Pokažimo srčnost, pomagajmo reševati otroke begunce brez spremstva

Prošnja, poziv slovenski vladi in drugim odločevalcem, civilni družbi in državljanom, da omogočijo vstop v Slovenijo otrokom brez spremstva, ki živijo v nečloveških razmerah na turško-grški meji in grških otokih.

Objavljeno
21. marec 2020 06.00
Posodobljeno
21. marec 2020 06.00
To, da se čudimo staršem, zakaj so otroci sami, ali se zgražamo nad njimi, nas ne odvezuje moralne dolžnosti storiti kaj za te otroke, jim pomagati.
Anica Mikuž Kos
Anica Mikuž Kos
Oglašam se kot človek, kot državljanka, kot oseba, ki je doživela grozote nad otroki v drugi svetovni vojni, kot humanitarna delavka, pa tudi, kar se mi zdi v tem trenutku še najmanj pomembno, kot strokovnjakinja za duševno zdravje otrok.

Naslavljam, prosim, vabim slovensko vlado in druge odločevalce, da omogočijo vstop v Slovenijo otrokom brez spremstva, ki živijo v nečloveških razmerah na turško-grški meji in grških otokih, ter civilno družbo, državljanke in državljane, da podprejo prizadevanja za pomoč tem otrokom.

Vem, da čas za ta apel ni dober. Skrbi nas za lastno zdravje in zdravje naših bližnjih. Toda virus bo odšel. Otroci begunci brez spremstva pa bodo, kot vse kaže, ostali in čakali. Čakali na pomoč ...


Voditelji Evropske unije pozivajo države članice, da sprejmejo 1500 otrok beguncev iz Sirije, ki so obtičali sami, brez spremstva, na grško-turški meji in grških otokih. Nekatere so že napovedale, da bodo otroke solidarno sprejele. To so Nemčija, Portugalska, Finska, Francija, Luksemburg, tudi Hrvaška jih bo sprejela nekaj. Kaj pa Slovenija?

Ko govorim o otrocih beguncih brez spremstva, me sprašujejo, kako je možno, da so sami, brez staršev, ali kakšni starši neki so to, da zapustijo svoje otroke. Veliko je možnih odgovorov. Starši so izgubili življenje na poti, utonili … Ali pa so svojega otroka z denarjem vred izročili sorodnikom, znancem ali neznancem, v upanju, da bo vsaj otrok rešen iz pekla, ki so ga prestajali.

Ločiti se od svojega otroka v ekstremnih okoliščinah – to dobro poznam iz druge svetovne vojne, pa ne le iz judovskih družin. O tem se je veliko govorilo v času zadnjih balkanskih vojn v obleganem Sarajevu brez hrane in kurjave. Zgodi se tudi, da se otrok preprosto izgubi in ga starši ne najdejo.

Pomnim mamo, ki je ob izgonu več sto tisoč Albancev s Kosova imela pet majhnih otrok. Vseh pri hoji v koloni ni mogla držati za roko in se je eden zgubil. Šele po nekaj dneh so ga našli in vrnili materi. A so za begunce s Kosova mednarodne humanitarne organizacije in prebivalstvo v sosednjih državah, ki so sprejele begunce, mnogo bolje poskrbeli, kot je poskrbljeno za sirske begunce, ki so zdaj na meji ali na otokih.

Ne poznam vseh vzrokov, zakaj je toliko otrok samih. Pa navsezadnje to niti ni pomembno. To, da se čudimo staršem ali zgražamo nad njimi, nas ne odvezuje moralne dolžnosti storiti kaj za te otroke, jim pomagati.

V kinu so predvajali film o pogumu Diane Budisavljević, gospe katoliške vere, po rodu Avstrijke, ki je iz ustaških koncentracijskih taborišč v času Neodvisne države Hrvaške med drugo svetovno vojno rešila okrog 10.000 srbskih pravoslavnih otrok. Poznamo zgodbe o samostanih, kjer so reševali judovske otroke, o posameznikih, ki so tvegali življenje s skrivanjem otrok, namenjenih za koncentracijska taborišča.

Danes kot država, kot skupnost ali kot posamezniki mnogo manj tvegamo, če poskrbimo za nekaj otrok beguncev iz Sirije. Razvita informatika bo pomagala, da se po koncu tragedije najdejo svojci in se otroci vrnejo k družinam.

Imam veliko stanovanje, mnogo preveliko zame. Imam dovolj denarja, da prehranim tri otroke iz Sirije. Sem pa zaradi starosti, težav s hrbtenico, nezmožna za praktična opravila, ki so nujna ob otrocih. Pogovarjala sem se s krogom znancev in prijateljev, ali bi me lahko podprli, če bi vzela otroke k sebi – skuhali kosilo, jih prišli okopat, poskrbeli za rabljena oblačila, za pomoč pri učenju in šolanju, jih peljali na igrišče. Ni bilo človeka, ki bi odklonil sodelovanje v takem konzorciju pomoči.

