Okoli hrane se svet vrti

Med številnimi izzivi epidemija covida-19 razgalja izzive prehranskih sistemov. Vprašanje pridelave in porabe hrane v prihodnosti zahteva temeljito preobrazbo organizacije politik in načenja nekatere temeljne predpostavke globalne ureditve. Kaj sistemski pristop zahteva in ali je mogoč?

Objavljeno
04. junij 2020 14.00
Posodobljeno
04. junij 2020 14.00
Foto Jure Eržen
Jerneja Penca, Marko Lovec
Jerneja Penca, Marko Lovec
V zadnjih tednih postaja jasno, kako soodvisne so države in regije v pridelavi in dobavi hrane (ustvarjajo se presežki nekaterih izdelkov in pomanjkanje drugih, marsikje je pridelava v celoti slonela na migrantskih sezonskih delavcih itd.). Epidemija neposredno vpliva na prehranske sisteme v Evropi in po svetu in izpostavlja nujnost, da jih oblikujemo tako, da bodo bolj odporni, trajnostni in pravični.

Vendar pa je širše zavedanje, da globalni prehranski sistem ne deluje, starejšega datuma. Ljudi, ki po svetu trpijo zaradi podhranjenosti ali prekomerne telesne teže, je skupaj več kot milijarda. Načini pridelave hrane ustvarjajo nevzdržno breme za okolje: tu so izpusti toplogrednih plinov (h katerim kmetijstvo prispeva približno 25 odstotkov), krčenje naravnih ekosistemov in biotske raznolikosti, degradacija prsti, onesnaževanje in velika poraba vode in energije. Številne vrednostne verige surovin in izdelkov ohranjajo revščino proizvajalcev v deželah v razvoju, v razvitem svetu pa se kažejo napake ali goljufije (spomnimo se samo afere s poljskim mesom), ki kljub sistemu sledljivosti predstavljajo tveganje za zdravje potrošnikov.

Trendi kažejo, da se bodo pritiski na okolje le še povečevali. Če nas bo leta 2050 na Zemlji skoraj deset milijard, se bo pridelava hrane morala povečati za 50–70 odstotkov glede na danes. Bogatejši in izbirčnejši potrošniki zahtevajo široko paleto izdelkov, zlasti več živalskih beljakovin, kar povečuje povpraševanje po krmi in okoljska bremena, povezana z živinorejo. Hkrati sami manj časa posvečamo pripravi hranljivih obrokov. Poljščine so vse bolj namenjene tudi neprehranskim namenom, kot je proizvodnja biogoriva, in alternativnim materialom. Svet se urbanizira, prebivalstvo se seli v mesta in opušča tradicionalno podobo podeželja kot oskrbnika hrane.

Prehranski sistem je v očitni okvari. Najočitnejši znaki so morda na različnih koncih sveta drugačni, vendar v močno globaliziranih verigah preskrbe s hrano nobena država in regija nista izvzeti in noben potrošnik neprizadet.


Načrtovana prenova


Nujni sta korenita preobrazba in zasnova trajnostnih prehranskih sistemov. Cilj take prenove je zagotoviti ustrezno hranljivo in dostopno prehrano za vse prebivalce, in to na način, ki omogoča sedanjo raven biotske raznovrstnosti, dobrobit živali in ne povečuje emisij toplogrednih plinov. Z besedami globalno sprejetega dogovora o ciljih trajnostnega razvoja to pomeni »končati lakoto, doseči varnost preskrbe s hrano in izboljšati prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo« (drugi cilj). S tem ciljem so povezani številni drugi (zagotavljanje zdravja, čiste vode, odgovorne potrošnje, upravljanja podnebnih sprememb, življenja pod morjem in na kopnem).

image
Foto Jože Suhadolnik


Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen je te tematike postavila med svoje prioritete. Nekaj dni po izvolitvi je napovedala sprejem strategije trajnostne hrane Od vil do vilic (Farm to fork, F2F), ki naj bi obsegala tudi preobrazbo neslavne evropske skupne kmetijske politike po letu 2020 (kjer bo še veliko dela). Strategija F2F naj bi »zajemala vse korake v verigi preskrbe s hrano, od proizvodnje do porabe«, in ustrezala ciljem EU v krožnem gospodarstvu pa tudi širšemu zelenemu dogovoru EU.

