Parodija, perverzija in konec demokracije

Če gresta demokracija in morala vsaka po svoji poti, se obema slabo piše.

Objavljeno
06. junij 2020 06.00
Posodobljeno
06. junij 2020 06.00
Demokracija je ali moralna ali pa je ni.
Foto Blaž Samec
Krištof Jacek Kozak
Krištof Jacek Kozak
Izhodiščna teza demokratičnih oblasti je samoumevna: če imamo večstrankarski sistem in svobodne volitve, potem imamo tudi demokracijo. In če jo imamo, potem je – po Voltairu – natančno taka, kot bi morala biti, in ni z njo nič narobe. Navedene postavke res predstavljajo formalni temelj demokratičnega sistema, vendar je za resnično demokracijo potrebno nekaj več.

Oblika demokracije ne zagotavlja že sama na sebi njene »kvalitete«, torej tega, kar bi lahko opisali kot njeno vsebino. To pa predstavljajo vrednote deležnikov demokracije, začenši z vsakim posameznikom, pa do tistih, ki z mehanizmi demokracije prihajajo na družbeno vplivne položaje. Če odmislimo elemente državne prisile, ki bi lahko tudi vstopili v igro, je torej demokracija zadeva morale. Drugače rečeno: demokracija je ali moralna ali pa je ni.

Zato je, ne glede na dejstvo, da demokratični sistem formalno deluje, že dolgo jasno, da je danes stanje zahodne demokracije katastrofalno. Med razlogi za to se največkrat omenja formalne pomanjkljivosti, kot so odsotnost različnih opcij na volitvah, posledično utrujenost in naveličanost ali pomanjkanje zanimanja volilnega telesa ipd., vsebinske napake, na primer neiskrenost, celo zlaganost politike, njeno lastno koristoljubje namesto skrbi za družbeno korist, pa se skoraj prezre.

In vendar so vse glasnejši zaskrbljeni glasovi, ki ugotavljajo njeno resno nazadovanje. Tako Colin Crouch v knjigi Postdemokracija denimo ocenjuje, da se je spoštovanje demokratičnih pravil v ZDA, državi, ki se ima za zgodovinsko najbolj demokratično, najvišje povzpelo v začetku 70. let, odtlej pa se – kot po nekakšni paraboli – od vrha zgolj oddaljuje. Crouch v zvezi s stanjem demokracije opozarja še na eno dejstvo, in sicer, da se upoštevanje demokratičnih načel presenetljivo ujema z ekonomskim stanjem sveta, natančneje finančnim stanjem večine volilnega telesa, torej srednjega razreda, ki pa je danes le še svoja bleda senca. Ekonomske spremembe sveta ne bi bile mogoče, če ne bi šlo za projekt, ki bi bil tudi politično podprt. Začetek sprememb na slabše bolj ali manj sovpada z nastopom dveh pomembnih svetovnih voditeljev, Ronalda Reagana v ZDA in Margaret Thatcher v Veliki Britaniji. Med njune najvplivnejše svetovalce je sodil sloviti konservativni ekonomist Milton Friedman, najvplivnejši predstavnik čikaške šole, ki je že sredi 70. let s svojo teorijo monetarizma zagovarjal svobodne trge (globalizacijo), privatizacijo, deregulacijo, vitko državo, zmanjševanje davkov, ukinjanje socialnih transferjev itd. Ker bi bile tovrstne spremembe v normalnih razmerah težko izvedljive, si je, kot piše denimo Naomi Klein v istoimenski knjigi, omislil način, ki bi ljudi pripravil k sprejetju sprememb: doktrino šoka. Gre za oblikovanje neobičajne situacije, ki ljudem spodmakne tla pod nogami, jim tako pozornost preusmeri drugam, kar pa vplivneži izkoristijo v svoj prid (takšno teorijo šoka so ZDA nato preskušali v številnih srednje- in južnoameriških državah – po Pinochetovem državnem udaru na primer v Čilu – ter celo v samih ZDA, v New Orleansu po orkanu Katrina, ki ga je Friedman videl kot priložnost za radikalno spremembo izobraževalnega sistema). Tako je Friedman položil temelje za teorijo (in ekonomsko prakso) neoliberalizma.

