V nadaljevanju preberite:

Želja, kaj in kako naj bi ocenjevali v šoli, je verjetno toliko, kolikor je učencev in njihovih staršev. Vsako leto vznikajo tudi ideje, da ocen sploh ne bi imeli. Tako poslušamo o državah, ki menda to že udejanjajo, a dejstvo je, da Indije Koromandije brez ocen ni. Res pa je, da se ocenjevanje med državami zelo razlikuje, da imajo nekatere več opisnega ocenjevanja, nimajo eksternih preverjanj znanja, predpisanega števila ocen, še manj predpisanega števila oziroma razmerja med pisnimi in ustnimi ocenami … Že če bi to razmerje ukinili, bi se marsikateremu slovenskemu učitelju zdelo, da se je zbudil v obljubljeni deželi.

Ob nastajanju tega članka predlog pravilnika še ni bil objavljen, zato so nam z ministrstva za vzgojo in izobraževanje sporočili, kaj pripravljajo: »Ena od ključnih sprememb je ločitev ocenjevanja in preverjanja znanja. Preverjanje znanja je proces, ki ga morajo učitelji izvajati pred, med in po podaji novih vsebin, ne pa v obliki tako imenovanih predtestov.« Ti predtesti so se po šolah precej razpasli, nekateri so kar pričakovali, da bo test, ki je ocenjen, malodane enak preverjanju.

Toda na ministrstvu niso naklonjeni temu, da bi ukinili določbo o najnižjem številu ocen. »V tem primeru bi se lahko zgodilo, da bi bili učenci ocenjeni samo enkrat letno (izpitni sistem).« Dodali so, da minimalno število ocen izhaja iz načela sprotnega ocenjevanja. »Če se ocenjevanje opravi večkrat na leto, je obseg snovi, ki se ocenjuje, manjši kot v primeru manjšega števila ocenjevanj in potemtakem manj obremenilen za učence.«