Bomo odslej hišni ljubljenčki in muzejski eksponati?

Stojimo na točki, kjer se senca naših lastnih stvaritev podaljšuje čez rob časovnega obzorja, ki smo ga še včeraj razumeli kot človeško. Stoletja smo brusili orodja, prepričani, da so le podaljšek naše dlani, a danes se ta orodja začenjajo ozirati nazaj v nas – ne več kot zrcalo, temveč kot oko, ki vidi dlje, globlje in hitreje.

V pričujočem futurističnem razmišljanju ne analiziram le tehnološkega preskoka, temveč se soočam z najtežjim vprašanjem naše vrste: kaj ostane od človeka, ko orodje postane gospodar in ko se naša individualna usoda raztopi v neskončnem morju silicijeve zavesti.