Ocene niso merilo za to, kdo otrok je

Rajko Tekalec poučuje bodoče učitelje razrednega pouka, socialne pedagoge in specialne pedagoge. Je tudi nekdanji bolnišnični vzgojitelj ter nekdanji vzgojitelj v Vrtcu Jelka in zdaj učitelj 4. razreda na OŠ Dragomelj.

Objavljeno
16. junij 2018 06.00
Posodobljeno
22. februar 2019 10.02
Foto Leon Vidic/Delo
Patricija Maličev
Patricija Maličev
Pred nekaj meseci sem med igro otrok po naključju spoznala dečka Matica, bistrega četrtošolca. V sproščenem klepetu o sebi in svojem življenju mi je ves čas navdušeno govoril samo o enem: o svojem učitelju Rajku. Kako da mu je njegov prihod v razred spremenil življenje na bolje. Kako zdaj res nekdo verjame vanj in, sploh, kako imajo tega učitelja radi vsi, učenci in starši.

Naslednjič se je na igrišču zgodba ponovila: »A veste, kaj smo se pa danes naučili? Pokazal nam je …« Učitelja sem poiskala in med pogovorom kaj hitro doumela, o čem mi je govoril iskrivi fantek.

»Nekje se je v naši družbi zalomilo,« je Rajko Tekalec povedal na začetku, »zelo znano svobodo izbire, svobodo govora in navidezno svobodo do drugačnosti je čutiti tudi v šoli. Zato se počutim v šoli utesnjenega in pričakujem spremembe. Danes bolj kot kadar koli prej potrebujejo učenci odprtega duha, krepitev individualnosti in socialnih veščin. Naučiti jih moramo, da bodo znali vzpostavljati in negovati pristne prijateljske odnose. Kot posameznik si v družbi pogorel. Zato se je treba povezovati, boriti se za vsakega prijatelja. Prijatelj ti bo dal glavo solate, te poslušal in ti pomagal, ko boš v stiski.«
 

Ena vaših prvih zaposlitev je bila bolnišnični vzgojitelj na oddelku otroške kirurgije in intenzivne terapije ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra.


Delal sem kot bolnišnični vzgojitelj, a v resnici sem tam bil otrokom in staršem več kot le to. Imel sem petindvajset let in prvič sem se soočal s smrtjo. Bil sem poln energije, idej, ustvarjalnosti, pred menoj pa so bili otroci v pižamah z najhujšimi diagnozami. V takšnih situacijah človeku ne pomaga nobena pedagoška fakulteta. Ker sem bolj umetniška duša, sem se pač zatekal k umetnosti: risali smo, se pogovarjali in v roke jemali inštrumente. Bilo mi je jasno, da jim moram ob teh strašnih boleznih pričarati nekaj lepote življenja. Dan pred sprejemnimi izpiti na AGRFT sem bil na pogrebu deklice. Popolnoma čustveno izžet. Nič nisem mogel dati iz sebe.

A zgodilo se je nekaj zanimivega: delo na otroški kirurgiji me je nekako potegnilo nazaj, v drugi plan – ni me več zanimalo biti v ospredju. Danes si kot učitelj še vedno želim, da so otroci v prvem planu, da oni dajejo ideje, kreirajo, sodelujejo. Za tiste, ki delamo v šolstvu, je pomembno, da kdaj zatremo svoj lastni ego. Žal tega ne znajo vsi učitelji.


Bili ste tudi predšolski vzgojitelj, zdaj pa ste učitelj v četrtem razredu. Kako ste doživeli te preskoke?


