Osredotočeni le na zadnji dan v zaporu, ko jih čaka še izgon iz države

Tujci za zapahi niso nobena evropska posebnost, Slovenija pa je postala specifika zaradi vrste kaznivih dejanj.

Objavljeno
21. september 2019 06.00
Posodobljeno
21. september 2019 06.00
Lucija Božikov izpostavlja, da se bo morala za ustrezno obravnavo tujcev spremeniti tudi normativna ureditev. FOTO: Mavric Pivk
Namen kazenskih sankcij se je skozi zgodovino sicer spreminjal, na splošno pa to že od nekdaj v družbo vnaša občutek pravičnosti. Nekdo, ki je ravnal v nasprotju s predpisanimi normami, naj svoj dolg odplača s primerno kaznijo. Potem je tu še generalno preventivna funkcija, saj naj bi glas o kazenski sankciji nekoga drugega odvrnil od misli, da stopi na napačno stran zakona.

Kaznovanje vključuje še svetovalno funkcijo in je namenjeno temu, da se obsojenca usmeri v drugačen, družbeno sprejemljiv način življenja. Slovenski zapori pa se zadnje mesece soočajo s situacijo, ko se je treba vprašati o smiselnosti slednjega, predvsem ker se zapornik zaveda svojega greha, vse, kar se mu vrti po glavi, pa je, kdaj bo zarisal zadnjo črtico bivanja za zapahi in odkorakal na svobodo. Ta pa bo na tujem, saj ga čaka izgon iz države.

Povečano število migrantov na slovenski južni meji je pri nekaterih vzpodbudilo poslovno žilico, saj za primeren denar tujcem pomagajo pri nezakonitem vstopu v našo državo in prevozu. Zatakne se, ko se vplete policija. Ker je v zadnjem času med prijetimi organizatorji prehoda prek državne meje večina tujcev, ti razumljivo na sojenje počakajo v priporu.

Tujci v zaporih niso nobena posebnost, s tem se sooča vsa Evropa. Je pa Slovenija postala specifika glede vrste kaznivih dejanj, ki osumljence in obsojence spravijo za zapahe. To pravosodnemu osebju prinaša nove izzive. Začne se zaradi prezasedenosti zaporov, jezikovnih ovir in nadaljuje z obravnavo zaprtih.

Lucija Božikov, vodja sektorja za tretma na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, se še izpred kakšnega desetletja spominja raznih forumov, mednarodnih konferenc, srečanj med tujimi predstavniki zaporniškega osebja, kako so, predvsem skandinavske države, poročale o zaprtih tujcih, in s tem povezanih izzivov, zlasti jezikovnih in kulturnih razlika.
 

Tujce iz »Juge« bolje poznajo


»Mi smo imeli vrsto let med deset in dvanajst odstotkov zaprtih tujcev, predvsem z območja nekdanje Jugoslavije, kar pomeni, da ni bilo težav s sporazumevanjem, pa tudi kulturne razlike niso bile problematične oziroma so bile tako našemu osebju kot drugim sojetnikom dosti blizu,« pojasnjuje.

Evropske države so se in se po večini še vedno soočajo s tujci, ki imajo v državi, kjer so zaprti, urejeno bivanje, tudi kazniva dejanja so bila drugačna, s katerimi se zdaj soočajo slovenski pravosodni organi. »Največ je bilo klasične kriminalitete, vlomov, tatvin, preprodaje drog, seveda tudi hujša kazniva dejanja, povezana z nasiljem in krvnimi delikti. Praktično povsem enaka kazniva dejanja, s kakršnimi smo se srečevali pri nas. Po letu 2018 pa so strmo začela naraščati kazniva dejanja po 308. členu kazenskega zakonika, prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države. Gre za tihotapljenje, organiziranje nelegalnih prehodov meje. Zaprtih tujcev je zdaj, tudi na račun povečanja te kategorije zaprtih, že četrtina vseh,« stanje opiše sogovornica.

Slovenski zapori niso le prezasedeni, so tudi – razen koprskega – v starih in neprimernih objektih, kar še dodatno otežuje delo tako zaporniškega osebja kot tudi bivanja obsojencev in pripornikov. Predvsem s slednjimi, ravno zaradi tihotapcev ljudi, sta koprski zapor in novomeški oddelek še precej bolj zasedena kot sicer.
 

