Pesnik, ki svojo ženo porine v reko, ker misli, da bo brez nje pisal boljšo poezijo

Lon Luvois Fuller, eden vodilnih pravnih filozofov 20. stoletja, je bil po osnovni izobrazbi ekonomist, na univerzi Stanford pa je pridobil doktorat prava. Od leta 1941 do leta 1972, ko se je upokojil, je na univerzi Harvard predaval pravno filozofijo. Pred dnevi je pri založbi GV izšlo Fullerjevo temeljno besedilo Moralnost prava.

Zakaj sta »pravnost« (upravičenost) in »socialnost« (preskrbljenost) v domnevno pravni in socialni državi premosorazmerni z gmotnim stanjem privilegirancev? Je kopičenje bogastva v rokah manjšine in siromašenje večine ustavno in pravično? Ali ima država in širša regionalna skupnost pravico in dolžnost, da ščiti svoje prebivalce pred migranti z rezilno žičnato ograjo, vojsko in policijo? Sta načeli spoštovanja mednarodnega sporazuma in lojalnega sodelovanja pomembnejši od neodvisnosti in nepristranskosti razsodnikov? Kaj se zgodi, če se v pogodbeni odnos vpletejo vohunske službe? Je mogoče privatizirati pitno vodo oziroma to prepovedati z ustavo? Mar vlada in državni zbor zagotavljata domišljene zakone, zakonodajno korektnost in stanovitnost? Kakšna zdravila nam predpisuje vladajoča koalicija zoper bolezni državne skupnosti? Nam transatlantski trgovinski in investicijski sporazum nastavlja preveč pasti, recimo z zasebnimi sodnimi tribunali? Morajo profesorji stremeti k akademski odličnosti navzlic relativno skromnim plačam, brez dodatkov za stalno pripravljenost in drugih sumljivih finančnih stimulacij? Kje je meja med človekovim dostojanstvom in svobodo izražanja?

Pri iskanju odgovorov na napaberkovana aktualna vprašanja nam je lahko v dragoceno pomoč knjiga Moralnost prava, ki jo je pred skoraj pol stoletja napisal harvardski profesor in pravni filozof Lon Luvois Fuller (1902–1978), nedavno pa je v odličnem slovenskem prevodu Vere Lamut izšla pri GV Založbi podjetja Ius Software. Kot v predgovoru zapiše doc. dr. Aleš Novak z ljubljanske pravne fakultete, ki je prispeval tehtno uvodno razpravo »o pravu, vtkanem v družbo«, ima pri tem prvenstvene zasluge akademik prof. dr. Marijan Pavčnik, urednik pronicljive zbirke Pravna obzorja, ki s 50 zvezki malega formata že več kot dvajset let bogati slovenski pravni prostor, številni pa so še v pripravi.

Slovenska različica se opira na drugo izdajo Fullerjeve monografije The Morality of Law, ki se je utrnila leta 1969 pri Yale University Press. Kot kleno pove Novak, se skozi avtorjev znanstveni opus vijejo vsaj tri pomembne rdeče niti: namenska prežetost prava, medsebojna prepletenost prava in družbe ter moralnost prava.

Dve moralnosti

Fuller razlikuje med moralnostjo dolžnosti in moralnostjo aspiracije (prizadevanja). Prva se začne na dnu imaginarne vrednotne lestvice s temeljnimi pravili človeškega sobivanja (»To je moralnost Stare zaveze in desetih božjih zapovedi.«) in se vzpenja kvišku v drugo sfero, ki v antičnem filozofskem duhu pomeni moralnost dobrega življenja, odličnosti in najpopolnejše uresničitve človeških moči. Gledano skozi ekonomski periskop je ekonomija menjave blizu moralni dolžnosti, ekonomija mejne koristnosti pa je nekakšen napotek moralnosti aspiracije, kjer se je najvarneje zateči v Aristotelovo pravično sredino in ohraniti ravnotežje. Moralnost dolžnosti je v sorodstvu s pravom (zato morajo imeti kazni prednost pred nagradami), moralnost aspiracije pa z estetiko. Nekje vzdolž moralometra je neviden kazalec, ki označuje »črto ločnico, kjer se neha pritisk dolžnosti in se začne izziv odličnosti«. Ta prelomnica je bistvena, kajti če se moralnost dolžnosti povzpne previsoko, »lahko železna roka prisilne obveznosti zaduši eksperimentiranje, navdihnjenje in spontanost«, če pa moralnost aspiracije prodre med dolžnosti, utegnemo dobiti »pesnika, ki bo svojo ženo porinil v reko, ker misli – morda čisto upravičeno –, da bo brez nje lahko pisal boljšo poezijo«.

