Odhajajo najboljši

V svojih sobotnih letih v politiki se z Ivanom Omanom nikoli nisem prav srečal. Nekajkrat sva si dala roko, to je bilo vse. Poznam ga iz medijev, knjig in pripovedovanja njegovih sopotnikov.
Fotografija: FOTO: Jure Eržen
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen

Pred leti so me na nekem portalu spraševali, katere tri knjige bi priporočil za počitniško branje. Ena je bila Za naš dragi dom in rod (založba Družina), v kateri mu Erika Jazbar in Dejan Valentinčič na neki način napišeta avtobiografijo.

Takrat sem o njem napisal tole: »Ivan Oman je morda edini slovenski osamosvojitelj in demokrat, ki uživa spoštovanje celotnega političnega in ideološkega prostora v Sloveniji. Zraven je bil v epskih časih rušenja slovenskega berlinskega zidu in osamosvajanja – kot predsednik prve demokratične stranke in kot član predsedstva Republike. Po tem, ko je ustvarjanje zgodovine prešlo v umazano politično preigravanje, se je Oman vrnil na svoje posestvo, zato je ostal živa legenda. Knjiga pravzaprav prinaša dolg intervju z njim. O vsem. Življenju, družini, vojni, politiki, vrednotah … Spoznamo misel razgledanega, domoljubnega, trdnega kmeta, kakršni so slovenstvo držali pokonci stoletja. In občudujemo njegovo modrost. Ni vse v doktoratih in funkcijah.«

Ob njegovi smrti so poudarjali njegovo iskrenost in pravičnost, zdravo kmečko pamet, narodno buditeljstvo, gorenjsko trmo in kmečko neodvisnost, ki mu je dajala moč, da je bil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja eden od tistih, ki so preizkušali, kako daleč lahko dregneš v oblast in ostaneš – dobesedno – živ. Za vernega kmeta, ki je ušel smrti med vrnjenimi domobranci, je bilo to precej bolj tvegano kot za otroke partijcev in insajderje komunistične civilne družbe, ki so se malo freudovsko, malo pa iz dolgočasja upirali očetom.

Toda zgodba Ivana Omana je več kot zgodba o zdravi kmečki pameti, s katero »prava inteligenca« nekako pokroviteljsko priznava nekaj pameti celo ljudem, ki niso hodili z njimi na filozofsko ali družboslovno fakulteto. Je več kot zgodba o kmetu, ki mu njegova posest daje avtonomijo in neodvisnost od oblasti, da si lahko privošči več od državnega uslužbenca ali partijskega nameščenca. Je več kot zgodba o narodnem buditelju, ki se kot nekakšen mesija od nekod pojavi in obrne tok zgodovine.

Zgodba o Ivanu Omanu je zgodba o eliti. Je zgodba o naravni aristokraciji. Je zgodba o njeni smrti.


Aristokracija, naravna aristokracija


Izobražene v socializem je zdaj zabolelo v ušesih in zaskelelo v možganih. Elita naj bi bili odmaknjeni, napihnjeni, samopomembni, že kako izkoriščevalski ljudje, ki bi jih bilo pravično iztrebiti. Kot aristokracijo si predstavljate baročno oblečenega grofa iz kakšne opere, v črnih čevljih s peto, oprijetimi belimi dokolenkami, napihnjeno obleko iz tkanine, ki bi jo danes uporabili za težjo zaveso v starem hotelu, z napudranim obrazom in belo, nakodrano lasuljo.

In vendar elita in aristokracija nista to. Aristos v stari grščini pomeni 'najboljši, najodličnejši'. Kratos pomeni 'moč in oblast'. Aristokracija pomeni, da imajo oblast, da državo vodijo – najboljši. Naravna aristokracija je tista, ki se v nekem okolju oblikuje skozi stoletja. Ki si zaradi pridnosti, modrosti, dobrote zasluženo pridobi spoštovanje in zaupanje okolice. V težkih časih, vojnah in revolucijah se ljudje obrnejo k njim za nasvet in smer. Naravna aristokracija je bila ideal, Thomas Jefferson bi ji zaupal vodenje države. Naravna aristokracija je tisto, kar loči demokracijo od vladavine povprečnosti.

Naravna aristokracija je odprta za vsakega, ki si to zasluži. Ni dedna oziroma je dedna toliko, kolikor se odlike, ki jo krasijo, prenašajo iz roda v rod. In rodbine so za to skrbele.



Od gospodarske sposobnosti najboljših je bila odvisna usoda trgovskih mest – kot je bila od Medičejcev, Bardijev ali Peruzzijev. Tovarnarji in podjetniki so postavljali industrijo in omogočili preživetje delavstvu. V večinoma kmečki Sloveniji so bili naravna aristokracija trdni, svobodni, samostojni kmetje.

