Odpor 
proti nesmislom

Pravzaprav je Cyril Northcote Parkinson napisal vrsto cinično-humorističnih zakonov v obliki esejev, po slogu podobno Murphyjevim zakonom. Med njimi sta še dva zelo znana: da uradniki ustvarjajo novo delo za svoje kolege in da ustvarjajo svoje nove podrejene uradnike. Ta prispevek je zgodba o slovenski birokraciji skozi osebne doživljaje avtorja, precej podobna zgodbam povprečnega Slovenca. Primer: v pismih bralcev Dela je bila pritožba, ker je bralec dobil zahtevek za znesek, manjši od enega evra, torej bistveno manj, kot so stroški postopka. Ker se je podobno zgodilo tudi meni, domnevam, da nas ni bilo tako malo. Parkinsonov zakon očitno seka povsod po svetu, kot je dejal Gorbačov leta 1986.

Podobna zgodba je o strokovnem društvu, kjer nismo imeli članarine. Vsako leto so uradniki zahtevali izpolnjeno finančno poročilo. Pošiljali smo dopise, odzivali smo se na telefone, hodili smo ustno pojasnjevat in vsakič sem »trmasto« vztrajal, da ne bomo izpolnjevali praznih finančnih obrazcev, ker nimamo članarine. Da naj po vzorcu bančnih trajnikov nekje zapišejo, da nimamo članarine in da zato nima smisla pošiljati praznih obrazcev. Ko so se zadeve začele zaostrovati, sem se pritoževal v medijih itd., nakar so začele prihajati grožnje z nekajmesečnimi zapori. In potem, priznam, sem popustil in sedaj redno vsako leto izpolnjujemo vse ničle v vse rubrike, kakor so zahtevali uradniki.

Shylock bi po slovenskem pravu zakonito odrezal funt mesa

Naslednjo različico zaokroževanja smo doživeli pri pisanju poročil projekta za strukturne sklade. Pri delu nastajajo posredni stroški, recimo za elektriko ali vodo, in uradniki so zahtevali, da priložimo vse račune, pri čemer pa mora vsak račun presegati 80 evrov. Ker je v naši inštituciji približno tisoč projektov in približno tisoč računov, se je žal izkazalo, da po deljenju večine računov ne moremo uveljaviti. Zanimalo nas je, ali je to pravno korektno – celo Shylock v Bene škem trgovcu ni smel izpeljati pomanjkljive pogodbe kljub zapadlemu dolgu. V čem pa je razlika med tem predpisom, ki nam zaradi birokratskega nesmisla ne izplača dejansko opravljenega dela in stroškov, in prevarantom, ki vas namerno ogoljufa? Odgovor pravnice z ministrstva je bil: pogodba je bila podpisana in velja. Torej, ubogi Antonio, če bi imel opravka s slovenskim pravom in birokracijo – Shylock bi ti zakonito odrezal funt mesa!

Poleg tega moramo vsi v Sloveniji pri strukturnih skladih vsak račun vnesti v elektronski obliki in predati še podpisano papirno kopijo računa. Za časa dr. Drnovška sem bil v nacionalnem svetu za informacijsko družbo in povem vam, da je dr. Drnovšek, tako kot tudi dr. Gantar, dejansko razumel smisel napredka v tej moderni dobi. Že takrat smo v Sloveniji sprejeli predpis, po katerim je elektronski dokument enakovreden papirnemu. Očitno nič več! Pri večjih projektih to pomeni en meter (to je sto centimetrov) podpisanih in poštempljanih računov in poročil, kjer v masi papirja skoraj gotovo ne najdeš nič, prav tako tega nihče ne bere, saj je fizično nemogoče. Morda bi kdo rekel: red mora biti. Ampak pri evropskih projektih, kar projekti za strukturne sklade so, je dovolj, če inštitucija navede vse posredne stroške in jih proporcionalno zdeli z vrednostjo projekta in za to zadošča en sam list papir ja. Pri tisočih projektih in tisočih računih na projekt Evropa zahteva tisoč potrdil, slovensko uradništvo pa milijon, to je tisočkrat več. Podobno se nam je zgodilo, ko smo vložili tožbo, ker ponudnik nekaj deset krajanom ni izvedel satelitskega sistema. Namesto da bi po veljavni zakonodaji sprejeli eno vlogo, so jo pristojni razbili na vsakega občana posebej. In letos najeli kar nekaj novih sodnikov, čeprav jim imamo proporcionano bistveno več kot druge države. Slovenski parkinson je prekosil britanskega.