Fullerjev napotek je preprost: raje se osredotočimo na slabo kot na izmuzljivo kategorijo dobrega, kar je dokaj priljubljen in enostavnejši pristop tudi na drugih področjih (obstaja, na primer, okoli 30.000 opredeljenih bolezni, a medicinska stroka še vedno ni dosegla soglasja glede definicije zdravja).

Profesor Fuller analizira moralnost, ki omogoča pravo, s pomočjo alegorije o klavrnem vladarju Rexu, ki se je zavihtel na prestol »poln reformatorske gorečnosti«, vendar se je njegova zakonodajna in sodniška kariera spridila zaradi (vsaj) osmih razlogov, iz katerih Fuller izpelje zahteve notranje moralnosti prava. Prvi desideratum je obstoj pravil (zahteva po splošnosti), drugi javna razglasitev zakonov, tretji prepoved njihove retroaktivne veljavnosti z nekaterimi nujnimi izjemami, četrti jasnost zakonov, peti preprečevanje nenamernih pravnih protislovij, šesti prepoved nemogočih zahtev od podanikov, sedmi previdno spreminjanje zakonov in osmi, da so uradna dejanja skladna z razglašenimi pravili.

Novak se strinja s pomisleki Herberta L. A. Harta, da Fuller meša pojma namenske dejavnosti in moralnosti, ker lahko pravni sistem upošteva vse zahteve notranje moralnosti prava, »pa bo vsebina pravnih pravil lahko še vedno globoko moralno sporna«. Fuller nemara res verjame, da forma ustvarja vsebino ali k njej vsaj prispeva, vendar gre za dialektično razmerje, ker že okvirna predstava o ciljih zadošča za smiselno izbiro sredstev, ki povratno vplivajo na možne cilje. Ob tej tezi me obhaja asociacija na budistični nauk, ki ima en sam vzgib in cilj – prenehanje trpljenja vseh živih bitij s pomočjo štirih plemenitih resnic (obstoj, vzrok in izničenje trpljenja ter pot do tega optimuma) in osmerih plemenitih poti oziroma pravilnih usmeritev (sic!), to so pravilno razumevanje, razmišljanje, izražanje, delovanje, preživljanje, prizadevanje, pozornost in zbranost. Sveža znanost dokazuje, da je doseganje blaginje veščina, s pomočjo katere lahko tako preoblikujemo »plastično« možgansko omrežje, da nam ponudi fiziološko oporo za sočutno in celostno etično obnašanje. Antagonistični dualizem oblike in vsebine v duhovnosti izpuhti, saj celostno združeni presegata zmes in se stapljata v višjo spojino. To posredno ugotavlja tudi Novak, ker čuti žlahtno sredico, ki se skriva za Fullerjevo navidezno lupino.

Pravna moralnost in naravno pravo

Zdi se, da se pravni filozofi nenehno prepirajo o tem, kar je in kaj naj bo, ali je odločilno pozitivno pravo (učinkovita celota pravnih pravil in načel v določenem času in na opredeljenem ozemlju), naravno pravo (večno, nespremenljivo, obče veljavno in pravično pravo, ki je nadrejeno pozitivnemu) ali njune variacije, mutacije in integracije. Fuller se zagrizeno bojuje s pravnimi pozitivisti in poudarja, da njegova načela notranje moralnosti pomenijo posebno postopkovno različico naravnega prava, ki jo imenuje »evnomika«. Pravo obravnava kot dejavnost in pravni sistem kot proizvod trajnega namenskega prizadevanja, da človeško ravnanje podredimo vladavini prava. V podalpskih višavah in nižavah bi se morali zgledovati po njegovi elegantni in dostojni kritiki, v kateri zmore tudi pohvale svojim neusmiljenim rivalom, saj so strokovne polemike (med juristi in nasploh) redke, če pa se že zanetijo, običajno izbruhnejo v neetični požar žalitev in nizkih udarcev. Takole denimo zapiše Fuller glede Hartove uspešnice Koncept prava: »Veliko stvari pri knjigi je odličnih. Je krasno napisana in polna bleščečih uvidov. Iz nje sem se naučil veliko stvari. Z njeno temeljno analizo koncepta prava pa se skoraj v celoti ne strinjam.« To me spominja na znano šalo o bistvu diplomacije: gre za sposobnost, da nekoga pošlješ k vragu tolikanj vljudno, da se radosti popotovanja.

