Odstrel velikih zveri je nujen za njihovo ohranjanje
Po predlogu interventnega zakona bi se 200 medvedov iz narave odvzelo do konca aprila 2020, medtem ko bi lovci 11 volkov lahko odstrelili v času od uveljavitve zakona do konca januarja 2020 in nato še v septembru 2020.
Odpri galerijo
Medvedje stopinje. FOTO: Uroš Hočevar
Slovenija je ena od zibelk sonaravnega gozdarstva v svetu. Takšno usmeritev dela z gozdovi preteklih generacij gozdarskih strokovnjakov v zadnjih petindvajsetih letih uspešno nadaljuje Zavod za gozdove Slovenije. Dobro ohranjeni gozdovi so zato ena od prepoznavnih značilnosti Slovenije. Sestavni del gozdnega ekosistema so seveda tudi prostoživeče živalske vrste, med njimi velike zveri. Lahko smo ponosni, da v naših gozdovih živijo vse tri velike zveri, ki po naravi spadajo vanje – medved, volk in ris, saj je to eden od pomembnih kazalcev ohranjenosti gozda.
Zavodu za gozdove Slovenije je bilo ob ustanovitvi (zakon o gozdovih, 1993) zaupano tudi strokovno usmerjanje dela z velikimi zvermi. S temi pooblastili je bil storjen velik pozitiven korak k obravnavanju gozda kot enovitega ekosistema. Strokovno delo, tako z rastlinsko kot živalsko komponento gozdnega ekosistema, je bilo zaupano eni instituciji in ji je bilo na ta način tudi omogočeno, da gozd obravnava celovito.
Usmerjanje razvoja gozda, vključno z živalskimi populacijami, ni preprosto. V gozdnem ekosistemu so številni in občutljivi odnosi med njegovimi posameznimi prvinami. Gozd opravlja tudi številne funkcije ekološke, socialne in proizvodne narave. Za uspešno usmerjanje razvoja gozdov je treba skrbno zbirati številne podatke o gozdovih in na njihovi podlagi načrtovati razvoj in ustrezno poseganje v gozdne sestoje ter v populacije živalskih vrst. To pomeni tudi strokovno usmerjanje upravljanja populacij velikih zveri in izvedbo zanje specifičnih ukrepov v njihovem življenjskem okolju.
Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi. Kljub temu pri nas ni neokrnjene divjine in obsežnih gozdnih kompleksov, kot jih poznajo v Rusiji ali Severni Ameriki. Gozdnata in kulturna krajina se v Sloveniji mozaično prepletata. Velike zveri se gibajo na nekaj sto kvadratnih kilometrov velikih območjih, zato tudi gozdni kompleksi Kočevske in Notranjske niso dovolj veliki, da bi se velike zveri zadrževale samo v gozdu. To pomeni, da velike zveri nujno zahajajo tudi na poseljena območja. Zato prihaja do škodnih dogodkov in celo do posameznih fizičnih konfliktov med medvedom in človekom, kar pa je statistično izjemno redko. Z ustreznim upravljanjem te neželene dogodke lahko in moramo minimizirati, odpraviti pa jih v celoti ni mogoče.
Populaciji medveda in volka sta se pri nas v zadnjih desetletjih, še zlasti naglo pa v zadnjih nekaj letih, močno okrepili. Po strokovnih ocenah, pridobljenih z genetskimi analizami, je medvedov v Sloveniji približno tisoč, volkov pa je po zadnjih analizah stalno prisotnih 75. Ob povečanju številčnosti so se velike zveri začele pojavljati na območjih, kjer jih pred tem ni bilo.
Sistem upravljanja velikih zveri v Sloveniji je kompleksen in primerjalno z mnogimi drugimi evropskimi državami zelo napreden. Naš sistem smo zadnjih 25 let vseskozi dograjevali, zato danes vključuje različne učinkovite mehanizme, ki se med seboj uspešno dopolnjujejo. Za nastalo škodo, ki jo povzročijo velike zveri na človekovem premoženju, so oškodovanci deležni denarne odškodnine. Različne konfliktne situacije, kot je zahajanje medvedov v naselja ali prometne nesreče z udeleženimi zvermi, rešuje posebej izurjena intervencijska skupina.
Zadnjih deset let smo se zelo trudili z uvajanjem in pospeševanjem preventivnih ukrepov za zaščito človekovega premoženja pred velikimi zvermi. Prek različnih projektov in sistema sofinanciranja ter subvencij država vzpodbuja uporabo električnih ograj, pastirskih psov, pastirjev in medvedovarnih smetnjakov ter kompostnikov. Vsi našteti preventivni ukrepi niso povsod izvedljivi in učinkoviti. Eden izmed ukrepov, ki smo ga ves čas uporabljali, je bil tudi odstrel medvedov in volkov. Brez izvajanja odstrela številčnost obeh populacij strmo narašča, zato vzdrževanje sobivanja samo s preventivnimi ukrepi ni mogoče.
