Po požigu in ustrelitvi je vzniknilo slovensko šolstvo
Slovensko šolstvo v Italiji je eden od temeljev za ohranjanje slovenske skupnosti. Začetki segajo 75 let v pretekost.
Odpri galerijo
Protest slovenskih dijakov v tržaškem liceju Franceta Prešerna leta 2010. Foto Boris Šuligoj
Pomembna jubileja – 100. obletnica požiga Narodnega doma (in slovesnosti ob začetku vračanja stavbe slovenski narodni skupnosti) in 90. obletnica ustrelitve bazoviških junakov – sta skoraj zasenčila tretjo, za Slovence v Italiji prav tako pomembno obletnico: obnovitev slovenskega šolstva na Tržaškem in Goriškem, ki se je zgodila pred tri četrt stoletja.
Poskusi ponovne uvedbe slovenskega pouka na Primorskem, ki je bil utišan v času fašizma med letoma 1923 in 1928 z Gentilejevo šolsko reformo, so se dejansko zgodili že leto ali dve pred koncem vojne. Takrat sta to poskusili narediti obe strani: partizanska na osvobojenih ozemljih in domobranska pod okriljem nemškega okupatorja. Zaradi kaotičnih medvojnih razmer in korenitih vojaško-političnih sprememb spomladi 1945 se sistema nista mogla organsko razviti.
Pri ponovnem ustanavljanju slovenskega šolstva v coni A takratne Julijske krajine so se zavezniške oblasti oprle na tiste slovenske izobražence, ki so leta 1945 iz političnih razlogov zapustili domovino. V coni B, ki je bila pod jugoslovansko upravo, so učitelji prav tako prihajali iz Slovenije, seveda po nalogu nove komunistične oblasti.
Po razmejitvi leta 1947 se je slovensko šolstvo tudi v tistem delu Goriške, ki je prišel pod Italijo, nadaljevalo. Scenarij se je čez sedem let ponovil v Trstu in njegovi okolici, ki so ju zahodni zavezniki oktobra 1954 predali Italiji. Italijanske oblasti so bile torej postavljene pred izvršeno dejstvo. Kjer po vojni ni bilo zavezniške vojaške uprave (Beneška Slovenija), je moral slovenski živelj čakati na začetek izobraževanja v slovenskem jeziku še dobrih štirideset let. Šele sredi osemdesetih let preteklega stoletja je bila namreč v Špetru ustanovljena dvojezična osnovna šola, ki je postala državna z zakonom 38 iz leta 2001. Do tedaj so vlogo ohranjevalca domače govorice, predvsem seveda narečja, igrali duhovniki – čedermaci.
Slovensko šolstvo v Italiji je postalo tudi formalno del italijanskega šolskega sistema po zakonu Belci-Škerk iz leta 1973. Na podlagi zakona 38 iz leta 2001 je bil pri deželnem šolskem uradu za Furlanijo - Julijsko krajino ustanovljen urad za slovenske šole z določeno stopnjo avtonomije na področju priprave razpisov za zaposlovanje učnega in neučnega kadra. Od decembra 2013 mu načeluje pravnik Igor Giacomini. Čeprav se je v pogovornem jeziku uveljavil izraz slovenske šole, gre dejansko za izobraževalne zavode s slovenskim učnim jezikom, v katerih izvajajo italijanski šolski program in spadajo pod okrilje italijanskega ministrstva za izobraževanje.
Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih, spodbujajo k razmisleku o viziji in poslanstvu slovenskega šolstva v Italiji. Če so bile te izobraževalne ustanove na Tržaškem in Goriškem do pred nekaj desetletji skoraj izključno namenjene pripadnikom slovenske narodne skupnosti, se v zadnjem času nanje vpiše vedno več učencev in učenk, ki jim slovenščina ni materinščina. Ne gre le za otroke iz mešanih zakonov, ampak tudi take, ki prihajajo iz italijansko govorečih družin ali so potomci priseljencev.