Oblikovanje trajnostnih prehranskih sistemov obsega prenovo malodane vseh segmentov in zahteva spremembo navad potrošnikov, proizvajalcev, predelovalcev, distributerjev in trgovcev. Vpeljati bo treba boljše metode kmetovanja in pristopa k ribolovu, bistveno zmanjševati izgube hrane (kar ena tretjina vse predelane hrane gre v odpadke), spremeniti prehranske navade k bolj rastlinsko usmerjeni prehrani, doseči večjo odpornost živilskega sistema na krize in bolje izobraziti potrošnike.
S stališča oblikovanja politike je ključ v opustitvi sedanjega razdrobljenega pristopa, sestavljenega iz številnih ločenih politik. Kmetijska, okoljska, pomorska, zdravstvena, trgovinska, zaposlovalna, razvojna in raziskovalna politika so med seboj slabo povezane, vse pa tako ali drugače vplivajo na način pridelave in uživanja hrane. Primer umetno in nesmiselno zasnovane ločnice je tudi delitev med urbanimi politikami in politikami podeželja, ker so ta območja v pridelavi in porabi hrane tesno prepletena.


Izzivi upravljanja


Vse to pa je lažje reči kot izpeljati. Oblikovanje bolj celostnega pristopa in izbris zasidranih vzorcev, odvisnosti in paradigm je velik izziv. Ena od globoko ukoreninjenih predpostavk našega sistema je proizvodnja obilnih, poceni kalorij, ki vodi v množično proizvodnjo in distribucijo živil. Drugi ključen izziv predstavlja aksiom proste (mednarodne) trgovine, na kateri je utemeljena povojna globalna ureditev. Ta je opolnomočila velika kmetijska podjetja in industrijsko predelavo hrane, usmerjeno v izvoz. Politike (zlasti subvencije) in predpisi na nacionalni in mednarodni ravni podpirajo te večje akterje in reforme so običajno usklajene z njihovimi glavnimi interesi.

Vendar pa je nizkocenovno intenzivno kmetijstvo ali ribištvo v nasprotju z okoljskimi omejitvami, družbeno-ekonomsko pravičnostjo in zdravo prehrano. Nizki stroški živil so v resnici zavajajoči: visoko specializirani, industrializirani, k dobičku usmerjeni, standardizirani in izvozno naravnani modeli kmetijstva, ribištva in proizvodnje hrane ustvarjajo negativne družbene in okoljske vplive (t. i. eksternalije), ki se namesto v maloprodajnih cenah poznajo na zmogljivostih okolja oziroma možnostih za prihodnje generacije. Čeprav liberalizacija trgovine obljublja prednosti za nacionalno (ne)zadostnost, so njeni pozitivni učinki na prehransko varnost in okoljsko trajnost še vedno neprepričljivi. Ali torej sploh obstajajo poenoteni cilji, na primer uveljavitev kratkih dobavnih verig, ki prinašajo podnebne in družbene koristi, če pa ti nasprotujejo ciljem liberalizacije trgovine?

V zadnjih letih se politične prioritete, ki težijo k trajnostnim prehranskim sistemom, na primer zdrava prehrana, preprečevanje podnebnih sprememb, skrb za kmetijsko raznolikost in morska okolja, res krepijo. Vendar pa so se vsi ti procesi razvijali dokaj neodvisno in z zelo malo usklajevanja. Problem je tudi, da so se nacionalne ali globalne politike na omenjenih področjih (procesi od zgoraj navzdol) zelo slabo povezovale z lokalnimi in samoniklimi pobudami, ki so se hkrati dogajale na terenu (procesi od spodaj navzgor).

Vsi se strinjamo, da mora biti v prenovo prehranskih sistemov vključenih čim več deležnikov, a v praksi različne institucije, ki spodbujajo trajnostni razvoj (Svetovna zdravstvena organizacija, Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo, Evropska unija, okoljske multilateralne pogodbe), pogosto tekmujejo za vodstvo (ugled) in finančna sredstva. Neusklajenost se med drugim nazorno kaže v projektih razvojne pomoči, v okviru katere države s severa financirajo spremembe v državah juga, a to počnejo brez upoštevanja vplivov na druga področja (na primer financiranje uničevanja gozdov za plantaže monokultur), s tem pa ustavljajo tiste spremembe, ki so zares potrebne.