Zdi se mi, da sem kot vzgojitelj v vrtcu razmišljal drugače. Tam se vse dejavnosti prepletajo, in kar se sliši v šolstvu v zadnjem času zelo moderno, bolj se medpredmetno povezujejo, več je posluha za otroke, kaj jih zanima, kaj si želijo znati. Ko sem iz predšolskega vzgojitelja presedlal med učitelje razrednega pouka, sem največjo stisko doživel prav v teh drobnih, a pomembnih stvareh. Kako ustaviti dejavnost, na primer, ko je bilo to pomembno, počivati, se spet zagnati ... V šoli vedno samo hitimo in lovimo sapo. Žal je pomembno samo to, da otrokom podaš znanje, ga oceniš in hitiš naprej na naslednjo snov. Pozabili smo na primarno igro, na veselje do igrivosti. Na prvo mesto postavljamo predvsem resnost in sistematičnost. Opazil sem, da smo danes v stiski vsi: učitelji, otroci in starši. V teh mislih se včasih ujamem. In potrebujem kar nekaj časa, da tudi sam zadiham. Veste, učni načrti niso življenjski.

Vse, kar zmorem dati, je učenje s srcem. Moja naloga je, da otroke povezujem med seboj, jih učim za življenje. V mojem razredu se vračamo k vrednotam, kot je sočutje, oz. k zavedanju, da je posameznik odvisen od skupine. Učim jih, kako pomembno je, da imajo prijatelja. Pa tudi to, da ocene niso vrednota. Tudi tega jih učim.


Kako to mislite?


Preprosto preobsežni so in jih je tako, kot so trenutno narejeni, težko uresničiti. Pogumen učitelj bo iz učnega načrta seveda tudi kaj izpustil. Mislim, da morata zmagati zdrava kmečka pamet in občutek, kaj je pomembno in kaj ni. Ne razumem učiteljev, ki ne dihajo z učenci, ampak dihajo za vsako alinejo, ali so jo odpredavali ali ne. Ni mi všeč, da se nekateri učitelji pritožujejo nad časom, potrebnim za izpolnjevanje delovnih zvezkov, čeprav so si jih izbrali sami. Včasih je treba gledati tudi na učence. Zato se mi zdi, da takšno gesto samoodločanja zmorejo samo najbolj pogumni in najbolj razumni učitelji.


Vi sodite mednje?


Sodim in lahko rečem, da imajo ti otroci več od šole, od mene, znanja in od učne snovi. Seveda moram za to garati doma, da pregledam vse učne predmete in združim, kjer je kaj mogoče združiti, da pridobim čas: povežem učno snov družbe s snovjo slovenščine, temo iz naravoslovja z matematiko, slovenščino in naravoslovje. Vse, da pridobim čas za ustvarjanje pri pouku. Tega je namreč odločno premalo.


Ste lahko bolj konkretni?


Branje z razumevanjem neumetnostnega besedila, ki se ga sicer vadi pri slovenščini, učenci berejo pri naravoslovju, ker je ravno tam primerna tema. Naenkrat mora učenec brati z razumevanjem, po drugi strani pa usvaja naravoslovne vsebine. Zdi se mi, da mi je nekaj zelo koristnega ostalo z izkušnjo dela v vrtcu: znam gledati širše, stvari povezujem med seboj in razumem druge učitelje, ki se trudijo, a tega še ne znajo. Včasih se tudi sam ujamem v nor tempo, da moram s snovjo naprej, češ, moja kolegica v paralelki je že tam in tam. Pa si rečem: Ne! Ustavim se in dam otrokom več časa. Zdi se mi pomembno, da se ustavim pri snovi, ki jim povzroča težave, in utrjujem. Če učitelj želi slediti tempu otrok, se to ne zgodi spontano. Zadaj je veliko priprav in dela doma. Tudi takrat, ko nam očitajo, da imamo počitnice. Prav v tistem času se rojeva veliko idej, kako ohraniti radovednost otrok. Obenem se je treba pripraviti tudi na tiste učence, ki si želijo izvedeti še več o kakšni stvari. Zdi se, kot da so nam pomembni samo učenci, ki imajo učne težave. Zato pozabljamo na tiste bolj motivirane, ki želijo več. Seveda jim dajem priložnost, da gredo v globino in širino pri kakšnih vsebinah, skratka, da gredo naprej. Če si sposodim stavek profesorice dr. Mojce Juriševič: »Učenci imajo pravico do učitelja, ki jim prižiga ogenj!« Ta misel me žene naprej.