Nekaj sistematično gnilega je v birokratskem odločanju

Morda bi kdo mislil, da so to le drobne zgodbe brez večjih finančnih posledic, ampak naši delovni enoti bodo letos odnesle okoli 10 odstotkov celotnega prihodka, ocene v naših krogih pa so, da vsako leto zaradi nesmislov Slovenija zmeče skozi okno med stotinami milijonov in nekaj milijardami. Poglejmo samo primer javnega naročanja. Vrsto let pišem v medije o tem, da v nekaj zadnjih desetletjih še nisem v službi plačal za računalnik ali pisarniško mizo manj kot 10 do 20 odstotkov več kakor bi kot posameznik. Včasih me to tako moti, da se več mesecev bodem z uradniki na vseh nivojih, preden enostavno zmanjka energije. Trditve je preprosto preveriti – vzemimo ceno na internetu ali akcijsko ceno v trgovini in tisto, po kateri lahko kupimo opremo, ko izpeljemo birokratsko pravilen postopek. Slovenski uradniki so napisali tak predpis z namenom, da bi preprečili nabavljanje draž je opreme, pri tem pa naredili postopek tako zapleten in tog, da ga enostavno ni mogoče cenovno ugodno izpeljati. Nekajkrat sem v medijih napisal, da bi potrebovali le nekaj popravljenih stavkov, recimo možnost nabave prek interneta, če je enaka oprema nižje cene kot ponujena v razpisu. Prav tako sem nekajkrat pisno predlagal uradnikom popravke zakonov, a so jih praviloma zavrnili in raje uveljavili nesmiseln predpis, ki je povzročil veliko škodo. Prek sindikalnega delovanja že vrsto let poskušam izboljšati prenos raziskovalnih dosežkov v gospodarstvo, ki ga uradniki sistematično razvodenijo, politikov pa to ne zanima. Zdi se mi, da ne razumejo, kako ti zahtevni procesi potekajo, in da niso pripravljeni poslušati, hkrati pa menijo, da oni vedo, kako bi veljalo pisati kvalitetne predpise. Nekaj sistematično gnilega je v tem, da birokratsko odločajo ljudje, ki se ne spoznajo na vsebino. Podobno je pri politikih, kjer se občasno ljudje, ki na svojem področju niso speljali niti projekta za tisoč evrov, lotijo stomilijonskih projektov ter nočejo poslušati nobene pripombe neodvisnih strokovnjakov, ki se s tem uspešno ukvarjajo desetletja.

Presenetljiv je odziv kolegov na tovrstne zgodbe. Večina odgovori s svojim pripetljajem, vsak s svojega področja, pa vendar z istim imenovalcem. Večina se sploh ne razburja več, kot da smo se že sprijaznili s takim načinom življenja.

Kakšne poglobljene znanstvene študije na temo slovenske birokracije, ubijanja zdrave pameti, zapravljanja denarja in časa še nisem bral, zato lahko le navedem značilen vzorec in nekaj potencialnih razlogov iz svojih izkušenj.

Osebno bi dejal, da so uradniki in politiki, ki kreirajo birokratske nesmisle, v večini primerov povsem prijazni in pametni posamezniki. So tudi izjeme, vendar jih je čedalje manj. Tako izkušnjo smo imeli z visoko uradnico ministrstva za pravosodje, ki nam je mirno dejala, da bo svoje delo opravila letos ali pa čez nekaj let in da lahko napišemo pritožbo ministru ter da jo sploh ne zanima nekaj 10.000 evrov nastale škode. No ja, saj tudi minister ni odgovoril na pritožbo, čeprav bi osebno dejal, da je speljal nekaj strokovno uspešnih projektov.
Prvi razlog za uradniške nesmisle je v okolju, tako v negativnem sistemu nagrajevanja kot ignoriranju pripomb civilne družbe. Če uradnik zaradi vsebinskih razlogov ne izvede naloge do zadnje vejice, bo kaznovan, pa čeprav to naredi utemeljeno v dobro celotne Slovenije. Če naredi milijonsko škodo, ker se je togo držal predpisov, bo običajno pohvaljen. Podobno je, če si izmisli predpis, ki »sistemsko« uredi njegovo področje, bo pohvaljen, pa čeprav bo Sloveniji s tem vsako leto naredil milijonske škode. Če nadzorniki zahtevajo od srednjih uradnikov, da do zadnje pikice formalno nadzirajo projekte, potem ni čudno, da od razvijalcev zahtevajo račun za vsako figo in da se stvari potencirajo po hierarhični lestvici. Če bi vodstva zahtevala optimizacijo in racionalizacijo in po tem nagrajevala, bi bilo bistveno drugačno ozračje. O neodzivnosti slovenskega uradništva in politike na konstruktivne pripombe civilne družbe in stroke pa najbrž ni treba trošiti besed.

