Očetove smrti, ki jih ni bilo

Pred letom dni je oče dr. Miha Potočnik, 23 let po smrti, dobil svoj spominski park pred Žalami. Konec septembra bo v tem parku na pobudo Planinske zveze Slovenije otvoritev spomenika njemu v čast – za starosto slovenskih planincev.

Objavljeno
14. september 2019 06.00
Posodobljeno
18. september 2019 20.11
Miha Potočnik FOTO: Ante Mahkota
Miha Potočnik
Miha Potočnik
Bil je odličen pravnik – službeno kariero je končal kot ustavni sodnik, a s srcem je bil vedno predan goram. Ob tej priliki se lahko skupaj spominjamo zadnjih pripovedi člana legendarne zlate naveze.

Oče mi je zadnje leto življenja pripovedoval o svojih sedmih smrtih, ki jih ni bilo. Reševali sta ga sreča in prisebnost. Tako sem vse popisal:


Prva smrt


Ko sem bil star eno leto, je moj štiri leta starejši brat Tone vedno govoril, da me bo nesel v Savo – iz nevoščljivosti, ker sem imel jaz prvi v družini otroški voziček. Zato so mi rekli »zlata ritka«. Pa me je, ko sem zares padel v vodno korito pred domačo hišo, kamor sem zlezel po vseh štirih, potegnil iz vode in rešil.


Triglav


Nato jih je bilo v hribih več. Spomnim se, ko sva s Čopovim Jožem ponovila Skalaško smer v severni triglavski steni. Rekel sem Jožu: »Pusti me, da bom sedaj jaz naprej plezal.« Nekaj raztežajev v spodnjem težjem delu sem tako plezal kot prvi jaz. Ampak v Črnem grabnu pod Ladjo je šel spet Joža naprej. Spustil je že skoraj vso 50-metrsko »manila« vrv. Tam, v tistih črnih platah, je zabil klin, ga poizkusil, pa se mu je izpulil. S skrajnimi močmi se je še ujel s prsti na polici, ko je že padal. Če bi tedaj padel, bi zgrmela v prepad oba.


Škrlatica


Spet drugič smo šli na Škrlatico, tudi naša mami. Tam, kjer je jama z ledom in snegom pod steno, sem rekel, da grem sam pogledat, če se pride s te strani v kotel med Škrlatico in Rokavom. Spustil sem se kakih sto metrov po strmi drnasti vesini niže, potem pa se začne stena. Grem po polici in nekaj časa že plezam. Preden prideš v kotel, je gladka plošča, kjer sem se zaplezal. Nisem več mogel niti nazaj niti naprej, pa brez vrvi ali druge opreme. Nobenega oprimka, ostal sem zaskočen. Pod mano je bilo dvesto do tristo metrov prepada v Suhi plaz. Skušal sem najti kak oprimek, a zaman. Pred mano je ostal le še gladek rob. V svoji stiski sem se na slepo pognal in za robom zagrabil oprijem. Tako sem se izvlekel. Tedaj mi je Matilda že skoraj stisnila roko.


Riglica v Martuljku


Tam smo večkrat plezali, tokrat pa sva bila s Koreninijem. On je varoval spodaj v steni pod kaminom na polici, jaz pa sem v gladkem previsu, s slabimi plezalkami, spodrsnil. Hkrati mi je spodneslo noge in roke. Mislil sem le še: »Ne smem pasti vznak.« Odrinil sem se od stene in padel … Koreniniju točno v naročje. Korenini, ki je tam sedel, me je le objel in stisnil k sebi ter tako rešil. Pod nama je bilo kakih štiristo metrov prepada. Če me tedaj ne bi ujel, bi navezana oba zgrmela v prepad.
 

image
Miha Potočnik FOTO: Miha Potočnik ml.


Begunje 1941


Že konec avgusta in prve dni septembra 1941 sem bil namenjen kot talec za streljanje na Koroški Beli. Tam me je rešil odličen mož dr. Oskar von Kalteneger, ki je bil na Bledu v okupatorski civilni upravi. Njegov brat Pavel je bil tudi plezalec – ima v severni steni Mojstrovke tudi svojo prvenstveno smer. Jaz sem z njim tisto poletje hodil v hribe. Že pred vojno mi je pisal dr. Henrik Tuma, če dovolim, da bi moj popis o Gorenjski smeri v triglavski steni Kugy objavil v svoji knjigi Pet stoletij Triglava. Seveda. Ta povezava me je tedaj rešila.