Koristi, ki jih tovrstni jastrebi prenosa sredstev v zasebne roke vidijo, so predvsem ekonomske, vendar je do njih mogoče priti predvsem s političnimi spremembami, z rahljanjem pravil, ki določajo delovanje političnih, pravnih in gospodarskih institucij, pravzaprav celotne družbe. Zahteve po vitki državi in prostem trgu, zmanjševanju davkov najbogatejšim, da bo prišlo do ekonomije »curljanja navzdol« (trickle down economy), kar je zagovarjala že reaganomika, so se v zadnjih treh desetletjih – posebej pa po padcu komunizma (kot edinega nasprotnika današnji skrajni različici kapitalizma) – zelo zaostrile. Zagovorniki neoliberalizma so »slekli rokavice« in se odpovedali ohranjanju kakršnega koli videza, kar je privedlo do današnjega stanja, ko ima t. i. en odstotek svetovnega prebivalstva v lasti slabo polovico svetovnega bogastva, razkraja se socialna družba, povečujejo pa prekarnost, samozaposlenost, brezposelnost. V ZDA nastajajo celo nove kategorije uboštva, kot na primer »zaposleni reveži« (the working poor), ki si celo ob dveh zaposlitvah ne morejo privoščiti plačevanja najemnine, kaj šele zdravstvenega zavarovanja (to se je najbolj neusmiljeno izkazalo ob najnovejšem šoku pandemije) itd. Današnjim podobne skrajne ekonomske razlike je demokratični svet poznal le tik pred prvo svetovno vojno. Vseprisotna globalizacija ima, poleg številnih pozitivnih, tudi negativne posledice: zunanje izvajanje (outsourcing), temeljni prijem kapitala za zmanjšanje proizvodnih stroškov, je na primer drastično zmanjšal vpliv posamičnih držav na lastno finančno, gospodarsko in tudi regulatorno politiko. Politiki danes niso več voditelji svojih držav, temveč bolj njihovi upravitelji v imenu vseobvladujočih korporacij, ki razpolagajo z več kapitala, torej tudi z več politične moči, kot marsikatera država.

image
Donald Trump sprevrača in prestopa vsakršne moralne norme, ki so doslej veljale v zahodnih demokracijah. Foto Reuters


In ker je večina sodobnih (ne samo zahodnih) držav kot svojo politično ureditev sprejela predstavniško demokracijo, znotraj te pa njeno liberalno različico, utemeljeno na vladavini prava, pri kateri nihče, niti voljena oblast, ni nad zakonom in so pravice vsakega posameznika varovane, se zdi logično vprašanje, v kakšnem stanju so tudi vrednote demokracije, če so v svetu sodobnega mamona postale le krinka, za silo nataknjena maska političnih elit v lovu za lastno koristjo, ne pa na primer za zaščito svojih državljanov.


Spodobnost


Kot sistem temelji liberalna demokracija na formalnih in vsebinskih določilih. Če so formalna (na primer ločitev oblasti, večstrankarski sistem in redne svobodne volitve) v bistvu samoumevna, se zdijo vsebinska v današnji demokraciji veliko bolj problematična. Vladavina prava, ki naj bi zagotavljala zakonitosti družbene pogodbe, z njo pa človekove, državljanske pravice, politične svoboščine idr., je odvisna od njenih izvajalcev: od deležnikov oblasti v državi, v končni konsekvenci pa od vsakega posameznika. Z vsebino demokracije je – močno poenostavljeno – nekako tako kot z udeležbo v prometu: pravila (zakoni) veljajo za vse enako, vsi jih moramo upoštevati, ne pa »prehitevati po desni«.