Ne nazadnje, krivo je tudi slabo sodelovanje med znanstvenimi disciplinami, vključno z zelo šibko povezavo med naravoslovnimi znanostmi in družbenimi vedami, ter med znanostjo in razmišljanji običajnih ljudi. V tem kontekstu je presenetljivo, da so prehranski strokovnjaki in zagovorniki varstva okolja šele nedavno spoznali, da govorijo isti jezik glede potrebe spreminjanja prehranskih sistemov.


Problem enega je problem vseh


A ne le pri disciplinah, usklajenost bo nujna tudi med akterji. Prehranski sistemi so namreč močno globalizirani in medsebojno odvisni, spremembe povpraševanja in ponudbe pa imajo posledice po vsem svetu. Toda na globalni ravni bo soglasje o prioritetah zelo težko doseči. EU denimo uvaža velike količine hrane in krme iz tretjih držav, hkrati pa je tudi eden glavnih izvoznikov prehranskih izdelkov na svetu.

image
Foto Jure Eržen


Širši kmetijsko-prehranski sektor je v letu 2018 z izvozom EU prispeval 137 milijard evrov vrednosti in 43 milijonov delovnih mest (obsežno domačo proizvodnjo si EU zaradi sorazmerne blaginje lahko privošči z velikimi subvencijami). Tudi z razvojnega vidika ponuja trgovina s hrano pomembne priložnosti: kmetijska proizvodnja v tretjih državah lahko prispeva k zmanjšanju revščine in omogoči dostojna življenja prebivalcev. Kako zagotoviti hkrati dolgoročno, varno, hranljivo, cenovno dostopno in etično preskrbo s hrano – in to tako s kopnega kot iz oceanov –, še ni povsem jasno.


Politika, moč in vpliv so povsod


Vprašanje pridobivanja hrane je močno politično obarvano – politično je v smislu politične ekonomije, razdelitve moči, ohranjanja statusa quo in prevladujoče podobe sveta. Trenutni prevladi korporacij ne le na trgih, ampak tudi pri postopkih oblikovanja odločitev se upirajo predvsem pridelovalci malega obsega (kmetje, živinorejci, ribiči, ribogojci itd., ki jih po ocenah z okoli 600 milijonov niti ni tako malo). Ti proizvodnjo hrane praviloma (ne pa vedno) opravljajo v tesnejši povezavi z okoljem, tradicionalno kulturo in lokalnimi skupnostmi.

Na njihovi strani so tudi potrošniki, ki zavračajo nedemokratične načine odločanja, na katere nesorazmerno vplivajo lobiji, korporacije in zgolj ozki ekonomski interesi. V hrani upravičeno vidijo priložnost za izražanje pomena skupnosti, bolj demokratičnega odločanja in pomena družbeno-kulturne razsežnosti trajnostnega razvoja, na katero se ob ekološki in ekonomski pogosto pozablja. Četudi verjetno večinoma še vedno nakupujejo v supermarketih, so ti potrošniki podporniki, uporabniki ali celo začetniki lokalnih dobavnih verig, samopridelave, skupnostnih projektov in gibanja pravičnejše trgovine. Te iniciative ne vznikajo le v zahodni Evropi, v takih in drugačnih oblikah jih najdemo povsod, vključno z Grčijo, Italijo, Romunijo, Turčijo ali Tunizijo.

Slovenski potrošnik je občutljiv predvsem na ceno, oznake so netransparentne in pogosto tudi zavajajoče. Naprednih prehranskih projektov, kot so kratke verige zadružnih dobaviteljev ekološke hrane (zabojček) ali skupna urbana proizvodnja hrane (urbane brazde), sicer je nekaj, a ne rastejo.


Zelo pomemben akter pri pospeševanju alternativnih pobud so mesta in lokalne oblasti. Napredna mesta ustanavljajo sektorje za hrano in oblikujejo prehranske politike za svojo oskrbo, z ustreznimi spodbudami in infrastrukturo pa igrajo pomembno vlogo pri nastajanju trajnostnih praks oziroma modelov ter povezovanju teh z nacionalnimi in globalnimi procesi.
Tudi zasebni sektor lahko kaj spremeni. Korporacije se tega seveda zavedajo in počasi uvajajo spremembe, pač v obsegu, ki ne šibi njihove moči, denimo tako, da skrbijo za organsko pridelavo prehransko še vedno revnih izdelkov (denimo ekopridelanega čipsa) ali z uvajanjem bolj transparentnih oznak vsebnosti manj hranljivih izdelkov. Živilsko-trgovski konglomerati skoraj gotovo niso glavni akterji ambicioznih gibanj, temveč bolj tisti, ki v trenutnem prehranskem sistemu kujejo dobičke ob kmetih in potrošnikih.

