Optimizem je hrana za reveže, ki jo strežejo siti

Včasih se spomniš, da si pozabil. Tako se mi zapiše, ko me urednik spomni, da sem na vrsti in da zdaj ni časa za pesimizem. Ampak res – kaj bi bilo, če ne bi bilo tega opomnika? Tega klica dolžnosti. Kaj bi se zgodilo, če me ne bi spomnil, da sem pozabil. Bi potem dokončno pozabil? In čisto nehal pisati? Še dobro, da obstaja poezija, ki takšne dileme reši z enim zamahom. Čeprav so verzi, kot je ta, lahko tudi prvi znanilci demence, ki raste s strahom. Skrajno težko mi gredo te besede na papir, vendar si preprosto ne morem pomagati, da jih ne bi zapisal: dovolj imam optimizma, tega mojega, lastnega, ne tujega … tujega razumem, skoraj vedno, čeprav mi je tuj, da mi bolj ne more biti, svojega pa vse težje prenašam … ker več ne vem, kam z njim; ne znam ga nositi, ker se mi tudi ne zdi več ...