Razsvetljenskim teoretikom je bilo ob finančni krepitvi meščanstva to samoumevno vprašanje: verjeli so, da se bodo ljudje izboljševali in si bodo prizadevali izkazovati zavezanost družbeno pogojenim vrednotam (osebna čast, dobro ime in verodostojnost v javnosti – spomnimo se le meščanske tragedije Emilia Galotti G. E. Lessinga), da bodo spoštovali pravila, živeli spodobno. Spodobnost se morda zdi brezzoba beseda za nekaj tako temeljnega, kot je spoštovanje pravil in zakonov, a demokracija je krhka javna stvar (če dobesedno prevedemo res publica), utemeljena na predpostavki moralnega ravnanja, ki jo je mogoče hitro razbiti. V skrajni točki lahko rečemo, da je v državi toliko demokracije, kolikor oblast, vplivne skupine ter javnost upoštevajo zakone in kolikor smo jim vsi – kot posamezniki – zavezani, torej kolikor smo odločeni ravnati moralno. Toda dolgo je že znano, da imajo tisti, ki pravil ne upoštevajo, prednost pred onimi, ki jih. In nihče ni seveda tako naiven, da bi pričakoval absolutno moralno neoporečnost, posebej še od ljudi na vplivnih položajih. Zato je za pravilno (in pravično) delovanje demokracije potreben nadzor oblasti. In demokratični sistem je tako dobil več varoval: poleg treh vej oblasti in njihovih medsebojnih mehanizmov je tu še javnost delovanja (v smislu, da če nekdo krši zakone, to pač počne, a le do trenutka, ko tega ne izve javnost). Varovalo temelji torej na pomenu javne integritete posameznika, od katerega se pričakuje, da se takoj, ko na dan pride kakšna njegova nespodobnost, svoji funkciji odpove. Nadzor neposredne oblasti naj bi bil v rokah opozicije, pravosodja itd., skrb za obveščanje javnosti pa je tradicionalno pripadla medijem, ki jih niso zaman imenovali četrta veja oblasti.

In tako vse od 70. let naprej na razkroj vsebinskih določil liberalne demokracije vplivajo razcvet neoliberalizma (tudi s pomočjo globalizacije), ki daje prednost kapitalu pred ljudmi, konzervativne politike, navsezadnje pa tudi digitalizacija medijske krajine (kjer smo nehali naseljevati isti svet, saj si vsakdo lahko selektivno naroča novice, ki mu ustrezajo, zato so naše izkušnje istega sveta popolnoma različne). Obdobje zadnjih petdesetih let, čas postopnega zmanjševanja demokratičnih pravic in zniževanja standardov javnega delovanja, razkroj vsebinskih določil, lahko poimenujemo kot fazo parodije demokracije.

V tej fazi formalne značilnosti demokracije ostajajo, razvrednotili pa so se njeni vsebinski imperativi. Tako smo bili priče vedno očitnejšemu nespoštovanju zaveze politike javnosti, da bo delovala transparentno in v dobro vseh državljanov, vse pogosteje smo opažali neupoštevanje dobra države in ustrezanje vplivnim interesnim skupinam, lobistom (postopne faze lastninjenja podjetij v državah, ki so v začetku 90. let spremenile politični sistem, prodaja »strateških podjetij« vlagateljem brez dolgoročnega interesa, trgovanja s političnimi odločitvami za lastni interes politikov in strank), vplivanje na sprejemanje zakonodaj, da bi te spreminjali v korist bogatih (od zmanjševanja davkov za bogate, na primer v ZDA, do slovenske Bajukove davčne reforme leta 2005, s katero se je število davčnih razredov zmanjšalo s pet na tri, ukinjene so bile stanovanjske olajšave, Cerkev pa je bila oproščena določenih dajatev. Sodobnejši domači primeri pa so bili cena avtocestnega križa, v nebo rastoča cena za Teš 6, nato pa zatrjevanje, da je že prepozno za ustavitev investicije, določitev nerazumljive in nelogične cene za drugi tir, nato pa iskanje tujega vlagatelja itd.).