Drugi razlog je v tem, da se z uvedbo predpisov prelaga delo na druge. Kot primer navedem oddajanje hišnih odpadkov, ki jih vrsto let ločujem na deset vrst. Nato so nam uradno predpisali svoj način ločevanja in nam zagrozili s hudimi denarnimi kaznimi, ker nismo delali točno po navodilih, hkrati pa povečali mesečni prispevek. Pri tem kot občani nimamo nobene obrambne moči. Zaradi monopolne ureditve ne moremo izbirati ne ponudnika dimnikarstva ne pobiranja odpadkov.

Tretji razlog je v slovenski politiki. Dober direktor je morda »alfa samec«, zato pa živi in diha s svojim okoljem in izpelje dobre predloge, pa če mu jih predlaga vratar. V nasprotju s pohlepnim tajkunom, ki ga zanima predvsem to, kako denar iz podjetja prenesti v svoje žepe prek posredniških firm, pri čemer domicilno podjetje stagnira zaradi nevlaganja v napredek ali pa celo propade. Tudi slovensko politiko v nekaterih medijih obkladajo z izrazi kot »plenilska« ali »parazitska«. Ekonomska kriza je razkrila tisto, kar stroka že dolgo govori – da politika dela predvsem zase, za svoje ratinge, za svoje prijatelje in svojo ideologijo, ne pa v dobro Slovenije. Enkrat na štiri leta so izvoljeni, nato pa jim do novih volitev ni treba poslu šati »raje« in »vsevedov«.

V krizi režemo pri pravicah, namesto da bi porezali pokvarjenost in nesposobnost

Kolikokrat smo v zadnjih letih videli vodilne slovenske politike, ki so kot odgovor na proteste javno napovedali, da bodo svoj ideološki projekt izvedli, pa naj stane, kar hoče. In so naredili natanko tako, račun pa bomo plačevali vsi. Kolikokrat so bili javno pred stavljeni predvideni učinki zakona, recimo ekonomski ali demografski? Primer je novi družinski zakonik, kjer smo strokovno pokazali negativni vpliv liberalizacije družine na demografske trende, ideološko-politični predlagatelji pa namesto upoštevanja argumentov »nasprotnikom« – demografski stroki – zmanjšujejo podporo. Kljub temu se Sonce vseeno ne vrti okoli Zemlje in ugotovljene demografske zakonitosti vseeno veljajo in sedanji nekvaliteten način odločanja Slovenija vseeno zelo drago plačuje. V krizi režemo tako pri socialnih in človeških pravicah, namesto da bi porezali pokvarje nost in nesposobnost. Da bi se ob vsem tem politiki ukvarjali še z birokratskimi nesmisli svojih lojalnih uradnikov, je morda celo preveč pričakovati. Da bi kdo od uradnikov odgovarjal za desetine ali stotine zapravljenih milijonov – ne, to pa res ne, saj potem bodo morda prišli na vrsto celo politiki.

Četrti razlog nekateri vidijo v nekvaliteti povprečnega Slovenca (ali Francoza), kar dokazujejo denimo s tem, da se večina upira podaljšanju delovne dobe in hkrati pričakuje dobro pokojnino in plačo, čeprav vsa stroka ali že nekaj preprostih izračunov pokaže, da je sistem pokojnin brez sprememb nevzdržen, posledice pa bodo bistveno hujše. Kako me šele gledajo ljudje, ko povem, da je najhuj ši dolgoročni problem Slovenije demografski, da nas z rodnostjo 1,5 otroka na žensko čakajo resnično sivi časi – v najboljšem primeru. No ja, vsaj pokojninski problem je podprla že vsa slovenska stroka, drugače kot pred nekaj leti in desetletji, ko je večina še govorila le o »dolgoročni nevzdržnosti«. Zakaj povečini ljudje, tudi izobraženi in pametni, menijo, da ni treba podaljšati delovne dobe, res ne vem. Morda ima argument o laičnih množicah res neko težo, čeprav po drugi strani na večini referendumov po mojem skromnem mnenju množica odloči bolje kot ideološko vodena politika.

