Politične in ideološke manipulacije z zgodovino

Spomenka Hribar piše o pogovoru z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom na RTV Slovenija. To ni zgodovina (zgodovinopisje), ampak ideološko potvarjanje, pravi.

Objavljeno
04. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
04. avgust 2018 14.12
Slovenci, ustreljeni, pobiti, umrli v vojni in zaradi vojne, levi in desni, so bili naši ljudje. FOTO: Jože Suhadolnik
Spomenka Hribar
Spomenka Hribar
Prve intervjuje Jožeta Možine Pričevalci sem gledala z zanimanjem in odobravanjem: prav je, da javnost sliši življenjske zgodbe ljudi, ki so se v prejšnjem sistemu bali javno izpostaviti, doživeli pa so veliko hudega od komunistične oblasti. Zamolčane travme morajo priti na dan, le z javno besedo se začno celiti. Potem so bili ti intervjuji vedno bolj sovražno obarvani. Ton jim je dajal avtor sam z usmerjenimi vprašanji, ki so gostom kar polagala v usta »primerne« odgovore. Kmalu sem spoznala, da avtorju ne gre za to, da bi pomagal povabljencem, da se izrazijo, temveč za to, da čim bolj očrnijo ne le komunizem, temveč tudi partizanski boj, partizane. Tako smo v izbranem času nedeljskega večera gledalci 1. programa RTV Slovenija imeli priložnost videti in slišati ta nenavadni intervju z zgodovinarjem Jožetom Dežmanom.

Dežman je najprej govoril o kolegih zgodovinarjih, ki da jih označujejo kruhoborstvo, brezupna patologija, neobčutljivost za človeška vprašanja, cerebralna paraliza (sem prav slišala?), kar vse da predstavlja uničenje etične substance, skratka, to da je »zgodovinska sramota«. Tudi na račun t. i. levičarskih zgodovinarjev je mogoče nasloviti kritiko, Dežmanova stališča pa naj bi bila pravo pozitivno nasprotje tem; govoril naj bi same resnice! In res je povedal veliko stvari, s katerimi se strinjam: da je vojna katastrofa, da so tudi partizanski grobovi neurejeni (zlati tisti zunaj meja države), da je bil pomor Romov med vojno genocid nad njimi in še kaj.
 

O kolaboraciji


Potem in že vmes so iz Dežmanovih ust zastreljale nove resnice. Možina je to označil za »novi pristop«. Slišali smo, da so izjave o kolaboraciji slaboumne, ker naj bi se komaj kdo strinjal z okupatorjem, šlo je le za »strah pred rdečo nevarnostjo«. Domobranska vojska ne predstavlja kolaboracije. Zakaj so potem Angleži razorožili in vrnili v domovino te nekrive vojake? (In še veliko nedolžnih civilnih ljudi med njimi.) Domobranska vojska – to so bile pomožne čete SS, ki so hodile z okupatorji nad partizane. Kaj to, da so bili okupatorjevi sodelavci in Hitlerjevi zapriseženci (ker je v zaprisegi Veliki vodja pisan z veliko črko V in ker je Veliki vodja lahko le eden, gre dejansko za prisego Hitlerju!); kaj to, da so skupaj z okupatorskimi vojaki – ali pa kar sami – hajkali partizane; kaj to, da je izdajalski prst pokazal, kje so se trenutno zadrževali partizani; kaj to, da je isti prst pokazal na stotine in tisoče tistih, ki da so sodelavci partizanov, ali koga je treba zapreti, poslati v koncentracijska taborišča. Ali ubiti kot talce.

Okupator, ki pride v tujo deželo, je slep in gluh – brez izdajalcev, ki so bili za svoje usluge redno plačani in nagrajevani, bi se okupatorji težko znašli. Ampak to je bila po Dežmanu kolaboracija, ki ni bila kolaboracija!

Kolaboracijo smo po Dežmanu vseeno imeli: namreč kolaboracijo komunistov z boljševizmom. Če bi Dežman vsaj uporabil enako merilo kot za domobrance! Saj večina partizanov ni odobravala boljševizma ali celo ni vedela, da gre tudi za revolucijo. Toda za partizane tako »opravičilo« ne velja. V ideološkem smislu za komuniste, pogojno rečeno, drži, da je to bila ideološka »kolaboracija« z boljševizmom, ne pa za večino partizanov, ki so šli v boj za osvoboditev izpod okupatorja.

