Odisej na levem bregu Sene

Sto let je minilo od tistega novembra, ko je Sylvia Beach v Parizu odprla malo angleško knjigarno Shakespeare and Company in ulica Odéon je postala zbirališče pisateljev, kot so James Joyce, Ernest Hemingway, Ezra Pound, Gertrude Stein …

Objavljeno
23. november 2019 06.00
Posodobljeno
26. november 2019 16.19
Sylvia Beach in James Joyce: Je to veliki James Joyce, naj bi ga sramežljivo vprašala. Jaz sem Sylvia. Samo Mr. Joyce, brez veliki, je dejal in položil »nežno roko kot brez kosti v njeno malo dlan«.
Foto: Knjiga Sylvia Beach And The Lost Generation
Knjigarna se je rodila na križišču ljubezni do knjig, na križišču francoske in angleške literature, na križišču ljubezni dveh žensk, piše Noël Riley Fitch v obsežni knjigi Sylvia Beach and the Lost generation (Sylvia Beach in izgubljena generacija). Zgodovina literarnega Pariza v dvajsetih in tridesetih. Tudi ta knjiga na prvi strani nosi pečat te knjigarne, tako kot še mnoge druge na moji polici. Kadar grem v Pariz, vsakič prečkam Seno in vstopim v zeleno pobarvano knjigarno z obledelo rumenkasto tablo z napisom Shakespeare and Company, vsakič kupim nekaj knjig, se izgubim med natrpanimi lesenimi policami in škripajočim lesenim podom ter vdihavam vonj po knjigah in atmosfero.

Knjigarna je še vedno magnet za turiste, čeprav v ta fizični prostor nikoli niso stopili tisti, ki jih omenjamo v povezavi s knjigarno. Vstopali so v drugo, malo knjigarno na ulici Odéon 12, a so zato ustvarili močan duhovni prostor, ki ga ni mogla izbrisati ne vojna, ne ekonomske spremembe. Shakespeare and Company, ki ga zdaj vodi Sylvia Whitman, v novembru praznuje stoti rojstni dan. Takšne knjigarne ni v nobenem drugem mestu, pišejo tudi Guardian, New Yorker in večina mednarodnih literarnih časopisov ob njeni stoletnici. Na trip advisorju je najmanj 4000 komentarjev, najpogostejša pridevnika sta magično in sanjsko. Kot da vsi, ki se stiskamo, prerivamo in brskamo po policah, na tihem upamo, da bomo posrkali duhove preteklosti in prav s knjigami s pečatom nekoč kultne knjigarne sprejeli vase košček Pariza med obema vojnama, Pariz izgubljene generacije.
 

Tri velike ljubezni


Moje ljubezni so bile Adrienne Monnier, James Joyce in Shakespeare and Company, je rekla Sylvia Beach. Ta knjiga je zgodba o teh treh ljubeznih, piše Noël Riley Fitch v knjigi, ki se razteza na skoraj 430 straneh.

Prva ljubezen je zgodba o ljubezni med ženskama, podrobnosti tega razmerja so še vedno zabrisane.

Začela se je hladnega in vetrovnega marčevskega popoldneva leta 1917, ko je sramežljiva mlada Američanka Sylvia Beach s kratko bob pričesko in klobukom v moški obleki oklevala pred vrati knjigarne in knjižnice na levem bregu Sene. Maison des Amis des Livres na Rue de l'Odéon. Lastnica, samozavestna mlada Francozinja Adrienne Monnier, svetlih las, močnejše postave, oblečena v dolgo krilo, je skočila izza svoje mize in obiskovalki odprla vrata v knjigarno ter jo povabila noter, v knjigarno, ki je bila takrat nekaj novega, posebnega, tako kot lastnica je izžarevala toplino in ljubezen do knjig. Adrienne Monnier je Sylvii Beach rekla, da obožuje ameriško literaturo, Sylvia je priznala, »da je zaljubljena v francosko literaturo«. Govorili sta več ur in pozabili na čas. Ko je Sylvia končno stopila na ulico, je veter odnesel njen klobuk in ga spustil na sredo ulice Rue de l'Odeon. Adrienne, ki je to videla skozi izložbo knjigarne, je stekla ven, ga pobrala in z nasmeškom vrnila novi prijateljici. Legenda pravi, da je nekaj let pozneje prav na tistem mestu zrasla knjigarna, ki je spremenila zgodovino literature 20. stoletja.

