Pet let življenja v peklu

V katastrofi, ki se je zgodila 17. julija 2014 na vzhodu Ukrajine, je umrlo vseh 298 potnikov in članov posadke. Posebna preiskovalna komisija je tik pred peto obletnico sestrelitve malezijskega boeinga 777 objavila imena prvih štirih osumljencev za ta zločin. Bo sploh kdo odgovarjal zanj?

Objavljeno
19. oktober 2019 06.10
Posodobljeno
19. oktober 2019 07.36
Med 298 žrtvami je bilo tudi 80 otrok. FOTO: Reuters
Branko Soban
Branko Soban
»Hočem vedeti, kdo je to storil in zakaj! Moram vedeti, kdo je bil!« je Silene Fredriksz-Hoogzand v Strasbourgu stisnila ob zid ruskega senatorja Alekseja Kondratjeva, ki je vztrajno zanikal vpletenost Moskve v sestrelitev boeinga MH17 nad Donbasom. »Mi boste pomagali priti do resnice?« je vrtala vanj. »Bom!« je nekam negotovo prikimal Kondratjev. Silene, ki je v tragediji izgubila sina, mu je zatem ponudila roko. In Rusu ni preostalo drugega, kot da jo tiho sprejme …

Posebna preiskovalna komisija, znana pod kratico JIT (Joint Investigation Team), v kateri so poleg Nizozemske še kriminalisti in policisti iz Avstralije, Belgije, Malezije in Ukrajine, je junija letos, tik pred peto obletnico sestrelitve malezijskega boeinga 777, objavila imena prvih štirih osumljencev za ta zločin. V katastrofi, ki se je zgodila 17. julija 2014 na vzhodu Ukrajine, je umrlo vseh 298 potnikov in članov posadke. Med njimi je bilo največ Nizozemcev, kar 193. Letalo je bilo na poti iz Amsterdama v Kuala Lumpur, mnogi potniki pa so bili namenjeni naprej v Azijo in Avstralijo.

Letalo je sestrelila ruska raketa buk. O tem je zdaj na voljo veliko trdnih dokazov. Ve se tudi, od kod je buk prišel v Donbas – iz ruske 53. protiletalske raketne brigade. Zločin se je zgodil na območju, kjer je divjala vojna med Ukrajino in Rusijo. Ta je po spomladanski okupaciji Krima leta 2014 kmalu zatem (vnovič z enotami brez oznak) vdrla še na vzhod Ukrajine in neprikrito, tudi z najsodobnejšim orožjem, pomagala separatistom iz samooklicanih doneške in luganske republike.

image
Iz semen sončnic tam na vzhodu Ukrajine so zdaj marsikje na Nizozemskem, tudi na grobovih, zrasle nove sončnice … FOTO: Reuters


Na seznamu posebne preiskovalne komisije so med zdajšnjimi osumljenci trije ruski državljani in en Ukrajinec, ki se je boril na strani Rusije. Prvi osumljenec je zloglasni Igor Girkin-Strelkov, polkovnik ruske obveščevalne službe FSB, ki je sodeloval že pri okupaciji Krima in se od tam potem preselil še v Donbas. Pred tem se je bojeval v Čečeniji, v Pridnestrovju in na strani Srbov v Bosni. Naslednji osumljenec Sergej Dubinski se je kot častnik ruske vojaške obveščevalne službe GRU tolkel že v Afganistanu. Rojen je bil v Donecku, zdaj pa živi v Rostovu na Donu v Rusiji. Tretji osumljenec je Oleg Pulatov, podpolkovnik ruske vojske z vzdevkom Kalif, veteran vojn v Afganistanu in Čečeniji. Zadnji na tem seznamu je ukrajinski državljan Leonid Harčenko z vzdevkom Krt, ki je v Donecku delal v vojaški obveščevalni službi samooklicane doneške republike. Kje je zdaj, ne ve nihče. Najverjetneje se skriva v Rusiji.

Moskva je v varnostnem svetu Združenih narodov (po nekaj njenih popravkih) glasovala za resolucijo št. 2166, ki od vseh članic sveta zahteva popolno sodelovanje pri preiskavi tragedije letala MH17. A je ne spoštuje in ne sodeluje z Nizozemci. Še več. Ko je Malezija leta 2015 predlagala ustanovitev posebnega tribunala OZN, ki naj bi preiskoval nesrečo in sodil storilcem zločina nad Donbasom, je uporabila pravico veta in predlog ni bil sprejet.

