Odtenek, ki je spremenil barvo
Odpri galerijo
Foto: Igor Modic
S kolegom Alijem Žerdinom sva v sredo tega tedna v Delovi spletni oddaji Od srede do srede javno kramljala o trideseti obletnici majniške deklaracije. Bil je namreč ravno osmi maj, torej dan, ko jo je toliko let nazaj na Kongresnem trgu javno prebral pesnik Tone Pavček. V tem dejanju in dokumentu je bilo izraženo hotenje po vzpostavitvi suverene države slovenskega naroda. Ali je bil tedaj kot mlad novinar in urednik Radia Študent član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se je ukvarjal z izpustitvijo disidentskih političnih zapornikov Ivana Borštnerja, Janeza Janše, Francija Zavrla in Davida Tasića. Sam sem bil tedaj anonimni pripadnik sive množice »ponižanih in razžaljenih« pod odrom, na katerem so se brali zapisniki te prav posebne »odprte javne seje predsedstva RK ZSMS«.
Toliko let kasneje, namreč 2010, je zdaj že pokojni Tone Pavček na kulturnem srečanju povedal tole: »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni v čast ali v prid, ampak v breme.« Nekaj je povedal tudi o kulturnih navadah ljudi, ki so se v imenu naroda družbeno vzpostavili na tem državnem prostoru: »… čast, ponos, zavest, kot da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma.«
Ko je kolega Ali kopal po svojih spominih člana Odbora za varstvo človekovih pravic iz leta 1989, se je spomnil konceptualnega razkoraka udeležencev do majniške deklaracije. Prevladala je namreč namera kasnejšega Demosovega pola, da je treba zahtevo po suverenosti lastne države formulirati kot hotenje »slovenskega naroda« in ne kot hotenje slovenskega »državljana v nastajanju«. Zapisali so: »… hočemo živeti v državi slovenskega naroda«. V moderno govorico prevedeno bi se bržkone moralo glasiti, »hočemo živeti v državi slovenskih državljanov«.
Ni naključje, da se je tedaj gibanje označilo za slovensko pomlad, kajti v resnici je šlo za pozimsko odmrznitev narodnega vprašanja, ki je bilo najbolj očitno aktualno v majniški deklaraciji, kot jo je v dunajskem parlamentu 1917 proizvedel Jugoslovanski klub. Poslanci tega kluba so tedaj podpisali, »da zahtevajo na temelju narodnega načela (nationalen Prinzips, op. p.) in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju«. Omemba hrvaškega državnega prava naj nas tu ne zavede, kajti zgodovinska dejstva so v pogledu zgodovinarjev ta, da so bile pobuda, akcija in agitacija za majniško deklaracijo v rokah slovenske SLS. Hrvati so se temu podredili, v zameno za lojalnost pa so iztržili omembo hrvaškega državnega prava.
Poanta je ta, da je slovenska pomlad 1917 sledila idejam pomladi narodov iz leta 1848, očitno pa je tudi, da je politična pomlad 1989 sledila ideji narodne pomladi iz leta 1917. Vse skupaj se je dogajalo na pragu konca prve svetovne vojne.
Nemara usodnost razlike med narodno in državljansko idejo najbolje pojasnimo z Igorjem Bavčarjem, ki se je v zelo kratkem času znašel v dveh protislovnih vlogah, čez toliko let pa še v vlogi zapornika zaradi gospodarskega kriminala. Leta 1988 je postal predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic, ta pa je nastal kot posledica aretacij četverice v zadevi JBTZ. Potem je leta 1990 v novonastajajoči državi postal minister za notranje zadeve. Leta 1992 je ministrstvo pod njegovim vodstvom izdalo navodilo, ki je določene prebivalce države poprejšnje republike Slovenije dalo izbrisati iz registra stalnih prebivalcev. Izkazalo se je, da je ta izbris pomenil hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, opiral pa se je na tiho spontano idejo krvne pripadnosti slovenskemu narodu. Tedaj s(m)o Slovenci s svojim molkom zatajili podobno kakor Igor Bavčar. Zgodovinske nacionalne krivice s(m)o popravljali tako, da s(m)o z izbrisom nedolžnih ljudi proizvedli eno največjih pack in sramot nove slovenske države.
