Polarizacija ustvarja zveste volivce, ki sledijo voditeljem ne glede na vse

Polarizacija je stalnica v političnem besednjaku. Z njo označujemo razdeljenost družbe, poglabljanje političnih prepadov, vse ostrejše ločevanje na naše in vaše, nemalokrat je omenjena tudi kot grožnja demokraciji. Tako se je bilo ob nedavni 250-letnici neodvisnosti ZDA skoraj nemogoče izogniti vprašanju globokega razkola v ameriški družbi. Tudi volilni izidi v številnih evropskih državah – ni treba dlje od Slovenije – kažejo na utrjevanje dveh političnih blokov, ki sta izrazito vsak zase in drug v drugem vidita eksistencialno grožnjo.

Študije kažejo, da se je politična polarizacija v zadnjih desetletjih okrepila v vseh delih sveta z izjemo Oceanije. Toda kljub vseprisot­nosti ostaja pojem pogosto nejasen; vsaka politična razdeljenost ni nujno škodljiva, prav tako polarizacija ni vedno nekaj, čemur bi se morale demokratične družbe izogibati. Kje je meja med zaželeno in škodljivo polarizacijo ter kako je mogoče, če sploh, obrniti sedanje trende, raziskuje ugledni turški politolog Murat Somer.

Polarizacija je običajno opisana kot grožnja demokraciji, vendar ni vedno tako. V čem se zdravo politično nasprotovanje razlikuje od škodljive polarizacije?

Obstaja več vrst polarizacije. Nekatere so povezane predvsem z določeno javno politiko oziroma posameznim vprašanjem. Te se razlikujejo od polarizacije, ki resnično ogroža demokracijo: ko se družba, kot je denimo slovenska, razdeli na dva politična bloka, ki pri različnih vprašanjih dosledno nastopata vsak na svoji strani in drug drugega dojemata kot eksistencialno grožnjo.

Vedno obstajajo globlji vzroki in družbene podlage takšne polarizacije, pa tudi dejavniki, ki to spodbujajo, denimo družbena omrežja. Toda navsezadnje je polarizacija rezultat političnega procesa. Nastane, ko nekateri politični akterji polarizacijsko politiko prevzamejo za svojo, ravnajo skladno s to politiko in mobilizirajo ljudi. To lahko storijo tudi demokratične sile. Tako se je denimo zgodilo, ko se je moralo Združeno kraljestvo odločiti o brexitu. Podobno se lahko zgodi, ko se država odloča o vstopu v Evropsko unijo ali o izvedbi obsežnih gospodarskih reform.

Vsem oblikam polarizacije je skupno, da poenostavljajo politiko. To je pomembno, saj je zaradi tega politika ljudem razumljivejša. Politika je zelo zapletena in večina ljudi se nima časa podrobno ukvarjati z njo. Naloga politike je, da ponudi ljudem več možnosti, vendar jih lahko preveč možnosti zmede in jim oteži odločanje. Vsaka polarizacijska politika zato poenostavlja stvari, škodljivi polarizatorji pa poleg tega počnejo še tri stvari.

Katere?

Prvič, nasprotno stran blatijo in demonizirajo. Ne prikazujejo je le kot nekoga, ki se moti, temveč tudi kot moralno pokvarjeno in slabo.

Drugič, konstruktivna polarizacija je začasna, hkrati pa vedno opominja ljudi, da imajo še veliko skupnega. Polarizacija jih sili, da izberejo stran, vendar jih konstruktivni polarizatorji hkrati opominjajo, da jih še vedno povezuje veliko stvari. Vsi so Slovenci, vsi se ukvarjajo s podobnimi vprašanji, denimo z družino, vzgojo otrok, nogometom in podobnimi stvarmi. Škodljivi polarizatorji tega ne počnejo. Nasprotno, razgrajujejo vezi med ljudmi.

Tretjič, govorijo o trajni delitvi. Ne govorijo o začasnem razkolu, ki traja le toliko časa, dokler se določena politična reforma ne uresniči, nato pa izgine. Druga stran naj bi bila preprosto drugačna od nas in ta delitev naj bi bila permanentna.

Škodljiva polarizacija je torej politična strategija.