Sojenje štirim osumljencem naj bi se na Nizozemskem začelo marca prihodnje leto. Ker Rusija četverice zagotovo ne bo izročila, jim bodo najverjetneje sodili v odsotnosti. A kljub temu svojci žrtev srčno upajo, da bodo prihodnje leto končno le korak bliže resnici o tem, kdo je kriv za tragedijo, ki je za vselej preobrnila njihovo življenje. In ga že pred petimi leti spremenila v pekel.

image
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) pripravlja posebno poročilo o tragediji MH17. FOTO: Maxim Zmeyev/Reuters


Bryce in Daisy gresta na Bali


»V nesreči sem izgubila ljubljenega sina Brycea in njegovo dekle Daisy Oehlers. Bryce jih je imel v trenutku nesreče komaj 23, Daisy še tri leta manj. Bila sta kot dva pubertetnika, noro zaljubljena. Vsa prihodnost je bila še pred njima, toda njuno življenje se je končalo na nebu nad vzhodno Ukrajino tistega usodnega julijskega dne,« mi v Strasbourgu pove Silene Fredriksz-Hoogzand iz Rotterdama in pokaže njuno že rahlo obrabljeno sliko, ki jo ima vedno s seboj v torbici. Na njej sta dve mladi bitji, polni življenja, vedrine in sanj.

»Bryce in Daisy sta bila skupaj tri leta. Zadnji dve leti je Daisy živela pri nas. Za naju z možem Robom je bila kot hčerka, del naše družine. Njena mama Cellie je bila hudo bolna. Umrla je aprila 2014, slabe tri mesece pred tragedijo nad Ukrajino. Daisy je bila edinka, zato jo je mamina smrt še toliko bolj prizadela. Od družine sta ji ostali le babica in teta Paula. Skupaj smo storili vse, da bi ji v tistih težkih trenutkih stali ob strani. Nikoli ne bom pozabila bolečine in žalosti v Daisyjinih očeh. Srce se mi je trgalo, ko sem jo gledala. A v tistih trenutkih sem bila brez prave moči. Da bi lažje prebolela mamino smrt, smo se skupaj dogovorili, naj s sinom odideta za nekaj tednov na počitnice. Kupila sem jima letalsko vozovnico za Bali. Tam je živel moj svak, ki je imel v hiši dovolj prostora. Na Baliju so se skrbno pripravili na njun obisk. Njuno posteljo so na dan prihoda prekrili s cvetjem in majhnimi darili. Toda na Bali nista prispela nikoli … Ruska raketa buk je surovo prekinila njun let, njune počitnice, njuno prihodnost in vse naše življenje. In življenja svojcev preostalih 296 žrtev tragedije. Bili smo v šoku, obupani, zmedeni, polni neizmerne bolečine. Nihče ni mogel verjeti, da se je to v resnici zgodilo. Nemočno smo sedeli pred televizorjem, opazovali kadeče se ostanke letala. In trupla, ki so pohabljena ležala med sončnicami. Iz semen sončnic tam na vzhodu Ukrajine so zdaj marsikje na Nizozemskem, tudi na grobovih, zrasle nove sončnice …

image
Z leve proti desni: Claudio Villaca-Vanetta, Silene Fredriksz-Hoogzand in Hans de Borst. FOTO: Branko Soban


Vrnite mi moja otroka …


Prvi dnevi po katastrofi so bili popolnoma kaotični. Televizijski posnetki, ki so prihajali iz Ukrajine, so bili grozljivi: zogleneli kosi trupel, polomljene noge, odtrgane roke, kupi prtljage. Na ekranih smo obupano iskali truplo sina in njegove izbranke. Nismo ju našli. Nekateri starši so prepoznali svoje otroke, ki so mrtvi ležali na polju. Toda boji v Ukrajini so se tedaj nadaljevali. Nihče ni smel na prizorišče tragedije. Kosi trupel so več dni ležali pod vročim julijskim soncem, kot kakšne poginjene živali. Območje so nadzorovali separatisti iz Donbasa. Edini človek, ki bi lahko ustavil boje in dovolil, da bi pobrali iznakažena trupla ter jih poslali svojcem, ni storil ničesar. Samo molčal je. Štiri dni po tragediji sem v pogovoru za CNN Putina zato pozvala, naj mi vrne moja otroka, da ju lahko pokopljem. Bilo je grozljivo. Mora, ki ji ni konca. Naše življenje se je takrat sprevrglo v pekel.