Roka v marmeladi


V tej fazi, ki jo zahodne demokracije živijo torej že kar nekaj časa, je družbeno tkivo že resno načeto in javnost razvrednotena. Javnost kot ključni element nadzora je postopoma, a konstantno izgubljala svoj pomen. Tudi če je kakšen »spodrsljaj« prišel v javnost, se nosilci javnih funkcij, ki so jih zalotili z roko v kozarcu marmelade, niso nič vznemirjali. Zahteve politiki po moralni drži niso bile več samoumevne, standardi so se katastrofalno znižali in politika je začela delovati nespodobno.

Oblast se je, končno sproščena, nehala ozirati na javnost, saj je postalo očitno, da se z javnostjo lahko »upravlja«: najprej z razvrednotenjem pomena same javnosti (primer za to je nedavna izjava zdajšnjega podpredsednika vlade Zdravka Počivalška, ko je v času oblikovanja sedanje koalicije samozadostno zatrjeval: »Mi ne rabimo nobeni javnosti ničesar razlagati.« S to izjavo je razvrednotil zavezo predstavniške demokracije, ves družbeni dogovor, torej občutljivo tkivo demokracije). Naslednje korake predstavljajo razvrednotenje skupne resničnosti, na primer z idejo alternativnih dejstev, ki jih je lansirala Kellyanne Conway, svetovalka Donalda Trumpa, za katerih širjenje skrbi oblasti podrejena medijska mašinerija (v ZDA predvsem FOX News, medtem ko se verodostojne medije, kot sta na primer New York Times in Washington Post, če naštejemo samo najkvalitetnejše, standardno zmerja z lažnivim tiskom – lying press), nadalje razvrednotenje dejanskosti z idejo neresničnih novic (fake news), ki jo je prek družabnih omrežij pomagal razprostraniti predsednik ZDA in ki je tudi z odkrito lažnimi oglasi vzpostavila današnji postresničnostni svet, v katerem nihče ničemur ne more več verjeti.

Za zdravje demokracije se zdi najbolj strupena misel, da tudi oziroma celo udeležba na volitvah ne bo ničesar spremenila.


Teh in podobnih prijemov so se, nota bene, na podlagi širokosrčne pomoči iz ZDA (znani so svetovalski obiski ultrakonservativnega bivšega Trumpovega svetovalca Steva Bannona pri evropskih desničarskih strankah) navzeli tudi že avtoritarni evropski režimi: Madžarska, Poljska, tudi Turčija niso izbirale sredstev za podreditev državnih medijev oblasti. Tudi za to je primerov mogoče na pretek najti doma. Nespodobno je ravnal predsednik SDS Janez Janša, ko po v javnosti razkritem nedovoljenem financiranju svoje stranke iz Republike Bosne in Hercegovine ni odstopil, ampak je to dejstvo še opravičeval. Nespodoben je bil izlet državnega in vojaškega vodstva na Kolpo à la Top Gun aprila letos, s katerim je skupina zadovoljnih izletnikov kršila svoje lastne zapovedi o medsebojnem distanciranju, nošnji zaščitnih mask itd. Vsak državljan, ki bi si privoščil kaj takega, bi bil nedvomno kaznovan, predsednik države pa jo je brez slabe vesti odnesel le z opravičilom (prav na to se nanaša tudi ena od ključnih definicij oblasti: da pravila, ki si jih sam postavil, veljajo za vse druge, le zate ne). Nekdo, ki bi zares verjel v vrednote demokracije, bi po takem spodrsljaju čutil moralno dolžnost in odstopil.

Nespodobno ravna in se za to prav nič ne meni tudi trenutna slovenska politika, ko poskuša pospešeno nadoknaditi zamujeni čas za blatenje javnih medijev z »depešami« (ali tudi ne) evropskim ustanovam (na primer Svetu Evrope). V enako kategorijo nespodobnosti, če ne še česa več, spada tudi ravnanje nekaterih političnih veljakov v najnovejši aferi z Zavodom RS za blagovne rezerve in nakupi zaščitne opreme ob koronavirusni pandemiji. Bo v tem primeru epilog drugačen?