Na začetku razprave o vsebinskih ciljih prava Fuller citira Kanta, da ne moremo pričakovati dobre ustave, ker so njeni pisci moralni, marveč je prej tako, »da zaradi dobre ustave lahko pričakujemo družbo, sestavljeno iz moralnih ljudi«. Argumentira nevtralnost notranje moralnosti glede vsebinskih ciljev, pravnost kot pogoj učinkovitosti in zraščenost pravnosti ter pravičnosti. Toda pravna moralnost ne sme biti nevtralna v svojem pogledu na samega človeka, ker sleherni odklon od načel notranje moralnosti »žali dostojanstvo človeka kot odgovornega delovalca«. Nadalje piše o problemu definiranja moralne skupnosti in navaja odlomek iz Talmuda: »Če nisem zase, kdo bo zame? Če sem samo zase, kaj sem?« Smo predvsem človeška bitja, kar je denimo v zulujščini izpričano v reklu umuntu ngumuntu ngabantu – človek je oseba le zaradi drugih ljudi. Zategadelj je usodnega pomena, da »ohranjamo komunikacijo s soljudmi«, pri čemer si dovoljujem naslednjo dobrohotno opazko: če bi se slovenski narod zmogel trajno »planicizirati«, bi živeli složno in rajsko že v tuzemstvu, a žal le poredkoma zmoremo sanje, vedno znova pa je na sporedu nov mračnjaški dan.

Svetovni etos, sekularna etika in moralna psihologija

Evidentirana moralnost dolžnosti izvira iz davnih mezopotamskih pravnih kodifikacij in se na svojem zgodovinskem romanju proti površini antropocena napaja iz grško-rimskih rek, naravnopravnih potočkov, srednjeveškega iskanja svetlobe, renesanse, razsvetljenstva, postopnega deklariranja človekovih pravic in svoboščin ter svetovnega (pra)etosa elementarne humanosti. Pri slednjem ne gre za še en poskus dogmatskih statičnih zapovedi, marveč za dinamični projekt, ki ga je zasnoval Hans Küng s poudarkom na človečnosti, vzajemnosti (zlatem pravilu), nenasilju, pravičnosti, resnicoljubnosti in partnerstvu med moškim in žensko. Te pravrednote so kot pri dalajlamovi sekularni etiki skupne domala vsem poglavitnim religijam, pravnim sistemom in filozofskim naukom, verujočim in ateistom. Fuller seveda še ni mogel vedeti, da bo osnovna moralnost tudi znanstveno dokazana, kar je na primer uspelo socialnemu in moralnemu psihologu Jonathanu Haidtu, ki svoje izsledke črpa iz najnovejših raziskav v nevroznanosti, genetiki, socialni psihologiji in evolucijskem modeliranju. Na podlagi proučevanja zahodnih in vzhodnih kultur, meritev, anket in intervjujev je razvil pluralistično teorijo o občih prirojenih moralnih matricah, ki jih je razvrstil v šest vrednotnih sklopov, na primer skrb za soljudi, pravično in pošteno ravnanje s sočlovekom, svoboda, lojalnost, spoštovanje tradicije in svetost ali čistost.

Podobno razmišlja ameriški profesor organizacijske psihologije Adam Grant s prepričljivo hipotezo, da pomoč drugim poganja naš lasten uspeh, da se altruizem dolgoročno izplača, kajti če se razdajamo ljudem, smo tudi sami bolj uspešni. Howard Gardner in Umberto Galimberti med pojavnimi oblikami inteligentnosti še posebej podčrtata etično inteligentnost, ki se ne opira le na lastno vest in interese, marveč tudi skrbi za potrebe skupnosti. Kot rečeno, Fuller prisega na komunikacijo kot vrhovno gibalo in cilj človeške aspiracije, kajti zaradi nje smo zmogli preživeti, čeravno je več kot sredstvo, da ostanemo živi – je način, kako smo živi, občevanje in povezanost. Komunikacijski domet je očitno daljši kot golo jezikovno sporazumevanje in se tesno spogleduje s Haidtovo skrbnostjo, pravičnostjo, poštenostjo in preostalimi ključnimi vrednotami. Dan Ariely prikaže, da je nepoštenost mogoče zmanjšati tudi z nadzorom in moralnimi opomniki (etičnimi kodeksi), kar je v sozvočju s Fullerjevim prepričanjem, da se človek obnaša bolj odgovorno, če je prisiljen ubesediti načela, po katerih deluje, ne glede na to, da odgovarja le svoji vesti.