Po nekaj dneh so predstavnikom Ovseja vendarle dovolili vstop na območje tragedije. Pobrali so, kar je bilo na polju še mogoče pobrati. Ostanke trupel so prepeljali v Doneck, kjer so morali čakati na vlak za Harkov. Celo trupla so obravnavali kot nekakšne mrtve talce … Teden dni po nesreči je na Nizozemsko prispelo prvo letalo s posmrtnimi ostanki. V naslednjih mesecih jih je prispelo še deset. Mi smo bili vedno na letališču, saj bi bili v krstah lahko tudi ostanki naših dveh otrok.

Začelo se je štetje. Kolikor toliko ohranjenih trupel je bilo vsega 150. Identifikacije so bile na vrsti vsak peti dan. A razočaranje je sledilo razočaranju. Prvi kos razmrcvarjenega Bryceovega trupla so identificirali šele 10. septembra, skoraj dva meseca po tragediji. Bilo je ravno na obletnico najine poroke … Brycea so spoznali po desni nogi, ki je bila popolnoma sežgana, tako da sploh ni spominjala na nogo. Ko zaprem oči, jo vedno vidim pred seboj … Daisy takrat še niso našli. Identificirali so jo šele poldrugi mesec kasneje, po kosu stegnenice, ki je bil ravno tako povsem zoglenel. Zadnji ostanek njunih trupel je bil identificiran dobro leto po tragediji. Štirinajst mesecev po njuni smrti smo ostanke, ki smo jih dobili, končno le lahko kremirali.

Pogreb je bil žalosten, a lep. Toda tik pred božičem leta 2015 smo dobili sporočili, da so našli še en kos Daisyjinega trupla … Bilo je kot v grozljivki, ki ji ni konca. Od njiju so poldrugo leto po katastrofi ostali le potovalna torba, dve majici, oba vstopna kupona na letalo in kupček pepela …

Delček tega pepela smo raztrosili po plaži majhnega indonezijskega otoka Nusa Kambangan, ki leži južno od Jave. Za Brycea je bil ta otok raj na zemlji, kot je pogosto govoril. Pepel, ki je ostal, pa smo seveda pokopali tu, pri nas doma, v Rotterdamu,« pravi Silene Fredriksz-Hoogzand, ki je do tragedije zasedala dokaj visok položaj v tehnološkem velikanu ABB, po sinovi smrti pa je tam zaposlena samo še za polovični delovni čas.

image
Vas Grabovo 22. julija 2014. FOTO: Reuters


Buk je prišel iz Rusije


»Še dandanes, pet let po tej drami, ne morem razumeti, kaj se je v resnici zgodilo. Toliko vprašanj je neodgovorjenih. Ukrajina res ni zaprla zračnega prostora nad tem delom države, ki ga sicer ni nadzorovala. IATA bi res morala prepovedati vse polete nad tem območjem. Toda najpomembnejše kljub vsemu ostaja dejstvo, da buk nikoli ne bi smel biti izstreljen proti potniškemu letalu. Kajti tisti, ki ga je izstrelil, je dobro vedel, da tod čez leti veliko potniških letal. Ali so torej MH17 res lahko zamenjali z vojaškim letalom? Od vsega začetka je bilo jasno, da je za nesrečo tako ali drugače kriva Rusija. Kajti Rusija je začela vojno proti Ukrajini. In buk je prišel z njenega območja. Rusija je tja poslala to morilsko orožje. Preiskovalna komisija ima dokaze o tem.

Silene Fredriksz-Hoogzand: »Delček pepela smo raztrosili po plaži majhnega indonezijskega otoka Nusa Kambangan, ki leži južno od Jave. Za Brycea je bil ta otok raj na zemlji, kot je pogosto govoril. Pepel, ki je ostal, pa smo seveda pokopali tu, pri nas doma, v Rotterdamu.«


Vse to, kar je tedaj počela Rusija, in vse to še vedno počne, je bilo za svojce žrtev huda žalitev. Neskončne laži, fake news, različne teorije zarote, veto proti mednarodnemu tribunalu OZN, ki naj bi raziskal nesrečo, vse to je za nas pomenilo (ne)zavedno priznanje krivde in odgovornosti. Kajti MH17 je padel zaradi vojne na tem območju in tisti, ki jo je začel, ima na vesti tudi ta strahotni množični umor.