Šentvid 1941


Kugy me je rešil leta 1941 v Šentvidu, kjer so nacisti sortirali arijce in Žide, kdo bo šel v Srbijo, kdo domov … Na zaslišanju mi je rekel gestapovec: »Vi ste komunist.« Rekel sem: »Gospod, to pa ne drži. Nikoli nisem bil in tudi sedaj nisem.« Pa je nadaljeval: »Dobro. Potem ste pa sovražnik Nemcev.« Spet sem rekel: »Gospod, če bi bil res, ne bi dovolil, da se moj popis prvenstvene smeri v Gorenjski smeri prevede v nemščino in objavi v Kugyjevi knjigi.« »A tako,« je rekel, »a ste poznali Kugyja?« »Seveda. Saj sva dobra prijatelja.« Tako sem šel iz Šentvida domov. Drugače bi šel v Srbijo – za zmeraj.


Dachau 1942


V slovenskem bloku nas je bilo skupaj šest Slovencev. Čudoviti ljudje, ki sem jih spoznal tam v taborišču leta 1942 in z njimi jedel pri isti mizi. Branko Diehl, Stane Oswald, Boris Kranjc, Žumer … vsi nato obsojeni na smrt v povojnem dachauskem procesu. Tedaj v Dachauu bi lahko izgubil glavo zaradi enega samega pisma. Dovoljeno je bilo pisati vsakih 14 dni. Tako sem napisal že vsaj 20 pisem zase in za druge, navadno: »Es geht mir gut itd.« S tem se je vedelo, da nam gre res slabo. Tako mi je naročil tudi Jože Pezdirnik, da bo Mirko Dovžan prestavljen drugam in naj ga pride žena obiskat. Pismo sem napisal, kot je želel.

Žena je Mirka Dovžana res prišla obiskat na Tirolsko, kamor je bil prestavljen. Prišla je pred žičnato ograjo taborišča. Pristopi stražar in jo vpraša: »Kaj pa vi tukaj?« Žena odgovori: »Prišla sem obiskat moža.« »Kako moža obiskat?« Ona odvrne: »Tukaj imam pismo, kjer piše, naj pridem sem.« Stražar ji ukaže, naj počaka, in gre obvestit dežurnega oficirja SS. Ta pride in vpraša: »Kaj pa vi tukaj?« Odvrne: »Moža sem prišla obiskat.« Reče spet on: »Vašega moža ni tukaj.« »Seveda je, saj tukaj piše v pismu, naj ga pridem obiskat.« Pismo ji je vzel in zaplenil, ženo odslovil, ne da bi videla moža, in poslal pismo nazaj v Dachau.

Oče je umrl 28. 10. 1995, tako kot si je vedno želel: zvečer greš zdrav spat, zjutraj pa se mrtev »zbudiš«. V visoki starosti je na družinskih kosilih večkrat poudaril: »Če bi še enkrat živel, bi želel enako življenje.«


Tam, v Dachauu, so najprej poklicali Jožo Pezdirnika na zaslišanje. Pokazali so mu pismo, kjer sporoča, da bo Mirko prestavljen. Pa reče: »Veste, tega pisma nisem napisal jaz, ampak Miha Potočnik. Jaz sploh ne znam nemško.« Naslednji dan privedejo na zaslišanje mene. Vprašajo: »Ali je to vaša pisava?« »Seveda.« Rečejo: »Veste, da ste prekršili taboriščna pravila in da za to odgovarjate?« Mislil sem si: »Sedaj sem pa pečen! Grem v krematorij.« Ampak me je preblisnilo – neverjetno, kako človek takrat v taki stiski reagira. »Ja,« sem rekel, »napisal sem tako, kot mi je narekoval Joža. S tem osebno nimam nič. Kolikor pa vem, obstaja v našem taborišču cenzura. Če je cenzura pismo spustila ven, jaz nisem nič kriv.« Gestapovec je pogledal in rekel: »Ja. To imate prav.«

Brez tega prebliska bi šel gotovo v krematorij. Tako pa je Joža dobil štiri nedelje, jaz pa šest nedelj kazenskega dela brez kosila. To je bilo tako, da smo kaznovani šli namesto na kosilo na prestajanje kazni za glavnim vhodom v taborišče z napisom Arbeit macht frei. Tu smo morali dve uri – od 12. do 14. – stati na soncu in se »pokoriti«, potem pa do 18. ure spet na kazensko delo.

* * *

Oče je umrl 28. 10. 1995, tako kot si je vedno želel: zvečer greš zdrav spat, zjutraj pa se mrtev »zbudiš«. V visoki starosti je na družinskih kosilih večkrat poudaril: »Če bi še enkrat živel, bi želel enako življenje.« Pa: »Ničesar ne obžalujem, ničesar se mi ni treba sramovati.« Le koliko ljudi lahko danes izreče take besede!

Štiriindvajset let po njegovi smrti še vedno zanj najbolj velja slovenska narodna: »Rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al' pa suh.« Njegova popotnica nam vsem pa bi lahko bila:

»Ko se bom nekega jutra poslovil,
ne žalujte, prijatelji,
ozrite se na ožarjene vrhove
vzhajajočega sonca – to je življenje!«