Omahljivi olimpijski cesar

Zaradi dolgega odlašanja pri zamiku Tokia 2020 v leto 2021 se je močno zamajala verodostojnost predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Objavljeno
27. marec 2020 20.00
Posodobljeno
27. marec 2020 20.00
Thomas Bach je predolgo odlašal z odločitvijo o zamiku olimpijskih iger v Tokiu. FOTO: Reuters
Olimpijskih iger v Tokiu letos ne bo. Doslej sta največji svetovni športni festival s koledarja črtali le svetovni vojni, tokrat jih zaradi širjenja novega koronavirusa sicer niso odpovedali, prvič so jih zamaknili v prihodnje leto. Tako se je po (pre)dolgem odlašanju odločilo vodstvo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) s predsednikom Thomasom Bachom na čelu. V desetih dneh se je do temeljev stresla verodostojnost olimpijskega gibanja.

V kriznih časih se spoznajo rojeni vodje, in če bi bile poteze, ki sta jih vlekla v tem mesecu, teniški dvoboj, bi Aleksander Čeferin kot predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA) »zavezal kravato« nemškemu olimpijskemu kolegu, čeprav se je njuna »igra« razlikovala v podrobnostih. Na koncu sta se morala oba podpisati pod malodane enaki odločitvi; tako nogometno evropsko prvenstvo kot olimpijske igre bomo namesto letos spremljali prihodnje leto.

Njuna javna podoba pa je ta čas diametralno nasprotna. Čeferin, ki se je izkazal tudi kot najbolj učinkovit slovenski dobavitelj zaščitnih mask, ta čas velja za junaka evropskega nogometnega občestva in slovenskega slehernika, Bach pa za odtujenega zastopnika velikega kapitala v športu, ki je izgubil stik s športnim ljudstvom in realnostjo. Pa sta imela, kot se za športnike spodobi, na začetku domala enaka izhodišča.

image
AFP Thomas Bach z dolgoveznimi odgovori ni prepričal 400 novinarjev, ki so spremljali njegovo videokonferenco, kratko in jedrnato je odgovoril le na vprašanje, ali bo odstopil. FOTO: AFP


Odpovedovanja oziroma zamikanja svojih največjih prireditev sta se lotila na isti dan, v torek, 17. marca. Tedaj so na daljavo glave staknili tako vodilni evropski nogometni kot svetovni olimpijski možje. Nekaj ur kasneje je Čeferin, če poenostavimo, v svet poslal sporočilo: Evropsko prvenstvo bo prihodnje leto, pazite nase in na svoje bližnje, nogomet bomo igrali in evre preštevali, ko bo pravi čas za to. Bachovo naznanilo »mestu in svetu« dan kasneje je bilo: Pretvarjajte se, da je vse v redu, da ne živita dve milijardi ljudi ta čas v izolaciji in da po italijanskih cestah ne vozijo tovornjaki s krstami, še naprej trenirajte, da boste šli v Tokio, in finančne izgube ne bodo prevelike.

Ker ena napaka vodi v drugo, se je razprodaja ugleda MOK nadaljevala. Še eno konferenčno zasedanje, namig, da vendarle ne bo šlo vse tako gladko, in preložitev odločitve še za štiri tedne. Že dva dneva kasneje, potem ko sta kanadski in avstralski olimpijski komite že napovedala bojkot iger v letu 2020, pa končno stavek, ki ga je Čeferin izrekel, ko je bilo to najbolj potrebno: Iger letos ne bo, pazite nase in svoje bližnje, tekmovali bomo in evre preštevali, ko bo čas za to.

Predsednik

Vodenje Mednarodnega olimpijskega komiteja je prevzel leta 2013. Kot športnik se je ukvarjal s sabljanjem.


Čeferin nikoli ni bil vrhunski športnik, vendar se je odzval precej bolj športno kot nekdanji vrhunski sabljač, ki je z nemško reprezentanco osvojil ekipno olimpijsko zlato v floretu v Montrealu 1976. Ne nazadnje si je pot v MOK, katerega član je od leta 1991, tlakoval kot eden od ustanovnih članov komisije športnikov, ki pri »olimpijski družini« zastopa interese neposrednih proizvajalcev. Te dni je dajal vtis, da mu je mar le za zakladnico MOK, ki je odvisna od iger.

image
REUTERS Thomas Bach (levo) in Sebastian Coe sta si bila blizu, ko sta bila člana komisije športnikov pri MOK, kasneje sta se oddaljila. FOTO: Reuters


»Jasno je, da v zvezi s pandemijo koronavirusa nima boljše strategije kot 'čakanje, da mine' in 'molitev za čudež' ter držati v napetosti športnike, razpete med karanteno in tokijskimi sanjami,« so se v Süddeutsche Zeitungu lotili svojega rojaka, ki se je rodil 29. decembra 1953 v Würzburgu na Bavarskem in tam leta 1983 postal tudi doktor pravnih znanosti.

Odzivi od drugod po svetu niso bili nič boljši, 400 novinarjev, ki je spremljalo njegovo videokonferenco, ni bilo navdušenih nad njegovimi dolgoveznimi odgovori, cinično so tačas izzvenele tudi besede, da bo olimpijski plamen, ki so ga sredi največje svetovne zdravstvene krize v 21. stoletju prenašali po Grčiji in Japonski, luč na koncu temnega predora. Kratko in jedrnato je odgovoril le na vprašanje, ali bo odstopil: Ne!

