Politika v teniški garderobi

Pred kratkim me je daljinec privedel do programa Golica, ki ga sicer nikoli ne gledam, a z ekrana je kar vabila uganka – kvadrant s črkami ŠVKA/EEŽN/NTJA. Iz teh črk je bilo treba sestaviti besedo, voditeljica pa je za pravilno rešitev obljubljala 150 evrov + pametni telefon. Dobro, poskusimo. Hitro sem se domislil šentjanževke in z moje ne posebno pametne nokie za en evro poklical na ekranu izpisano številko. Oglasil se je operater telekoma in povedal, da je vsaka minuta čakanja na zvezo 1,99 evra in da sem, čakajoči, privolil v njihove pogoje. Katere pogoje? Tega ni povedal, ker je iz slušalke udarila neka »goveja« muzika in se kar vlekla, oddajo pa je v nedogled zavlačevala tudi voditeljica, ki je kot kaka »tršica« obupavala, ker da nihče ne najde iskane besede.

Po treh minutah (šest evrov) sem ugotovil, da sem bedak, izklopil sem telefon in z zanimanjem opazoval, kako se bo vse skupaj končalo. Klicev ni bilo, ker smo Slovenci očitno preveč butasti za tako kompleksno uganko, tisti zelo redki, ki so jih pripustili, pa so bili s še bolj butastimi »rešitvami«. Naposled je voditeljica razočarano ugotovila, da ni nihče ugotovil prave besede, in tako s 150 evri + pametnim telefonom ni bilo nič. Kot sem se pozneje pozanimal, je takšna »zelo napeta« oddaja redno na programu Golice.

Slovenci smo res bedaki. Pustimo se vleči za nos neki obskurni televiziji, kar se sicer dogaja povsod po svetu, toda pri nas pri očitni goljufiji sodeluje Telekom, trenutno še državno podjetje. Pomislimo: če se nam lahko tako nesramno posmehujejo državna podjetja, kako neolikana, pravzaprav pokvarjena utegne biti gospa država. Saj vemo, kaj je država – to je najprej vlada, ki nas vleče za nos že pred izvolitvijo, potem prelamlja obljube drugo za drugo, omahuje in cinca pri vsaki konjski figi na poti, telefonari v Bruselj za nasvete in potrdila kot kakšna šefica bordela na policijsko postajo, predvsem pa nas državljane, paglavce, vleče za nos in ušesa in nam obrača žepe.

Recimo: če Bratuškovi ni »ratalo« z nepremičninskim davkom, je Cerarju uspelo z energetskimi izkaznicami, ki so spet majhna, zanikrna sleparija države. Kaj pa državo briga, koliko elektrike, drv, plina ali kurilnega olja pokurim! Če sosedu ali Francu Jožefu prodam hišo, je to čisto najina stvar – in seveda, na žalost, davkarije. Zakaj se okoljsko ministrstvo ne vtakne tudi v to, v kakšnem stanju so v nepremičnini straniščne školjke?

In če smo že pri tem: kako to, da se še niso domislili energetskih izkaznic pri preprodajah avtomobilov? Navsezadnje vsako vozilo v svoji običajni življenjski dobi spusti v zrak več ogljikovega dioksida kot kak zanikrn gašperček.

To so na videz obrobne stvari, govorijo pa o tem, da se »skrb« države za ljudi povečuje obratno sorazmerno z njenim ugledom, močjo in učinkovitostjo. Bolj ko se država vtika v življenje posameznika in samoumevne medčloveške odnose, bolj je izvotljena, zdegenerirana, sprijena na vrhu. Tipičen primer tega je bila Jugoslavija, zdaj pa njene učne ure ponavlja Evropska unija – ukvarjajo se z obliko kumaric, dolžino banan in velikostjo straniščnih školjk, z vsem, razen s tem, kako stari celini povrniti nekdanji geostrateški in gospodarski pomen. In predvsem, kako ji povrniti demokratično tradicijo, ki je z bruseljsko birokratsko centralizacijo povsem izpuhtela. Naj nam nihče ne kvasi neumnosti, da je sedanja Evropa vodena kaj bolj demokratično od Putinove Rusije.

V Sloveniji se je, na primer, izkazalo, da je vlada obljubila razprodajo državnih podjetij, in sicer brez vsake strategije in predvsem brez vednosti prebivalstva. Mojmir Mrak je menda izjavil, da nima nič proti pametni prodaji, da pa bi morali imeti najprej strategijo države kot take, njenega razvoja in umeščenosti v mednarodni prostor. Jasno, vse, kar se počne, je od danes na jutri, toda če zaradi finančne stiske žrtvuješ pomemben del nacionalne ekonomije – in s tem suverenosti, moraš vedeti, kaj bo pojutrišnjem.