Specifična situacija, ki je vse presenetila


Naval tujcev v slovenske zapore je, to Božikova priznava, vse nekoliko presenetil. »Zgodilo se je hitro. Ni bilo pričakovati, da bodo migranti številčno izbirali Slovenijo za končno destinacijo, s čimer se sicer že leta soočajo nekatere zahodne in skandinavske države. Zato tudi ni bilo pričakovati povečanega števila kaznivih dejanj in posledično obsodb tujcev. Je pa Slovenija postala pomembna prehodna država, ki vodi do ciljnih zahodnoevropskih, in s tem so se posledice nezakonitih migracij začele odražati tudi v slovenskih zaporih.

»Zato moramo, če se lahko tako izrazim, malo voziti slalom, da vse v praksi poteka brez večjih težav. Vedeti je tudi treba, da tujce po prestani kazni navadno čaka izgon iz države, osredotočeni so predvsem na zadnji dan kazni, ko bodo izgnani. Zavedajo se, da so storili napako, zato je delo z njimi usmerjeno predvsem v zmanjševanje občutka izoliranosti in obravnavo, ki bo, ne glede na izgon, prispevala k njihovi ponovni vključitvi v družbo.«

V osebnem načrtu obsojenca imajo poseben razdelek, kjer strokovni delavci opredelijo odnos obsojenca do kaznivega dejanja. Ali obsojenec kaznivo dejanje priznava ali ga zanika, njegov odnos do žrtve kaznivega dejanja. Opredeli se oceno obsojenčeve vloge pri kaznivem dejanju, njegovo doživljanje in vrednotenje storjenega kaznivega dejanja.

»Vse to pri omenjenih tujcih bolj kot ne odpade, saj se zavedajo napake, kako naprej, pa tudi vedo. Samo čakajo dan, da bodo izpuščeni na prostost, saj vedo, da bodo morali Slovenijo tako ali tako zapustiti,« realno stanje oriše Božikova. Ob tem opozarja, da so stiske tujcev velike in se je treba postaviti v kožo nekoga, ki se znajde v položaju, da je zaprt, nima pa ne znanja jezika ne primernih socialnih stikov.
 

Kurdski, paštunski, farsi, dari, urdu


Prva težava, s katero se že na začetku prijetja soočajo policisti, pozneje tožilstvo in sodišče, se preseli tudi v zapore – to je neznanje jezika. Medtem ko je pri organih odkrivanja in pregona neznanje tujih jezikov osumljencev in s tem povezanih zapletov omejeno na krajši rok, je v zaporih potrebno vsakodnevno komuniciranje, predvsem pa morajo priporniki poznati pravila bivanja in reda. Ker tolmač za tuje jezike ni vedno pri roki, bodo v zaporniškem sistemu uporabili sodobno tehnologijo.

Simultano prevajanje na daljavo prek videokonference bo pilotni projekt, ki bo, vsaj tako upajo, olajšal prve jezikovne ovire, da bodo tolmači na daljavo pripornikom in obsojencem denimo razložili hišni red v zaporih, odgovorili na njihova vprašanja in podobno, da bo začetek skupnega sobivanja za vse manj stresen. Največja potreba je po kurdskem in paštunskem jeziku ter jezikih farsi, dari in urdu.

»S takšnim pristopom bomo prihranili čas in denar. Predvsem pa bo lahko tolmač kjerkoli, ne bo mu treba priti osebno v zavodske prostore. Predhodno se bomo dogovorili za videokonferenco, povedali, kdaj pričakujemo tujca, pooblaščeni delavec zavoda se bo povezal s tolmačem in komunikacija bo lahko stekla. Govorim o povsem osnovnih, življenjskih stvareh, ki jih je treba ljudem razložiti,« pojasni o novem projektu.

Tujci imajo že brez tega, da so za zapahi, težavo, ker so odrezani od socialnega okolja in se večkrat soočajo s precejšnjo izoliranostjo. Ta se v zaporih le še poveča. »Pri nas si zaprti lahko prinesejo televizijski sprejemnik, tujci, o katerih sedaj govoriva, to možnost seveda imajo, a televizijskega sprejemnika preprosto nimajo. To je le ena takšnih vsem predstavljivih težav.«

Tretmansko delo v slovenskem zaporskem sistemu temelji na individualni in na skupinski obravnavi. Problem večine tujcev v slovenskih zaporih je, da se v skupinsko obravnavo zaradi jezikovnih ovir ne morejo vključevati. Izjema so športne ali likovne dejavnosti, kjer uporaba jezika ne predstavlja osnovnega orodja za neposredno delo.