Prav neverjetno je, s kakšno brutalnostjo je Rusija pritisnila na Ukrajino, naj bo Volodimir Cemah na septembrskem seznamu izmenjanih ujetnikov. Moskva je Kijevu grozila, da če Cemaha ne bo na seznamu, ne bo izmenjave. Cemah pa je bil ena ključnih prič pri sestrelitvi letala, saj je bil vodja protizračne obrambe v Donecku. Vsi dobro vemo, zakaj je Rusija zahtevala njegovo osvoboditev. In prav ta zahteva Kremlja je bila v bistvu nova potrditev, da je Moskva kriva za tragedijo. Cemah je bil tam 17. julija 2014. Vedel je, kaj se je zgodilo. Zato je bilo prav cinično, ko sta Donald Trump in Emmanuel Macron obema državama čestitala ob izmenjavi ujetnikov. Toda o MH17 nista rekla niti besedice. In druge države tudi ne. Edini, ki zahtevata resnico, sta tako samo še Nizozemska in Avstralija. Zato Vladimirja Putina znova pozivam, naj pove, kaj se je zgodilo. Mi smo po tej nesreči obsojeni na življenje brez naših otrok. Zato morajo biti obsojeni tudi tisti, ki so krivi za to našo strašno izgubo in bolečino,« dodaja Silene Fredriksz-Hoogzand.

image
Letalo je sestrelila ruska raketa buk. FOTO: Francois Lenoir/Reuters


Sanje gimnazijke Elsemiek


Hans de Borst iz okolice Haaga je v tragediji letala izgubil edino hčer, takrat 17-letno Elsemiek. »Tistega dne sem se vrnil malce prej iz službe, da bi si ogledal televizijski prenos dirke Tour de France, ko me nenadoma pokliče prijatelj in pravi: Poglej poročila! Res sem takoj preklopil in ob pogledu na razmetana trupla na polju na vzhodu Ukrajine dobesedno onemel. Sprva je v meni še tlelo upanje, da je kdo vendarle preživel nesrečo. Morda moja Elsemiek? Toda dokaj hitro je postalo jasno, da v nesreči ni preživelih. In da hčere, odlične učenke pete gimnazije v Haagu, ki je s takim veseljem, skupaj s prijateljicama Julijo in Marino, čakala na maturo in nato na vpis na tehnično univerzo v Delftu, ni več.

Sanjala je, da bo postala arhitekta. A te sanje so bile končane v nekaj sekundah. Tistega julijskega dne je umrla skupaj z mamo, mojo bivšo ženo, mlajšim bratcem in maminim novim možem. Se tisti, ki so to storili, še upajo pogledati v zrcalo? So ponosni na to, da so pobili 298 nedolžnih ljudi? Vem, da v Rusiji življenje ni veliko vredno, kar nekaj dni po nesreči so tam v Donbasu celo ropali trupla, toda vest bržkone kljub temu obstaja. Bo koga kdaj zapekla?« sprašuje Hans de Borst, ki se mu je življenje brez edinke Elsemiek pred petimi leti dobesedno postavilo na glavo.

Bil je med prvimi, ki je iz Donbasa dobil hčerino truplo. Sorodniki preostalih žrtev so mu zaradi tega govorili, da je pravzaprav srečnež. »Sprva sploh nisem mogel razumeti, kaj mi hočejo povedati. Kako si namreč lahko srečen ob truplu mladoletne hčerke? Šele kasneje sem razumel, kaj so mislili s tem. Nekateri so namreč na identifikacijo čakali mesece in mesece, drugi so svojce dobivali po koščkih. Po dvajset in več kosov sina, hčere, žene, mame, očeta … Šele takrat sem razumel, da sem v resnici srečen, ker sem Elsemiek dobil tako hitro.«


