Pismo bodočemu ministru ali ministrici za zdravje
Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Zdenka Čebašek Travnik v pismu piše o tistem delu koalicijske pogodbe, ki se nanaša na zdravstvo: od skrajšanja čakalnih vrst do pomanjkanja zdravnikov in drugega medicinskega osebja.
Odpri galerijo
V zdravniških organizacijah bomo dobrega ministra prepoznali po tem, da bo od začetka mandata sodeloval s ključnimi poklicnim skupinami in da ne bo šparal pri ljudeh, ki skrbijo za zdravje prebivalcev. FOTO: Mavric Pivk
Zdravniško zbornico Slovenije so ustanovili slovenski zdravniki, da bi med drugim skrbeli za visoko usposobljenost in etičnost ravnanja, ugled in čast zdravniškega poklica ter strokovno in varno obravnavo pacientov. Kodeks zdravniške etike nas zavezuje, da svoj poklic opravljamo vestno in odgovorno. Zdravniška listina (The Physician Charter), ki so jo na začetku tega tisočletja sprejela evropska in ameriška zdravniška združenja, vključuje osnovne principe profesionalizma, kot so altruizem, pacientova avtonomija in socialna pravičnost, posebej pa razčlenjuje profesionalno kompetentnost, poštenost in ustrezen odnos do bolnikov, pravično delitev omejenih sredstev in obvladovanje interesnih odnosov.
Gre torej za družbeno pogodbo o odnosu in medsebojnih pričakovanjih med medicino in družbo. Osnovno v tej pogodbi je zaupanje: pacientovo zaupanje v zdravnika in zdravnikovo zaupanje v sistem. Če hočemo zdravniki slediti tej družbeni pogodbi, je nujno, da bi imeli vsaj minimalno zaupanje v sistem, ki nam določa pogoje za delo in sredstva za opravljanje zdravstvenih storitev. Zaupanje bi pomenilo, da bi nas bodoča vlada seznanila s tem, kako bo določala pogoje za naše delo in koliko denarja bo dodelila zdravstvu. Da bi nam zaupala tisti del koalicijske pogodbe, ki je namenjen zdravstvu, in z nami opravila pogovor. Nič od tega se doslej ni zgodilo.
Na svetovnem spletu je dostopen osnutek koalicijske pogodbe iz julija 2018. Pogled na zapisano mi je vzbudil nemalo skrbi, ki bi jih rada predstavila bodočemu ministru oziroma ministrici za zdravje. Osredotočila se bom na le nekaj tem, vse druge bom predstavila v pogovoru, če bo do njega prišlo.
Ni mi znano, kaj v jeziku koalicijske pogodbe pomeni jasna ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom. Javno zdravstvo predstavljajo javno financirane zdravstvene storitve, ne glede na način njihovega izvajanja. Iz vidika dostopnosti bolnikov do javnega zdravstva je zato vseeno, kakšen je pravni status (javni zavod ali gospodarska družba) izvajalcev teh storitev. Veliko bolj pomembno je, da javno zdravstvo ločimo od zasebnih interesov dobaviteljev in drugih, h katerim neupravičeno odteka denar, namenjen zdravstvenim storitvam – ne le za zdravstvene pripomočke, temveč tudi za različne storitve, ki koristijo predvsem njihovim ponudnikom, tudi za različne oblike e-zdravja.
Iz izjav politikov je videti, kot da so čakalne vrste osrednji problem slovenskega zdravstva. Vendar so le simptom, torej znak, da je v sistemu nekaj zelo narobe. Realnih podatkov o čakalnih vrstah nismo videli že več mesecev. Kdo bo prevzel odgovornost za to šlamparijo?
Politika minulega mandata se je skozi spremenjeno zakonodajo lotila krajšanja čakalnih vrst na administrativni ravni, pri tem pa ni upoštevala, da zdravstveni zavodi nimajo dovolj kadra za te dodatne obremenitve. Zdravnikov in medicinskih sester primanjkuje že za redno delo v dosedanjem obsegu. Poleg tega je do 85 odstotkov medicinske opreme zastarele, to pomeni, da se pogosto kvari in se storitve ne morejo izvesti v predvidenih terminih. Sledi prenaročanje pacientov na nove termine, nezadovoljstvo pa narašča na obeh straneh – pri pacientih in izvajalcih storitev.