Partija je narodnoosvobodilni boj vodila z boljševiško logiko in ciljem osvojiti absolutno oblast. Za kaj pa je šlo predvojnim strankam in vodstvu RKC? Za ohranitev prejšnje absolutne oblasti oziroma cerkvene Nadoblasti. Samo zato je spor med obema lahko prerasel in se poglobil v državljansko vojno v pogojih vojne okupacije. O tem pa Dežman nič! Nič o izdajstvih, nič o domobranskem mučenju in samostojnem pobijanju partizanov in pripadnikov OF!
 

O žrtvah


Da bi podkrepil obtoževanje partizanov, navaja Dežman tudi razmerja med žrtvami: partizani naj bi pobili več žrtev kot okupator! Popis vojnih žrtev in žrtev v zvezi z vojno (povojnih žrtev), ki ga je pod strokovnim vodstvom dr. Vide Deželak Barič naredil Inštitut za novejšo zgodovino, kaže drugačno sliko. (Raziskava še vedno poteka, številke se spreminjajo, zato navajam le približke.)

Evidentirano je nekaj manj kot 100.000 žrtev, kar je več kot 6,5 odstotka tedanjega prebivalstva; od tega med vojno okrog 85.000, več kot 14.000 pa povojnih – od tega je večina žrtev povojnih likvidacij, nekaj pa je žrtev zaradi izčrpanosti in bolezni med osvobojenimi taboriščniki koncentracijskih taborišč in drugih. Največ žrtev je med partizani, okrog 32.000, prišteti jim moramo še okrog 5000 aktivistov OF. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki, vse tri veje domobranstva, so zakrivili okrog 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem, te so prištete k številu žrtev okupatorja.

Nikoli pa ne bo mogoče izvedeti, kolikšna je krivda izdajalcev za žrtve, pripisane okupatorjem, niti kolikšna je njihova sokrivda za tisoče ljudi, ki so jih okupatorji poslali v zapore, koncentracijska taborišča. Mnogi so tam umrli. Mimogrede: po najnižjih ocenah je Sovjetska zveza imela 24 milijonov vojnih žrtev (14 odstotkov prebivalstva). Padli so tudi za osvoboditev Jugoslavije, tudi za osvoboditev Prekmurja. Udrihanje po boljševiški Sovjetski zvezi in omalovaževanje Rdeče armade, brez katere (enako kot velja za ZDA) zmaga nad nacifašizmom ne bi bila mogoča, je neprimerno!
 

O dnevu osvoboditve izpod okupatorja


Dežman problematizira 5. maj kot dan osvoboditve izpod okupatorja, češ da v prihodnosti »te laži ne bodo več veljale«. Ker niso laži, bo dejstvo, namreč da so partizani osvobodili slovensko ozemlje za ceno velikih človeških žrtev, obveljalo! Samo v prvih mesecih leta 1945 je v sklepnih osvobodilnih operacijah padlo več kot 7000 partizanov in več kot 1000 aktivistov OF. Zaradi narodnoosvobodilnega boja smo dobili nazaj Primorsko in del Prekmurja, česar zaradi kolaboracije z okupatorji zagotovo ne bi!

To, da smo se Slovenci (seveda kot del zavezniških vojska) osvobodili sami, nam je lahko – in nam je – v neminljivo nacionalno čast in ponos. Tega dejstva ne more izničiti niti povojno maščevanje niti siceršnja povojna komunistična represija, ki je res prizadela celo tiste kmete, ki so vso vojno podpirali in prehranjevali partizane, in kar počez verne ljudi. Drži: povsod je bila razsejana »kapilarna« (pravi Dežman) mreža plačanih špicljev, ki je tudi mnogim, povsem nekrivim, onemogočala kariero ali celo normalno delo. Tudi midva z možem sva bila dolgo opazovana, zasledovana in raziskovana objekta Udbe. Toda vse to ne spremeni dejstva, da je narodnoosvobodilni boj bil in da je dosegel cilj: osvoboditev izpod okupatorjev.

Dežman očita komunistom (levici), da zlorabljajo žrtve. Ja, tega je bilo v prejšnjem sistemu še in še, ko je komunistična oblast utemeljevala »legitimnost« svoje Oblasti na svojih žrtvah. Danes to počne desnica, ki hoče v imenu žrtev, ki jih je povzročilo revolucionarno nasilje, vzpostaviti absolutno oblast desnice – v smislu in moči predvojnega stanja. Za manipuliranje z mrtvimi gre!