Hans piše Putinu


Hans de Borst vztrajno piše pisma. Prvo, ki je bilo na facebooku objavljeno že nekaj dni po nesreči, je bilo namenjeno Vladimirju Putinu, separatistom iz Donbasa in ukrajinskemu vodstvu. Ko so preiskave jasno dokazale, da je raketa buk prišla iz Rusije, je glavni naslovnik njegovega pisanja ostal samo še ruski predsednik. In ruski narod. »Tik pred lanskim svetovnim prvenstvom v nogometu smo svojci žrtev tragedije MH17 na pobudo Johna O'Briena iz Sydneyja, ki je v nesreči izgubil sina Jacka, navdušenega športnika, napisali odprto pismo ruskemu narodu. V njem smo poudarili, da nimamo nič proti ruskemu narodu, moti pa nas, da ruska vlada noče sodelovati v preiskavi in jo celo ovira, kar nam povzroča samo še dodatno bol. Prijatelji iz Rusije so mi povedali, da je pismo odmevalo v javnosti, toda Kremelj nanj seveda ni reagiral. A ruski narod tudi ne. Dejstvo je, da se ljudje, mnogi so povsem pod vplivom strahotne kremeljske propagande, bojijo karkoli reči proti uradni politiki Moskve, ki je, ko gre za odnos do Ukrajine, dobro znana.«

Ko je bil Vladimir Putin znova izvoljen za predsednika, se mu je Hans de Borst spet oglasil. »Čestital sem mu za novi mandat, a ga hkrati prosil, naj vendarle vsaj malce pomisli tudi na tragedijo MH17. Močan voditelj postane še močnejši, če je sposoben priznati svoje napake, sem mu zapisal v pismu. Komentarjev na to moje pismo je bilo okrog deset tisoč. Veliko je bilo pozitivnih, še več pa seveda negativnih. Name se je spravila prava armada trolov, ki so me svarili, naj se ne dotikam Putina, in vztrajno ponavljali 'I am Russian'. S tem, da je kdo Rus, ni seveda nič narobe, toda ali to, da si Rus, zdaj po novem pomeni, da lahko nekaznovano sestreliš potniško letalo in pošlješ v smrt 298 potnikov, med njimi 80 otrok? Takšne reakcije so me kot očeta, ki je v katastrofi izgubil edino hčer, seveda zelo bolele.«

Hans de Borst: »Elsemiek je sanjala, da bo postala arhitekta. A te sanje so bile končane v nekaj sekundah. Tistega julijskega dne je umrla skupaj z mamo, mojo bivšo ženo, mlajšim bratcem in maminim novim možem. Se tisti, ki so to storili, še upajo pogledati v zrcalo? Bo koga kdaj zapekla vest?«


Poročilo skupne preiskovalne komisije, ki je dovolj kompetenten in popolnoma neodvisen organ, kar v Rusiji, kjer je vse pod strogim nadzorom Kremlja, kar nekako težko doumejo, mu je vlilo upanje, da bo resnica o tragediji vendarle kmalu dokončna. »Jaz lahko čakam, ne mudi se mi. Moje potrpljenje je neskončno. Nekateri svojci žrtev nesreče trdijo, da to traja predolgo, da nima smisla, da ne zmorejo več čakati, da Rusija nikoli ne bo izročila osumljencev. Sam nisem njihovega mnenja. Da nima smisla, namreč trdi tudi Kremelj, ki zagotovo že dolgo ve, kdo je pravi krivec za tragedijo letala. S svojo propagando pozornost nenehno preusmerja drugam, zavaja javnost, vzbuja dvome. Toda preiskovalna komisija se pri delu ne pusti motiti. Vztrajno zbira dokaze, ki jih je vedno več. Dela mirno in brez vsake ihte, celo nekako stoično. Toda to je po mojem edini pravi pristop. Vsaka hitrost je tu odveč. Naj iščejo in vrtajo tako, kot je pri takšnih stvareh treba raziskovati. Počasi, temeljito in brez napak, ki bi Rusiji dovolile nova posmehovanja in cinične kritike. Pomembno je, da resnica pride na dan. In ko se bo marca začelo sojenje, se bo nad procesom prej ali slej morala resno zamisliti tudi Moskva. Kajti tragedija MH17 ni samo stvar Nizozemske, ampak vsega sveta. Takšni zločini se namreč nikoli več ne smejo zgoditi,« opozarja Hans de Borst.


Smrt v devetih sekundah


Claudio Villaca-Vanetta, brazilski in švicarski državljan, ki že vrsto let živi v Ženevi, je v nesreči izgubil partnerja Glenna Raymonda Thomasa. Glenn je bil Britanec, doma iz Blackpoola. Delal je kot tiskovni predstavnik Svetovne zdravstvene organizacije v Ženevi. Pred tem je bil novinar v televizijskih hišah BBC in ITV. Preden se je zaposlil v Svetovni zdravstveni organizaciji, se je veliko ukvarjal s tuberkulozo. Bil je specialist za nalezljive bolezni, za malarijo, tuberkulozo in hiv. »Skupaj s še petimi sodelavci iz Svetovne zdravstvene organizacije je potoval na mednarodni kongres v Melbourne, namenjen razpravam o zdravljenju aidsa. Tja se je odpravljalo tudi nekaj deset drugih potnikov na letu MH17. Po vrnitvi iz Avstralije sva nameravala proslaviti njegov 50. rojstni dan,« vidno strt pripoveduje Claudio.