Poanta, ki jo lahko še naprej vlečemo z Igorjem Bavčarjem v tretji vlogi, to pa je v vlogi zapornika zaradi gospodarskega kriminala, nakazuje narodnjaško-predmoderno državniško noto, ki smo jo poldrugo desetletje opravičevali pod alibijem tranzicije. Proces privatizacije vsega nekoč social(istič)nega je v svojih krilih nosil meč neoliberalizma in tega se mnogi v polni meri zavedajo šele po gospodarski krizi leta 2008 in po grožnji sanacijskega postroja evropske trojke.
Narodna namesto moderna demokratično-pravna ideja je terjala svoj davek – in vendar bi jo težko razglasili samo za slabo. Slovenija je prišla do svoje države na podlagi natanko takšne in ne drugačne zgodovine in tu kdor koli zelo težko uveljavlja pravico prvoborca ali najbolj zaslužnega. Tudi za to obstajajo prepričljivi dokazi, ki se osredotočajo na politični lik in delo leta 1988 najbolj popularnega zapornika, Janeza Janše.
Pri njem, podobno kot pri Bavčarju, gre v kontekstu razumevanja ideje naroda, države in človekovih pravic za usodne obrate. Odboru, ki je bil tedaj sestavljen iz idejno zelo raznorodnih ljudi, in v organizaciji ZSMS, je prav na podlagi ideje temeljnih človekovih pravic iz zapora uspelo spraviti Janeza Janšo in še tri njegove tovariše. Janša je odločneje vstopil v strankarsko politiko skozi program Pučnikove socialne demokracije in do današnjega dne mu jo je uspelo spreobrniti v stranko skrajno desnih in ksenofobnih neoliberalnih stališč, ki se ne ozira na človekove pravice. Paradoks pri tem je, da mu je v zadnjih letih hkrati uspelo poskrbeti za obrat, za natanko nasprotje narodnih interesov in narodne zavesti: šel je v kolaboracijo z Madžarsko in Viktorjem Orbánom, ki ima v kritiki poznavalcev do slovenskega Prekmurja zgodovinsko-revizionistične načrte.
Na dlani je, da se ta zgodba spopada z namero prve majniške deklaracije 1917, v kateri se Južni Slovani pod taktirko SLS niso hoteli otresti le Avstrijcev, temveč tudi Madžarov, kajti hegemonija gospodarjev nad njimi se je tedaj organizirala okrog politične skupnosti, imenovane Avstro-Ogrska.
Janša je leta 1988 za svobodomiselne demokrate simboliziral uveljavitev moderne suverenosti naroda, ki se mu je zataknilo v predmodernosti. Na moderen način je tako dobil priložnost svojo svobodo izpeljati formalno in vsebinsko pravilno. Danes tem istim ljudem Janša simbolizira ponovitev vseh pasti nacionalističnih stranpoti in objektivno, pravijo, se kaže, da njegov politični model ne le tepta idejo temeljnih človekovih pravic, temveč tudi simbolizira objektivno izdajo slovenskega nacionalnega interesa.
Toda Janša ne more biti kriv za vse, kar je v Sloveniji šlo in še gre narobe. Pravzaprav isti problem ni le v značilnosti Slovenije, temveč se oprijemlje torišč celotne Evrope, da ne rečemo sveta. Neoliberalna ideologija v vseh svojih kapitalskih popadkih in v uničevanju javnega prostora ter javnega dobrega ni le značilnost slovenske desnice, temveč tudi stare in nove levice. Stare zato, ker je objektivno socializem predala kapitalizmu, kar ne bi bilo toliko narobe, če tega istega socializma pred tem ne bi kompromitirala. Nove levice pa zato, ker se je začela spogledovati z levim populizmom, namesto da bi svojo politično vlogo vzela zares. To odhajanje v zrcalno sliko desne politike in populizma je ravno ponovitev napak, ki jih je v letu 1988 počela v kapitalizem preobražajoča se slovenska »partija«. Na drugi strani desnica ponavlja odhajanje od svojih narodnih avtonomističnih idej v interesu in prikazni tistega kapitala, na katerem si je s kritiko pri slovenskem narodu med obema svetovnima vojnama (tudi s pomočjo Cerkve) nabrala tedaj odločilno prednost.
To so paradoksi Slovenije trideset let po tem, ko je desettisočglava množica na »odprti javni seji predsedstva RK ZSMS« od oblasti terjala »suvereno državo slovenskega naroda«. Kot smo tedaj razmišljali o Sloveniji, zdaj razmišljamo o Evropski uniji. Tudi EU gre v šolskem primeru po poti istih napak, ki so jih v iskanju svojih smeri zagrešili posamezni narodi, med njimi slovenski. Njihov skupni imenovalec je v strukturni spremembi javnosti in javnega prostora, ki se je s pomočjo neoliberalnih orodij skorajda že razgradil. Rešitev je seveda v popravnem izpitu iz prizora tiste javne seje ZSMS leta 1989, na kateri smo tudi »ponižani in razžaljeni« prišli do svoje besede.
