi mnogo bolj. Jaz se z argentinskimi Slovenci nisem nikoli družila, izjema so nekateri kulturniki.


Kako ste spet našli Slovenijo?


Začelo se je s predstavitvijo moje knjige Coronadas de gloria leta 2002. Na nekem kulturnem večeru sem spoznala Branka Andjića, tiskovnega predstavnika Evropske unije v Argentini, in takoj je vedel, da je Laurencich slovenski priimek. Vprašal me je, ali poznam ostale Slovence v Buenos Airesu, vendar teh stikov nisem imela. Prepričal me je, naj spoznam vsaj slovenskega veleposlanika, zato me od takrat naprej vabijo na različne kulturne prireditve. Tako je leta 2008 v Buenos Aires prišla skupina slovenskih pisateljev in na veleposlaništvu so me prosili, naj jim pomagam. Prišli so Mitja Čander, Aleš Čar, Mate Dolenc, Alojz Ihan, Dušan Jovanović, Mojca Kumerdej in Aleš Šteger. Povezali smo se, si izmenjali naše tekste in nato so me povabili v Vilenico.


Potem ste Slovenijo odkrili prek knjig in ne družine?


Slovenijo sem spoznala ravno zaradi knjig. Enako velja za knjigo Vete de mí (slovenski prevod Pusti me pri miru), saj brez nje ne bi bilo dokumentarca o moji življenjski zgodbi. Zanimivo je, da imam sedaj več stikov s Slovenci iz Slovenije kot s Slovenci v Argentini. Klemen Brvar in Vid Hajnšek iz snemalne ekipe sta skoraj kot moja družina.

image
Alejandra Laurencich: Nimamo nobene subvencije, od države ne dobimo nič. Oblast samo krči in krči, to je vse, kar zna. FOTO: Aljaž Vrabec


Kaj je bilo bolj posebno? Snemanje ali gledanje filma?


Leta 2012 sem od Klemna prejela prvo elektronsko pošto, ali bi lahko o meni posneli dokumentarni film. Čeprav sem privolila, se mi je vse skupaj zdelo povsem noro. Ponovno sem odšla v Slovenijo in se s snemalno ekipo počutila kot doma. Prišli so me iskat na letališče, všeč mi je bil njihov način humorja, vse je bilo povsem naravno, zato se kljub napornemu urniku nisem počutila, da me snemajo. Gledanje filma je bilo nova izkušnja, saj sem se videla s povsem druge perspektive. In med snemanjem in predstavitvijo filma sem si pisala dnevnik, kar bo morda novo literarno delo.

Resda je bilo tudi v Argentini težko, še posebno med diktaturo, toda vsaj lačni nismo bili.


Kako razvita je argentinska literatura?


Veliko dobrih piscev imamo, a nikogar ni, ki bi bil nad ostalimi. Zelo so mi všeč mlajša pisca Pedro Mairal in Aníbal Jarkowski ter preminuli Abelardo Castillo. Obstajajo tudi dobri pisatelji z mednarodnim uspehom, denimo Mariana Enríquez s prevodi v številne druge jezike.


In kdo je določil, katero vašo knjigo bodo prevedli v slovenščino?


Leto pred mojim obiskom Vilenice je v Argentino prišel urednik Mitja Čander. Vprašal me je, kaj mojega bi lahko objavili v slovenščini, pokazala sem mu tekste in povedala, da enega še pišem. To je bila knjiga Vete de mí. Bila mu je všeč, zato so jo prevedli.

image
Argentinska literarna revija La Balandra. V njej večkrat predstavijo tudi slovenske avtorje. FOTO: Blažž Samec


Poleg pisanja je vaš pomemben projekt literarna revija La Balandra.


V njej je sekcija o pisateljih, ki še nimajo španskega prevoda, a imajo kvalitetna besedila. V prvo številko sem vključila tri slovenske pisce: Andreja Blatnika, Polono Glavan in Marušo Krese, kasneje pa še Aleša Štegra, Srečka Kosovela in Borisa Pahorja. Gospoda Pahorja sem spoznala v Vilenici, in ko je dopolnil sto let, sem v Buenos Airesu predstavila njegovo knjigo Nekropola. Če le lahko, predstavljam tudi ostale slovenske avtorje, še posebno mi je všeč delo Janija Virka.


Lahko takšne literarne revije preživijo v Argentini?


To so zelo zasebni projekti, tudi nas financira mecen Carlos Costa. Nimamo nobene subvencije, od države ne dobimo nič. Oblast samo krči in krči, to je vse, kar zna. Založniki in uredniki živijo vse težje, knjigarne se zapirajo. Ker ima argentinski peso zaradi inflacije vse manjšo vrednost, so knjige čedalje dražje, ljudje pa jih vse manj kupujejo. Vlada razmišlja o povsem drugih stvareh, gleda samo na številke, kultura pa je zadnja briga. Toda kdor ne spodbuja kulture in izobraževanja, najbolj škoduje lastni družbi. Kapitalizem nam povzroča preveč težav, vse obvladujejo velike korporacije, nikogar ne zanimajo lačni ljudje.


Je rešitev ravno v branju?


Potrebujemo veliko branja in prave informacije. Preveč ljudi vidi samo eno resnico, zato jih oblast zavaja, kako je vse v redu. Ostalih, resničnih podatkov pa ne prikazujejo. Toda pritoževanje nam nič ne pomaga, saj se v Argentini ne spremeni prav nič.