Peti razlog nekateri vidijo v medijih in kulturi sedanje civilizacije. Klasični časo pisi po vsem svetu so v težavah in iskanje afer je pogosto videno kot edini način za povečevanje naklade. Hkrati ljudi ne zanima nobena uspešna zgodba, recimo proti birokraciji. Dr. Križanič je na primer osebno uspešno posredoval, ko je zvedel za nesmiselne kmetijske subvencije, kjer so nekateri za 500 evrov subvencije morali vrniti nekaj tisoč. Birokratski biser, pač. Ali drug primer: navdušili so me kolegi na Dursu, kjer smo sodelovali pri uvajanju inteligentnih sistemov za dohodnino. Morda se še spomnite, ko smo pred leti prilagali dohodninski pri javi množico računov, pa stanja na banki, do katerih je imela država dostop? Sedaj je dohodninska oddaja preprosta in učinkovita – ponovne čestitke tudi g. Simiču. A v medijih – bolj ali manj nič. V nasprotju z menedžerji leta, od katerih jih precejšnji del kmalu nato spoznamo kot prevarante ali tajkune, veliko kvalitetnih direktorjev, uradnikov in politikov za dejanske super dosežke ne dobi niti pohvale. S takim odnosom pa posredno silimo politiko in uradnike, da si ne prizadevajo za izboljšave, saj jih bodo mediji veliko verjetneje križali za neko kvaziafero kot za zbirokratizirano neumnost. O koliko uradnikih z imenom pa so mediji že poročali za sistemske milijonske škode?

Šesti razlog je povezan z odgovornostjo. Ste se kdaj vprašali, zakaj ob uvajanju drakonskih prometnih kazni (mimogrede – stroka je večkrat dokazala, da povečane kazni sicer pomagajo načeloma povsod, vendar ciljani ukrepi še bolj) niso povečali kazni za uživanje mamil, kjer je družbena škoda verjetno še večja, ali zakaj ne uvedemo videonadzora pri rdečih lučeh ali na nevarnih odsekih? Odgovor je morda subjektiven – ker vodilni nočejo, da bi jih kdo posnel pri njihovih prometnih in drugih prekrških. Če jih posnamejo, se slika lahko znajde v medijih in to bi lahko negativno vplivalo na njihovo kariero. Karierno je veliko ugodneje sprejeti nove kazni in se v medijih kazati za človekoljube. Seveda bi bilo še bolje voziti normalno, ampak tega od »vladarjev« ljudstva res ne moremo pričakovati, kajne? Raje kaznujejo vse voznike pred cestninsko postajo, kjer vsi vozimo malo prehitro, kot pa tiste, ki so uvedli cestninske postaje. V povprečju vsak teden vidim enega voznika, ki pelje čez obe neprekinjeni črti na Tržaški cesti, in nekajkrat stojim pred praznim semaforjem. Krožišča ali zelene puščice pa ni, ker naši »vladarji« vedo, da smo Slovenci preveč zaostali vozniki. Ali se še komu zdi to poniževalno?
Na koncu je treba povedati, da se zadeve na nekaterih področjih pomembno izboljšujejo in da lahko pri tem procesu aktivno sodelujemo. Zaposleni na direktoratu za informacijsko družbo in na službi vlade za lokalno samoupravo so denimo ustno povedali, da se zavedajo problemov pretirane birokracije pri strukturnih skladih in da bodo naslednje leto poskušali uveljaviti evropska pravila. Kolegi so me sicer opozorili, da podobno govorijo že nekaj let, vendar so se mi zdeli tokrat resnično iskreni, pa še vodstvi obeh ministrstev sta dali podporo. Še bolj pomembno je, da se je začela javnost zavedati, da je poglavitni krivec za nastalo krizo nekvalitetno vodenje Slovenije, od birokratskih do ideološko-političnih nivojev. Čeprav kljub deklarirani demokraciji državljani še nimamo formalnih mehanizmov, da bi pokvarjeno elito in birokracijo prisilili (ker tega ne znajo in/ali nočejo sami od sebe), da bi delali kvalitetneje v dobro vse Slovenije, se konkretna pot vedno najde, če je volja. Že to, da se zadnja leta mediji upajo lotiti lumparij tako direktorjev kot politike ter da se policija in komisija za preprečevanje korupcije lotita večjega dela medijsko razkritih afer, je velik korak naprej. Morda potrebujemo le še korak in dva in bomo prestopili v novo civilizacijsko obdobje Slovenije.