Opisani sistem je deloval. To se je po eni strani odražalo v stanju populacij medveda in volka in po drugi strani do nedavnega v zadovoljivi toleranci podeželskega prebivalstva na območju zveri, ki so ga potrdile tudi izvedene ankete. Sistem pa se je dokaj hitro porušil z izvzemom enega izmed ključnih ukrepov, to pa je odstrel medveda in volka. Število konfliktov med človekom in zvermi je začelo naraščati, strpnost podeželskega prebivalstva pa je naglo upadla. S stopnjevanjem problematike in ponovno vpeljavo odstrela se je radikaliziral tudi glas tistih, ki temu ukrepu v celoti nasprotujejo. Država je s sprejetjem zakona o interventnem odvzemu medveda in volka v kritični situaciji uporabila edini razpoložljivi mehanizem za ponovno vzpostavitev znosnega sobivanja med podeželskim prebivalstvom in velikimi zvermi.
Posledice prevelike številčnosti populacij velikih zveri medvedov in volkov najbolj občutijo ljudje na podeželju in med njimi zlasti tisti, ki se preživljajo predvsem z delom na zemlji, poljih in v gozdovih. Njihovi problemi zaradi konfliktov se v javni razpravi marsikdaj obravnavajo podcenjujoče. Podcenjujoče se obravnava celo fizično ogrožanje njihovega življenja. Družbena omrežja in komentarji na spletu so dodatno odlično netivo za poglabljanje konfliktov med družbenimi skupinami, ki imajo svoj parcialen pogled na problematiko. V tako pregretem ozračju, ko vsakič znova v temelju preizprašujemo osnovna dejstva in strokovna vprašanja, je težko graditi celosten, stabilen in dolgoročen sistem ukrepov.
Odločitve o upravljanju z gozdnimi ekosistemi, s posegi v populacije velikih zveri vred, morajo biti razumske, strokovno podprte in uravnotežene. Upravljavski cilji so pri tem vedno kompleksni, tičejo pa se tudi ohranjanja negozdnih območij, ki jih brez stalne kmetijske rabe ni možno vzdrževati. Ob tem ne smemo pozabiti med drugim na prehransko samooskrbo, turizem in rekreacijo in druge človekove dejavnosti. Vse to vedno zahteva kompromis glede rabe prostora. Enostranske odločitve problemov nikoli ne rešujejo in s tem slej ko prej zahtevajo še večje žrtve. Naloga družbe je, da z upoštevanjem strokovnih podlag in argumentov prevzame odgovornost za ustrezne rešitve in zbere pogum za njihovo izvedbo v dobro narave in ljudi.
Damjan Oražem je direktor Zavoda za gozdove Slovenije.
Zavodu za gozdove Slovenije je bilo ob ustanovitvi (zakon o gozdovih, 1993) zaupano tudi strokovno usmerjanje dela z velikimi zvermi. S temi pooblastili je bil storjen velik pozitiven korak k obravnavanju gozda kot enovitega ekosistema. Strokovno delo, tako z rastlinsko kot živalsko komponento gozdnega ekosistema, je bilo zaupano eni instituciji in ji je bilo na ta način tudi omogočeno, da gozd obravnava celovito.
Usmerjanje razvoja gozda, vključno z živalskimi populacijami, ni preprosto. V gozdnem ekosistemu so številni in občutljivi odnosi med njegovimi posameznimi prvinami. Gozd opravlja tudi številne funkcije ekološke, socialne in proizvodne narave. Za uspešno usmerjanje razvoja gozdov je treba skrbno zbirati številne podatke o gozdovih in na njihovi podlagi načrtovati razvoj in ustrezno poseganje v gozdne sestoje ter v populacije živalskih vrst. To pomeni tudi strokovno usmerjanje upravljanja populacij velikih zveri in izvedbo zanje specifičnih ukrepov v njihovem življenjskem okolju.
Slovenski gozdovi so premajhni, da bi velike zveri lahko v celoti bivale stran od človeka
Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi. Kljub temu pri nas ni neokrnjene divjine in obsežnih gozdnih kompleksov, kot jih poznajo v Rusiji ali Severni Ameriki. Gozdnata in kulturna krajina se v Sloveniji mozaično prepletata. Velike zveri se gibajo na nekaj sto kvadratnih kilometrov velikih območjih, zato tudi gozdni kompleksi Kočevske in Notranjske niso dovolj veliki, da bi se velike zveri zadrževale samo v gozdu. To pomeni, da velike zveri nujno zahajajo tudi na poseljena območja. Zato prihaja do škodnih dogodkov in celo do posameznih fizičnih konfliktov med medvedom in človekom, kar pa je statistično izjemno redko. Z ustreznim upravljanjem te neželene dogodke lahko in moramo minimizirati, odpraviti pa jih v celoti ni mogoče.