Na splošno se zato spreminja koncept obravnave. Na eni strani so še vedno zaprte osebe, ki so storile težja kazniva dejanja, s katerimi je treba delati poglobljeno, intenzivneje, treba jih je pripraviti, da bodo nekoč zapustili zapor, spremeniti morajo svoje vedenjske vzorce in način življenja, da bodo lahko zaživeli družbeno sprejemljivo.

Večina zaprtih tujcev pa v Sloveniji nima niti urejenega prebivališča, morda ga imajo v kakšni drugi evropski državi. »Ukvarjati se z odnosom do kaznivega dejanja je v teh primerih svojevrsten proces, saj so obsojenci morda v želji, da nekaj zaslužijo, prvič storili kaznivo dejanje. Vedo, kaj so naredili narobe, postavlja se vprašanje smiselnosti obravnave njihovega odnosa do kaznivega dejanja. A ne mislim, da z njimi potem ne moremo delati, nikakor, le pristop in obravnava morata biti njim prilagojena. To pa je izziv za nas vse.«
 

Potrebe po spremembi zakonske ureditve


Da v zaporih primanjkuje tako pravosodnih policistov kot strokovnega osebja, ni novost. Davkoplačevalci kljub tem težavam pričakujejo, da se zaporniški sistem ukvarja z obsojenci, da jih poskuša usmeriti na prava pota, a gre veliko časa in energije zdaj za nov pojav, kar pa ima ob že znanem pomanjkanju kadra in morebitnem novem prihodu tujcev lahko dolgoročne posledice.

Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij na primer nima posebnega poglavja ali člena, ko gre za obravnavo tujcev. Predstavniki uprave za izvrševanje kazenskih sankcij in pravosodnega ministrstva so že sedli za skupno mizo z namenom iskanja ustreznih sistemskih in normativnih rešitev, glede na to, da je večina tujcev obsojenih za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubja, in imajo izrečen izgon iz države ter urejeno bivanje v drugih evropskih državah. Vsekakor se tu naslavlja vprašanje smiselnosti zapiranja te populacije in s tem obremenjevanja celotnega zaporskega sistema.

Glede na to, da sistemskih in normativnih sprememb ni mogoče urediti čez noč, saj terjajo svoj čas, je treb nadaljevati z usposabljanjem kadra. V okviru usposabljanja novih pravosodnih policistov imajo že vsebinski sklop, ki je namenjen kulturnim razlikam zaprtih tujcev. Razmišljajo tudi o osebju, ki bi bilo specializirano za intenzivnejšo obravnavo tujcev.

Jezikovne ovire namreč niso le ob prvem stiku in sprejemu, ampak to prinašajo določena varnostna tveganja ves čas bivanja v zaporih. »Tujca lahko zmoti nekaj povsem banalnega, nekaj vpije v svojem jeziku in zraven še krili z rokami, saj je konec koncev v stiski, ker ga nihče ne razume. To je lahko tudi napačno razumljeno, bodisi med sojetniki ali pravosodnimi policisti. To so realni primeri, ki so, to je treba priznati, bili za zdaj k sreči redki. Ampak zavedati se je treba, da je to lahko problem,« opozarja sogovornica in dodaja, da v takšnih primerih sicer karseda hitro izkoristijo pomoč tolmača, a ta ni vedno pri roki.
 

Milejši režim, h kateremu stremijo, pade v vodo


Slovenski pravosodni sistem gre v smeri odprtih režimov, predvsem da se razbremeni zaprte oddelke, zdajšnje stanje pa jim načrte povsem podira. Pripori so razumljiva posledica tega, da gre za osumljene tujce brez bivališča v Sloveniji.