Hrana je od nekdaj simbolizirala kulturo, družbeni status in napredek. Razmisleki o načinu njene pridelave so danes, ko nam gre posebej pri okolju za nohte, bolj kot kadarkoli polje številnih bojev.


Kaj pa v Sloveniji?


Slovenija je kot svet v malem. Naše kmetijstvo se strukturno počasi prilagaja izzivom, tako ekonomskim kot podnebnim in družbenim. Kmetijsko-živilska veriga je šibka v odnosu do konkurence od zunaj. Interesna logika igra pomembno vlogo: veliki kmetje (kmetijska podjetja) in lastniki zemljišč pa tudi manjši kmetovalci se borijo za ohranitev letnih rent in drugih državnih podpor – te v povprečju predstavljajo kar polovico dohodkov kmetov –, ki se pogosto usmerjajo v nesmotrne investicije, vključno s sredstvi intenzivne proizvodnje.

Vpeljati bo treba boljše metode kmetovanja in pristopa k ribolovu, bistveno zmanjševati izgube hrane (kar ena tretjina vse predelane hrane gre v odpadke), spremeniti prehranske navade k bolj rastlinsko usmerjeni prehrani, doseči večjo odpornost živilskega sistema na krize in bolje izobraziti potrošnike.


Slovenski potrošnik je občutljiv predvsem na ceno, oznake so netransparentne in pogosto tudi zavajajoče. Naprednih prehranskih projektov, kot so kratke verige zadružnih dobaviteljev ekološke hrane (zabojček) ali skupna urbana proizvodnja hrane (urbane brazde), sicer je nekaj, a ne rastejo. Naša kmetijska politika je, onkraj neposrednih tveganj za zdravje, nepovezana z zdravstveno in šibko povezana z okoljsko in socialno politiko v državi. Cilje trajnostnega razvoja smo sicer prepisali v dokumente, a jih nismo zares vzeli za svoje. Ne nazadnje nam za na dejstvih utemeljeno politiko zmanjka prav to – dejstva oziroma empirični podatki, ki jih bodisi nimamo bodisi njihovih sporočil nočemo slišati, zato ukrepe preplačujemo.
Bolj bi se morali poenotiti in ustrezneje povezovati in usmerjati sredstva iz strukturnih skladov. Naše prioritete bi morale vključevati investicije v projekte kratkih verig in napredne celostne sisteme.

image
Foto Leon Vidic


Dobre ideje v obtoku so sistematično umeščanje lokalnih ekoloških izdelkov v ponudbo gostinsko-turističnega sektorja in javnih zavodov, izboljšave prehranske slike izdelkov živilske industrije (na primer dogovor o zmanjševanju vsebnosti soli) ter izvajanje storitev oskrbe starejših na kmetijah. Priložnost za zagotavljanje ekonomije obsega v našem kontekstu ponujajo digitalne rešitve, kot so spletne platforme za skupinsko (tj. crowd) povpraševanje in ponudbo lokalnih ekoloških izdelkov, vključno s ponudbo distribucije, kot to že počnejo ponudniki pripravljene hrane. Skupaj s spremembami v javnem naročanju in prehransko politiko javnih zavodov bi to lahko zagotovilo ustrezen zagon za skupine proizvajalcev in znamčenje – dveh področij, ki sta ključni za razvoj verig in trenutno šepata.

V vrtce in šole bi lahko uvedli več (predvsem praktičnih) vsebin o pridelavi in porabi hrane, prav tako bi morali bolje usposabljati kmetovalce. Svoje lahko prispevajo tudi predlogi zdravnikov in drugih strokovnjakov: spremembe v prehranskih smernicah, recimo manj mesa, zlasti rdečega, in opredelitev pravic živali. Potrebovali bomo tudi večdisciplinarni pristop k oblikovanju politik in ukrepov, vključno s spremljanjem in vrednotenjem vplivov na podlagi podatkov. Hkratno govorjenje o prehranski varnosti in kupovanje traktorjev nas – kot smo lahko videli v zadnjih dvajsetih letih – nista pripeljali prav daleč. ●

Jerneja Penca je docentka na evro-sredozemski univerzi, Marko Lovec je docent na fakulteti za družbene vede v Ljubljani.