To Cerarjeve vlade očitno ne zanima, zato so se že začele kazati razpoke v koaliciji. Že pred tedni smo v SP napovedali, da utegne prisiljena/posiljena »privatizacija« postati premierov kamen na vrvi okoli vratu, in ta štrik se morda res že zateguje. Vse več je znamenj podobnosti s časi, ko je koalicije sestavljala LDS in potem neslavno razpadla.

No, vlada se je te dni vendarle »izkazala«; predstavila je letošnje prednostne naloge (železnice, zlasti drugi tir, zdravstvena reforma itd.), pripravila pa je že tudi strategijo upravljanja državnih naložb. Vsebine strategije še ne poznamo, menda pa nameravajo donos vseh kapitalskih naložb države v dveh letih podvojiti, kot je napovedal finančni minister Dušan Mramor. Pohvalno, a kako, če bodo najboljša podjetja prodajali brezglavo, kot se pravkar dogaja? In kaj bodo, denimo, naredili na železnicah, če bo treba čakati na gradbeno dovoljenje za drugi tir vse do konca leta, kot je napovedano? Čemu Cerarjeva birokracija potrebuje toliko časa, saj so vsi »papirji« že zbrani?

Zdi se, da ta vlada nima v resnici prav nobene dejanske strategije – kot je niso imele niti prejšnje. Na primer, aktualna postaja prodaja Žita, pomembnega podjetja, hrvaški Podravki, s čimer bi sosedi, ki od nekod črpajo špekulantski denar, prevzeli skoraj vse bistveno v naši oskrbi s hrano, kajpak s trgovino (Mercatorjem) vred. Ali to vlade prav nič ne zanima, ji vsaj obveščevalne službe tu in tam kaj prišepnejo?

Ne bomo prehitro sklepali, toda vtis je, da aktualno vladajočo garnituro bolj kot »realna politika«, torej gospodarski in splošno nacionalni interesi državice, zanima, kako se bodo »odrezali« v Bruslju. Kako lep vtis bodo zapustili. Naši rokometaši v Katarju, državici, ki dobro ve, kaj hoče, in tega niti ne skriva, tudi dobro vedo, kje je edina pot do zmage – čvrsta, po potrebi surova obramba, dober golman, potem pa organiziran ali zelo hiter protinapad. Ničesar takega še ni zaslediti v politiki zadnjih šentflorjanskih vlad, ki se tudi s Cerarjem, žal, utapljajo v leporečju o vrednotah in solzavi etiki. Niti v okviru Evropske unije ni več etike, niti navadnega športnega ferpleja, so samo še surovi hierarhični odnosi, torej direktive, »priporočila« in podobne palice.

Ta teden so bili v državici predstavniki evropske komisije in »preverjali napredek pri izvajanju priporočil za reforme na različnih področjih«. Mimogrede, šlo naj bi za osem različnih »priporočil« – s konkretnimi nalogami in roki! Priporočilo sem vselej razumel kot dobrohoten, morda nekoliko pedagoški namig, kako kaj početi, ne pa vojaški ukaz s posledicami, če ga ne izpolniš. In zdi se, da se naša oblast vse bolj utaplja v nekakšno subordinarnost, ki jo maligno razširja evropska politična birokracija, vse bolj je ponižna in klečeplazniška. Seveda v takšnem položaju postaja tudi vse bolj izvotljena, prazna, prestrašena, otrpla in neinovativna. Po drugi strani pa si daje vse več opravka s sitnostjo in z drobnjakarstvom »navzdol« do državljanov, recimo z energetskimi izkaznicami, varčevanjem pri šolskih malicah itd. Državljani, pomislite, postajajo nevarni za verodostojnost vlade.

Bodimo prizanesljivi – sedanjega premiera se ne bo dalo čez noč iz poduhovljenega moralista preobraziti v kakega novega, demokratičnega Borisa Kidriča, ki bi s pestjo udarjal po mizi in kričal na podrejene. Takih ljudi v naši politiki preprosto ni, ker je šentflorjanska preteklost naredila svoje. Bi pa morda lahko angažirali ustavno sodišče, naj preveri, kako nizko je zdrknila suverenost državice – in ukrepa! Če samo ustanavlja občine, arbitrira pri referendumih, razveljavlja odločitve rednih sodišč in izpušča (politične) zapornike, potem ima očitno več moči kot vlada in si zasluži voditi državo. No, saj jo pravzaprav že vodi, le da na to doslej nismo bili dovolj pozorni.

Ker na Šentflorjanskem vendarle ni vse tako sivo, kot se zdi, in se tudi vse hitro kadrovsko »pomlajuje«, povejmo tole: Tri ženske se preoblačijo v teniški garderobi, ko skoznjo priteče moški, ki ima na sebi le vrečo čez glavo. Prva pogleda njegovo premoženje in reče: »No, moj mož že ni.« Druga pravi: »Ne, pa res ni.« Tretja: »Tudi član tega kluba ni!«

Kaj boste porekli? Odkrito, pošteno, iskreno, transparentno – vse v duhu vrednot in najvišjih standardov. O naši politični teniški garderobi pa kdaj drugič.