V Švici je, denimo, prek 70 odstotkov vseh zaprtih tujcev, a tudi oni delijo usodo drugih evropskih držav; gre po večini za obsojence z urejenim statusom bivanja, katerih se bo večina slej ko prej vrnila v svoje okolje, zato si je smiselno prizadevati za resocializacijo in izvajati druge programe, ki pri tistih, ki jih po prestani kazni čaka izgon iz države, nimajo enakega učinka, ni niti motivacije obsojencev. »S stališča strokovne obravnave gre za drugačen proces, v igri so povsem druga kazniva dejanja. Zaprti tujci v Švici večinoma govorijo vsaj enega od tamkajšnjih uradnih jezikov, so storilci resnejših kaznivih dejanj,« opozarja.

Brez predsodkov ene in druge strani pač ne gre, to je del vsakdana in v zaporih, kjer se iz dneva v dan prebija z večino običajnih življenjskih omejitev, ravno predsodki lahko privedejo do konflikta. Včasih gre za nerazumevanje verskih običajev tujcev, zato stremijo k temu, da bo zaporsko osebje razumelo potrebe zaprtih in jim omogočilo izvajanje določenih verskih obredov v skladu s prepričanji in željami. Enako je s prehranskimi navadami.

»Danes imamo v zaporih že vrsto diet, ki so jih predpisali zdravniki iz zdravstvenih razlogov. Prav tako pa imamo v zakonodaji določeno, da obsojencu, ki določenih živil iz verskih ali drugih svetovnonazorskih prepričanj ne je, zavod pri posameznem obroku zagotovi ustrezno pripravljeno nadomestno živilo.«
 

Napete odnose poskušajo zaznati že vnaprej


Kako krmariti med različnimi kulturnimi, verskimi in drugimi prepričanji določenih zapornikov in med večjim prirastom tujcev? »Na to smo pozorni že pred samo namestitvijo. Zaposleni glede na izkušnje vedo, kdo ne sodi skupaj oziroma kje bi zaradi verskih, kulturnih, spolnih, rasnih ali kakšnih drugih prepričanj lahko prišlo do težav. Ob tem pa moram še enkrat spomniti na pomanjkanje prostora, saj je ob prostorski stiski upoštevanje vseh teh dejavnikov žal težko zagotoviti, ker je manevrski prostor omejen.«

Nobena skrivnost ni, da se s pojavom napetih odnosov zaradi rasnih vzgibov že leta soočajo v novomeškem oddelku, kjer morajo biti pravosodni policisti zelo pozorni in primerno pristopiti, saj je tam veliko romske populacije. Rešitev za vse takšne situacije je enocelični način prestajanja kazni, a dokler tega ni, je treba največ energije usposobiti v izobraževanje kadra.

Glede obiskov zapornikov ne sme biti razlik med domačimi in tujimi obsojenci, s tem, da so priporočila, ki jim sledijo, da se tujcu lahko obisk podaljša, saj je razumljivo, da je obiskovalec prišel od daleč in bi bilo nesmiselno strogo upoštevati dovoljen čas. »Načeloma imajo tujci izredno malo obiskov, zato je pomembno, da se jim omogoča socialne stike,« razmišlja Božikova.

Pri nastanitvah so pozorni, da se populacija ne getoizira, zato bolj kot ne gledajo, da so v sobah takšni, ki si ustrezajo osebnostno, ne pa rasno ali versko. »Ob tej prostorski in kadrovski stiski drugih možnosti niti nimamo. Včasih je celo dobro za vse, da so v sobi Slovenci in tujci. Lahko je ravno zaradi teh razlik sobivanje prijetnejše, kar so tudi izkušnje iz prakse.«

Sogovornico veseli, da do zdaj k sreči večjih zapletov, ki bi vodili v zapletene ali celo nevarne situacije zaradi zaprtih tujcev, niso imeli. »Spet bi se osredotočila na to, da ne gre za ljudi, ki bi izvajali težja kazniva dejanja in imeli nasploh kriminalno življenje. V neki situaciji so zaznali možnost razmeroma hitrega in dobrega zaslužka in to jih je pripeljalo tja, kjer so. Veseli me, da imamo v zaporskem sistemu zaposlene, ki znajo tudi v stresnih in vsakodnevno obremenjujočih situacijah pri delu z zaprtimi tujci – kljub njihovi drugačnosti – z njimi delati spoštljivo in empatično,« je sklenila Lucija Božikov.