Ja, v osnovi je tako. Nekaterim političnim akterjem omogoči, da pridobijo več moči. Zato je lahko zelo učinkovita, če jo uspešno uporabijo.

Zakaj je tako učinkovita?

 Treba je poudariti, da takšna strategija ni vedno uspešna. Obstajajo institucionalni postopki, akterji z možnostjo veta in politični nasprotniki, ki jo poskušajo preprečiti. Če pa je uspešna, je zelo učinkovita iz dveh razlogov.

Prvič, ustvari volilno bazo, ki vam slepo sledi. Oblikuje se blok, ki vas podpira ne glede na vse. Zakaj? Ker so njegovi pripadniki prepričani, da je nasprotni blok vedno slabši, obenem pa nočejo oslabiti lastne strani. Zato vas še naprej podpirajo. To je za vsakega politika izjemna prednost.

Drugič, škodljiva polarizacija oslabi nasprotno stran in jo diskreditira. V nasprotnem bloku lahko povzroči tudi številne notranje delitve. Nasprotni tabor razdrobi, ker njegovi predstavniki ne vedo, kako naj se odzovejo na takšno strategijo, zato kritizirajo tudi drug drugega. Pogosto, denimo, nekateri opozicijski akterji zagovarjajo bolj institucionalno in zmerno ravnanje, drugi pa jih obtožujejo, da so naivni ali da jih je oblast kooptirala. Ti nato obtožujejo nasprotno stran, da je preveč alarmistična, agresivna ali radikalna. Med njimi se začne širiti nezaupanje.

To je druga velika prednost za škodljivega polarizatorja. Oslabi opozicijo, hkrati oblikuje zelo močen in mobiliziran blok, ki ga podpira. Tako si lahko pridobi veliko politične, pogosto pa po njeni zaslugi tudi gospodarske moči.

Ko govorimo o polarizaciji, ne moremo mimo ZDA, ki nemalokrat delujejo kot nekakšen globalni politični laboratorij. Kako močno se ameriške kulturne in politične vojne danes prelivajo v evropski prostor? Ali Evropa zgolj uvaža ameriške delitve ali razvija svojo specifično obliko polarizacije?

Dobra stran ameriške polarizacije je, da smo bili pred dogajanjem v Združenih državah morda preveč naivni in smo verjeli, da so demokracije neobčutljive za kaj takega. Zdaj se s tem spoprijema tudi ena od najrazvitejših demokracij, svetovna velesila. Mislim, da so zato Evropejci in tudi drugi spoznali, da morajo glede tega nekaj ukreniti. Danes je zavedanje te nevarnosti večje.

Tudi poskusi republikancev, da bi posegali v evropsko politiko, so po mojem mnenju v Evropi povzročili odziv. Populistična desnica je sprva poskušala sodelovati z republikanci, nato pa je ugotovila, da je takšno zavezništvo zanjo lahko prej breme kot prednost. Poglejte, denimo, [italijansko premierko] Giorgio Meloni. Oddaljuje se od Donalda Trumpa, ker je spoznala, da zavezništvo z njim zanjo v resnici ni velika politična prednost.

Dogajanje v ZDA je odličen primer tega, o čemer sem govoril. Konservativni belopolti Američani so menili, da zaradi demografskih sprememb izgubljajo moč in da si morajo zagotoviti oziroma ohraniti večino. Hkrati je v republikanski stranki potekal boj za nadzor med tradicionalnimi republikanci ter Trumpom in gibanjem Naredimo Ameriko spet veliko [Maga].

Gibanje Maga je prevzelo stranko prav s strategijo škodljive polarizacije, republikancem pa je takšna strategija pomagala pri osvojitvi oblasti. Številni njihovi volivci se zavedajo, da predsednik ne ravna vedno prav, vendar kljub temu menijo, da bi bili demokrati še slabši.

Evropa se danes spoprijema z več izzivi hkrati – od varnosti in migracij do podnebnih sprememb in gospodarske negotovosti. Katera od teh tem ima po vašem največji potencial za poglabljanje polarizacije oziroma nastanek novih demokratičnih zavezništev?

Mislim, da je napačno izhajati iz posameznih tem. Ni slabo za demokracijo, da obstajajo vprašanja, ki povzročajo razhajanja. Imamo težave s podnebnimi spremembami, migracijami, gospodarsko stagnacijo in številne druge izzive. V demokraciji bodo takšna vprašanja vedno obstajala, pogosto se bodo tudi nevtralizirala med seboj. Polarizacija je lahko v takšnih razmerah zelo nevarna, lahko pa je tudi del rešitve. Nevarna postane, ko se ljudje pri vseh teh vprašanjih razvrstijo v iste politične tabore. Če vsi nasprotniki priseljevanja, podnebni skeptiki in zagovorniki drugačnega razvoja Evrope glasujejo za isto stranko, vsi drugi pa za drugo stran, dobimo škodljivo polarizacijo.

 Obstaja tudi druga možnost. Družba lahko prizna, da mora rešiti vse te težave, kar poskuša doseči s sistemskimi spremembami. To pomeni ne samo sprejetje nekaj novih zakonov ali uredb, temveč tudi temeljito prenovo institucij in drugačno usmeritev javnih politik. Na primer večjo vključenost ljudi v politične procese in bolj participativno demokracijo. Tudi takšen pristop lahko povzroči polarizacijo. Nekateri mu bodo nasprotovali in se mobilizirali proti temu. Toda takšna polarizacija je lahko koristna za demokracijo, saj ji omogoča, da se obnovi.

Vaše raziskave kažejo, da v liberalnih demokracijah ni precedensa za uspešno depolarizacijo. Ta se zgodi šele po velikih konfliktih ali spremembah režima. Ali to vzbuja skrb?

Seveda. Liberalne demokracije imajo veliko varovalk, ki preprečujejo nastanek škodljive polarizacije. Ko pa se ta utrdi, so precej nemočne. Takrat so zelo ranljive. Posledica je lahko razpad demokracije ali celo nasilen konflikt. Zato morajo demokracije najti način za dosego sprememb, te pa običajno prinesejo šele velike krize ali spremembe režima, vendar znotraj demokratičnega sistema. Demokracija ima za to ustrezna orodja – le uporabiti jih mora.

Ko se opozicija sooči z izrazito populističnim in polarizirajočim voditeljem, lahko zapade v skušnjavo in začne uporabljati enake metode. Kako lahko premaga populista, ne da bi mu bila podobna?

Prav na to vprašanje poskušava [s soavtorico Jennifer McCoy] odgovoriti v prihajajoči knjigi How to Depolarize Democracies: Politics, Choice and Courage Today. Če na polarizacijo odgovoriš z enako polarizacijo, temu pravimo recipročna polarizacija. Takšen pristop skoraj nikoli ne deluje. Polarizacijo še poglobi. Opozicija ostane močna, vendar ne doseže cilja, to je ustaviti demokratično nazadovanje in zmanjšati polarizacijo. Turčija je dober primer tega. Opozicija je bila tu vedno močna in živahna, vendar je na volitvah vedno znova izgubila za nekaj odstotkov. Ni ji uspelo doseči politične spremembe.

Opozicijska gibanja si pogosto zastavljajo napačno vprašanje. Sprašujejo se, kaj si zasluži druga stran glede na to, kar počne. To ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je, zakaj velik del družbe podpira takšno politiko. Kako lahko na novo opredelimo politiko, da bomo pridobili podporo večine? Na kakšni platformi moramo nastopiti? To je bistveno pomembnejše vprašanje. Najobetavnejši primeri po svetu kažejo, da je to prava smer.

Si je madžarski premier Péter Magyar, ki je spomladi porazil Viktorja Orbána, v tem smislu zastavil prava vprašanja?

Na svetu ni primera, o katerem bi lahko rekli: to je popolna rešitev, naredite tako kot Madžarska. Imamo pa dobre prakse. Veliko stvari, ki jih je naredil Péter Magyar, je bilo pravilnih in iz njih se lahko učimo. Učimo se lahko tudi iz Šrilanke ali posameznih volitev v Turčiji. Ne zato, ker bi bile popolne zgodbe o uspehu, ampak zato, ker vsebujejo uspešne prakse. Ključno je mobilizirati ljudi okoli nove, pozitivne politične agende. Prav tako pomembno je, da se opozicija ne ujame v past prepričanja, da so vsi volivci druge strani nasprotniki demokracije. To je zelo nevarna zmota.

Del razloga za Magyarjev uspeh je, da prihaja iz konservativnega tabora. Zato razume tudi Orbánove volivce in lahko pridobi njihovo zaupanje. V številnih državah – na Poljskem, v Turčiji in ZDA – opozicija pogosto domneva, da vsak, ki podpira avtoritarno oblast, nasprotuje demokraciji ali je neveden oziroma ideološko radikaliziran. V večini primerov to ne drži.

Toda Magyar je, če vas prav razumeva, Madžarsko repolariziral?

Res je. Izvedel je tisto, čemur pravimo transformativna repolarizacija. Družbo je razdelil po novi ločnici – predvsem na podlagi vprašanja korupcije. Seveda je bistveno, da novo razdelitev oblikujete tako, da je večji del družbe na vaši strani. Če dobite manjši del, boste kljub novi delitvi še vedno izgubili.

Je v času družbenih omrežij, ki nagrajujejo ogorčenje, konflikte in kratkotrajno pozornost, sploh mogoče ustvariti bolj zdravo politično okolje? Ali lahko demokratična politika v takšnem okolju uspe brez uporabe enakih metod?

Verjetno ne. Če se hočemo rešiti iz pasti odmevnih komor, kulture izključevanja in vse krajšega razpona pozornosti, potrebujemo veliko bolj temeljite politične spremembe. Ukrepi, kot so pravila o zasebnosti ali starostne omejitve, niso dovolj. So koristni, vendar ne rešujejo problema. Razmisliti moramo o precej bolj temeljnih vprašanjih. Na primer o tem, kdo je lastnik družbenih omrežij. Dokler so družbena omrežja namenjena predvsem ustvarjanju dobička, bodo ustvarjala dobiček prav iz vsebin, ki spodkopavajo demokracijo. Lastniki morajo odgovarjati delničarjem in maksimirati dobiček. Če uvedemo eno regulacijo, bodo razvili nov algoritem, ki jo bo obšel. Zato moramo na novo premisliti lastništvo in regulacijo digitalnih platform. Brez kakovostne javne razprave in resnične komunikacije demokracije ne more biti.

Če bi svetovali evropskim državljanom, ne politikom – kaj je po vašem najpomembnejša stvar, ki jo lahko naredijo za zmanjšanje nevarnosti škodljive polarizacije v svoji družbi?

Izpostavil bi dve stvari. Prvič, poskušajte navezati stike z ljudmi na drugi strani. Tudi kadar je to težko. Poskušajte jih razumeti in se pogovoriti z njimi. To ne prinese takojšnjih rezultatov. V močno polarizirani družbi ljudje pogosto spremenijo pogled na posamezna vprašanja ali začnejo dvomiti o svojih prepričanjih, vendar kljub temu ne spremenijo politične pripadnosti. Takrat je politika predvsem vprašanje moči. Kljub temu je takšno prizadevanje pomembno. Ko se zgodijo politične spremembe, bomo potrebovali ljudi, ki bodo še vedno sposobni govoriti drug z drugim. Potrebovali bomo skupni prostor, v katerem bo mogoče ponovno pridobiti zaupanje. Zato je pomembno, da te vezi ohranjamo že danes.

Druga stvar je, da se moramo pogovarjati o politični participaciji in političnih programih, ne le o posameznih vprašanjih. Vsak od nas daje prednost različnim temam – zaradi svojih vrednot, identitete, življenjskega sloga ali ideologije. Toda če hočemo zaščititi te interese, moramo najprej poskrbeti za nov demokratični družbeni dogovor. Če živimo v demokratični družbi, se lahko nato pogovarjamo o vseh drugih vprašanjih in jih tudi rešujemo. Če je demokracija sama ogrožena, mora to biti naša glavna politična prioriteta. Na tej podlagi bi morali oblikovati politična zavezništva. 

____________________________________

 Članek je objavljen v okviru projekta SOS4Democracy, v katerem sodeluje medijska hiša Delo.

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.