Glenn Raymond Thomas se v Ženevo ni vrnil nikoli več. Claudio je skoraj tri mesece čakal na njegovo truplo. »Toda bilo je tako raztrgano in pohabljeno, da so mi zdravniki svetovali, naj ga raje ne pogledam. Z višine desetih kilometrov je treščil na polje, poraslo s sončnicami. Umrl je v deželi, kjer ni bil še nikoli. Kasneje so nam povedali, da so nekateri potniki v eksploziji rakete umrli takoj, drugi so zavest izgubili v kakšnih devetih sekundah. Toda ko veš, kaj se dogaja, so tudi te sekunde lahko cela večnost … Truplo je tam pod vročim julijskim soncem ležalo kar nekaj dni – kakšna krutost –, preden so ga smeli pobrati in dati v roke izvedencem za sodno medicino.

Glenn je umrl, ne da bi se poslovil od njega. Po tragediji sem bil v popolnem šoku. Psihiatri, h katerim hodim že pet let, pravijo, da sem bil v tistih dneh v emocionalni komi in psihično mrtev. Sčasoma sem se znova začel učiti, kako funkcionirati, kako se zjutraj zbujati, kako se umiti in obriti, oditi v službo in spoštovati pravila, ki jih tisti, ki so sestrelili to nesrečno letalo, nikoli niso …

Kasneje sem se odločil, da ne bom vse življenje nekakšna kolateralna žrtev te tragedije. Toda težko je sprejeti dejstvo, da je ena sama napačna poteza nekoga, ki je izstrelil raketo, za vselej razdrla sanje, načrte in želje tistih 298 ljudi, ki so bili ob napačnem času na krovu boeinga, in nekaj tisoč svojcev, ki bridko žalujejo za njimi.

image
Po nekaj dneh so predstavnikom Ovseja vendarle dovolili vstop na območje tragedije. FOTO: Reuters


Resnica kot zdravilo


Ena sama odločitev nekoga je za vselej spremenila moje življenje. Hočem zvedeti, kdo je to storil. Kdo je sprožil raketo proti potniškemu letalu? Hoditi naprej pomeni iskati resnico. In resnica bo v tej zgodbi najboljše zdravilo za vse, ki smo v tej tragediji izgubili najbližje.

Obe državi, Ukrajina in Rusija, sta podpisnici ženevskih konvencij in spremljajočih protokolov. Ti jasno govorijo, da v oboroženih konfliktih civilisti ne smejo biti žrtve spopadov. Zato se nisem mogel znebiti občutka, da se ta vojna dogaja v času bitke pri Solferinu, ko še ni bilo mednarodnih konvencij. Kot da bi svet korakal nazaj in ne naprej! Zakaj sicer mednarodni sporazumi, organizacije in inštitucije, če pa jih dandanes nihče ne spoštuje? Kako to, da nam ob vseh ogromnih proračunskih sredstvih, ki gredo za orožje in novo tehnologijo, nihče ne zna ali pa noče ponuditi pravega odgovora, kaj se je dogajalo tistega usodnega dne nad Donbasom?

Delo, ki ga opravlja skupna preiskovalna komisija na Nizozemskem, je izjemno. Vztrajno in neutrudno zbira dokaze o tem hladnokrvnem umoru in uganki okrog njega. Komisija noče prehitevati dogodkov, toda za zdaj je vedno več dokazov, ki s prstom kažejo na Rusijo. Vendar Moskva kljub temu vse zanika in vztrajno briše sledove, ki jih pušča v vojni v Ukrajini. Na letalu je bilo v trenutku nesreče okrog 80 otrok, ki jim je bila ukradena možnost vstopiti v odraslo življenje. V njihovem imenu prosim ves svet, naj nam pomaga. Sam ne morem do resnice, svet pa lahko pride do nje. Ta mora storiti vse, da tistih, ki nič hudega sluteči v potniških letalih križarijo nad zemljo in morji, nikoli več ne bo zadela nobena raketa. Napak bi namreč bilo, če bi zaradi sebičnih političnih in ekonomskih interesov pozabili na resnico in pravico. Tega si žrtve na krovu MH17 namreč nikakor ne zaslužijo …« dodaja Claudio Villaca-Vanetta.