Kaj pomeni biti dober učitelj?


Ne poznam natančnega odgovora. Vem samo, da je sodobni učitelj nekje pozabil svoje srce in strast do znanja. Pogosto se mi zdi, da pozabljamo, da smo učitelji, da nismo samo hodeče knjige, nismo menedžerji in nismo vsevedi, nismo nadzorniki, ki iščejo samo napake, in nismo spletni brskalniki – učencem je treba zaupati proces lastnega učenja! Vse, kar zmorem dati, je učenje s srcem. Moja naloga je, da otroke povezujem med seboj, jih učim za življenje. V mojem razredu se vračamo k vrednotam, kot je sočutje, oziroma k zavedanju, da je posameznik odvisen od skupine. Učim jih, kako pomembno je, da imajo prijatelja. Pa tudi to, da ocene niso vrednota, niso merilo za to, kdo otrok je. Tudi tega jih učim. Koliko učiteljev se z otroki pogovarja o tem, kaj je njihova strast, njihov konjiček, v čem so dobri, kaj bodo dobrega prinesli v našo družbo? Marsikatero uro žrtvujem za to, da se povežemo in ohranjamo to bližino. To je kvaliteta dobrega učitelja: učenje povezanosti. Vsak od nas, pa če imamo še takšne težave pri vzpostavljanju stikov, si lahko najde prijatelja ali dva. Mar ni to pomembneje od tega, kako nekdo riše in zakaj ne riše tako natančno kot njegovi sošolci? Popolnost v šoli ne bi smela biti merilo.

Nikoli nisem bil popoln odličnjak, če sva že pri ocenah in ocenjevanju. Spomnim se sošolke, ki je imela pri nekem predmetu enake ocene, kot sem jih imel jaz. Meni je učiteljica zaključila 4, njej pa 5. Doma sem začel izsiljevati, naj gre mama k učiteljici, tako sem videl pri drugih. Pa mi je rekla: Veš kaj, kar sam se zmeni z njo! Šel sem do učiteljice in jo vprašal, zakaj tudi meni tega predmeta ni zaključila 5 kot sošolki. Odgovorila mi je: veš zakaj, Rajko? Ker je tvoje znanje drugačno od njenega. Za vse življenje sem si zapomnil njen stavek. Takrat seveda nisem razumel, zdaj pa.


Kako poteka pouk v razredu, v katerem je, kot v vsakem, pravzaprav, neka povprečna raven pripravljenosti za sodelovanje; potem so tu izjemno nadarjeni otroci in tisti s primanjkljaji na tem ali onem področju, tako imenovani otroci z odločbami?


Na hitro bi lahko odgovoril, da diferenciram delo. Ampak diferencira tudi moja kolegica. Naj povem, da od vsakega učenca veliko pričakujem, tudi od sebe. Nadarjenim ali bolj motiviranim učencem ves čas ponujam – »Ali te zanima še to?« Znan sem po tem, da po svetu hodim z več torbami na hrbtu in v rokah in v njih je tudi možnost, da lahko v vsakem trenutku izberem, kar potrebujem. Doma se pripravljam, v šoli pa odprem torbe in izberem. Kdor ni pripravljen, ne more izbirati.

Mislim, da sem drugačen predvsem v tem, da učencem pokažem tudi tisto, kar je meni všeč. Poskušam jih navaditi, da se je mogoče sprostiti ob umetnosti in da lahko matematika za pet minut počaka. Hočem jih videti, kako uživajo v znanju in v tem, da vidijo, kako takšna sprostitev pomaga.