Začelo se je razmerje, ki je več kot 38 let oplajalo, negovalo in promoviralo generacije ameriških, angleških in francoskih pisateljev. Kot čebela, ki je opraševala najvidnejše umetnike, literate v času med obema vojnama, je Sylvia Beach gotovo najpomembnejša osebnost literarnega dogajanja 20. stoletja.

Adrienne Monnier je kot prva knjigarnarka odprla knjigarno sredi vojne, 15. novembra 1915, ko je od vojne ranjeni Pariz potreboval toplino in umetnost, zato jo je imenovala Maison des Amis des Livres. Hiša prijateljev knjig. Še danes velja za model modernih knjigarn, ki so postale središče kulturnega življenja določenega mesta.

Sylvia Beach, rojena v 14. marca 1887 v Baltimoru, kot srednja od treh hčera, očeta prezbiterijanskega pastorja, se je z materjo in sestrama aktivno udeleževala gibanja za pravice žensk, sufražetk, med vojno je delala kot tajnica in prevajalka za Rdeči križ, in to na misiji na Balkanu, v Srbiji; izkušnja, ki jo je globoko zaznamovala. Ves čas je ljubila knjige in sanjala, da bo odprla malo knjigarno v New Yorku. V Pariz je prišla zato, ker je bilo takrat treba tja, če si hotel začutiti utrip novih avantgardnih tokov, svežega vetra sprememb, mladih umetnikov.

Čeprav sta kot ženski na področju knjigarništva in literature orali ledino in se zavzemali za pravice žensk, si ne bi mogli biti bolj različni. Adrienne je v dolgih, širokih, težkih oblekah spominjala na križanca med nuno in menihom, bila je bolj rabelaisovska, zaobljena, druga vitka, drobna, živahna, kot angleška šolarka. Adrienne je bila gurmanka in je dobro kuhala, Sylvia prerafaelitska figura, ki je vedno držala cigareto v elegantni roki in bila videti kot katera od Colettinih literarnih junakinj.
Sylvia Beach je zaradi Adrienne v hipu stopila v središče literarnega življenja Pariza, spoznala zanimive francoske pesnike in pisatelje, dokler je ni Adrienne, ki je postala njena dosmrtna ljubezen, spodbudila, naj v bližini odpre knjigarno.

image
Sylvia Beach skupaj z Adrienne Monniere in Ernestom Hemingwayom pred kultno knjigarno Shakespeare and Company Foto: Knjiga Sylvia Beach And The Lost Generation

 

Shakespeare and Company


Ko je končno odprla knjigarno 17. novembra 1919, se je v Parizu ravno končevala era Stravinskega, Picassa in kubizma, v mesto sta se vrnili Gertrude Stein in Alice B. Toklas ter ugotovili, da njunih prijateljev ni več ... Matisse se je preselil na jug, Apollinaire je umrl.

Knjigarna je postala zbirališče mladih Američanov, ki so se zlivali iz ZDA v Pariz, »najprej, ker v Ameriki zaradi prohibicije nisi mogel dobiti pijače in ker nisi mogel dobiti Joyceovega Uliksesa«, je duhovito rekla Sylvia Beach. »To sta bili dve stvari, iz katerih je bilo treba začeti. Nič nisem vedela o poslu, nekaj malega sem vedela o knjigah, sem jih pa zato ljubila, knjige in njihove avtorje,« je rekla v intervjuju mesece pred smrtjo leta 1962.