Razkroj


Takšno, torej vsebinsko zelo problematično, je bilo stanje zahodnih demokracij v zadnjih nekaj desetletjih. Navadili smo se ga že in vedno znova verjeli, da bodo volitve vendarle spremenile to tendenco in na površje prinesle politike, ki bodo moralne osebnosti in bodo delali v dobro skupnosti (to, se zdi, je bilo glavno sporočilo volivcev slovenski politiki na zadnjih treh državnozborskih volitvah, na katerih so trikrat zapored zmagovali ali dosegali zelo visoka mesta novi obrazi na državnem političnem parketu). Vendar se zdi, da je s prihodom Donalda Trumpa na čelo najvplivnejše svetovne države proces razkroja demokracije v zadnjih nekaj letih dobil prostopadni pospešek. Če se je politika prej vsaj delala, da je skrbela za videz, je v zadnjem času mogoče opaziti naveličanost vse več politikov z igranjem te igre. Poleg razkroja vsebine demokracije, ki jo je politika že zdavnaj razvrednotila, se je v tej novi fazi izkazalo, da se oblastnikom ne zdi vredno ozirati niti na formo, torej celo na »mehanski« način delovanja demokratičnih družb. A tu velja: če ni več niti njene forme, potem tudi o demokraciji ne more biti več govora.

Zdi se, da je razkroj demokracije prešel v zadnjo fazo. Pospešeno prehajamo v čas onstran, saj po njej ni več ničesar, kar bi lahko imenovali demokratično, torej lahko govorimo o perverziji demokracije.


Zdi se, da je razkroj demokracije prešel v svojo zadnjo fazo. Pospešeno prehajamo v čas onstran, saj po njej ni več ničesar, kar bi lahko imenovali demokratično, torej lahko govorimo kar o perverziji demokracije. Gre preprosto za zlorabo demokratičnih inštitucij (in institutov) za vzpostavitev avtoritarne, avtokratske oblasti oziroma že kar diktature. Če smo dejanja v prejšnji fazi poimenovali nespodobna, sodijo ta med nezaslišana.

Najpogubnejše za stanje demokracije po vsem svetu, pa čeprav formalno še ne popolnoma uveljavljeno, je skoraj že samodrško obnašanje ameriškega predsednika. Trumpov način vladanja je namreč skrajno avtokratski – naslanja se na lastne občutke (ali mnenja tistih, ki so bili slučajno zadnji v dolgi verigi prišepetovalcev), zaradi česar ga strukturirana državna mašinerija samo ovira, sam pa čuti potrebo, da jo čim prej od znotraj demontira (predane državne uradnike in celo vojaške oficirje obtožuje, da delujejo za »globoko državo«, deep state), narcistično ga, kot je bilo očitno tudi v času nastopa koronavirusne krize, zanima le vtis, ki ga naredi na druge. Nezaslišano je, da Trump sprevrača in prestopa vsakršne moralne norme, ki so doslej veljale v zahodnih demokracijah. Po neonacistovem umoru demonstratorke v Charlottesvillu leta 2017 je izjavil, da so »zelo dobri ljudje na obeh straneh«, torej tudi neonacistični. Nezaslišano je, da mu forma demokracije, torej njen temelj, predstavlja le nadležno omejitev. Maja 2019 se je tako spogledoval celo z mislijo, da bi volitev 2020 sploh ne bilo, da bi si torej preprosto podaljšal mandat. Nezaslišano je, da je tej takrat (in tudi še zdaj) nepredstavljivi ideji izrekla podporo več kot polovica republikanskih volivcev. In vendar: zaradi zdravstvene krize se zdi danes ta nedemokratična ideja še veliko bolj resnična – resni časniki premlevajo številne različice: od Trumpove razglasitve izrednih razmer do neupoštevanja rezultata volitev – če bi zmagal demokrat – s strani celotne republikanske stranke. Ameriška demokracija nasploh pa je dokazala svoj formalni razkroj januarja letos, ko se je pri obtožbi D. Trumpa ameriški senat, v katerem ima večino republikanska stranka, odrekel izvedbi z ustavo predpisanega postopka in se odpovedal zaslišanju prič. Takemu načinu izvajanja oblasti ni več mogoče reči demokracija.

image
Xi Jinping je marca 2018 – seveda »demokratično« – poskrbel za svoj dosmrtni mandat.