Koalicijska zaveza, da bodo zasebnike vključili v javni zdravstveni sistem samo pri krajšanju čakalnih vrst, in še to le, če javni zavodi dela ne bi zmogli, je zelo tvegana. Javni zavodi namreč lahko obljubijo, da bodo opravili dodatne storitve, konec leta pa se izkaže, da prevzetih obveznosti niso izpolnili. Denar ostane v zdravstveni blagajni, pacienti pa v čakalnih vrstah. Rešitev, ki jo predlaga zdravniška zbornica, je ukinitev koncesij in razpisovanje zdravstvenih programov, na katere se lahko prijavijo vsi izvajalci, ki izpolnjujejo pogoje. Na tak način bi se povečala konkurenčnost in izboljšala kakovost zdravstvenih storitev, posledično pa bi se skrajšale čakalne vrste.
Doslej še nismo dobili nobene nacionalne strategije, ki bi vsaj malo okrepila primarno raven zdravstva. Sprejeti ukrepi so zgolj birokratske narave, ki po nepotrebnem obremenjujejo zdravstvene delavce in jemljejo čas (in denar), ki bi moral biti namenjen pacientom. Na pomanjkanje zdravnikov poleg specialistov družinske medicine opozarjajo tudi pediatri in ginekologi na primarni ravni. Z zadnjo novelo zakona o zdravstveni dejavnosti je bil uveden »odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti«, ki bo kadrovsko in vsebinsko »krepitev« na primarni ravni še dodatno zavrl, saj za mlade zdravnike z licenco zahteva dodatna tri leta izkušenj (kar je unikum v Evropi). Tako ti mladi zdravniki z veljavnimi licencami ne morejo odpreti lastnih ambulant na primarni ravni. Posledica tega je porazno slab odziv na večino razpisanih specializacij v primarnem zdravstvu. Novih specialistov še dolgo ne bomo dobili.
Politika prejšnjega mandata je pomanjkanje zdravnikov »reševala« tako, da je zdravnikom naložila dodatne obremenitve, povezane z zelo netransparentnim uvajanjem tako imenovanega e-zdravja in različnimi obračunskimi modeli, ki zgolj premeščajo obstoječa sredstva z enega na drugi kup. Tipičen primer »urejanja« je zahteva po vodenju različnih čakalnih vrst in naročilnih seznamov, s katerimi se prav nič ne izboljša ne kakovost ne količina zdravstvenih storitev. Svojevrsten vrhunec takšnega »pristopa« je poskus discipliniranja specialistov družinske medicine s kaznimi ob »nepotrebnem« napotovanju k specialistom na sekundarni ravni. Na ta ukrep smo se zdravniki burno odzvali in tudi javno predstavili škandaloznost takšnih omejitev zdravniškega poklica.
Ob slabo delujočem sistemu e-zdravja, ki je obljubljal izboljšave in za katerega se je porabilo neznan(sk)e vsote denarja, zdravniki praviloma ne zaupajo več nobenim vladnim predlogom za spremembe. E-konzultacije so ob sedanji preobremenjenosti zdravnikov na primarni in sekundarni ravni skorajda neizvedljive, prav tako načrt, da bi na primarni ravni opravili več zahtevnih storitev in manj napotovali drugam. Takšno delo namreč zahteva več zdravnikovega časa, ki ga lahko porabi za posameznega pacienta. Tu pa že preidemo na tematiko standardov in normativov za delo v zdravstvu.
Nobenemu ministru za zdravje v samostojni Sloveniji ni uspelo to, da bi vzpostavilo mrežo javnih zdravstvenih zavodov ter sprejelo standarde in normative za zdravstvene storitve na vseh ravneh (primarni, sekundarni in terciarni), čeprav postavitev takšne mreže nalaga zakonodaja. Še več, aktualni zakoni temeljijo na predpostavkah neobstoječe mreže.
Podobna je zgodba s standardi in normativi, ki jih politika nikakor ne želi sprejeti, saj bi to preveč nazorno pokazalo realno stanje našega zdravstva. Raje prilagaja normative številu razpoložljivega kadra, pa čeprav na škodo kakovosti in varnosti zdravniškega dela (podobno velja za zdravstveno nego). Politika torej želi postavljati tudi standarde in normative. Prepričana sem, da normativi so in morajo biti izključna domena stroke. Standarde lahko določi stroka skupaj s plačnikom (v Sloveniji je to ZZZS), vendar obstaja resna bojazen, da bo plačnik navijal za poceni materiale, ki ne bodo dovoljevali kakovostne zdravstvene oskrbe. To se ta čas najbolj nazorno kaže v zobozdravstvu.