Eden od vaših učencev se je navduševal nad vašo razlago, prikazom, kako deluje centralna kurjava.


Prvič, ko sem videl, da je v učnem načrtu za četrti razred zapisana centralna kurjava, me je skoraj kap. Zdela se mi je najbolj dolgočasna snov, ki po mojem mnenju nima kaj iskati v šolskem učnem načrtu. Pa sem razmišljal, kako bi jo naredil bolj življenjsko. Zato sem vprašal učence, ali jih zanima in kaj vedo o tem. Učenka je celo rekla, da to mora znati, saj bodo med njimi tudi arhitekti po poklicu. V redu. Ker gre za četrtošolce, smo vse najprej lepo narisali, označili s puščicami. Najprej smo torej zadostili vizualcem. Ob razlagi in vprašanjih različnega nivoja sem zadovoljil tiste, ki se učijo prvenstveno s poslušanjem. Potem sem pomislil, aha, kaj pa lahko naredim za tistega, ki še vedno ne ve, o čem sploh govorimo? Kako bi to cikličnost procesa pretoka vode predstavil, da to ugotovijo, ne da bi jim ponudil vse na pladnju? No, pa še enega hiperkinetičnega učenca imam, ki ga bo v prvi vrsti na stolu vsak hip razneslo in v resnici je z mislimi že skorajda odplaval.

Pa sem se domislil, da bomo »posneli prispevek za National Geographic«. Nič ni boljšega kot delati za televizijo! Razdelili smo si vloge: enega sem določil, da bo centralna peč, drugega, da bo črpalka, dva sta postala cev za toplo vodo, dva cev za mrzlo vodo, določili smo še nekoga, ki je igral vodo ... Tisti hiperaktivni je bil toplota, kdo bi lahko bolje skakal po razredu in ogreval zrak?! Vse to smo »postavili« v razredu, fizično. Nakar smo se odločili, da moramo pripravljeno dokumentirati. Otroci morajo imeti občutek, da gre za edinstven dogodek. Zato smo vse skupaj snemali z mojim prenosnim telefonom, imel pa sem tudi pomočnika »novinarja«, ki je spraševal in pojasnjeval. Otroci so mi jedli iz roke. Ko smo ponovili dvakrat ali trikrat, sem vprašal, ali bi še – in seveda so hoteli še. Kako smo se narežali.

Prej ste me spraševali, kaj počnem drugače kot preostali učitelji. Mislim, da sem drugačen predvsem v tem, da učencem pokažem tudi tisto, kar je meni všeč. Predvajam jim skladbo japonskega pianista ali pa si na posnetku ogledamo ples dveh plesalcev, ki mi ga je posredovala kolegica. Poskušam jih navaditi, da se je mogoče sprostiti ob umetnosti in da lahko matematika za pet minut počaka. Hočem jih videti, kako uživajo v znanju in v tem, da vidijo, kako takšna sprostitev pomaga. Tudi meni veliko pomeni, ko mi starši rečejo, glejte, vidimo, kako vam je pomemben prav vsak od teh učencev. Pa smo spet pri pripravah. Takšnega občutka z učno pripravo, najdeno na spletu ali celo s kakšno od tega in tega založnika, in brez razmišljanja o šoli doma ni mogoče ne dobiti ne ustvariti.


Koliko starši znajo ceniti vsa vaša prizadevanja, predvsem povezovanje razreda – ki naj bi bilo pomembnejše od vsega tega usvajanja znanja?


Znajo ceniti, čeprav sem na začetku čutil njihove poglede in dvome, ko sem jim povedal, kako bo pri meni. Morda mi je bilo za pikico lažje, ker sem moški. Včasih mi otroci povedo, da sem staršem pri srcu zaradi svojega humorja. Opazijo torej, da sem samo človek. A učencem hočem pokazati tudi to, da nisem popoln.
 

Pravite, da nikdar ne boste učitelj, ki bo imel »mir v razredu«. Kaj pa avtoriteta učitelja?