Tudi Dežman govori o 600 povojnih grobiščih. Kolikor vem, je manj kot polovica teh potrjena kot dejanska grobišča, večji del so še vedno le domnevna. Nujno je sondirati vsa grobišča. Eno samo grobišče bi bilo preveč. Samo opozarjam na Dežmanovo lahkotno manipuliranje z dejstvi, in to brez strokovne natančnosti.

Enako velja za njegovo izjavo, da so današnji »hujskači« levičarji. Na desnici jih ne vidi. Tudi sebe ne. Kaj drugega kot hujskaštvo so grožnje, ki jih je izrekel mladi član podmladka SDS: »Bo že prišel dan, ko bomo mi vas pometali v brezna, golazen rdeča«, »Prišel bo dan, ko boste odgovarjali za svoja izdajstva« in »Smrt partizanom«. Ob avtorju teh groženj pa skupne fotografije z Janezom Janšo in Romano Tomc. Še in še bi lahko naštevala take in podobne grožnje ter hujskanja v govorih celo eminentnih desničarjev.

In koga boste vi, mladi desničarji, metali v jame? Nekdanje partizane, današnje devetdesetletnike? Če sodim po grožnjah, ki jih dobivam, bomo deležni tega »obračuna« tudi mi, potomci nekdanjih partizanov in komunistov. Kaj ste tako hudega doživeli, vi, rojeni po vojni, da ste tako sovražni? Imeli ste oba od staršev živa, imeli socialno zavarovanje, zastonj šolstvo, lahko ste študirali?

Temelj sprave, tisto, iz česar sprava sploh lahko izhaja, ni Resnica, leva ali desna ali nekaj vmes, ampak je pieteta do mrtvih in empatija, sočutenje trpljenja nekoč in danes živih. Na levi in desni.


Res je bilo otrokom vernih staršev težje, vendar ne težje, kakor je bilo v predvojni Jugoslaviji otrokom delavcev in bajtarjev, ki niso mogli nikamor (razen za duhovnika) in so ljudje celo za pridobitev službe morali dobiti duhovnikovo potrdilo, da se udeležujejo cerkvenih obredov itd. Kaj upravičuje vaše sovraštvo in maščevalnost? Obžalujem in obsojam tiste žaljive izjave levice, ki so prizadele tudi ljudi, ki so bili prizadeti v prejšnjem sistemu. Poleg tega dajejo povod desničarjem za še večji fundamentalizem in maščevalnost.
 

O spravi


Edina sprava, pravi Dežman, »je sprava z resnico«. Dejstva in njim primerna razlaga že morajo biti prezentna, toda sprava ne pomeni sprave med partizani (komunisti) in domobranci – to bi bilo kvečjemu slogaštvo. Sprava pomeni sprejetje nase naše polpretekle zgodovine kot naše, takšne, kakršna je bila: v spoštovanju tega, kar je spoštovanja vredno, in v obžalovanja tistega, kar je bilo krivično, nasilno in krvavo med Slovenci zaradi različnega političnega prepričanja. Vzeti zgodovino nase – to je To!

Dežman pravi, da »črno-belo slikanje« preteklosti ne drži. Res! Toda njegov projekt, da bi morali priti »do skupnega imenovalca«, je ideološka iluzija in kot taka potencialno nasilje. Nikoli v političnih ocenah in stališčih ne bomo glede preteklosti prišli do »skupnega imenovalca«, ki bi realno tako in tako pomenil, da ena Resnica pretehta drugo, ali pa nekakšno »glajhšaltungo« ene in druge »resnice« v smislu: vi ste imeli malo prav in tudi mi smo imeli malo prav …

»Sprava« v tem smislu med nekdanjimi partizani in nekdanjimi domobranci ni možna – in z moje strani tudi nikoli ni bila tako mišljena! Temelj sprave, tisto, iz česar sprava sploh lahko izhaja, ni Resnica, leva ali desna ali nekaj vmes, ampak je pieteta do vseh mrtvih in empatija, sočutenje trpljenja nekoč in danes živih. Na levi in desni.