V zdravniški zbornici si želimo, da bi politika našla modrost in moč za spremembo upravljanja javnih zdravstvenih ustanov. Še več, spodbujamo dodatni študij menedžmenta, saj smo se iz tujih izkušenj poučili, da je za vodenje zdravstvenih ustanov najbolj primeren kader zdravnik, ki je tudi formalno usposobljen za vodstvena dela. Morda bo našel mesto tudi naš predlog, da bi takšna kombinacija znanj bila pogoj za zasedbo vodilnih delovnih mest v (javnem) zdravstvu.
Že več let si zdravniška zbornica prizadeva, da bi izplačevanje odškodnin potekalo ločeno od postopkov ugotavljanja krivde za nastale posledice. S tem bi pacienti v dosti krajšem in manj mučnem postopku dobili upravičeno odškodnino, strokovne napake pa bi se obravnavale predvsem z namenom, da se izboljšata kakovost in varnost zdravstvenih storitev. To bi postalo še bolj učinkovito, če bi se država odločila tudi za spremembo kazenske zakonodaje, po kateri lahko zdravnik konča v zaporu zaradi nepravilne strokovne odločitve. Od zdravnikov se zahteva nezmotljivost, hkrati pa se ne upošteva razmer za delo, ki dostikrat ne dajejo možnosti za izvedbo potrebnih ukrepov. Kdaj bodo poklicani na odgovornost tisti, ki bi jih morali zagotoviti?
To pismo zaključujem z željo, da si bo novi minister sestavil res dobro ekipo pravih strokovnjakov, ki bodo z izkušnjami iz lastne prakse znali učinkovito reševati nakopičene probleme in preprečevati slabo premišljene ukrepe. V zdravniških organizacijah bomo dobrega ministra prepoznali po tem, da bo od začetka mandata sodeloval s ključnimi poklicnim skupinami, torej z zdravniki in medicinskimi sestrami, in po tem, da ne bo šparal pri ljudeh, ki vse dni v letu skrbijo za zdravje prebivalcev.
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik,
predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
Gre torej za družbeno pogodbo o odnosu in medsebojnih pričakovanjih med medicino in družbo. Osnovno v tej pogodbi je zaupanje: pacientovo zaupanje v zdravnika in zdravnikovo zaupanje v sistem. Če hočemo zdravniki slediti tej družbeni pogodbi, je nujno, da bi imeli vsaj minimalno zaupanje v sistem, ki nam določa pogoje za delo in sredstva za opravljanje zdravstvenih storitev. Zaupanje bi pomenilo, da bi nas bodoča vlada seznanila s tem, kako bo določala pogoje za naše delo in koliko denarja bo dodelila zdravstvu. Da bi nam zaupala tisti del koalicijske pogodbe, ki je namenjen zdravstvu, in z nami opravila pogovor. Nič od tega se doslej ni zgodilo.
Na svetovnem spletu je dostopen osnutek koalicijske pogodbe iz julija 2018. Pogled na zapisano mi je vzbudil nemalo skrbi, ki bi jih rada predstavila bodočemu ministru oziroma ministrici za zdravje. Osredotočila se bom na le nekaj tem, vse druge bom predstavila v pogovoru, če bo do njega prišlo.
Ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom
Ni mi znano, kaj v jeziku koalicijske pogodbe pomeni jasna ločitev med javnim in zasebnim zdravstvom. Javno zdravstvo predstavljajo javno financirane zdravstvene storitve, ne glede na način njihovega izvajanja. Iz vidika dostopnosti bolnikov do javnega zdravstva je zato vseeno, kakšen je pravni status (javni zavod ali gospodarska družba) izvajalcev teh storitev. Veliko bolj pomembno je, da javno zdravstvo ločimo od zasebnih interesov dobaviteljev in drugih, h katerim neupravičeno odteka denar, namenjen zdravstvenim storitvam – ne le za zdravstvene pripomočke, temveč tudi za različne storitve, ki koristijo predvsem njihovim ponudnikom, tudi za različne oblike e-zdravja.
Predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik. FOTO: Tomi Lombar/delo
Skrajševanje čakalnih vrst
Iz izjav politikov je videti, kot da so čakalne vrste osrednji problem slovenskega zdravstva. Vendar so le simptom, torej znak, da je v sistemu nekaj zelo narobe. Realnih podatkov o čakalnih vrstah nismo videli že več mesecev. Kdo bo prevzel odgovornost za to šlamparijo?
Politika minulega mandata se je skozi spremenjeno zakonodajo lotila krajšanja čakalnih vrst na administrativni ravni, pri tem pa ni upoštevala, da zdravstveni zavodi nimajo dovolj kadra za te dodatne obremenitve. Zdravnikov in medicinskih sester primanjkuje že za redno delo v dosedanjem obsegu. Poleg tega je do 85 odstotkov medicinske opreme zastarele, to pomeni, da se pogosto kvari in se storitve ne morejo izvesti v predvidenih terminih. Sledi prenaročanje pacientov na nove termine, nezadovoljstvo pa narašča na obeh straneh – pri pacientih in izvajalcih storitev.
Koalicijska zaveza, da bodo zasebnike vključili v javni zdravstveni sistem samo pri krajšanju čakalnih vrst, in še to le, če javni zavodi dela ne bi zmogli, je zelo tvegana. Javni zavodi namreč lahko obljubijo, da bodo opravili dodatne storitve, konec leta pa se izkaže, da prevzetih obveznosti niso izpolnili. Denar ostane v zdravstveni blagajni, pacienti pa v čakalnih vrstah. Rešitev, ki jo predlaga zdravniška zbornica, je ukinitev koncesij in razpisovanje zdravstvenih programov, na katere se lahko prijavijo vsi izvajalci, ki izpolnjujejo pogoje. Na tak način bi se povečala konkurenčnost in izboljšala kakovost zdravstvenih storitev, posledično pa bi se skrajšale čakalne vrste.
»Če hočemo zdravniki slediti tej družbeni pogodbi, je nujno, da bi imeli vsaj minimalno zaupanje v sistem, ki nam določa pogoje za delo in sredstva za opravljanje zdravstvenih storitev.« FOTO: Blaž Samec
Krepitev na primarni ravni zdravstvene službe
Doslej še nismo dobili nobene nacionalne strategije, ki bi vsaj malo okrepila primarno raven zdravstva. Sprejeti ukrepi so zgolj birokratske narave, ki po nepotrebnem obremenjujejo zdravstvene delavce in jemljejo čas (in denar), ki bi moral biti namenjen pacientom. Na pomanjkanje zdravnikov poleg specialistov družinske medicine opozarjajo tudi pediatri in ginekologi na primarni ravni. Z zadnjo novelo zakona o zdravstveni dejavnosti je bil uveden »odgovorni nosilec zdravstvene dejavnosti«, ki bo kadrovsko in vsebinsko »krepitev« na primarni ravni še dodatno zavrl, saj za mlade zdravnike z licenco zahteva dodatna tri leta izkušenj (kar je unikum v Evropi). Tako ti mladi zdravniki z veljavnimi licencami ne morejo odpreti lastnih ambulant na primarni ravni. Posledica tega je porazno slab odziv na večino razpisanih specializacij v primarnem zdravstvu. Novih specialistov še dolgo ne bomo dobili.
Politika prejšnjega mandata je pomanjkanje zdravnikov »reševala« tako, da je zdravnikom naložila dodatne obremenitve, povezane z zelo netransparentnim uvajanjem tako imenovanega e-zdravja in različnimi obračunskimi modeli, ki zgolj premeščajo obstoječa sredstva z enega na drugi kup. Tipičen primer »urejanja« je zahteva po vodenju različnih čakalnih vrst in naročilnih seznamov, s katerimi se prav nič ne izboljša ne kakovost ne količina zdravstvenih storitev. Svojevrsten vrhunec takšnega »pristopa« je poskus discipliniranja specialistov družinske medicine s kaznimi ob »nepotrebnem« napotovanju k specialistom na sekundarni ravni. Na ta ukrep smo se zdravniki burno odzvali in tudi javno predstavili škandaloznost takšnih omejitev zdravniškega poklica.