Claudio Villaca-Vanetta: »Z višine desetih kilometrov je treščil na polje, poraslo s sončnicami. Umrl je v deželi, kjer ni bil še nikoli. Kasneje so nam povedali, da so nekateri potniki v eksploziji rakete umrli takoj, drugi so zavest izgubili v kakšnih devetih sekundah. Toda ko veš, kaj se dogaja, so tudi te sekunde lahko cela večnost …«


Kdo politizira tragedijo?


Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) pripravlja posebno poročilo o tragediji MH17. Rusija, ki ji ta odločitev ni posebej po volji, je v boj zoper ta vseevropski poskus odkrivanja resnice – in v boj proti sorodnikom žrtev katastrofe – poslala Aleksejeva Kondratjeva, senatorja iz Tambova. Član ruske delegacije v Strasbourgu pravi, da se stvari okrog sestrelitve letala politizirajo in da to nikakor ni dobro. »Tudi mi sočustvujemo s sorodniki žrtev tragedije in smo ogorčeni nad tem, kar se je zgodilo. Toda danes je v svetu tako, da je za vse kriva Rusija. Brez dokazov. Kar ni v redu. Mislim, da bi morali problem reševati po diplomatski poti,« mi pove v Strasbourgu. Po njegovem so za nesrečo v veliki meri krive ZDA, ki so, kot pravi, kdo ve, zakaj, prve hotele pregledati obe črni skrinjici, in seveda Ukrajina, ki ni zaprla zračnega prostora nad Donbasom.

»Na Nizozemskem trdijo, da Rusija ne sodeluje s preiskovalci in da s tem krši resolucijo varnostnega sveta št. 2166, za katero je v New Yorku sama dvignila roko. Toda Moskva je leta 2016 posredovala podatke z radarjev v rostovski regiji, ki jasno kažejo, da raketa buk ni bila izstreljena z območja, ki ga nadzorujejo separatisti. Takšnih podatkov ni mogoče ponarejati. Poleg tega je skupina ekspertov iz Nizozemske leta 2016 obiskala Moskvo, tam pa so dobili mnogo koristnih podatkov,« razlaga Kondratjev in doda, da Ukrajina drugače od Rusije še zdaj ni razkrila podatkov s svojih radarjev. Okrog Donbasa so takrat namreč delovali trije ukrajinski radarski sistemi, poznavalsko trdi Kondratjev in nato znova okrca ZDA, ki da prav tako še niso pokazale satelitskih posnetkov tistega območja, čeprav to obljubljajo že kar nekaj časa.

O štirih osumljencih za sestrelitev letala, ki naj bi jim spomladi začeli soditi na Nizozemskem, pa Kondratjev pravi takole: »Dajte nam dokaze, da so krivi, pa jih bomo aretirali! Trdim, da je vse to le izmišljotina …«

Gunnar M. Ekelove-Slydal iz norveškega Helsinškega komiteja spomni, da je Svet Evrope Rusijo po petih letih (njenega) bojkota Strasbourga znova sprejel medse. Kar po njegovem ni bilo najbolj modra poteza, kajti Rusija ni uresničila niti ene resolucije, povezane z okupacijo Krima in agresijo proti Ukrajini. »Rusija se mora naučiti spoštovati človekove pravice in vladavino zakona. To je pogoj za članstvo v mednarodnih organizacijah. Dokazov o vpletenosti Rusije v sestrelitev potniškega letala MH17 je ogromno, Moskva pa še vedno zanika vsakršno krivdo. Preiskovalna komisija na Nizozemskem je za zdaj s prstom pokazala na štiri osumljence za tragedijo, toda ljudi, ki so bili neposredno vpleteni v to operacijo, je vsaj še sto. Imena so v glavnem znana. Toda Kremelj noče sodelovati s preiskovalci in si izmišlja vse mogoče izgovore. A prihodnje leto bo Moskva povabljena na proces na Nizozemsko, tako da bo lahko v živo povedala vse, kar ima povedati. Dokazov proti njej je namreč v resnici ogromno,« dodaja Gunnar M. Ekelove-Slydal.