A nezaslišanih primerov je, žal, tudi drugje na pretek. Denimo Kitajska, uradno še vedno komunistična država: njen predsednik Xi Jinping je marca 2018 – seveda »demokratično«, saj je vsekitajski kongres ljudskih predstavnikov s tem namenom spremenil celo ustavo – poskrbel za svoj dosmrtni mandat.

Učinkoviti zgled sosednje države je izjemno očaral ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je sicer s kolegom Dmitrijem Medvedjevom že uprizoril komedijo zmešnjav (kot v Plavtovih Dvojčkih), ko sta se za dva mandata zamenjala na položajih. Toda formi je bilo zadoščeno. Putinu se počasi izteka njegov že četrti predsedniški mandat, zato je januarja letos predlagal temeljite ustavne spremembe, med drugim tudi »razveljavitev« svojih doslejšnjih mandatov, kar mu bo »demokratično« omogočilo dosmrtno oblast. Vnaprej zagotovljeno potrditev zvezne dume je za zdaj prekinil le koronavirus.

image
Vladimir Putin je z Dmitrijem Medvedjevom že uprizoril komedijo zmešnjav, ko sta se za dva mandata zamenjala na položajih. Fotografiji Reuters


Tudi turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je ustavo referendumsko spreminjal že dvakrat (2007 in 2010), v času njegove vladavine pa se je stanje turške demokracije katastrofalno poslabšalo. Domnevni vojaški udar julija 2016 je izrabil za skrajno nesorazmerne čistke v državi, v katerih so pozaprli tisoče predvsem novinarjev, univerzitetnih profesorjev, skratka tistih, ki bi mu utegnili javno nasprotovati. Precej podobno se danes dogaja v Braziliji pod vodstvom predsednika Jaira Bolsonara.

Opisano ravnanje velikih, problematično samo na sebi, je takšno tudi zaradi vpliva, ki ga imajo drugje. Petje kitajskih, ruskih, turških in celo ameriških diktatorskih siren je namreč očaralo tudi politike (za zdaj le nekaterih) evropskih demokracij. Popolnoma istim tendencam lahko zato sledimo na primer na Madžarskem, kjer je premier Viktor Orbán zadnjih nekaj let – seveda s pomočjo parlamentarne večine – sistematično utrjeval avtokratsko oblast oziroma, kot jo sam imenuje, »neliberalno demokracijo« (podredil si je medije, sodstvo, izobraževalni sistem, lani tudi znanstveno sfero, izjemno se je povečala korupcija v državi itd.). Evropski parlament je Orbána septembra 2018 zaradi »grožnje demokraciji« kaznoval s sprožitvijo 7. člena pogodbe EU (s katerim naj bi EU varovala, da članice spoštujejo skupne vrednote EU), vendar ga to ni pretreslo. Še več, marca letos je izrabil krizo zaradi pandemije in ponovno zlorabil absolutno večino v parlamentu za »koronavirusni udar«, kakor ga je poimenovala revija The Foreign Policy. Madžarski parlament je namreč sprejel zakon, ki daje Orbánu moč odločanja z dekreti – mimo parlamenta – za nedoločen čas, pospremljen z drakonskimi ukrepi tudi zoper svobodo govora. Poteza pomeni dejanski primer razkroja demokracije na evropskih tleh.