Če se vozite po slovenskem ali avstrijskem podeželju, boste videli domove teh družin. To so tiste mogočne, trdne, velike hiše v središču vasi. Ampak med Slovenijo in Avstrijo boste opazili razliko. V Avstriji so vse te hiše še danes med najlepšimi v naselju. Obnovljene, urejene, z rožami na oknih in nemškim terencem na parkirišču. V Sloveniji so take izjemoma. Omanova domačija je. Praviloma pa propadajo in se podirajo. Največje v vasi so tiste velike kockaste stavbe s položno, do pred kratkim salonitno streho, ki so si jih pol kmetje, pol delavci, potem ko so dali tovarne delavcem, postavili s poceni krediti v sedemdesetih in osemdesetih. Tudi v Avstriji je nekaj lepih novih hiš. Razlika, ki pade v oči, je, da hiša, ki je bila mogočna leta 1930, v Sloveniji praviloma razpada. V Avstriji pa praviloma ne.


Nova pravila, nova elita


Vzrok je v tem, da je bilo v Sloveniji nastajanje in odmiranje naravne aristokracije leta 1941 brutalno prekinjeno. Ja, trdna gospodarstva so vedno propadala in med naravno elito so si vedno lahko izborile mesto nove družine in posamezniki; in ostale, dokler ni kakšna črna ovca v rodu vsega zaigrala. Članstvo v naravni aristokraciji ni bilo večno. Večna, no precej stabilna so bila pravila igre – torej gospodarjenja, trgovanja, poštenosti, zanesljivosti –, ki so odpirala vrata v elito.

Ta pravila so se leta 1941 brutalno spremenila. Elita – trdni kmetje, duhovniki, razumniki – je bila prva tarča meteža: na Štajerskem je bila tarča nemškega okupatorja, v Ljubljanski pokrajini pa revolucionarjev. Zgodovino poznamo. Do druge agrarne reforme leta 1953 je nova oblast opravila z elito. Veliko so jih v letih 1941–1945 pomorili. Ogromno se jih je izselilo. Drugim so premoženje, ki so ga dedje in pradedje z žulji akumulirali stoletja, nacionalizirali. Njihove potomce so gmotno proletarizirali in duhovno demoralizirali.

Dolg, naraven, ne popolnoma, ampak v bistvenem pravičen sistem strukturiranja družbe je bil prekinjen. Njegovi rezultati podrti. Vsi smo postali enaki. Vsi smo postali proletarci. Komunisti so postavili nova pravila. Nova pravila so oblikovala nove elite. Družba se je strukturirala drugače in, kot je v svobodnem svetu splošno sprejeto, manj pravično kot pred revolucijo. Dobili smo nov razred, elito, ki je imela velike hiše in stanovanja, nekateri so hodili celo na premiere v Dramo, vendar to ni bila aristokracija – vladavina najodličnejših. Dobili smo diktaturo proletariata.

Zima je trajala do konca osemdesetih. Redke družine so jo prevedrile. Omanovi so jo. Ne vem, koliko jih je prizadela nacionalizacija, ampak ostali so, kar so bili. Trdni, pošteni, verni, povezani. O tej povezanosti je treba povedati nekaj več.


»Stari ata«


Zadnji kamenček doumevanja fenomena Oman je v nagovoru ob grobu dodal vnuk Blaž Podobnik. Svojega starega ata je vikal. To ni bila drobna, arhaična, naj-bi-bila-spregledana gesta. To trmasto vztrajanje pri simbolnem spoštovanju prednikov je takim rodbinam pomagalo, da so iz roda v rod rasle, da sinovi in vnuki niso podedovali samo premoženja in družbenega položaja, ampak tudi vrednote, ki so njihove prednike naredile najboljše.

Na to me je spomnil nadškof Stres pri sveti maši za pokojnim: »Kajti drevo, ki rodi slab sad, ni dobro, in drevo, ki rodi dober sad, ni slabo. Vsako drevo se namreč spozna po sadu. Zakaj s trnja ne beró smokev in tudi z robidovja ne trgajo grozdja.« Kri ni voda. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Tega so se držali, ko so vzgajali ter poročali otroke in vnuke. Na to me je spomnilo, ko je Blaž Podobnik starega ata ob grobu spoštljivo vikal. Proletarci smo si seveda vsi na ti.

Samo ugibamo lahko, kakšna bi bila Slovenija, če bi vsaka vas še imela nekaj takih omanov, kot so jih imele pred »osvoboditvijo«. Če v mestih ne bi bil prekinjen naravni razvoj sloja meščanstva, tovarnarjev, trgovcev, razumnikov, ki se je intenzivneje začel po prihodu železnice. Če bi ob demokraciji, kjer ima pač vsak državljan en glas, imeli še naravno aristokracijo, ki bi bolje vedela, ki bi jo zanimala usoda prihodnjih rodov in rojakov, ne pa, kako sebično hitro prigrabljen denar še hitreje pognati.
 

Skratka


Ivan Oman ni bil samo mož kmečke pameti, talentiran narodni buditelj in pobožen kristjan. Bil je tudi eden od zadnjih primerkov naravne aristokracije, ki smo jo Slovenci nekoč imeli, pa je bila v 20. stoletju zdesetkana in se nikoli ni pobrala. Ob odprtem grobu enega od najodličnejših njenih članov, Ivana Omana, bi nas moralo zanimati, kako bomo ustvarili razmere, da se bo lahko ponovno oblikovala.