
Postanite naročnik | že od 14,99 €

Svet se spreminja, skupaj z njim tudi mi, a zdi se, da imamo vse manj stvari v naših rokah. Globalno ravnotežje se že nekaj časa seli v Azijo, natančneje na Kitajsko, kar (pre)počasi spoznavamo tudi v Sloveniji.
V medijski hiši Delo zato pripravljamo nov podkast – Svet v skodelici čaja. Voditelj Aljaž Vrabec se bo pogovarjal z Zorano Baković, eno najboljših poznavalk Kitajske in Azije pri nas. Na Kitajskem je preživela 30 let, najprej je tja odšla kot študentka, kasneje pa je 23 let delovala kot Delova poročevalka.
V vseh teh letih je obiskala še mnoge druge azijske države, tekoče govori kitajsko, zato je svoj čas delovala kot prevajalka za številne kitajske politike, predvsem na njihovih srečanjih z jugoslovanskimi gosti.

Prva epizoda prinaša dve osrednji temi. Prva je čaj, napitek, ki ga na Kitajskem poznajo že tisočletja in je vplival na razvoj kitajske identitete, a tudi na mnoge geopolitične odnose. Kitajski čaj je najbolj mikal Britance, toda kitajski cesar ni želel ugoditi vsem njihovim zahtevam, zato so se čaja prilastili na silo in proizvodnjo preselili v Indijo.
»Smo del civilizacije, ki je kradla in posiljevala, in to je nekaj, kar moramo vedno imeti v mislih, saj Kitajci tega nikoli ne pozabijo,« je dejala Zorana Baković. »Britanci so želeli, da naj Kitajska v zameno odpre meje za evropsko blago, česar kitajski cesar nikakor ni hotel. Ko je iz Kitajske končno prišel odgovor, da ima kitajski imperij vse, kar potrebuje, in da ne bo trgoval z Združenim kraljestvom, so Angleži po vsej Kitajski začeli širiti opij.«
Evropa v vsej svoji zgodovini še nikoli ni bila dlje od središča geostrateških dogodkov.

Vsi poznamo obe poimenovanji za čaj (čaj in tea), a marsikdo ne ve, da sta obe iz Kitajske. Naša beseda (čaj) namreč prihaja iz mandarinščine, beseda tea pa iz narečja v pokrajini Fujian.
Ravno v Fujianu je dolgo deloval sedanji kitajski predsednik Xi Jinping, ki gostom redno postreže kitajski čaj. Kot darilo ga je na zadnjem srečanju predal tudi Donaldu Trumpu. »Ko beremo, da je Xi Jinping na čaju gostil državnika, to pomeni, da želi z njim vzpostaviti poseben odnos, ki bo deloval kot hrbtenica in jamstvo političnih odnosov.«
Zorana Baković je obenem prepričana, da sta oba najpomembnejša državnika našega časa prej poraženca kot zmagovalca, saj se medsebojnih nesoglasij med Kitajsko in ZDA ne lotevata s pravega konca. »Oba igrata na napačno karto, na tisto, ki je bolj podobna bumerangu kot meču.«

Vse skupaj ob strani spremljamo v Evropi, toda Delova poznavalka Kitajske je prepričana, da je to celo dobro; kajti če pride do kakšne večje vojne v Aziji, je bolje, da nismo neposredno vpleteni.
Toda to ne pomeni, da naj Evropa in Slovenija zanemarjata odnose s Kitajsko. Kvečjemu nasprotno. »Evropa v vsej svoji zgodovini še nikoli ni bila dlje od središča geostrateških dogodkov. Kitajska nam to zelo jasno sporoča, a obenem Evropi ponuja roko, da gresta skupaj po poti, ki bi Evropo vodila do neodvisnosti od Amerike, vendar Evropa očitno ni pripravljena, sposobna ali nima volje.«
Ob tem jo skrbi, da Evropa sploh ne ve, kako naj se loti odnosov s Kitajsko: »Bojim se, da bo zraven pristopila kot vajenec, ne kot mojster.«
Zorana Baković je že v prvi epizodi spregovorila tudi o svojih izkušnjah s Kitajsko in tamkajšnjimi ljudmi: »Tudi ko sem najbolj kritična do Kitajske, ne morem mimo presenečenja, da še nikoli nisem videla ljudi, ki bi se učili tako hitro kot Kitajci. Vsi vedno znova ponavljamo svoje napake v nedogled. Kitajci pa se ne učijo le iz svojih, ampak tudi iz napak drugih. In če so česa naučili, so se tega, da sedenje za Velikim kitajskim zidom nikoli ne prinese napredka.«
Še mnogo več pa poslušajte v podkastu Svet v skodelici čaja, ki bo na sporedu vsak drugi teden.

Komentarji