Ko pa sem o tem govorila nevladni humanitarni organizaciji, v kateri delujem, so mi povedali, da to ne bi bilo izvedljivo zaradi pravnih, birokratskih določil in zakonov. Prijatelj me je opozoril na francoski model pomoči otrokom brez staršev. Nameščeni so v internatu, vendar imajo botrske družine, ki skrbijo za posamičnega otroka – vzamejo ga za konec tedna, ga peljejo na kake dogodke.

Navsezadnje se je tudi Slovenija ob zadnjih begunskih valovih nekaj naučila iz skrbi za mladostnike brez spremstva, ki so živeli ali še živijo v Sloveniji. Noben model ni idealen, vendar je v teh okoliščinah tveganje glede škode, ki jo lahko utrpijo otroci, mnogo manjše, če jih pripeljemo v varno okolje, kot če jih pustimo v okoliščinah, v katerih zdaj živijo.

Ko zapišem besede škoda, ki jo utrpijo otroci, ki doživijo grozote, me kar stisne pri srcu. Škoda zveni tako tehnično, avtomobilsko. Sem otroška psihiatrinja. Moja stroka in druge stroke s področja otroškega dušeslovja se ob podobnih apelih sklicujejo na trajne posledice v duševnem zdravju in osebnostnem liku oseb, ki so kot otroci doživeli najhujše. Travmatska doživetja, izgube gotovo zaznamujejo človeka.

Vendar, odkrito povedano, ne verjamem prav vsega, kar je stroka zapisala. Če bi bili učinki grozot tako trajno uničevalni za človeka, bi bilo v moji generaciji – tisti, ki smo doživeli strahote druge svetovne vojne na najbolj prizadetih območjih, kot so Belorusija, Ukrajina, Poljska pa tudi velik del Jugoslavije, ali pa bombardiranih nemških mest, v katerih je v eni noči nemalokrat izgubilo življenje več kot 10.000 ljudi – mnogo več norih, alkoholičnih, drogiranih, delinkventih, depresivnih, psihopatskih oseb kot v generacijah mojih sinov ali vnukov. Pa nikjer nisem našla podatkov o tem.

Osnovni argument kateregakoli poziva k zaščiti otrok vojn bi moral biti zmanjševanje trpljenja otrok. Trpljenja zaradi bolezni, bolečin, mraza, zapuščenosti, strahu, slabega ravnanja, obupa, groze pred smrtjo, izgube najdražjih …

V sedanjem času se nam je trpljenje nekako izmuznilo iz miselnega in doživljajskega horizonta. Seveda to velja za trpljenje drugih. Ko se zgodi lastno trpljenje, je to še kako prisotno v naši zavesti. Trpljenje je ušlo tudi strokam, ki naj bi skrbele za otrokovo dobro, denimo dušeslovnim strokam. Govorimo o simptomih duševnih motenj, o prizadeti sposobnosti ustreznega delovanja in merimo učinke svojih intervencij pomoči po teh kriterijih.
Nisem še videla raziskave, ki bi skušala ugotoviti, kakšen je vpliv programa na trpljenje, na vero v človečnost, na upanje. Zmanjševanje trpljenja je zame najpomembnejša moralna vrednota, osnovni usmerjevalec pomoči trpečim otrokom in tudi odraslim.

Seveda bi bilo treba poskrbeti tudi za zdravstveno varstvo teh otrok. Pred kratkim sem Združenju pediatrov Slovenije predstavila prizadevanja mednarodne skupine pediatrov, ki deluje pod naslovom Otroci na poti. Daje pobude otroškim zdravnikom in nacionalnim združenjem otroških zdravnikov, da poskrbijo za naraščajoče število otrok beguncev na planetu. Človečnostni odziv kolegov udeležencev dogodka kaže, da bi se za nekaj otrok tudi v zdravstvu našlo možnosti za zagotavljanje zdravstvene pomoči.

Formalne nevladne strukture gradijo svoje apele predvsem na kratenju pravic otrok vojne in otrok beguncev. Očitno v današnjem času potrebujemo legalne okvirje, kot je konvencija OZN o otrokovih pravicah, da utemeljimo nujnost pomoči otrokom ali reševanja otrok. Zdravorazumski, človečnostni, človekoljubni razlogi ne zadoščajo več.

Mislim, da bi Slovenija in njeni prebivalci s srčnostjo, ki jo premoremo, in s sinergijami med vladnimi odločitvami, delovanjem nevladnih organizacij pa tudi strokovnih združenj in državljanov brez velikih izgub za državo in narod lahko sprejeli nekaj otrok beguncev z grško-turške meje in grških otokov. Ne nazadnje bi to bila tudi lepa vstopnica v predsedovanje Slovenije Evropski uniji.

Vem, da čas za ta apel ni dober. Skrbi nas za lastno zdravje in zdravje naših bližnjih. Toda virus bo odšel. Otroci begunci brez spremstva pa bodo, kot kaže, ostali in čakali. Čakali na pomoč ... 

Prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., spec. pediater, spec. psihiater