Govorimo o več avtoritetah. Tudi sam ne priznavam avtoritete nasilnim vodjem. Tukaj gre za trk vrednot. Tako kot si sam
izberem avtoriteto, si jo tudi otroci. Ne verjamem, da bodo otroci, če se bodo pred menoj tresli, bolj pristni, da bodo dali več od sebe, da bodo bolj iskreni. Kako naj bo posameznik v šoli in kasneje v službi uspešen, če ves čas uboga samo zaradi strahu pred kaznijo? Jaz kot njihova osebna avtoriteta nosim še večjo odgovornost, saj vem, da vplivam na njihove vrednote, pogled na življenje, na umetnost ... Podobno je z nami, odraslimi. Če me vodi šef, ki mu zaupam, če vem, kam pelje učiteljski kolektiv, potem vem, čemu se razdajam. Tako je to z avtoriteto.


Ustvarja se občutek, če se prozaično izrazim, da država nenehno nadzira vodstva šol in učitelje. Od kod nezaupanje?


Ne vem, res pa je, da se danes bolj kot kadar koli prej vsako dejavnost pisno načrtuje, izvedbo pisno dokumentira, nato še analizira in odda v dokumentacijo. Tega ne razumem. Komu vse je treba dokazovati, kaj smo počeli, kaj bomo počeli in kdaj in kje se je Janezek udaril. To nezaupanje čutim v vsakdanjem življenju, ko učiteljem ne zaupa niti širša javnost. Kot da bi učitelj ne delal, če ne bi popisal pred poukom in po njem gore papirja! Človeka res popade, da bi se predal in šel počet kaj drugega. Seveda mi je jasno, da imamo različne nadzorne organe, inšpekcije, spore s starši ... In če obstaja administracija, je vse lažje dokazljivo, učitelj lažje dokazuje svoj prav. Pa smo spet pri različnih učiteljih, napakah ... Ampak ob napakah se hitro pozabi vse dobro. Ni treba zelo daleč nazaj v preteklost, ko smo bili učitelji vedno pod kontrolo, vedno pod lupo oblasti.


In tudi šole so ves čas pod lupo staršev, ampak da bova konkretna, kaj bi bilo tako zelo narobe, če bi šolarji kakšen test pisali nenapovedano? Mi smo jih.


Ja, samo danes pa bog ne daj! Ker otroke je treba zavijati v vato. Danes šola ne sme povzročiti otroku nobene frustracije. Seveda tu ne mislim na negativne frustracije, izživljanje nad otroki, absolutno ne. Nisem pa zagovornik tega, da se otroka servisira, mu vse ponudi in mu ni treba nič narediti. Pa to učenje s starši doma in delo staršev za šolo! Prosim? Če učencev nismo naučili učiti se, potem se lahko učitelji zamislimo. Žal vem, da starši velikokrat slišijo, da je čas za utrjevanje doma. Seveda, a samo takrat, ko ima učenec resne učne težave. Sicer pa je dolžnost šole, da jih uči. Tudi tega, da učenca ne sme v življenju nič presenetiti, ne sprejemam. Potem te v življenju ne sme presenetiti ne varanje partnerja, ne nezaželena nosečnost, v srednji šoli niti prvi cvek, na fakulteti prvi izpit, na katerem padeš ... Ne vem, kdaj in kako se je takšna miselnost priplazila v šolo. Je to cankarjanska mati ali pa gre za temeljno nezaupanje javnosti do šolstva ...


Koliko drži, da so ocene in vsebina spričeval, vsaj v osnovnošolskem izobraževalnem sistemu, prevzele mesto znanja; vse več je prav dobrih in odličnih učencev, a vse več je tudi pritiskov nanje. In seveda je vse več tudi pritiskov na učitelje.