Prvotni stik z jezikom je torej zelo različen in odvisen od dinamike okolja, iz katerega prihajajo šolarji oz. dijaki. Nekoliko več ga imajo tisti, ki živijo na podeželju in so dejavni v slovenskih društvih. Vse več pa je takih, ki jim živi stik s slovenščino predstavljajo le šolski prostori oziroma pouk, saj se jih veliko v neformalnih situacijah pogovarja v italijanščini.
Ker se slovenščina očitno vse bolj oddaljuje od šolske populacije, se je v zadnjih letih pojavilo vprašanje, ali jo je še mogoče poučevati kot prvi/materni jezik ali je treba nujno ubrati drugačne prijeme. Tudi zato je šolska srenja prek pedagoške svetovalke za slovenske šole v Italiji Andreje Duhovnik Antoni, ki v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo koordinira sodelovanje z ustanovami v matični domovini, pred nekaj leti navezala stike s Centrom za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Tako se lahko nekateri dijaki in dijakinje vsaj za teden dni v letu popolnoma potopijo v slovenski jezik.
Obstaja tudi obratni mehanizem. Vse bolj se uveljavlja figura jezikovnega asistenta, magistra profesorja slovenščine, ki ne zna italijansko. V šolskih letih 2018/2019 in 2019/2020 je na tržaških licejih (gimnazijah) Prešeren in Slomšek to nalogo opravljala magistrica profesorica slovenščine in ruščine (ter pesnica) Katarina Gomboc Čeh.
Veliko otrok se prvič sreča s slovenščino ob vpisu v vrtec. Vzgojiteljica Martina Šolc je v okviru diplomske naloge pripravila in razvila projekt Igrajmo se slovensko. Otroci se prek igre (z uporabo lutke, kretenj ali vsakdanjih pripomočkov) učijo slovenščine, ne da bi se opirali na znanje italijanščine.
Za ilustracijo sledi nekaj neposrednih izkušenj pedagoških delavcev. Literarni zgodovinar in pesnik David Bandelj je v preteklem šolskem letu poučeval slovenščino na Državnem izobraževalnem zavodu Cankar-Vega-Zois v Gorici. »Težko je vzdržati visoke standarde v posameznih razredih, kjer imaš 'veliko slovenščin'. Pomembno pa je negovati odnos do nje, omogočiti vsakemu dijaku, da na podlagi svojih zmožnosti vzpostavi primeren odnos do 'lastne slovenščine' in omogoči njen razvoj. V tem vidim ključno vlogo učitelja, ki je v tem primeru poklican, da navdušuje, motivira in ureja posamezna znanja, kar seveda vključuje veliko ustvarjalnosti, poglobitve in predanosti.«
Podobno meni Biserka Cesar, učiteljica razrednega pouka na šoli Kajuh-Trubar v Bazovici. »Učitelji smo danes postavljeni pred velike izzive. Na eni strani moramo spodbujati in dograjevati jezik pri učencih, pri katerih je slovenščina materinščina, na drugi pa moramo jezik in kulturo približati tistim, ki izhajajo iz mešanih oziroma popolnoma italijanskih zakonov. Dejavnosti morajo torej biti dovolj zahtevne in spodbudne za učence z odličnim znanjem slovenščine, hkrati pa dovolj enostavne in razumljive za tiste, ki se z jezikom šele srečujejo. Metode in pristopi morajo biti čim bolj konkretni: učenje v obliki igre, poslušanje pravljic, obiski gledališč, igre vlog ... Veliko se učenci naučijo tudi z zgledom, zato mora učitelj vedno biti pozoren na to, kako govori.«
Za konec še v Benečijo. Vesna Jagodic je zaposlena kot profesorica slovenščine na dvojezičnem večstopenjskem zavodu Pavla Petričiča. »Pogoj za uspešno učenje v slovenskem jeziku je upoštevanje realnosti Beneške Slovenije v globalnem, kulturnem, političnem in psihološkem razpoloženju ljudi. Izrednega pomena je razvoj osebne zavesti videmskih Slovencev, ne samo učencev, temveč tudi učiteljev in družin. (…) Motivacija je izrednega pomena. Otroke je treba navdušiti za delo, ne glede na to, ali že poznajo narečje ali ne.