Iz tako pojmovane in udejanjene sprave je svet videti drugače; ne kot paranoja enih in/ali drugih, nasprotno, vsak človek je pomemben, ker je enkraten, in je lahko iz svojih sposobnosti in aspiracij koristen zase in za družbo. Nikogar ne izključujemo, nikogar ne zametujemo. Takšen odnos do sebe in soljudi pomeni katarzo – premaganje zamer in sovraštva v lastnem srcu! Vsi in vsakdo, ki tega ne more, zmore ali noče, je soodgovoren za tako sovražno razpoloženje, kakršno pri nas danes prevladuje bolj in bolj. Zapovedati sprave ni mogoče; premaganja zamer in sovraštva se ne da zapovedati, to se zgodi. Ali pa ne zgodi.
Zamenjava enega avtoritarnega političnega prepričanja za drugo ni katarza, je le zamenjava enega političnega fundamentalizma za drugega. Kakor pri Dežmanu: prejšnje zadrto komunistično prepričanje je zamenjal za domobransko – in nič več. Ne le sprava, tudi raz(s)porna resnica se mu je izmaknila. Njegova mentaliteta je – ne glede na menjavo idej in oblasti – ostala enaka, slej ko prej enako zadrta.
 

O komunistični revoluciji


Pri kritiki partizanstva je Dežman naredil temeljno metodološko napako. To, česar ne upošteva (ali celo ne vidi?), je dvojna narava NOB: na ravni narodne eksistence, njene ogroženosti je šlo za narodnoosvobodilni boj proti okupatorjem, na ravni politike pa za komunistično revolucijo. Temeljni, eksistencialni cilj je bil boj za osvoboditev, boj za oblast je bil privativni cilj (znotraj NOB) – predvsem komunistov, ki so tudi prevladali in obvladali partizansko gibanje.

Toda to ne pomeni, da boja proti okupatorjem ni bilo, da je bila vse sama in samo revolucija! Vsi partizani niso bili komunisti – toda tudi komunisti so bili partizani, ki so se borili proti okupatorju! To je rebus, ki bi ga moral razreševati zgodovinar. Zgodovinopisje, ki se zaveda nepoljubnosti posameznih epoh in njihovih značilnosti, bi raziskalo razmere v 20. stoletju, ki so povzročile krvava totalitarna sistema, nacifašizem in boljševizem. Slovenci smo bili na stičišču obeh.

Naj poudarim, da domobranci (s škofom dr. Gregorijem Rožmanom kot protikomunistično moralno, politično in versko avtoriteto) partizanskega gibanja za osvoboditev izpod okupatorja sploh niso upoštevali. Kot da ga ni bilo. Pravzaprav so oznako partizani uporabljali zelo redko, večinoma pa komunisti. Če je že kdo uporabil oznako partizani, potem le kot sinonim za komuniste. Drugače rečeno: temelj domobranstva je bilo enačenje partizana s komunistom. Enačenje partizan = komunist – brez znotrajistovetnostne razlike – je domobranska paradigma, torej ideološki temelj njihovega boja proti narodnoosvobodilnemu boju kot komunistični zadevi. Zakaj? Zato, da se ni bilo treba opredeliti do partizanskega boja proti okupatorjem, ki k nam niso prišli na dopust, ampak zavojevat ozemlje in odvzet nam dušo – narodnost, kulturo (Naredite to deželo spet nemško!).

image
Vsi partizani niso bili komunisti – toda tudi komunisti so bili partizani, ki so se borili proti okupatorju! FOTO: Jure Eržen


Tudi za Možino in Dežmana je bila NOB samo revolucija ... Skladno s tem pravi Dežman, da je bil 5. maj, dan osvoboditve izpod okupatorjev, laž. Revolucije se res nismo osvobodili, dežela pa je bila osvobojena okupatorjev. Prav v tem je jasno očiten razpor med narodnoosvobodilnim bojem in revolucijo.

Po več kot petinsedemdesetih letih je menda že čas, da raz-ločimo revolucijo od partizanskega boja za osvoboditev izpod okupatorjev. Raz-ločiti, ne ločiti! Se pravi: v retrospektivi, v vzvratnem pogledu, na ravni analize lahko ugotovimo, in menim, da moramo ugotoviti, kaj je bilo za slovenski narod pozitivno in konstitutivno in kaj (v največji meri) negativno. Seveda s takim metodološkim pristopom ne zanikamo tistega, kar se je dejansko dogajalo. Saj to principialno ni mogoče, namreč obrniti potek časa nazaj. Zgodovine ni mogoče spremeniti z nobeno interpretacijo in metodologijo! Lahko pa razumemo, zakaj se je kaj dogajalo.

