Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Sobotna priloga

Oskrba bolnikov: Analizirajmo napake, da se te ne bodo ponavljale

Naši bolniki včasih niso optimalno obravnavani. Kaj naj stori stroka?
LJUBLJANA SLOVENIJA 25.3.2012 URGENTNI BLOK V LJUBLJANSKEM KLINICCNEM CENTRU FOTO JOZE SUHADOLNIK
LJUBLJANA SLOVENIJA 25.3.2012 URGENTNI BLOK V LJUBLJANSKEM KLINICCNEM CENTRU FOTO JOZE SUHADOLNIK
27. 7. 2012 | 16:39
Zadnji zaplet pri obravnavanju primera bolnice I. V. nam nazorno kaže, kako sistemsko nezaščiten in nemočen je slovenski bolnik pri uveljavljanju svojih pravic. Deklarativno sicer izvajalci zdravstvene oskrbe zagotavljamo, da je naše osnovno poslanstvo kakovostno oskrbovanje bolnikov, a v praksi so stvari tudi drugačne. O tej problematiki bi bilo nujno spregovoriti – ne zaradi iskanja krivde izvajalcev zdravstvene obravnave bolnikov, temveč zaradi osveščanja bolnikov.

Ugotavljam, da slovenska družba od zdravnika še danes pričakuje, da bo deloval človekoljubnemu poslanstvu primerno. Nezavedno se torej priznava, da biti zdravnik ni poklic v običajnem pomenu besede, ampak je poslanstvo. Zdravnika ne oblikujejo le znanje in ročne veščine, b iti mora predvsem človeško širok in občutljiv za soljudi. Zdravnik zaprisega, da bo deloval v prid bolniku, da bo spoštoval in upošteval bolnikovo individualnost ter da bo lastne interese, če bo treba, podrejal v dobro bolniku.

Družba se brani soočiti z usihanjem takšnega lika zdravnika in težko sprejema v zadnjem času zaznana izenačevanja obnašanja zdravnikov z običajnimi ljudmi.

Slovensko družbo že moteče prežema malodušje nemoči, da bi se lahko kar koli izboljšalo. Priznam! Nisem imuna za opisano družbeno ozračje in ga osebno obžalujem.

Kot državljanko me moti, da nimamo kot država začrtanih dolgoročnih smernic razvoja Slovenije in prepoznanih poti do zastavljenih ciljev ter da tudi zdravstvo vse bolj obvladuje splošen družbeni kaos, ki ga najbolj označuje očitna odsotnost odgovornosti tudi najbolj odgovornih. Opozorila posameznikov ali skupin po izboljšavah se prepogosto preobrazijo v stigmatizacijo opozarjajočih in njihovo izločitev iz dogajanj. Nastaja paradoks, da običajen državljan ali skupina nima nobene moči vplivanja na dogajanja oziroma si lahko iz svoje hierarhične pozicije pridobi ali pridobijo neomejeno moč vplivanja, ki vedno ne služi koristim družbe. Dialog je zavrt ali je celo zamrl.

Zaskrbljujoča posledica vsega opisanega je zmanjševanje varnosti državljanov, kot vidimo iz primera bolnice I. V. in drugih podobnih primerov – tudi pri oskrbi zdravja!

Zgodovinsko smo zdravniki izšli iz plemenskih vračev. Že od takrat vse do danes svoje delo nadzorujemo sami. Zaradi specifičnega medicinskega znanja, ki ga sodržavljani nimajo, nas pravzaprav ne more nadzirati nihče iz okolja. Naloga vrha stroke je, da ustvarja razmere za delovanje zdravnikov v skladu z zdravniškim človekoljubnim poslanstvom!

Bolniki bi se morali bolj zavedati, da plačujejo zdravnike in vse druge zaposlene v zdravstvu in torej niso zastonjkarji. So pravzaprav delodajalci, upravičeni tudi do svojih zahtev!

Občasno se podvomi, ali izvajalci zdravstvene oskrbe bolnikov še izpolnjujemo moralno etična pričakovanja uporabnikov storitev, oziroma obstaja vtis, da smo izgubili kritično distanco do sebe in se predajamo elitizmu, ki izhaja iz našega specifičnega znanja, ki ga drugi državljani nimajo. Zaradi tega znanja se počutimo nedotakljivi in smo nedovzetni za stiske naših bolnikov.

Čemu je pravzaprav namenjeno prepoznavanje napak pri zdravstveni obravnavi bolnikov, kot je bila ugotovljena na primer pri obravnavanju bolnice I. V.?

Nekaj enostavnih primerov

Preden odgovorim na vprašanje, bom analizirala dokaj preproste primere ravnanja z bolniki. Bi ob njih, če bi šlo za naše bližnje ali nas, ostali neprizadeti?