Včasih moramo opustiti slovnico, pravopis, branje besedil in se lotiti različne didaktike, da ne dosežemo odklona do predmeta. Nujno je, da aktivno vključimo v pogovor otroke, ki poznajo narečje, da s tem navdušijo tudi ostale, ki naj čim prej postanejo dejavni pri pouku. Tako bodo zadovoljni tudi starši, ki bodo razumeli, da je prav narečje element, ki bo privedel otroke do usvajanja knjižnega jezika. Učitelji naj čim prej vključijo v šolske dejavnosti tudi spoznavanje okolja, zgodovino skupnosti, geoantropološko raziskovanje, kjer bosta vidno prišla v stik narečje in slovenščina, že samo pri toponomastiki. (…) Vsi se zavedamo, da naše delo ni lahko. Cilji morajo biti vedno višji. Ko je šola nastala, je bilo treba pripraviti pravo ozračje, da bi jo ljudje sprejeli. Danes jo obiskuje 250 otrok in vsi jo zelo cenijo ter spoštujejo. Dvojezični model je bil pred tridesetimi leti na tem ozemlju najprimernejša rešitev, saj ljudje niso bili pripravljeni sprejeti drugačnega. Pomembno pa je, da se danes ukvarjamo s takimi didaktičnimi modeli, ki slovenščino krepijo v okolju, v katerem še danes prevladuje italijanščina. Šola pri tem ne sme biti sama, pomagati ji morajo zavedne in aktivne družine ter društva, da bo jezik, ki ga imajo sicer vsi nekje v ušesu, duši in srcu, od tam prišel na dan, vzkipel na prosto in preprosto zapel po dolinah, kjer je doma.«
Med izzive poučevanja slovenščine v okolju, kjer ta ni prevladujoč jezik, je treba prišteti tudi težave s pridobivanjem učnega kadra. V Italiji je humanistična sfera v primerjavi s tehnično in naravoslovno že dolgo podhranjena, svoje je zadnja leta naredilo tudi več upokojitev učiteljev in profesorjev slovenščine. Lahko bi se zgodilo, da bomo v naših krajih, podobno kot pred petinsedemdesetimi leti, znova potrebovali pomoč iz osrednje Slovenije ...
Poskusi ponovne uvedbe slovenskega pouka na Primorskem, ki je bil utišan v času fašizma med letoma 1923 in 1928 z Gentilejevo šolsko reformo, so se dejansko zgodili že leto ali dve pred koncem vojne. Takrat sta to poskusili narediti obe strani: partizanska na osvobojenih ozemljih in domobranska pod okriljem nemškega okupatorja. Zaradi kaotičnih medvojnih razmer in korenitih vojaško-političnih sprememb spomladi 1945 se sistema nista mogla organsko razviti.
Pri ponovnem ustanavljanju slovenskega šolstva v coni A takratne Julijske krajine so se zavezniške oblasti oprle na tiste slovenske izobražence, ki so leta 1945 iz političnih razlogov zapustili domovino. V coni B, ki je bila pod jugoslovansko upravo, so učitelji prav tako prihajali iz Slovenije, seveda po nalogu nove komunistične oblasti.
Po razmejitvi leta 1947 se je slovensko šolstvo tudi v tistem delu Goriške, ki je prišel pod Italijo, nadaljevalo. Scenarij se je čez sedem let ponovil v Trstu in njegovi okolici, ki so ju zahodni zavezniki oktobra 1954 predali Italiji. Italijanske oblasti so bile torej postavljene pred izvršeno dejstvo. Kjer po vojni ni bilo zavezniške vojaške uprave (Beneška Slovenija), je moral slovenski živelj čakati na začetek izobraževanja v slovenskem jeziku še dobrih štirideset let. Šele sredi osemdesetih let preteklega stoletja je bila namreč v Špetru ustanovljena dvojezična osnovna šola, ki je postala državna z zakonom 38 iz leta 2001. Do tedaj so vlogo ohranjevalca domače govorice, predvsem seveda narečja, igrali duhovniki – čedermaci.