Toliko let kasneje, namreč 2010, je zdaj že pokojni Tone Pavček na kulturnem srečanju povedal tole: »Otroštvo države smo zapacali, umazali, ponemarili, prtljaga, ki jo od osamosvojitve nosimo s seboj, nam ni v čast ali v prid, ampak v breme.« Nekaj je povedal tudi o kulturnih navadah ljudi, ki so se v imenu naroda družbeno vzpostavili na tem državnem prostoru: »… čast, ponos, zavest, kot da so izpadle iz slovarja slovenskega jezika, ni jih v parlamentu, ni jih v cerkvi, ni jih na ulici in ni jih doma.«
Pomlad seveda sledi zimi
Ko je kolega Ali kopal po svojih spominih člana Odbora za varstvo človekovih pravic iz leta 1989, se je spomnil konceptualnega razkoraka udeležencev do majniške deklaracije. Prevladala je namreč namera kasnejšega Demosovega pola, da je treba zahtevo po suverenosti lastne države formulirati kot hotenje »slovenskega naroda« in ne kot hotenje slovenskega »državljana v nastajanju«. Zapisali so: »… hočemo živeti v državi slovenskega naroda«. V moderno govorico prevedeno bi se bržkone moralo glasiti, »hočemo živeti v državi slovenskih državljanov«.
Ni naključje, da se je tedaj gibanje označilo za slovensko pomlad, kajti v resnici je šlo za pozimsko odmrznitev narodnega vprašanja, ki je bilo najbolj očitno aktualno v majniški deklaraciji, kot jo je v dunajskem parlamentu 1917 proizvedel Jugoslovanski klub. Poslanci tega kluba so tedaj podpisali, »da zahtevajo na temelju narodnega načela (nationalen Prinzips, op. p.) in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju«. Omemba hrvaškega državnega prava naj nas tu ne zavede, kajti zgodovinska dejstva so v pogledu zgodovinarjev ta, da so bile pobuda, akcija in agitacija za majniško deklaracijo v rokah slovenske SLS. Hrvati so se temu podredili, v zameno za lojalnost pa so iztržili omembo hrvaškega državnega prava.
Poanta je ta, da je slovenska pomlad 1917 sledila idejam pomladi narodov iz leta 1848, očitno pa je tudi, da je politična pomlad 1989 sledila ideji narodne pomladi iz leta 1917. Vse skupaj se je dogajalo na pragu konca prve svetovne vojne.
Kako je obrnil vlogo
Nemara usodnost razlike med narodno in državljansko idejo najbolje pojasnimo z Igorjem Bavčarjem, ki se je v zelo kratkem času znašel v dveh protislovnih vlogah, čez toliko let pa še v vlogi zapornika zaradi gospodarskega kriminala. Leta 1988 je postal predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic, ta pa je nastal kot posledica aretacij četverice v zadevi JBTZ. Potem je leta 1990 v novonastajajoči državi postal minister za notranje zadeve. Leta 1992 je ministrstvo pod njegovim vodstvom izdalo navodilo, ki je določene prebivalce države poprejšnje republike Slovenije dalo izbrisati iz registra stalnih prebivalcev. Izkazalo se je, da je ta izbris pomenil hudo kršitev temeljnih človekovih pravic, opiral pa se je na tiho spontano idejo krvne pripadnosti slovenskemu narodu. Tedaj s(m)o Slovenci s svojim molkom zatajili podobno kakor Igor Bavčar. Zgodovinske nacionalne krivice s(m)o popravljali tako, da s(m)o z izbrisom nedolžnih ljudi proizvedli eno največjih pack in sramot nove slovenske države.
Poanta, ki jo lahko še naprej vlečemo z Igorjem Bavčarjem v tretji vlogi, to pa je v vlogi zapornika zaradi gospodarskega kriminala, nakazuje narodnjaško-predmoderno državniško noto, ki smo jo poldrugo desetletje opravičevali pod alibijem tranzicije. Proces privatizacije vsega nekoč social(istič)nega je v svojih krilih nosil meč neoliberalizma in tega se mnogi v polni meri zavedajo šele po gospodarski krizi leta 2008 in po grožnji sanacijskega postroja evropske trojke.