Zanimivo, prva med ameriškimi pisatelji, ki so se včlanili v knjižnico (knjige so tudi izposojali), je bila prav Gertrude Stein, ki je že takrat slovela kot poznavalka moderne umetnosti, pod roko je imela šop neobjavljenih rokopisov, o sebi je imela visoko mnenje. Z Alice B. Toklas sta bili nerazdružljivi, Gertrude viktorijanska, mogočna, »z obrazom rimskega imperatorja in telesom irske perice«, kot je zapisal eden od obiskovalcev knjigarne. Poleg nje pa drobna, uglajena ženska, podobna majhni ptici, to je bila Alice B. Toklas, ženska, ki je bila kljub fizični šibkosti močnejši del para. Bila je tista, ki daje, in Gertrude Stein tista, ki jemlje, Sylvia Beach si ni delala utvar. Gertrude Stein niso zanimale druge knjige razen lastnih še neobljavljenih, a je kljub temu na začetku marsikaj naredila za promocijo knjigarne.

V nekaj mesecih sta prispela v mesto Ezra Pound in James Joyce, leto kasneje so prišli še Ernest Hemingway, Thornton Wilder, Sherwood Anderson, John Dos Passos ... Tam je bil takrat že slavni Scott Fitzgerald z ženo Zeldo ... Veliko let kasneje, ko so njeni gosti temni kodrasti lasje osiveli, a njen obraz ostal živahen in mladosten, je dejala novinarju: Veste, imeli smo to našo družino, druščino, the crowd, smo si rekli, Fitzgerald je prihajal in odhajal, Joyce je bil ves čas tam, John Dos Passos, Thornton Wilder, Beckett ... Vsi ti mladi pisatelji so tako rekoč živeli v moji knjigarni, težko sem karkoli naredila.

Aprila tistega leta je Sylvia Beach pisala materi v ZDA. »Draga mama, to je več kot samo uspeh, kmalu boš slišala o nas kot o založbi, ki bo izdala najpomembnejšo knjigo te dobe. Toda šššš, to je še skrivnost.«

 

James Joyce: Portret genija


Zgodba o tem, kako sta se srečala Sylvia Beach in James Joyce, je bila neštetokrat reciklirana, Noël Riley Fitch celo zapiše, da bi moral biti julijski dan leta 1920, tako pomemben za zgodovino literature, poimenovan Beachsday.

Zgodilo se je na zabavi uglednega francoskega poeta Andréja Spira, sina bogatega industrialca, vodje sionistov, na katero ne Joyce ne Sylvia Beach nista bila povabljena. Njo je pripeljala partnerica Adrienne, Joycea, ki je z ženo Noro ravno prišel iz Trsta, je pripeljal Ezra Pound. Literarna družba je bila na vrtu, Ezra Pound je sedel, zleknjen v udobnem naslanjaču, z razpeto modro srajco, ko ji je gostitelj Spire šepnil na uho, da je tukaj tudi irski pisatelj James Joyce. Hotela sem zbežati od treme, se je spominjala kasneje, zanjo je bil Joyce nekakšen polbog. Izogibala se je njegovemu pogledu, zato se je najprej seznanila z njegovo Noro, očarljivo kreaturo z rdečkastimi kodrastimi lasmi, močnim irskim naglasom, ki je bila presrečna, da lahko v Parizu z nekom končno govori angleško, tudi v Trstu naj bi Joyce z njo govoril izključno italijansko. Ko so sedli za mizo k poznemu kosilu, je Pound vsem natočil vino razen Joyceu, ki ga je večkrat zavrnil. Kasneje je pojasnil svoje načelo, da nikoli ne spije kozarca vina pred osmo zvečer. Medtem ko so se gostje zapletli v burno razpravo o sodobni francoski literaturi, je Sylvia Beach med sprehodom po hiši v knjižnici naletela na Joycea, kako je strmel v knjižne police.

– Je to veliki James Joyce, naj bi ga sramežljivo vprašala. Jaz sem Sylvia.
– Samo Mr. Joyce, brez veliki, je dejal in položil »nežno roko kot brez kosti v njeno malo dlan«.

Bil je vitek, graciozen, z bledo kožo, nazaj počesanimi lasmi peščene barve, v njegovih očeh je bliskal žar genija, se je Sylvia Beach spominjala v biografiji Shakespeare and Company. Imel je senzibilnost, ki je nisem srečala nikoli prej ne potem.
Joyce je kasneje v prijateljskih krogih razlagal, da ga je v hipu prevzela energična ženska z žarečimi očmi in čudovito lepim glasom.

