Živimo v času in razmerah, ko človek velikokrat ne ve, kaj in kako misliti. Zmešnjava ob duhovnem slabljenju zahodne civilizacije in prej kot ne posledičnih manipulacijah, dezinformacijah, senzacionalizmih, brezsramnih lažeh ter uveljavljanju pravice močnejšega je pač tolikšna, da je večinsko prebivalstvo že kar zaskrbljujoče dezorientirano.
Medtem si razni posvetni in verski voditelji, vseh vrst politiki, sleparji ter vplivneži prizadevajo za javno podporo in nekritične sledilce. In lahko si preprosto priznamo, da med pogrezanjem v kaos res iščemo odrešilne bilke – in odrešitelje. Ja, nekaj podobnega se je človeštvu dogajalo v prvi polovici prejšnjega stoletja. Ter pripeljalo do strašnih svetovnih morij in eksplozij atomskih bomb.
Resda so razne vojne skozi stoletja pogosto pomenile politično sredstvo za puščanje slabe krvi in vlivanje strahu raznim prevzetnežem in nezadovoljnežem. Toda potreba po globalni razumski orientiranosti politik in mišljenja je dozorela šele po dveh res bestialnih svetovnih morijah in ob grožnji nepredvidljivih spopadov z jedrskim orožjem. Skratka, politiki, tudi nekateri preživeli avtokrati in njihova interesna ozadja, so dojeli, da z norostjo ne gre nadaljevati. Zato so se nekako sprijaznili z ustanovno listino in sploh z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov. Oboje je brez dvoma pomenilo enega najpomembnejših civilizacijskih dosežkov prejšnjega stoletja, saj je bil vzpostavljen imperativ razuma, na podlagi sprejetih pravnih norm pa tudi ciljna orientacija svetovne politike in civiliziranega mišljenja.
| Sobotna priloga
Komentarji