Šestdesetletni bolnici so na urgenci naključno odkrili deset milimetrov velik tumor v levih pljučih in svetovali hiter pregled pri pulmologu, h kateremu jo je izbrani zdravnik tudi takoj usmeril. Ambulantni specialist pulmolog jo je leto dni redno naročal na kontrole na nekaj mesecev in ji zagotavljal, da senca na pljučih miruje in da se jo lahko brez škode za zdravje redno rentgensko kontrolira. Bolnica je zdravniku zaupala in se pomirila. Po letu dni od odkritja sence v pljučih je bila zaradi nenadnih bolečin v prsih naključno spet pregledana na isti urgenci kot pred letom dni, kjer so ji tudi tokrat slikali pljuča in ji povedali, da se je senca v njih v letu dni povečala z desetih milimetrov na petdeset milimetrov. Usmerili so jo v bolnišnično diagnostiko, ki je potrdila diagnozo raka v pljučih. Ob seznanjenju s svojo boleznijo je bolnica vprašala, ali bo enoletna zakasnitev prepoznanja njene bolezni vplivala na izhod zdravljenja raka pljuč. Kako ji odgovoriti? Ji priznati možnost slabšega izhoda zdravljenja?! Obremeniti kolega?! Sprožiti postopek obravnave zdravniške napake? Jo potolažiti in ji reči, da je vse še vedno pravočasno?! Kako bi vi presodili, če bi vas bolnica prosila za mnenje?

Osemdesetletniku z več bolezenskimi stanji, a še vedno vitalnem in željnem življenja, so ugotovili rak pljuč ter mu povedali, da bi mu glede na rezultate začetnih preiskav priporočili operativno odstranitev raka pljuč, kar bi mu z večjo verjetnostjo kot drugi načini zdravljenja zagotovilo ozdravitev bolezni. Pred dokončno odločitvijo o načinu zdravljenja so predvideli opraviti še dodatno preiskavo za zamejitev bolezni na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter zaprosili bolnikovega izbranega zdravnika za čim hitrejšo pridobitev mnenja specialista za žilne bolezni, ali bi bila rentgensko naključno zaznana anevrizma na cepišču žilja za spodnje okončine kontraindikacija za operativno zdravljenje raka pljuč. Bolnik je po tem izpadel iz pulmološkega spremljanja stanja oziroma se je nanj »pozabilo«. Izbrani zdravnik je sprožil nadaljnjo žilno obravnavo, ki je trajala dva meseca in pol in je sanirala žilno motnjo. Iz odpustnice po končani obravnavi ni bilo razvidno, ali je bilo žilno patologijo res nujno treba reševati pred pljučno operacijo . Po zaključeni žilni obravnavi so po treh mesecih bolnik in svojci spet vzpostaviti stik s pulmologom, ki je bolniku diagnosticiral rak pljuč. Preiskave za zamejitev bolezni so bile po treh mesecih že zastarane in jih je bilo treba pred končno odločitvijo o načinu zdravljenja ponoviti. Pokazale so, da je v dobrih treh mesecih rak pljuč sicer napredoval, da pa ni postal kirurško neodstranljiv, zato so se odločili za operacijo in bolnik jo je dobro prestal. Svojci so opazili počasnost medicinskega obravnavanja rakavega bolnika in se s pripombami obrnili na vodstvo ustanove. Nad odgovorom vodstva ustanove pa so bili, blago rečeno, zelo začudeni, saj je vodstvo v odgovoru povsem zaobšlo problematiko, na katero so opozorili svojci. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. A lahko bi bilo tudi drugače. Bi način reagiranja vodstva ustanove na pripombe ocenili za podcenjujočega do bolnika in svojcev? Ali iz prikazanega primera izhaja, da so delovni procesi v tej ustanovi res dovolj varni za bolnika? Menite, da bi bilo v ustanovi vendarle treba o primeru razpravljati, kar pa se ni zgodilo!?

Šestdesetletnemu kadilcu so odkrili četrti stadij raka pljuč. Na bolnikovo lastno željo so ga zaradi zdravljenja premestili, kamor je želel, s Štajerske na Gorenjsko, čeprav bi se enako zdravljenje lahko izvajalo tudi v njegovem bivalnem okolju. Ko sem spremljala bolnikova ciklična potovanja na zdravljenje z enega konca Slovenije na drugega, sem ugotavljala, da bi bilo za bolnika prijazneje, če bi ga obzirno zadržali v njegovem bivalnem okolju in mu omogočili le pridobitev drugega mnenja o zdravljenju njegove bolezni v ustanovi, ki ji je zaupal. Verjetno bi bilo zanj in svojce lažje in morda tudi ceneje.