Vse je odvisno od ambicioznosti in zdravega razuma staršev. Nekateri, vemo, se uresničujejo tudi prek otrok. Največ težav je s starši, ki s svojimi vrednotami niso uglašeni z otrokom. Imam izkušnje s starši, ki pridejo iskat »pravico« za vsako štirico in zahtevajo petice. Danes velja za neuspeh, če dobiš za znanje tri ali štiri. Mnogokrat se starši ne zavedajo, kaj počnejo otrokom, ko ne sprejemajo tudi takšnih ocen. Torej imamo radi samo pridne, najbolj uspešne otroke?


Zakaj je učitelje strah posegati v vzgojo otrok? Veliko staršev bi jim bilo hvaležnih za takšne intervencije, v dobro vseh udeleženih.


Vsak razred ima nekaj izstopajočih učencev, za katere učitelj navadno hitro uvidi, da jim doma ne postavljajo nobenih omejitev. Veste, učitelji hitro zaznamo posledice vzgoje ali nevzgoje. Ravno zaradi prej omenjene histerije okrog podajanja učne snovi se učitelj hitro ujame v probleme, ki jih ne zmore reševati ali pa jih ne zna. Ali pa preračuna, kaj mu je bolj pomembno. Učitelji se prav zaradi posledic neradi spuščamo v dolgotrajne konflikte. Razumni starši vedo, o čem jim govorim. Drugi pa pridejo na govorilne ure, na kateri se dogaja sprenevedanje, zanikanje ... In učitelji se znajdemo na spolzkih tleh. Sploh tisti, ki s takimi starši ne znajo ali ne zmorejo suvereno komunicirati. Res je, da je mogoče srečati tudi neodgovorne starše. In s kom naj potem učitelj sodeluje? Z otrokom, jasno, saj druge izbire nima.

Vse je odvisno od učitelja, situacije in tudi od tega, koliko si pripravljen vlagati v odnos s starši. Nekaterim učiteljem je odnos s starši bistven, drugi jih imajo radi čim manj. Kljub temu pa ne verjamem v slabe učitelje. Ne verjamem, da je kdo slab učitelj, ker to želi biti. Dobro bi bilo, da bi starši imeli zdrav pogled na šolo, v kateri odloča učitelj. In to mejo je treba staršem vedno znova postavljati. Pri vzgoji otrok si hitro na spolzkem terenu, saj ne gre samo za odnos učitelj-starši, ampak je vmes otrok, na katerega so starši bistveno bolj čustveno navezani.

Po letih izkušenj in prakse opažam, da velikokrat sploh ni razlike med egom starša in njihovega otroka, saj so danes starši mnogo bolj zliti s svojim otrokom, vedo za vsak njegov korak. Ščitijo ga tudi po tem, ko ga ni več treba ščititi. Žal pride do hude krvi mnogokrat prav pri ocenah. Vem, da so danes drugačni časi kot nekoč: več je izbire, več je izzivov in ni več tako enostavno biti starš. Ampak zakaj bi si oteževali življenje še s tem, da si kot roditelj ustvariš popolno sliko o tem, kakšen bi moral biti njihov otrok? Pričakujejo, da bo njihov sin končal medicino in nič drugega, no, če je ne bo, pa vsaj pravo, in če še to ne, bo pa vrhunski športnik.


Poleg poučevanja na osnovni šoli ste tudi asistent za področje umetnosti, lutke in gledališče, ste soavtor delovnega zvezka za slovenščino za 3. razred OŠ, sodelujete z oddajo Male sive celice – snujete in sestavljate vprašanja za kviz, obenem zaključujete magistrski študij …