Populaciji medveda in volka sta se pri nas v zadnjih desetletjih, še zlasti naglo pa v zadnjih nekaj letih, močno okrepili. Po strokovnih ocenah, pridobljenih z genetskimi analizami, je medvedov v Sloveniji približno tisoč, volkov pa je po zadnjih analizah stalno prisotnih 75. Ob povečanju številčnosti so se velike zveri začele pojavljati na območjih, kjer jih pred tem ni bilo.
Kako smo prišli do interventnega zakona o odvzemu medveda in volka?
Sistem upravljanja velikih zveri v Sloveniji je kompleksen in primerjalno z mnogimi drugimi evropskimi državami zelo napreden. Naš sistem smo zadnjih 25 let vseskozi dograjevali, zato danes vključuje različne učinkovite mehanizme, ki se med seboj uspešno dopolnjujejo. Za nastalo škodo, ki jo povzročijo velike zveri na človekovem premoženju, so oškodovanci deležni denarne odškodnine. Različne konfliktne situacije, kot je zahajanje medvedov v naselja ali prometne nesreče z udeleženimi zvermi, rešuje posebej izurjena intervencijska skupina.
Zadnjih deset let smo se zelo trudili z uvajanjem in pospeševanjem preventivnih ukrepov za zaščito človekovega premoženja pred velikimi zvermi. Prek različnih projektov in sistema sofinanciranja ter subvencij država vzpodbuja uporabo električnih ograj, pastirskih psov, pastirjev in medvedovarnih smetnjakov ter kompostnikov. Vsi našteti preventivni ukrepi niso povsod izvedljivi in učinkoviti. Eden izmed ukrepov, ki smo ga ves čas uporabljali, je bil tudi odstrel medvedov in volkov. Brez izvajanja odstrela številčnost obeh populacij strmo narašča, zato vzdrževanje sobivanja samo s preventivnimi ukrepi ni mogoče.
Družabna omrežja in komentarji na spletu so dodatno odlično netivo za poglabljanje konfliktov.
Opisani sistem je deloval. To se je po eni strani odražalo v stanju populacij medveda in volka in po drugi strani do nedavnega v zadovoljivi toleranci podeželskega prebivalstva na območju zveri, ki so ga potrdile tudi izvedene ankete. Sistem pa se je dokaj hitro porušil z izvzemom enega izmed ključnih ukrepov, to pa je odstrel medveda in volka. Število konfliktov med človekom in zvermi je začelo naraščati, strpnost podeželskega prebivalstva pa je naglo upadla. S stopnjevanjem problematike in ponovno vpeljavo odstrela se je radikaliziral tudi glas tistih, ki temu ukrepu v celoti nasprotujejo. Država je s sprejetjem zakona o interventnem odvzemu medveda in volka v kritični situaciji uporabila edini razpoložljivi mehanizem za ponovno vzpostavitev znosnega sobivanja med podeželskim prebivalstvom in velikimi zvermi.
Potrebno bo več spoštovanja do ljudi, ki so zaradi velikih zveri najbolj prizadeti
Posledice prevelike številčnosti populacij velikih zveri medvedov in volkov najbolj občutijo ljudje na podeželju in med njimi zlasti tisti, ki se preživljajo predvsem z delom na zemlji, poljih in v gozdovih. Njihovi problemi zaradi konfliktov se v javni razpravi marsikdaj obravnavajo podcenjujoče. Podcenjujoče se obravnava celo fizično ogrožanje njihovega življenja. Družbena omrežja in komentarji na spletu so dodatno odlično netivo za poglabljanje konfliktov med družbenimi skupinami, ki imajo svoj parcialen pogled na problematiko. V tako pregretem ozračju, ko vsakič znova v temelju preizprašujemo osnovna dejstva in strokovna vprašanja, je težko graditi celosten, stabilen in dolgoročen sistem ukrepov.
Odločitve o upravljanju z gozdnimi ekosistemi, s posegi v populacije velikih zveri vred, morajo biti razumske, strokovno podprte in uravnotežene. Upravljavski cilji so pri tem vedno kompleksni, tičejo pa se tudi ohranjanja negozdnih območij, ki jih brez stalne kmetijske rabe ni možno vzdrževati. Ob tem ne smemo pozabiti med drugim na prehransko samooskrbo, turizem in rekreacijo in druge človekove dejavnosti. Vse to vedno zahteva kompromis glede rabe prostora. Enostranske odločitve problemov nikoli ne rešujejo in s tem slej ko prej zahtevajo še večje žrtve. Naloga družbe je, da z upoštevanjem strokovnih podlag in argumentov prevzame odgovornost za ustrezne rešitve in zbere pogum za njihovo izvedbo v dobro narave in ljudi.
Damjan Oražem je direktor Zavoda za gozdove Slovenije.