Slovensko šolstvo v Italiji je postalo tudi formalno del italijanskega šolskega sistema po zakonu Belci-Škerk iz leta 1973. Na podlagi zakona 38 iz leta 2001 je bil pri deželnem šolskem uradu za Furlanijo - Julijsko krajino ustanovljen urad za slovenske šole z določeno stopnjo avtonomije na področju priprave razpisov za zaposlovanje učnega in neučnega kadra. Od decembra 2013 mu načeluje pravnik Igor Giacomini. Čeprav se je v pogovornem jeziku uveljavil izraz slovenske šole, gre dejansko za izobraževalne zavode s slovenskim učnim jezikom, v katerih izvajajo italijanski šolski program in spadajo pod okrilje italijanskega ministrstva za izobraževanje.
Poslanstvo slovenskega šolstva v Italiji
Spremembe, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih, spodbujajo k razmisleku o viziji in poslanstvu slovenskega šolstva v Italiji. Če so bile te izobraževalne ustanove na Tržaškem in Goriškem do pred nekaj desetletji skoraj izključno namenjene pripadnikom slovenske narodne skupnosti, se v zadnjem času nanje vpiše vedno več učencev in učenk, ki jim slovenščina ni materinščina. Ne gre le za otroke iz mešanih zakonov, ampak tudi take, ki prihajajo iz italijansko govorečih družin ali so potomci priseljencev.
Prvotni stik z jezikom je torej zelo različen in odvisen od dinamike okolja, iz katerega prihajajo šolarji oz. dijaki. Nekoliko več ga imajo tisti, ki živijo na podeželju in so dejavni v slovenskih društvih. Vse več pa je takih, ki jim živi stik s slovenščino predstavljajo le šolski prostori oziroma pouk, saj se jih veliko v neformalnih situacijah pogovarja v italijanščini.
Ker se slovenščina očitno vse bolj oddaljuje od šolske populacije, se je v zadnjih letih pojavilo vprašanje, ali jo je še mogoče poučevati kot prvi/materni jezik ali je treba nujno ubrati drugačne prijeme. Tudi zato je šolska srenja prek pedagoške svetovalke za slovenske šole v Italiji Andreje Duhovnik Antoni, ki v okviru Zavoda Republike Slovenije za šolstvo koordinira sodelovanje z ustanovami v matični domovini, pred nekaj leti navezala stike s Centrom za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Tako se lahko nekateri dijaki in dijakinje vsaj za teden dni v letu popolnoma potopijo v slovenski jezik.
Obstaja tudi obratni mehanizem. Vse bolj se uveljavlja figura jezikovnega asistenta, magistra profesorja slovenščine, ki ne zna italijansko. V šolskih letih 2018/2019 in 2019/2020 je na tržaških licejih (gimnazijah) Prešeren in Slomšek to nalogo opravljala magistrica profesorica slovenščine in ruščine (ter pesnica) Katarina Gomboc Čeh.
Igrajmo se slovensko
Veliko otrok se prvič sreča s slovenščino ob vpisu v vrtec. Vzgojiteljica Martina Šolc je v okviru diplomske naloge pripravila in razvila projekt Igrajmo se slovensko. Otroci se prek igre (z uporabo lutke, kretenj ali vsakdanjih pripomočkov) učijo slovenščine, ne da bi se opirali na znanje italijanščine.