Da, dolgčas mi res ni. Soustvarjalec oddaje Male sive celice sem že nekaj let. Pred tem sem vse od njenega začetka sodeloval tudi pri oddaji Infodrom. Zanimale so me predvsem zgodbe otrok, ki so bili deležni inkluzije v družbo. Pomembno se mi je zdelo, da sem nagovoril mlade, da so med nami tudi uspešni in nadarjeni mladostniki, ki pa so slepi, na invalidskem vozičku ali s kakšno drugo težavo. Sam sem se našel najbolj v teh »šolskih« temah. Verjel sem, da je mladim treba razlagati tudi politično dogajanje, saj se z njimi navadno nihče ne pogovarja o tem. Spomnim se, da si je neki deček v šoli večkrat zavrtel prispevek o stavki učiteljev. Ko sem ga vprašal, ali ga ta zanima, je izstrelil: ja, ker je zelo lepo razloženo. Takrat sem se zamislil. O stavki učiteljev ne govorimo ne v šoli ne doma. Pa je o tem izvedel iz novinarskega prispevka. Kakšna družba smo postali?!
Trenutno zaključujem tudi magistrski študij Pomoč z umetnostjo, iz katerega črpam znanje, ki me utrjuje v tem, v kar že verjamem. Da umetnost lahko pomaga tudi pri učenju in ne samo kot terapija. Zaradi pedagoških in predvsem dramskih izkušenj na dramsko terapevtskem področju sem postal asistent na PF. Področje dramske terapije je v slovenskem prostoru neraziskano. Zato pogosto delam kot prostovoljec z različnimi uporabniki, da se kalim tudi kot dramski terapevt. Nikoli nisem počel samo ene stvari, vedno sem bil razpet med več dejavnosti. Verjamem, da mora biti učitelj radoveden in delati s strastjo, nato pa vse znanje in strast prinašati v svoj razred. Sicer je šola hitro dolgočasna, ker ne veš, zakaj se učiš ...


Vodite na šoli dramski krožek?


Dolga leta sem ga. Letos ne več, ker dramo raje uporabljam pri pouku. V preteklosti sem najraje vodil dramske krožke z mlajšimi učenci, ki še niso znali brati. Pri njih je mogoče videti, kako drama deluje na odnos, na osebnost, na socializacijo. Kako pomembne so dramske veščine za uspešno učenje in socialne stike učencev. Pogosto so starši pričakovali dramsko produkcijo, sam sem se tega in raznih klasičnih gledaliških točk na šolskih prireditvah izogibal. Letos sem se spopadel z uporabo drame pri pouku, ker verjamem, da k uspešnemu učenju pripomore tudi umetnost. Ključno je, da je v normalni učni uri tudi nekaj umetnosti. Kajti pozabljamo se smejati, briti norca iz sebe – življenje jemljemo preveč resno. In otroci se tega učijo od nas, vidijo nas. Včasih bi se zunanjemu opazovalcu zdelo, da je moja učna ura videti kot kakšna umetniška točka, ampak jaz natančno vem, kam jo peljem. Pri učni temi družine smo govorili o zakonski zvezi, partnerski zvezi. Nisem se mogel upreti ideji, da ne bi uprizoril poroke med žensko in moškim ter sklenitev istospolne partnerske zveze. Vmes sem predlagal učencu v vlogi razrednega matičarja, da me poroči z mladoletno osebo, ampak ni šlo, ker bi takoj poklicali varnostnika. Tako so si prostovoljno privolitev v zakonsko zvezo zapomnili za vse življenje. In vrsto drugih socialnih kodeksov. Preprosto nisem za učenje na pamet.

Da, tudi razjezim se. Nisem samo zabaven lik. Pogosto se učencem ne ljubi upoštevati pravil. »Danes sem jaz ta avtoriteta, čez nekaj let bo vaša avtoriteta šef. Ne bo vas silil, da nekaj dokončate, kot vas zdaj jaz. Pokazal vam bo vrata.« Lekcije življenja je veliko težje jemati pri tridesetih kot pri desetih letih, verjemite.


Domače naloge so večna tema. Kako vi razmišljate o njih?