Ker je imela bolnica težave z vnetji sklepov, so jo usmerili na pregled k revmatologu. Odposlala je napotnico in prejela informacijo o datumu in uri pregleda. Za slovenske razmere se je na pregled v Ljubljano pripeljala od daleč. Bila je pravočasna. Pred sprejemnim okencem je bila vrsta ljudi in se je postavila vanjo. Ko je prišla na vrsto, so ji neprijazno povedali, da je dvajset minut zamudila, zato ne bo pregledana. Zazdelo se je že, da ne bo pomagala niti njena iskrena obrazložitev, da je na pregled čakala nekaj mesecev, da prihaja od daleč ter da je bila pravočasna in je njena zamuda nastala zaradi vrste pred sprejemnim okencem. Naposled so se je usmilili, vendar je morala počakati do konca delovanja ambulante in je bila po petih urah čakanja pregledana zadnja. Vprašala sem jo, zakaj se ni pritožila in je vse potrpežljivo prenašala. Odgovor bolnikov je v takih primerih znan: ni se hotela zameriti! Pa je prav, da smo tako skromni in kot bolniki dopuščamo tako samopašnost nad nami?

Poletja v naših bolnišnicah so za bolnike marsikje še vedno zelo naporna, ker bolniške sobe niso klimatizirane. Posebej pride to do izraza pri bolnikih, ki morajo ležati ali niso samostojno pomični. Na oddelku s tridesetimi bolniki je vedno nekaj od tuje pomoči odvisnih bolnikov. Še zlasti hudo je ponoči, ker jih ena sama nočna negovalna sestra, kljub dobri volji, ne more primerno oskrbeti. V poletni vročini se kuhajo v znoju in včasih tudi izločkih, ki jim uidejo, ker morajo počakati na sestrsko pomoč pri opravljanju nujnih fizioloških potreb. Predstavljajte si, da ste med njimi. Pravijo, da s prehodom na eno nočno sestro na oddelku zdravstvene ustanove zmanjšajo stroške delovanja in da si lahko negovalne sestre med sosednjimi oddelki pomagajo pri negi težkih bolnikov. Je to res najprimernejši način racionalizacije bolnišničnega dela? Kaže taka organizacija dela na usmerjenost vodstva zdravstvene ustanove v dobro bolnika? Kdo ščiti bolnikove pravice do osnovnega dostojanstva?! Zdi se, da nihče! Srednje medicinske sestre so sicer izrazile pripombe o takem načinu dela, a niso bile upoštevane, češ da ponoči niso dovolj delovno izkoriščene, in jim ni ostalo drugega, kot da so se takemu sistemu dela prilagodile. Pa je tako prav?!

Odgovornost, brez kriminalizacije

Iz prikazanih primerov je razvidno, da naši bolniki včasih niso optimalno obravnavani. Edini smisel analiziranja domnevnih napak pri zdravstveni oskrbi bolnikov je izboljševanje postopkov zdravstvene oskrbe bolnikov in zagotavljanje večje varnosti novih obravnavanih bolnikov. Vrh stroke bi zato moral v vseh zdravstvenih ustanovah spodbujati zaznavanje takih dogodkov in takojšnjo odkrito razpravo o njih.

Če proučimo prikazane primere, bi morali v prvem primeru z analizo dogodka ugotoviti strokovno napako pri obravnavi bolnice in prepoznati odgovornega zanjo ter ustrezno ukrepati, seveda brez kriminalizacije dogodka.

V vseh preostalih primerih pa zaslutimo procesne napake obravnavanja bolnikov, ki bi jih morali odpraviti, da se dogodki ne bi več ponovili.

V drugem primeru bi morali priznati, da prenos pridobivanja informacije »o kontraindikaciji naključno ugotovljene anevrizme na cepišču žilja za spodnje okončine za pristop k pljučni operaciji« na osebnega zdravnika za bolnika ni bil optimalen, zlasti ker se je po tem na bolnika pozabilo oziroma se ga je izgubilo iz evidence.

V tretjem primeru smo bolniku sicer ustregli, toda ali je bilo uslišanje njegovih želja zanj smiselno.

Neljubeznivost do bolnice v četrtem primeru bi bilo prav odpraviti. Bi bilo možno, da je rutinsko vgrajena v način dela z bolniki v omenjeni ambulanti?

Zelo nujno bi bilo, kot vidimo iz zadnjega primera, izboljšati opremo mnogih bolniških sob in nego ležečih, od tuje pomoči odvisnih bolnikov.

Stroka bi morala spodbujati sodelovanje z bolniki in promovirati moralno etičnega zdravnika!

Nekatera, na primer iz zadnjega primera razvidna ukrepanja v zdravstvenih ustanovah, ki se jih povezuje s skrbjo za ekonomičnost njihovega delovanja, nimajo nič skupnega z medicino.

Če bom bolna, bom želela ob svoji postelji zdravnika z zavedanjem in sprejemanjem zdravniškega poslanstva!

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine