Pokol pri Ranjenem kolenu

Mednarodno sodišče v Haagu (ICJ) je po petnajst let trajajočem postopku ovrglo medsebojni tožbi Hrvaške in Srbije za genocid. Razsodba je zavezujoča, dokončna in brez možnosti pritožbe.

Tako? Zavezujoče, dokončno, brez možnosti … Celo inkvizicija se je včasih malce zamislila nad svojimi odločitvami, morebiti se je kdaj tudi pokesala in kakemu bitju celo prizanesla. Predvsem se tu samodejno zastavlja vprašanje, ali je lahko odločitev nekega tribunala zavezujoča, dokončna, brez možnosti pritožbe. V Sloveniji, če smo malce cinični, tega ni, saj se še vedno najde kako sodišče »nad vsemi sodišči«, ki lahko tudi najhujše hudodelce izvleče iz objema Pravice. Tiste z zavezanimi očmi.

No, sodišče lahko odloči tako ali drugače, zavezujoče, dokončno, brez možnosti …, ne more pa spremeniti zgodovinskih dejstev, da so se balkanski narodi bili na življenje in smrt. Da so se medsebojno pobijali, ker so bili eni Hrvati, drugi Srbi ali Bosanci. V tem so vsekakor najmanj »forenzične sledi« genocida, ki bi jih sodišče moralo videti in upoštevati. In zgodila se je kajpak tudi Srebrenica, ki je niti Nizozemci ne bi smeli prebaviti kot neko zanje vse prej kot častivredno vojaško operacijo.

No, pravzaprav pišemo o tem, kako se da zgodovino pomesti pod preprogo – in čez nekaj desetletij je potem že bolj všečna, po potrebi, kakor za kogar.

Borutu Šukljetu se je v Delu zapisalo, da je odločitev sodnikov ICJ v tožbah o genocidu znana že od 26. februarja 2007. Se strinjamo, a morebiti je bilo vse skupaj znano že kak večer prej.

Politika je razvila izvrsten instrumentarij za prikrivanje, predelovanje, »saniranje« svojih početij – in s tem seveda za prikrojevanje zgodovine. Te dni lahko na televiziji spremljamo pravcato molierovsko komedijo okoli Aleksisa Ciprasa in njegovega finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki sta na turneji po evropskih prestolnicah. Sprejemajo ju kot kralja! Pred nekaj dnevi so vsi pljuvali po Ciprasu, temu grdemu račku evropske superdemokracije, zdaj pa ga poljubljata Jean-Claude Juncker in Martin Schulz.

Tako pretiravata s prijaznostjo, da je že kar neokusno. Vam je to znano od nekod?

Kakšno sprenevedanje! Grčija je bila še pred kratkim v pljuvalniku evropske odličnosti, nenadoma pa se te čudovite deželice z najbolj skromnim družbenim proizvodom vsi bojijo. Njena »moralna« moč je čez noč presegla vse njene ekonomske in zgodovinske gabarite, kar seveda lahko govori le o tem, da se je Evropa kot ideja preprosto nekam porazgubila. Velika vizija je zatavala v birokratske labirinte Bruslja, ki jim je uspelo Grčijo ponižati na raven podsaharske Afrike, Nemčijo pa povzdigniti na piedestal nekakšne moralne zmagovalke.

In kako si sredi te zmešnjave razlagati odločitev Evropske centralne banke (ECB), da ne bo več kreditirala grških bank? Kdo pa je ECB?! Institucija nad vsemi državami Evrope, suverena po sebi, sui generis? Smo mi, tudi Slovenija, v nekakšni evropski skupnosti zaradi ECB ali je ona, ki državam pošilja v inšpekcijo t. i. trojke, nekaj še bolj in nad »suverenega«? Isto vprašanje seveda lahko naslovimo na Banko Slovenije, v kateri doslej menda sploh ni bilo revizije.

V EU kar mrgoli obskurnih institucij, pravno, finančno in zgodovinsko neulovljivih.

Ozrimo se nazaj: pravzaprav se zdi vse manj jasno, kaj je bilo med drugo svetovno vojno in po njej, vse postaja čedalje bolj zamegljeno in dvoumno. Je bila Nemčija naš zaveznik ali nasprotnik v tej vojni? Vidite, marsikateri otrok na tako vprašanje ne bi znal odgovoriti, ker je »umetnost« politike v priročnem prikrojevanju dejstev. Torej tudi zgodovine. Če si sama ne upa blefirati, si pa za to omisli kako mednarodno sodišče, najraje v Haagu, kjer so dobre letalske zveze, predvsem pa je poskrbljeno za udobje uradnikov.

Mednarodno sodišče v Haagu (ICJ) je seveda politično sodišče, saj ga ni nikoli niti formalno podprla nobena demokratično izražena volja Evropejcev, temveč je kot tako produkt političnega dogovora držav. Kar je kajpak problematično. V Haagu očitno kar mrgoli sodišč, ki arbitrirajo po vsem svetu, na primer v Afriki, v sporu med Hrvaško in Slovenijo okoli Piranskega zaliva itd. In tudi ta odločitev bo dokončna, zavezujoča, brez možnosti pritožbe …

Čudovito, tudi Srebrenica je dokončna, zavezujoča, brez možnosti pritožbe. Itd. V Haagu navsezadnje še vedno zadržujejo Karadžića in Mladića. Naj ju zdaj izpustijo?

Ta »arbitrarnost«, ki je seveda predvsem stvar politične in vojaške moči ter lokacije »pristojnega« sodišča, postaja vse bolj problematična za mednarodno pravo. V svoji »enosmernosti«, očitni spolitiziranosti, utegne postati celo nevarna – kajti svetu je po drugi svetovni vojni uspelo postaviti vsaj temelje nove svetovne ureditve, zdaj pa utegne nekdo celo OZN in njeno (nekdanjo) moralno avtoriteto prodati na tržnici. Resnica in resnicoljubnost v zdajšnjem svetu ne veljata čisto nič več, ker sta vse bolj v mlinskem koleslju anket, interpretacij, diplomatskih not, gnilobnosti diplomacije itd. izgubili sleherni smisel.

Vzemimo primer Ukrajine, ki je menda zemljepisno nekje sredi Evrope (med Atlantikom in Uralom, kot so nas učili), pa se niti ne zavedamo, da tam divja neka vojna. Ki jo tudi z orožjem podpihujejo Američani, kar postaja sila nevarno. O tej vojni ne vemo pravzaprav nič, ker se še vedno valja in mečka kot papirji po mizah kakega haaškega sodišča. Je to državljanska vojna ali je »mednarodna«, tako da se lahko od zunaj vsak vmeša?

Nimamo niti »definicije«, vendar se naokoli že smuka ničkoliko lačnih zveri. Kajpak predvsem Američani. Prihajajoč z drugega konca zemeljske oble. Bodo naposled v Washingtonu razsojali, kdo se v Ukrajini gre pravično vojno, kdo je morda celo kriv kake genocidnosti? To bi bilo vsekakor smešno, bilo bi, kot da bi ravno v Washingtonu razsojali o pravnih vidikih pokola pri Ranjenem kolenu (Wounded Knee) l. 1890, ko je ameriška vojska zagrešila nepojmljivi zločin nad Indijanci. Pet tisoč vojakov 7. polka je obkolilo taborišče plemen Suie Lakota in Hungpapa Suie, ker so tam hoteli potegniti železnico, in ker poglavar Črni kojot ni dobro razumel, naj odloži puško, se je začel kaos …

Nedvomno so bili vojaki namenjeni ubijati. Vse. Je kakšno haaško sodišče tudi za Američane, ker vojni zločini ne zastarajo? In kdo bo v nekem prihodnjem mednarodnem pravosodju razsojal, kaj so bili ušpičili roboti, »pametni« izstrelki ali brezpilotna letala?

Močni »zgodovinske resnice« in s tem odgovornost za vse preložijo na pleča šibkejših, recimo Grkov, teh lenuhov!, in navsezadnje premalo pobožnih Slovencev. Pri nas je največjo ekonomsko škodo naredila prav katoliška cerkev, seveda v okviru svojih političnih medmrežij, zdaj pa se ta zgodovinska vloga raznih Zvonov in Kraševcev kar porazgublja med sodnimi klopmi in zaporskimi zajtrkovalnicami. Ja, izginila je najmanj milijarda, ampak nihče ni ničesar kriv, menda se je vse delalo v dobri veri, bila jih je ena sama poštenost … in tako naprej. Skratka, kri je tekla, ampak ni bilo zločina. Kot ni bilo na Jugu, majke mi, prav nič nepoštenega!

In spet so na površje priplavali razni »moralni teologi«. Kot da se ni bilo nič zgodilo.

Zgodovina pravzaprav ni zanimiva kot navaden skupek dejstev, ampak v njihovi vsakokratni politični interpretaciji, ki zmore nihati in padati kot vrtavka. Kakšno politično sporočilo smo torej dobili iz Haaga? Da med Srbijo, Hrvaško in BiH ni bilo nič resnejšega? Nič krvavega? Da Črnogorci niso obstreljevali Dubrovnika? Da Nato ni bombardiral Beograda? Kar je bil absurd brez primere – z bizarnimi političnimi rezultati.

Politika je sposobna izbrusiti vsako resnico do visokega sijaja, in če ne gre drugače, si pomaga s sodišči, ki razsojajo zavezujoče, dokončno, brez možnosti pritožbe. Mojbog, še papež si v sedanjem svetu vsega relativnega in minljivega ne bi privoščil take absolutistične drže, neka evropska sodna institucija, ki jo sicer komaj opazimo, pa si dovoli ne samo razsojanja v neki pravni zadevi, temveč razsojanja Zgodovine. Brezprizivno! V tem tiči mnogo hujša nevarnost kot Descartov metodični dvom, ki navsezadnje dopušča dvom tudi o samem sebi.