Zelo me zanima dejanski učinek domačih nalog. To bi tudi rad nekoč raziskal. Naloge dajem samo pod pogojem, da s tem krepijo odnos do dela, krepijo vztrajnost ali pa da v njej večina uživa. Zgodi se, da bi radi še več naloge. Potem vem, da sem izbral prave. Sicer pa jo bolj vidim kot poligon za trening. Rad dajem naloge, ki zahtevajo ustvarjalnost, saj je to najvišja oblika izražanja. Potem prinašajo izdelke, jih pravopisno prepišejo na lep list in ga potem spnem v knjigo. Največkrat z veseljem v tej obliki naredijo popravo, saj vemo, da poprave besedil nikomur ne dišijo. Se mi zdi, da se zaradi razrednih knjigic še bolj potrudijo. Ne pozabim pa pripisati sporočila v obliki napotkov, povratne informacije. Te vzamejo kar precej časa, zato vem, da so pogosto pri učiteljih zelo redke. Jaz to negujem, ker vem, da gre za odnos. Da, pregledovanje domačih nalog vzame čas.


Kako sta si z kaznijo?


Kazni ostajajo tabu tema. Jaz kazni ne zlorabljam za moč. Da, tudi razjezim se. Nisem samo zabaven lik. Pogosto se učencem ne ljubi upoštevati pravil. »Danes sem jaz ta avtoriteta, čez nekaj let bo vaša avtoriteta šef. Ne bo vas silil, da nekaj dokončate, kot vas zdaj jaz. Pokazal vam bo vrata.« Lekcije življenja je veliko težje jemati pri tridesetih kot pri desetih letih, verjemite. Hočem jih naučiti razmišljanja o vzrokih in posledicah.

Postavljanje meja pa je druga stvar. Tu se dotikamo meja staršev in vzgoje. Večina je tudi pred vstopom v šolo primerno socializirana. Se pa učitelj znajde v različnih situacijah, iz katerih razbere, kako je s postavljanjem meja doma. Pred leti sem imel v razredu agresivnega učenca. Ko sem agresijo otroka omenil materi, je rekla, da je sin samo malce koleričen. Prosil sem jo, naj se doma pogovorijo z njim. Nič se ni spremenilo. Potem sem jo naslednjič prosil, naj pride s sinom na govorilne. In sta prišla. Učencu sem rekel, poslušaj, si čisto v redu fant, ampak ne bom dovolil, da se boš znašal nad drugimi. In je bil tiho. Nato sem mu prebral šolski pisni izdelek njegovih dveh sošolcev, v katerem opisujeta travmo njegovega nasilja nad njima. Sam je pozorno poslušal, nato pa rekel, kako lepo sta to napisala. V hipu je dojel, kaj se zgodi, če se fizično zneseš nad sošolcem. Pri nasilju nad sošolci sem namreč zelo načelen. Tega ne dovolim. Kot učitelj začetnik si ne bi bil drznil takole oblikovati sestanka, kot sem vam ga pravkar opisal in se je zgodil. Sedaj pa tipam, previdno, in povem. In tudi od staršev zahtevam, da se težava rešuje. Obenem pa sem jim na voljo za pomoč in spodbudo. Tukaj verjamem, da nam mnogokrat učiteljem zmanjka potrpljenja, poguma in moči.


Zakaj pa je bil agresiven?


Nihče ni agresiven iz udobja. Pogosto gre za izkazovanje moči po sistemu vzorca od doma. Pa tudi družba spodbuja takšno pozicioniranje, da bo tisti, ki je prvi pri koritu, boljši. Da bo tisti, ki bo imel boljše ocene, bolj priljubljen. Svet deluje tako, še niste opazili?


Ne. Mar ni bolj priljubljen tisti, ki pomaga drugim?


Ja, seveda. Ampak potem se zasačimo, da tudi dobrodelnost tekmuje za pozornost. Hodimo v pisarne in tožarimo kolege šefom, poglej, ta dela to tako, ta nič ne dela …