Če te idealne raz-ločitve ne uvidimo ali ne priznamo, se dogaja to, kar se dogaja danes: da desni skupaj z revolucijo (in zaradi nje) zanikajo pomen NOB kot konstitutivnega dejanja slovenskega naroda oziroma ga kar »izbrišejo«. In obratno: da levica, ki ne dovoli raz-ločitve revolucije od partizanstva, z narodnoosvobodilnim bojem upravičuje revolucijo. Eni in drugi s takim odnosom dajejo potuho in celo vzpodbudo drugi strani, da vztraja pri svojem zanikanju partizanstva (na desni strani) in spornosti revolucije (na levi strani).

Dežman sovražnost iz preteklosti vleče v današnji dan in z enako metodo – krivi so vedno drugi! – identificira današnjega (!) sovražnika takole: to je po njegovem sprega politike, mafije in veteranov – vsi ti naj bi bili seveda iz prejšnje komunistične garniture. Ne vidi pa današnje desničarske sprege politike, mafije in veteranov iz osamosvojitvene vojne, ki se je ukvarjala s (pre)prodajo orožja, katere privrženci so na vseh ravneh oblasti in organov civilne družbe. Ta »sprega« danes pri nas vzpostavlja ozračje preganjavice! In nam jemlje energijo ter veselje do življenja v tej vse bolj zadušljivi deželici.

Glavno sporočilo akterjev nedeljskega intervjuja je: narodnoosvobodilnega boja ni bilo, bila je samo revolucija. Namen pa oživljanje domobranskega protikomunizma. Da se to dogaja danes, ko komunizma sistemsko ni več, je absurdno. Zato si mora ta politična opcija skonstruirati današnjega sovražnika; »najde« ga v tistih, ki taki raboti oporekajo in opozarjajo na anahronizem takega početja ter njegovo škodljivost za nacijo. Tako smo priča kulturnemu boju proti enakopravnim državljanom danes in tukaj! Gre za ideološko in politično sektaštvo. Da nas bo nekdo s pomočjo »stroke« potegnil najmanj osemdeset let nazaj – po vsem trpljenju, ki ga je s svoje strani povzročilo domobranstvo –, je absurdno! Zanje se čas ni ustavil, ampak se jim večno vrača enako (prosto po Nietzscheju).

Saj so tudi drugi pisci današnje protikomunistične desnice »utemeljevali« svoje sovražne napade na levico na enačenju narodnoosvobodilnega boja z revolucijo, se pravi na paradigmi, ki dejansko pomeni redukcijo partizanstva na revolucijo. Možina in Dežman sta to po izvoru domobransko paradigmo »utemeljila« kot aktualno in veljavno, kot Resnico za današnji čas, in to z avtoriteto znanstvenikov z doktoratom znanosti! Torej z avtoriteto »stroke«. Tako naj bi dobili »strokovno« potrditev za svoje moralistične politične gonje in žalitve vsi zanikovalci pomena narodnoosvobodilnega boja z nekdanjimi komunisti in sedanjo levico vred. To pa ni zgodovina (zgodovinopisje), ampak ideološko potvarjanje. Po mojem mnenju zato ta in take oddaje ne sodijo na prvi, sploh na noben program javne (nacionalne) televizije.


                                                                                              * * *

Ob gledanju te televizijske oddaje me je premagala žalost. Ko se spomnim pisem na smrt obsojenih, na trpljenje partizanov – tudi komunistov partizanov –, ko pomislim na njihov strah in pogum, na mraz, lakoto, na požrtvovalnost zdravstvenega osebja v partizanskih bolnišnicah, na vse upe in sanje, ki so se za mnoge – tudi za premnoge partizane – razblinile kmalu po vojni, ko pomislim na starše, ki so izgubili sinove in se jim je sesulo življenje, ko se spomnim na mlade vdove, ki se jim je ob smrti njihovih mož življenje preklalo na dvoje, ko pomislim na otroke brez staršev, na njihovo osamljenost in hrepenenje po neskončno in večno odsotnih očetih (in materah), ki sem ga doživela tudi sama, mi ob vseh teh omalovaževanjih in zasramovanjih narodnoosvobodilnega boja gre na jok.

Je trpljenje Slovencev, levih in desnih – zaman? Slovenci, ustreljeni, pobiti, umrli v vojni in zaradi vojne, levi in desni, so bili naši ljudje. Mi, živi, imamo tukaj svojo izvirno domovino, skupaj s tistimi, ki jih je življenje zaneslo k nam in so tukaj pognali korenine, imamo svojo državo. Lahko bi živeli v miru. Zakaj si ne bi skupaj prizadevali za prijaznejši danes in boljši jutri?