Narodna namesto moderna demokratično-pravna ideja je terjala svoj davek – in vendar bi jo težko razglasili samo za slabo. Slovenija je prišla do svoje države na podlagi natanko takšne in ne drugačne zgodovine in tu kdor koli zelo težko uveljavlja pravico prvoborca ali najbolj zaslužnega. Tudi za to obstajajo prepričljivi dokazi, ki se osredotočajo na politični lik in delo leta 1988 najbolj popularnega zapornika, Janeza Janše.
Pri njem, podobno kot pri Bavčarju, gre v kontekstu razumevanja ideje naroda, države in človekovih pravic za usodne obrate. Odboru, ki je bil tedaj sestavljen iz idejno zelo raznorodnih ljudi, in v organizaciji ZSMS, je prav na podlagi ideje temeljnih človekovih pravic iz zapora uspelo spraviti Janeza Janšo in še tri njegove tovariše. Janša je odločneje vstopil v strankarsko politiko skozi program Pučnikove socialne demokracije in do današnjega dne mu jo je uspelo spreobrniti v stranko skrajno desnih in ksenofobnih neoliberalnih stališč, ki se ne ozira na človekove pravice. Paradoks pri tem je, da mu je v zadnjih letih hkrati uspelo poskrbeti za obrat, za natanko nasprotje narodnih interesov in narodne zavesti: šel je v kolaboracijo z Madžarsko in Viktorjem Orbánom, ki ima v kritiki poznavalcev do slovenskega Prekmurja zgodovinsko-revizionistične načrte.
Preobrat v svoje nasprotje
Na dlani je, da se ta zgodba spopada z namero prve majniške deklaracije 1917, v kateri se Južni Slovani pod taktirko SLS niso hoteli otresti le Avstrijcev, temveč tudi Madžarov, kajti hegemonija gospodarjev nad njimi se je tedaj organizirala okrog politične skupnosti, imenovane Avstro-Ogrska.
Janša je leta 1988 za svobodomiselne demokrate simboliziral uveljavitev moderne suverenosti naroda, ki se mu je zataknilo v predmodernosti. Na moderen način je tako dobil priložnost svojo svobodo izpeljati formalno in vsebinsko pravilno. Danes tem istim ljudem Janša simbolizira ponovitev vseh pasti nacionalističnih stranpoti in objektivno, pravijo, se kaže, da njegov politični model ne le tepta idejo temeljnih človekovih pravic, temveč tudi simbolizira objektivno izdajo slovenskega nacionalnega interesa.
Toda Janša ne more biti kriv za vse, kar je v Sloveniji šlo in še gre narobe. Pravzaprav isti problem ni le v značilnosti Slovenije, temveč se oprijemlje torišč celotne Evrope, da ne rečemo sveta. Neoliberalna ideologija v vseh svojih kapitalskih popadkih in v uničevanju javnega prostora ter javnega dobrega ni le značilnost slovenske desnice, temveč tudi stare in nove levice. Stare zato, ker je objektivno socializem predala kapitalizmu, kar ne bi bilo toliko narobe, če tega istega socializma pred tem ne bi kompromitirala. Nove levice pa zato, ker se je začela spogledovati z levim populizmom, namesto da bi svojo politično vlogo vzela zares. To odhajanje v zrcalno sliko desne politike in populizma je ravno ponovitev napak, ki jih je v letu 1988 počela v kapitalizem preobražajoča se slovenska »partija«. Na drugi strani desnica ponavlja odhajanje od svojih narodnih avtonomističnih idej v interesu in prikazni tistega kapitala, na katerem si je s kritiko pri slovenskem narodu med obema svetovnima vojnama (tudi s pomočjo Cerkve) nabrala tedaj odločilno prednost.
To so paradoksi Slovenije trideset let po tem, ko je desettisočglava množica na »odprti javni seji predsedstva RK ZSMS« od oblasti terjala »suvereno državo slovenskega naroda«. Kot smo tedaj razmišljali o Sloveniji, zdaj razmišljamo o Evropski uniji. Tudi EU gre v šolskem primeru po poti istih napak, ki so jih v iskanju svojih smeri zagrešili posamezni narodi, med njimi slovenski. Njihov skupni imenovalec je v strukturni spremembi javnosti in javnega prostora, ki se je s pomočjo neoliberalnih orodij skorajda že razgradil. Rešitev je seveda v popravnem izpitu iz prizora tiste javne seje ZSMS leta 1989, na kateri smo tudi »ponižani in razžaljeni« prišli do svoje besede.