Bavarec

Letnik 1953. Od leta 1983 ima naziv doktor pravnih znanosti. Z nemško ekipo je zlato medaljo v sabljanju (floret) osvojil leta 1976.


Vprašanje pa je vendarle tudi, ali bi bilo to smiselno, ali gre za olimpijsko omahljivost kriviti le športnega »cesarja«, ki ga je k odlašanju prigovarjal tudi Šinzo Abe, predsednik japonske vlade, ki se po sedemletnih pripravah na OI sooča z milijardnimi izgubami. Bachove odločitve in odzive nanje je treba gledati tudi v luči športnopolitičnega ozadja in predvsem ustroja organizacije, ki jo vodi. Bach ta čas olimpijsko barko vodi brez močne domače politične podpore, je član liberalne stranke FDP rajnkega prijatelja slovenske osamosvojitve Hansa Dietricha Genscherja in ni blizu vladajočim nemškim socialnim in krščanskim demokratom, tudi s svojim naslednikom na čelu nemškega olimpijskega komiteja Alfonsom Hörmannom, ki je član konservativne CSU, si politično nista na ti.

image
REUTERS Bachu (levo) očitajo, da se je preveč medlo lotil sistemskega dopinga v Rusiji in svojega prijatelja Vladimirja Putina. FOTO: Reuters


Hrbet so mu obrnili tudi nekateri nekdanji olimpijski zavezniki. V časih, ko sta bila v komisiji športnikov, sta si bila blizu s Sebastianom Coejem, legendarnim britanskim atletom, ki je nekoč vodil britanski olimpijski komite, zdaj pa je na čelu Svetovne atletske zveze (IAAF). Oddaljila sta se tudi zaradi medle Bachove obravnave ruskega sistemskega dopinga, ob kateri je MOK z olimpijskih iger izgnal ruske državne simbole, ni pa si drznil dovolj ostro nastopiti proti svojemu prijatelju Vladimirju Putinu, da bi naredil korenit korak v boju proti dopingu. Anglosaški olimpijski blok je te dni v javnosti usklajeno nastopil proti Bachu, čeprav je formalno podprl vse njegove predloge. Dvome o Bachovih odločitvah je najprej izrazil Dick Pound, Kanadčan, ki je želel na vrhu MOK naslediti Juana Antonia Samarancha, vendar ga je tedaj na volitvah premagal Jacques Rogge, bil pa je podpredsednik MOK in prvi predsednik Svetovne protidopinške organizacije (WADA). Sledili so njegovi rojaki, nato še Avstralci, Novozelandci, Američani …

München

Vodil je odbor za kandidaturo bavarske prestolnice za zimske olimpijske igre leta 2018. Igre je dobil južnokorejski Pjongčang.


Ti bodo tudi Bachova glavna opozicija, ko bo prihodnje leto končal prvi osemletni mandat, ki ga je začel septembra 2013 v Buenos Airesu. Na zasedanju MOK v Atenah se bo potegoval za drugi, zadnji mandat, ki traja štiri leta. Kljub pogromu zaradi odlašanja ima še vedno otipljive možnosti za novo izvolitev. Zgodba s Tokiem in koronavirusom še zdaleč ni končana, Bach lahko vtis še popravi, če bo znal uskladiti interese vseh 33 panožnih zvez, ki bodo morale zaradi zamika OI povsem na glavo obrniti svoje tekmovalne koledarje, če bo skupaj s partnerji našel odgovore na tisoče vprašanj. Predvsem pa, če bo znal pomiriti športni živelj v vseh 206 državah članicah MOK, ki je ta čas brez prihodkov.

image
Predsednik MOK Thomas Bach (desno) je leta 2016 obiskal tudi Slovenijo ter se srečal s sedanjim predsednikom OKS Bogdanom Gabrovcem (v sredini) in njegovim predhodnikom Janezom Kocijančičem. FOTO: Leon Vidic/Delo


»MOK bi moral ubrati pristop številnih vlad po vsem svetu, ki so se odločile, da bodo vnaprej sanirale gospodarstvo in ne za nazaj, ko bodo že vsi bankrotirali. Če bo športno življenje še nekaj časa stalo, bodo veliki in bogati preživeli, majhni pa bodo životarili ali celo mrknili. MOK ima na voljo solidarnostna sredstva, s katerimi to lahko še pravočasno prepreči,« je nalogo olimpijskega vodstva, ki se zdi pomembnejša od organizacije iger, izpostavil predsednik Evropskih olimpijskih komitejev Janez Kocijančič.

Revolucije, ki bi rešila najbolj korenito težavo arhaične olimpijske organizacije, pa nikakor ne gre pričakovati. Prihodnje leto bodo svojega cesarja spet volili ljudje modre krvi, ki MOK vodijo že od 19. stoletja, ko je baron Pierre de Coubertin tudi po posvetu s cerkvenimi dostojanstveniki ustanovil svoj »zbor kardinalov«, ki volijo drug drugega.