Ob slabo delujočem sistemu e-zdravja, ki je obljubljal izboljšave in za katerega se je porabilo neznan(sk)e vsote denarja, zdravniki praviloma ne zaupajo več nobenim vladnim predlogom za spremembe. E-konzultacije so ob sedanji preobremenjenosti zdravnikov na primarni in sekundarni ravni skorajda neizvedljive, prav tako načrt, da bi na primarni ravni opravili več zahtevnih storitev in manj napotovali drugam. Takšno delo namreč zahteva več zdravnikovega časa, ki ga lahko porabi za posameznega pacienta. Tu pa že preidemo na tematiko standardov in normativov za delo v zdravstvu.
Mreža, standardi in normativi
Nobenemu ministru za zdravje v samostojni Sloveniji ni uspelo to, da bi vzpostavilo mrežo javnih zdravstvenih zavodov ter sprejelo standarde in normative za zdravstvene storitve na vseh ravneh (primarni, sekundarni in terciarni), čeprav postavitev takšne mreže nalaga zakonodaja. Še več, aktualni zakoni temeljijo na predpostavkah neobstoječe mreže.
Podobna je zgodba s standardi in normativi, ki jih politika nikakor ne želi sprejeti, saj bi to preveč nazorno pokazalo realno stanje našega zdravstva. Raje prilagaja normative številu razpoložljivega kadra, pa čeprav na škodo kakovosti in varnosti zdravniškega dela (podobno velja za zdravstveno nego). Politika torej želi postavljati tudi standarde in normative. Prepričana sem, da normativi so in morajo biti izključna domena stroke. Standarde lahko določi stroka skupaj s plačnikom (v Sloveniji je to ZZZS), vendar obstaja resna bojazen, da bo plačnik navijal za poceni materiale, ki ne bodo dovoljevali kakovostne zdravstvene oskrbe. To se ta čas najbolj nazorno kaže v zobozdravstvu.
Upravljanje zdravstvenih zavodov
V zdravniški zbornici si želimo, da bi politika našla modrost in moč za spremembo upravljanja javnih zdravstvenih ustanov. Še več, spodbujamo dodatni študij menedžmenta, saj smo se iz tujih izkušenj poučili, da je za vodenje zdravstvenih ustanov najbolj primeren kader zdravnik, ki je tudi formalno usposobljen za vodstvena dela. Morda bo našel mesto tudi naš predlog, da bi takšna kombinacija znanj bila pogoj za zasedbo vodilnih delovnih mest v (javnem) zdravstvu.
»V zdravniški zbornici si želimo, da bi politika našla modrost in moč za spremembo upravljanja javnih zdravstvenih ustanov.« FOTO: Jure Eržen
Sklad za izplačilo odškodnin
Že več let si zdravniška zbornica prizadeva, da bi izplačevanje odškodnin potekalo ločeno od postopkov ugotavljanja krivde za nastale posledice. S tem bi pacienti v dosti krajšem in manj mučnem postopku dobili upravičeno odškodnino, strokovne napake pa bi se obravnavale predvsem z namenom, da se izboljšata kakovost in varnost zdravstvenih storitev. To bi postalo še bolj učinkovito, če bi se država odločila tudi za spremembo kazenske zakonodaje, po kateri lahko zdravnik konča v zaporu zaradi nepravilne strokovne odločitve. Od zdravnikov se zahteva nezmotljivost, hkrati pa se ne upošteva razmer za delo, ki dostikrat ne dajejo možnosti za izvedbo potrebnih ukrepov. Kdaj bodo poklicani na odgovornost tisti, ki bi jih morali zagotoviti?
To pismo zaključujem z željo, da si bo novi minister sestavil res dobro ekipo pravih strokovnjakov, ki bodo z izkušnjami iz lastne prakse znali učinkovito reševati nakopičene probleme in preprečevati slabo premišljene ukrepe. V zdravniških organizacijah bomo dobrega ministra prepoznali po tem, da bo od začetka mandata sodeloval s ključnimi poklicnim skupinami, torej z zdravniki in medicinskimi sestrami, in po tem, da ne bo šparal pri ljudeh, ki vse dni v letu skrbijo za zdravje prebivalcev.
Dr. Zdenka Čebašek-Travnik,
predsednica Zdravniške zbornice Slovenije