Po istih stopinjah stopa današnja Poljska, ki ji – tudi s parlamentarno večino – vlada skrajnodesna stranka Pravo in pravičnost (PiS) Jaroslawa Kaczynskega. Stranka ima veliko podporo med ljudmi tudi zaradi finančne podpore prebivalstvu »500 plus« (najprej so vsem družinam, ne pa na primer materam samohranilkam, dajali 500 zlotov – približno 110 evrov – dodatka mesečno za drugega otroka, pred parlamentarnimi volitvami 2019 pa so prejemnike razširili na »družino 500 plus«, torej za vsakega otroka in tudi za invalide. Kaczynski je predlagal in dosegel tudi razdeljevanje denarja za doma vzrejene živali: 100 zlotov za kravo in 500 zlotov za prašiča). S tem si je oblast pridobila placet javnosti (60 odstotkov volivcev podpira takšno politiko) za popolno podreditev državnih medijev, razkroj izobraževalnega sistema, brezštevilne korupcijske afere, navsezadnje pa tudi za demontažo neodvisnosti sodstva: leta 2015 je peterico sodnikov ustavnega sodišča izvolila odhajajoča parlamentarna zasedba, po volitvah oktobra 2015 pa je na ista mesta pet drugih sodnikov izvolil še PiS, s čimer je nameraval prevzeti vpliv nad tem organom. Beneška komisija, posvetovalno telo Sveta Evrope, je to delovanje ocenila kot protiustavno, protestiral je tudi velik del prebivalstva (eden od protestnikov je zoper prevzem ustavnega sodišča protestiral celo s samosežigom). Leta 2017 je sledil nov napad: stranka PiS je spremenila način izbora članov državnega sodnega sveta (po poljski ustavi je to neodvisno telo, ki bedi nad neodvisnostjo sodstva). S tem posegom je oblast pod vprašaj postavila neodvisnost poljskega vrhovnega sodišča, zadnji žebelj v krsto neodvisnosti sodstva pa je oblast zabila februarja letos z represivnim »nagobčniškim« zakonom, ki problematizira pravico do poštenega sojenja, prepoveduje celo zagotavljanje pravic, ki izhajajo iz pogodb EU, kakor tudi učinkovito sodno varstvo. Najstrožja kazen za sodnika: izguba zaposlitve.

V Sloveniji je marca letos informacijska pooblaščenka nesorazmerno povečanje pooblastil policiji v interventnem zakonu za zajezitev epidemije koronavirusa ocenila kot poseg v ustavne pravice, ki v praksi pomeni vzpostavitev policijske države (podobne ukrepe za omejevanje gibanja je na primer češko sodišče aprila letos razveljavilo). In kako je razumeti predlog slovenske vlade o aktivaciji 37. a člena zakona o obrambi?


Snežna kepa zlorab


Kako daleč je zašlo današnje vodenje politike od dejanskega izvajanja moralnih vrednot, ki so podlaga demokracije, je na dlani. Tako se dogaja, ker »izbranci ljudstva« ne čutijo potrebe, da bi se ravnali po moralnih načelih, ampak znižujejo standarde delovanja, saj se zavedajo, da jim za to ne bo treba polagati računov. A nižanje standardov je za demokracijo usodno. Za veliko smo krivi ljudje sami. Pogosto bolj občudujemo močne oblastnike, ki se zdijo zmožni (in željni) prevzeti odgovornost za izvajanje oblasti in s tem za hitro sprejemanje odločitev o naših usodah (o čemer je pisal že N. Machiavelli). Pogosto imamo kot volilno telo razmeroma kratek spomin, zaradi česar je rezultat volitev le stvar njihove izvedbe, ne pa tek (in trdo, moralno delo) na dolge proge. Vseeno pa ne nosimo odgovornosti za nedemokratične odločitve oblastnikov, ki izkoriščajo doslej neslutene možnosti za manipulacijo z javnostjo prek medijev z lažnimi novicami (fake news), ponarejenimi posnetki (deep fake), družabnimi omrežji, na katerih na večinsko mnenje vplivajo ter ga usmerjajo horde avtomatičnih botov in anonimnih trolov.

