Odsotnost upora

Pred letom in pol so v Sloveniji izbruhnili prvi protesti proti političnim in gospodarskim elitam, ki so si v celoti podredile sisteme in podsisteme in nam ukradle državo, sedanjost in, predvsem, prihodnost. In kaj se je v državi spremenilo?

Najprej je počilo v Mariboru, mestu, ki je od osamosvojitve živelo permanentno stanje krize, in mestu, v katerem je »bolečinski prag« morda najvišji v državi. Ta se je pod vlado Janeza Janše na proteste proti skorumpiranemu županu Francu Kanglerju in vsem mogočim umazanim rabotam odzvala agresivno, arogantno in, kako značilno, z odsotnostjo kakršnekoli refleksije. Maribor je, ironično, pomagal dvigniti na noge tudi vase zaljubljeno in ponavadi povsem neempatično Ljubljano.

Ulice so se napolnile. Iz dolgoletne kome se je prebudila klinično mrtva civilna družba, ki je z aktivno pasivnostjo na pogon udobja in takih ali drugačnih balonov omogočila kriminalno tranzicijo slovenske družbe in posledično preživetje političnih in gospodarskih elit, ki so nad državljani dolgo izvajale kolektivni zločin.

Bolj so »špricali« solzivci, bolj glasne so bile ulice. Bolj arogantno se je obnašala vladna piarovska soldateska, bolj jasna so bila sporočila ulice. Ko je komisija za preprečevanje korupcije (KPK) januarja lani objavila poročilo, v katerem je najbolj vplivna politika v državi obtožila suma koruptivnih dejanj, je ulice razneslo: nekaj časa se je celo zdelo, da so se protestniki z enakimi merili in brez ideološko oportunistične podlage celostno spravili nad vse politične elite. Protestiralo se je, in to množično, pred parlamentom in ljubljansko mestno hišo. Dvojec, ki pooseblja vse patologije slovenske tranzicije, je bil stisnjen v kot.

A potem je Janševa vlada padla. S spretnim manevriranjem znotraj obstoječe parlamentarne geografije je tranzicijski levici uspelo sestaviti novo vladno ekipo. Ne da bi o tem kaj vprašala volivce. Ulice so se začele prazniti. Do danes se niso več napolnile. Del protestniškega gibanja se je po začetnem zavlačevanju vendarle politično organiziral. Del protestniškega gibanja so zasedli »levičarski« staroborci. Del protestniškega gibanja je utonil v lastnem razočaranju in nemoči. Del protestniškega gibanja – mladi prekarci, denimo – je obsojen na boj za preživetje in boleha za neozdravljivo antipolitičnostjo, tem velikim darilom političnim elitam. Del protestniškega gibanja je zadovoljil padec Janeza Janše: no, to dejansko niso bili protestniki. To so bili politični navijači, ki so izkoristili »ugoden trenutek«.

A v državi se, razen načina komuniciranja, ni prav nič spremenilo. Vlada Alenke Bratušek je v lepših odtenkih sive nadaljevala politiko štorastih neoliberalnih predhodnikov. Z odločilnimi potezami je zavlačevala. Javni dolg je še naprej naraščal. Reševalo se je banke in ne socialnih vprašanj. Humanitarnim organizacijam, dobrodošli v tretjem svetu, je začelo zmanjkovati zalog. Slovenska revščina se je začela prebijati prek meja štirih zidov. Padel je veliki tabu.

Raven družbene empatije je dosegla dno. Tam je dlje časa tudi raven družbene razprave, ki je velik del medijev v idealnih razmerah za »prevetritev« ni bil sposoben izkoristiti za uveljavitev novih obrazov; novih mnenjskih voditeljev, ki niso ujeti v ideološke zablode preteklosti, medsebojno emocionalno korupcijo in zavezanost »eni izmed vpletenih strani«. Preteklost je v Sloveniji še vedno pomembnejša od prihodnosti: takšna družba (država) se pripravlja na skupinski samomor, hkrati pa v samouničujočem ritualu vnaprej žrtvuje vse, ki so mlajši od petintrideset let.

V tem času je Slovenija dokončno izpadla z vseh globalnih oziroma zunanjepolitičnih zemljevidov. Toliko se ukvarjamo sami s seboj, da je zunanja politika – v »izvedbi« in medijih – postala eksotika. Slovenija je – paradoks – država brez zunanje politike, vizije, strategije in vsebine. V rekordno hitrem času smo izključno po lastni krivdi zavozili vse primerjalne prednosti. Umaknili smo se z Balkana in zbežali iz vzhodne Evrope. Ostali smo sami. Neprivlačni, zoprni, nedružabni. Celo domači kandidati za evropski parlament pri svojih kandidaturah govorijo bolj ali manj le o Sloveniji, svoji stranki in sebi. Incest, v katerem onegavita zgodovinsko poražena levica, ki se pretvarja, da je na njej ostalo še kaj levega, in vse bolj skrajna desnica, ki ve, da so ji domače in globalne razmere pisane na protihumanistično kožo, ne bi mogel biti popolnejši.