Za ilustracijo sledi nekaj neposrednih izkušenj pedagoških delavcev. Literarni zgodovinar in pesnik David Bandelj je v preteklem šolskem letu poučeval slovenščino na Državnem izobraževalnem zavodu Cankar-Vega-Zois v Gorici. »Težko je vzdržati visoke standarde v posameznih razredih, kjer imaš 'veliko slovenščin'. Pomembno pa je negovati odnos do nje, omogočiti vsakemu dijaku, da na podlagi svojih zmožnosti vzpostavi primeren odnos do 'lastne slovenščine' in omogoči njen razvoj. V tem vidim ključno vlogo učitelja, ki je v tem primeru poklican, da navdušuje, motivira in ureja posamezna znanja, kar seveda vključuje veliko ustvarjalnosti, poglobitve in predanosti.«
Podobno meni Biserka Cesar, učiteljica razrednega pouka na šoli Kajuh-Trubar v Bazovici. »Učitelji smo danes postavljeni pred velike izzive. Na eni strani moramo spodbujati in dograjevati jezik pri učencih, pri katerih je slovenščina materinščina, na drugi pa moramo jezik in kulturo približati tistim, ki izhajajo iz mešanih oziroma popolnoma italijanskih zakonov. Dejavnosti morajo torej biti dovolj zahtevne in spodbudne za učence z odličnim znanjem slovenščine, hkrati pa dovolj enostavne in razumljive za tiste, ki se z jezikom šele srečujejo. Metode in pristopi morajo biti čim bolj konkretni: učenje v obliki igre, poslušanje pravljic, obiski gledališč, igre vlog ... Veliko se učenci naučijo tudi z zgledom, zato mora učitelj vedno biti pozoren na to, kako govori.«
Za konec še v Benečijo. Vesna Jagodic je zaposlena kot profesorica slovenščine na dvojezičnem večstopenjskem zavodu Pavla Petričiča. »Pogoj za uspešno učenje v slovenskem jeziku je upoštevanje realnosti Beneške Slovenije v globalnem, kulturnem, političnem in psihološkem razpoloženju ljudi. Izrednega pomena je razvoj osebne zavesti videmskih Slovencev, ne samo učencev, temveč tudi učiteljev in družin. (…) Motivacija je izrednega pomena. Otroke je treba navdušiti za delo, ne glede na to, ali že poznajo narečje ali ne.
Včasih moramo opustiti slovnico, pravopis, branje besedil in se lotiti različne didaktike, da ne dosežemo odklona do predmeta. Nujno je, da aktivno vključimo v pogovor otroke, ki poznajo narečje, da s tem navdušijo tudi ostale, ki naj čim prej postanejo dejavni pri pouku. Tako bodo zadovoljni tudi starši, ki bodo razumeli, da je prav narečje element, ki bo privedel otroke do usvajanja knjižnega jezika. Učitelji naj čim prej vključijo v šolske dejavnosti tudi spoznavanje okolja, zgodovino skupnosti, geoantropološko raziskovanje, kjer bosta vidno prišla v stik narečje in slovenščina, že samo pri toponomastiki. (…) Vsi se zavedamo, da naše delo ni lahko. Cilji morajo biti vedno višji. Ko je šola nastala, je bilo treba pripraviti pravo ozračje, da bi jo ljudje sprejeli. Danes jo obiskuje 250 otrok in vsi jo zelo cenijo ter spoštujejo. Dvojezični model je bil pred tridesetimi leti na tem ozemlju najprimernejša rešitev, saj ljudje niso bili pripravljeni sprejeti drugačnega. Pomembno pa je, da se danes ukvarjamo s takimi didaktičnimi modeli, ki slovenščino krepijo v okolju, v katerem še danes prevladuje italijanščina. Šola pri tem ne sme biti sama, pomagati ji morajo zavedne in aktivne družine ter društva, da bo jezik, ki ga imajo sicer vsi nekje v ušesu, duši in srcu, od tam prišel na dan, vzkipel na prosto in preprosto zapel po dolinah, kjer je doma.«
Med izzive poučevanja slovenščine v okolju, kjer ta ni prevladujoč jezik, je treba prišteti tudi težave s pridobivanjem učnega kadra. V Italiji je humanistična sfera v primerjavi s tehnično in naravoslovno že dolgo podhranjena, svoje je zadnja leta naredilo tudi več upokojitev učiteljev in profesorjev slovenščine. Lahko bi se zgodilo, da bomo v naših krajih, podobno kot pred petinsedemdesetimi leti, znova potrebovali pomoč iz osrednje Slovenije ...