Opisano dogajanje je tragično, ker gre za mehanizem, ki se, potem ko se enkrat sproži, naprej poganja sam, zadeva pa bistvo demokratičnega sistema: zrelo in odgovorno sposobnost odločanja posameznikov na veliki praznik demokracije – na volitvah. Za zdravje demokracije se zdi najbolj strupena misel, da tudi oziroma celo udeležba na volitvah ne bo ničesar spremenila. Razočaranje nad izvoljenimi nosilci oblasti, še posebej, ko se politično nasprotne stranke razlikujejo le v nebistvenih podrobnostih in njihovi nosilci ravnajo zgolj v svojo (pogosto zasebno) korist, vodi v izgubo vere v vsebino demokracije, ta pa rezultira v zmanjšanju zaupanja v njene institucije in mehanizme. Volivci tako ne verjamejo več, da bi lahko volitve sploh kaj spremenile, zato tudi ne vidijo potrebe, da bi se jih udeleževali, to pa je spet voda na mlin nedemokratičnih oblasti, ki imajo od tega koristi (primer takšnega ravnanja je prilagajanje volilnih okrajev v ZDA predvsem v korist republikanske stranke ali pa organiziranje volitev – kot je pokazal primer z začetka aprila letos v zvezni državi Wisconsin – v času koronavirusa in celo v ZDA zapovedane karantene).

Politiki danes niso več voditelji svojih držav, temveč bolj njihovi upravitelji v imenu vseobvladujočih korporacij, ki razpolagajo z več kapitala, torej tudi z več politične moči, kot marsikatera država.


Volitve so eden redkih formalnih postopkov, na katerega lahko, kot se zdi, volivci še vedno vplivamo, a le, če bi njihov rezultat pomenil tudi dejansko spremembo. Toda vsakokratno obnavljanje volilnih »obredov« demokracije (volitve, na katerih nastopajo stranke, ki se med seboj razlikujejo le navidez, potem pa hitro stopijo skupaj, da bi vendarle vladale in prinašale koristi sebi in svojim članom) brez dejanskega upoštevanja moralnih standardov vsebine demokracije in brez zaveze politikov javnosti, da se bodo, ko bodo izvoljeni, po njih ravnali, ni nič drugega kot uničevanje demokracije (primer takega postopanja je bila kuhinja ob formiranju zadnje slovenske vlade, ko sta dve stranki prejšnje koalicije zamenjali politični pol z izgovorom reševanja države, s čimer sta prelomili zavezo, dano volivcem pred volitvami glede (ne)možnih koalicijskih povezav).

Z vsebino demokracije je – močno poenostavljeno – nekako tako kot z udeležbo v prometu: pravila (zakoni) veljajo za vse enako, vsi jih moramo upoštevati, ne pa »prehitevati po desni«.


Zlorabe demokracije delujejo po principu snežene kepe: njihovo število se množi, saj nespodobne politike odsotnost formalne odgovornosti samo opogumlja pri nemoralnem ravnanju. Z vsebino demokracije je že dolgo časa zelo narobe, a procesi, ki so prišli na plano v zadnjih nekaj letih – k temu je svoje prispevala tudi sedanja pandemična kriza –, so celotno situacijo skrajno zaostrili in zadevajo že njeno formo, torej njen obstoj. Človeški egoizem in podivjani ne(o)liberalizem puščata sicer le malo upanja. Ni videti, da bodo oblastniki zmogli dovolj moralne odgovornosti, da bi se ravnali po visokih moralnih načelih demokracije, ki zares spada med najvišje dosežke človeškega političnega duha. Prav zaradi tega nam ozaveščenje sedanjega položaja lahko pomaga pri spremembi trenutnega stanja demokracije v smeri demokratičnih vrednot in morale, na kateri temeljijo.

Dr. Krištof Jacek Kozak je redni profesor književnosti na fakulteti za humanistične študije primorske univerze.