Še en socialni psiholog Stanley Milgram je v Fullerjevi eri šokiral javnost s knjigo Poslušnost avtoriteti, v kateri je dokazal, da se v določenih okoliščinah lahko vsakemu pripeti, da slepo sledi in izpolnjuje navodila, povelja in zahteve, ne glede na njihovo moralnost. To se ujema z vrojenim čislanjem avtoritete, o katerem govori Haidt, toda ne more in ne sme opravičevati zavržnih dejanj, ker zanje po Karlu Jaspersu odgovarjamo kriminalno, politično, moralno in metafizično. Poslednja oblika krivde izvira iz solidarnosti med ljudmi kot človeškimi bitji, zaradi katere je vsakdo soodgovoren za vsako krivico in krivičnost na svetu, še zlasti za najhujše zločine, ki se zgodijo v njegovi navzočnosti ali z njegovo vednostjo.

Kako preroditi moralnost (našega) prava

Pravo ustvarjajo, razlagajo in poučujejo pravniki, zato je za prevrednotenje vrednot ključna holistična vzgoja. To je že zdavnaj učil Franc Pediček: namreč da mora biti sodobna paideia vzgoja v najširšem pomenu besede in najprej funkcija človeka z namenom učlovečevanja, da je zatem lahko v službi družine, družbe, države, ideologije, gospodarstva in politike. Podobno je Karl Ozvald čislal kulturno pedagogiko kot »kažipot za umevanje včlovečevanja«, dalajlama pa še dandanes karizmatično govori o izobraževanju glave in vzgoji srca. Zato so dobrodošle takšne knjige, kot je Fullerjeva, in lahko le upamo, da bodo po njej posegli študenti in prekaljeni praktiki. Uzakonjena postava in sodne odločbe so le sladki, kisli, grenki ali gnili plodovi na drevesu, katerega bistvo tiči v deblu in koreninah, do katerih se lahko dokopljemo le z interdisciplinarno, humanistično aspiracijo.

Arthur Kaufman, eden vodilnih nemških pravnih filozofov in učenec še bolj znanega Gustava Radbrucha, je nekoč zapisal, da si bodo ljudje tudi v kibernetičnem veku še naprej »brez prisile in nasilja zaupali vprašanja, ki so pomembna, in tako prišli do samih sebe«, kajti pri tej nalogi jih nikoli ne bo mogel dohiteti noben stroj (alias umetna inteligenca). Tehnične racionalnosti in juridizacije našega sveta »ne smemo gnati tako daleč, da bi ob tem pozabili na človeka in njegove temeljne probleme«. Prav to je imel kajpak v mislih Leonid Pitamic, neumoren iskalec skupnega vsebinskega imenovalca med pozitivnim in naravnim pravom, ko je sklenil nastopno predavanje z legendarnim stavkom: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!«

Nekako v sličnem slogu zaključi odlično knjigo o moralnosti prava Lon Fuller, ki osrednje načelo vsebinskega naravnega prava v najvišjem pomenu besede razpozna takole: »Odprite, vzdržujte in ohranjajte neokrnjenost komunikacijskih kanalov, po katerih ljudje drug drugemu posredujejo, kar opažajo, čutijo in želijo. V tej zadevi moralnost aspiracije ponuja več kot le dober nasvet in izziv odličnosti. Tu govori z oblastnim glasom, ki smo ga vajeni slišati od moralnosti dolžnosti. In če ljudje hočejo poslušati, se ta glas – drugače kot glas moralnosti dolžnosti – lahko sliši prek meja in skozi ovire, ki zdaj ločujejo ljudi med seboj.«

Ali kot je dr. Aleš Novak skorajda hrepeneče zaokrožil svoj izvrsten uvod: »S tem dobi Fullerjevo procesno naravno pravo še vsebinski temelj.«