Potem je eden izmed dveh velikih (ne le) političnih voditeljev izvedel puč v lastni stranki, kar bo brez dvoma močno poslabšalo razmere v državi. Politično. Gospodarsko. Na ravni medsebojnih odnosov. Na ravni odnosov z mednarodnimi partnerji. Dotični posameznik je skupaj s podporniki dokazal, koliko mu dejansko pomenita skupnost in država. Ravno toliko kot njegovemu tovarišu iz poročila KPK, ki je leto dni in štiri mesece po objavi poskrbelo za rojstvo dobesedne »nenačelne koalicije«. Enega izmed partnerjev te koalicije je vrhovno sodišče pravnomočno obsodilo na dve leti zaporne kazni, desnica, ki se ji bo prej ali slej nehalo muditi, saj lahko zdaj še naprej kar nekaj let udobno biva v preteklosti, pa je s tem dobila večnega mučenika.

Trojka, Bruselj in mednarodni finančni manipulanti so dobili odprto vabilo za »mednarodno finančno posredovanje« v Sloveniji.­ To je zdaj neizogibno. Še bistveno hitreje bomo postali del velikega laboratorija, ki iz južne Evrope pospešeno ustvarja Azijo znotraj Evrope. Tretji svet znotraj prvega sveta. Prostor cenene delovne sile, s skrajno omejenimi delavskimi, torej tudi človekovimi pravicami. Grčija, prihajamo.

Politično nižje ne gre. Gospodarsko bo nižje gotovo šlo še precej hitreje in – globlje. A ulice so prazne in tihe. Glasno tiho govorijo o porazu in manku politične in družbene volje. Težko, zelo težko si bodo pridobile kredibilnost.

Kje so protestniki, ko bi jih družba najbolj potrebovala? Kam je poniknila »spontanost« vseslovenskih ljudskih vstaj, ki so le še del zgodovinskega spomina? Kje so jeza, razočaranje in frustracije? Kje so desettisoči na brezperspektivnost obsojenih mladih? Kje so študenti, ki bi morali z energijo in intelektualnim angažmajem vleči družbo naprej? Kje so tisti redki intelektualci, ki se niso spajdašili s politiko in nikomur ničesar ne dolgujejo? Kje je 135.000 brezposelnih? Kje je javni sektor?

Odsotnost upora ni slovenska posebnost. Po petih letih protestov – v Grčiji so od konca leta 2008 do konca leta 2013 našteli več kot 20.000 uličnih demonstracij! – so protesti, vsaj tisti množični in »dinamični«, zamrli tudi v Atenah, Solunu in drugih grških mestih, ki jih je kriza (stanje!) najbolj prizadela. Huje ko je bilo, manj je bilo protestov in manj agresivni so bili. Toda v Grčiji se s protesti ni rodila le levičarska stranka Siriza, ki bi na morebitnih predčasnih volitvah prišla na oblast, temveč tudi ogromno civilnodružbenih gibanj in pobud, ki so izstopili iz obstoječega parlamentarnega sistema in z demokratičnimi maskami prekrite diktature mednarodnih finančnih trgov. V času razpada javnega šolstva in zdrav­stva ter ostankov demokracije se rojevajo tudi nove oblike gospodarstva in – gospodarjenja. Ter zavest o celostni, ne le prehranski, samopreskrbnosti. Protesti so se, vsaj delno, preselili v način bivanja; bili so ozaveščeni. In to zato, ker so bili, za razliko od slovenskih, veliko bolj eksistencialno kot politično nastrojeni.

Podobno meni tudi eden vodilnih grških ekonomistov in avtor kultne knjige Kriza v evrskem območju (Crisis in the Eurozone) Kostas Lapavicas, sicer neutrudni kronist grškega upora proti diktatu trojke in mednarodnih finančnih institucij. Po njegovem mnenju je razlog za zaton upora v Evropi – tu je, denimo, treba izvzeti Španijo in Italijo – predvsem v mladih, ki so se v zadnjih letih soočili z dvojnimi težavami: naraščajočo brezposelnostjo in vse težjim vstopanjem v izobraževalni sistem. »To je mlade ljudi prisililo, da so se obrnili po pomoč k staršem, kar je oslabilo njihovo neodvisnost. Ker je evropska mladina negotova glede prihodnosti ter zaskrbljena glede služb in stanovanja, ne kaže samozavesti in ne zaupa etabliranim političnim strankam. Velik del teh mladih so že privlekle k sebi nihilistične skrajnosti političnega spektra, med njimi tudi različne variacije fašizma in anarhizma. Levica, tradicionalno domovanje radikalnih teženj mladih ljudi, je izgubila privlačnost,« meni Lapavicas, ki se boji, da se takšno apatično stanje lahko podaljša v nedogled.

Po drugi strani, pravi, se frustracije povečujejo pri mladih in pri njihovih starših. »Če bodo ustvarjalci politike ta problem še naprej vztrajno zavračali, bodo velike spremembe lahko prestavili za dlje časa. Rezultat tega bo velikansko nakopičenje jeze po Evropi – posledice te jeze bodo nepredvidljive. Odgovorni za družbeni razvoj bi morali biti bolj pozorni,« dodaja profesor ekonomije s Šole za orientalske in afriške študije v Londonu (SOAS).