Že naslednji dan se je Joyce – s sprehajalno palico v slogu njegovega lika Stephena Dedalusa in klobukom, poveznjenim nazaj, pojavil v knjigarni Shakespeare and Company, ki je bila takrat še na Rue Dupuytren 8. V temnomodri ponošeni obleki, ki je bila v nasprotju z njegovimi umazanimi in zdrsanimi belimi teniškimi copati, je izražal staromodno dostojanstvo duhovnika, je rekla kasneje. Podrobno je pregledal fotografije Walta Whitmana, Edgarja Poeja in Oscarja Wilda na steni ter risbe Williama Blaka in se usedel na modro oblazinjen stol v knjigarni, ki ga je kasneje, potem ko je na njem preživel večino časa, poimenoval »moja žena«.

Že na drugem srečanju ji je izlil vse težave, ki jih je imenoval »utrujajoče«: treba je bilo poiskati stanovanje v Parizu ter oblačila za Noro in zanj, in dokončati Uliksesa. Sylvia Beach je bila rešitev za vse njegove težave. Ko je omenila njegovo prevezo čez oko, ji je povedal o operaciji. Glavkom, je rekel. »In tako imam sovje oči boginje Atene.« Iz torbe je potegnil svinčnik in papir ter ji narisal celotno operacijo, potegnil vzporednice s Homerjem, ki je oslepel, po njegovem zaradi glavkoma.
Vedno je pisal na roko, z ogljem, na strani obarvanega papirja, tudi takrat, ko je skoraj popolnoma oslepel.

Po prvencu Umetnikov mladostni portret je začel pisati svoj drugi roman, in to že leta 1914, že takrat je bil zasnovan kot tok zavesti treh oseb, Stephena Dedalusa, Leopolda Blooma, irskega Juda, ki zbira oglase za dublinski časopis, in Molly Bloom, njegove žene. Joyce je našel paralelo z Odisejo skoraj v vsaki podrobnosti svoje zgodbe, roman je napisan v 18 epizodah, vsaka v drugačnem slogu. Joyceov prihod v Pariz je postal središče zanimanja umetnikov levega brega Sene.

Večina umetnikov je poznala njegov sloves, nekateri so odkrito zavračali njegovo literaturo, vedeli so, da so zaradi domnevne »opolzkosti«, »umazanosti«, celo »pornografskosti«, povsod zavrnili izdajo romana. A vendar ga je večina literatov v Parizu prepoznala kot začetnika literarnega trenda, pomagali so mu, mu prinašali darila in denar, toda sam se ni počutil udobno v živahnem življenju literarnih kavarn in salonov. Ostal je zadržan, meniški, »melanholični Jezus«, kot sta ga poimenovali Adrienne in Sylvia, in nikoli ni dovolil, da bi ga naslavljali drugače kot »Mr. Joyce«.

Hkrati ni imel nič proti, da je sprejemal ponujeno pomoč, od Sylvijine znanke je sprejel stanovanje za štirinajst dni in ostal v njem nekaj mesecev, sposojal si je knjige, rjuhe, pisalno mizo, papir – in denar. Ezri Poundu je že na začetku bivanja v Parizu poslal podrobno poročilo o svoji revščini, nosil naj bi sinove škornje, ki so mu bili dve številki preveliki.

Sylvia Beach se ga spomni nekega dne, ko je prebral uničujoče kritike v eni od angleških literarnih revij in je potrt skril glavo med dlani. Konec je, je rekel, po tem Uliksesa ne bodo nikoli izdali. – Hočeš, da jaz izdam Uliksesa, je nenadoma vprašala.
– Ja, hočem, je dejal, in njegove oči so se zasvetile. Kar je bilo nenavadno, je kasneje zapisala v knjigi. Avtor, čigar sloves se je širil po Evropi, ki je v roman vložil že sedem let, je tako hitro privolil, da bo roman izdala mlada lastnica knjigarne brez izkušenj z založništvom.
 

Nezmožnost geniju reči ne


In tako se je začela najbolj nenavadna literarna ljubezenska zgodba v zgodovini.

Pogodba je bila zanj ugodna; dobil naj bi 90 odstotkov od prodaje, ko bodo pokriti vsi stroški tiska, in 200 funtov predujma. A nič se ni moglo primerjati s predanostjo, ki jo je pokazala ta energična ženska, ki je dvanajst let preskakovala ovire in prepreke, ne samo zato, da bi končno izdala rokopis Uliskesa, ampak tudi zato, da bi pomagala preživeti pisatelju, o katerem je že ob prvem stiku začutila, da je genij.

Aprila tistega leta je Sylvia Beach pisala materi v ZDA. »Draga mama, to je več kot samo uspeh, kmalu boš slišala o nas kot o založbi, ki bo izdala najpomembnejšo knjigo te dobe. Toda šššš, to je še skrivnost.« V tistem trenutku je v knjigarno s svojo palico stopil Joyce, »melanholični Jezus«, kot sta ga poimenovali z Adrianne, in bil videti zelo radosten.

Mnogi pisatelji so se kasneje spraševali, zakaj se je Sylvia Beach odločila za to potezo, ki ji je vzela več kot dvanajst let življenja. Je res verjela, da bo Ulikses ovekovečil njeno knjigarno v času, ko vanj ni verjel skoraj nihče? Je to bil nekakšen literarni eros, materinska ljubezen, ki jo je začutila ob njem, slepa vera, sočutje, morda tudi nezmožnost, da geniju reče ne?

Tudi njeni prijatelji niso razumeli, zakaj se je ukvarjala z muhastim umetnikom, ki je zahteval čedalje več finančnih sredstev, ki je nenehno popravljal svoj veliki roman, tudi ko je bil že pretipkan, pripravljen in nastavljen za tiskanje, ki je bil namrgoden, nezadovoljen, egocentričen, prava literarna pijavka, kot so ga označili nekateri sodobniki. Sylvia Beach ni nikoli rekla žal besede o njem, tudi če se po tem, ko je zaslovel in podpisal pogodbo z založbo Random House, ni spomnil na žensko, ki mu je posvetila večino dni svojega ustvarjalnega življenja.
 

Ernest Hemingway


Bil je razburkan čas, caféji Montparnassa, Closerie des Lilas, Café du Dôme, Le Select, La Coupole, La Rotonde so vrveli od avantgardistov, ameriških ekspatriotov, pisateljev, ki so prišli v Pariz iskat svoj izvirni glas,  tam so bili Ford Madox Ford, F. S. Fitzgerald, Sylvia Beach in Joyce. Ernest Hemingway, vojni veteran, se je s prvo veliko ljubeznijo, pianistko Hadley Richardson, preselil v Pariz leta 1921, in ni trajalo dolgo, da je vstopil v znamenito knjigarno Shakespeare and Company. Sylvia Beach ga je ganila že s tem, ko mu je knjige posodila, ne da bi zahtevala, da se, takrat brez franka v žepu, včlani v knjižnico, in mu predstavljala druge pisatelje in umetnike.

Že na prvem srečanju ji je, tako kot Joyce, tako kot mnogi drugi umetniki, izlil srce in jo med drugim vprašal, ali bi rada videla njegove rane iz prve svetovne vojne. Zavihal si je hlačnico, sezul čevlje in nogavico ter pokazal globoke rane, ki se še niso dobro zacelile, se je kasneje spominjala Sylvia Beach. Obe z Adrienne Monnier sta ga v hipu vzljubili, predstavili sta mu večino francoskih in ameriških umetnikov, ki so bili del njune razširjene umetniške družine, on ju je v zameno, ker vsak človek potrebuje tudi dozo športa, vozil na boksarske tekme in kolesarske dirke. Brez Sylvie Beach bi se tudi življenje Hemingwaya kot pisatelja odvijalo drugače, izdala je njegove prve kratke zgodbe, tudi njemu je posojala denar in skrbela zanj, za njegovo ženo in njunega sina. »Bila je prijazna, radostna, rada se je šalila in klepetala o literatih, imela je lepe dolge noge. Nihče, ki sem ga poznal, ni bil prijaznejši do mene,« je zapisal v spominih na svoje mesto Pariz, premični praznik.

Se nadaljuje.