Pomisleki: Birokrat

Prenovo Plečnikovega stadiona za Bežigradom v Ljubljani je pred dnevi že drugič preprečila agencija za okolje. To pot z razlago, da bi gradnja povzročala preveč hrupa, ki bi motil okoliške stanovalce.

Če ob tej priložnosti pustimo ob strani vprašanje, kaj naj bi se na prenovljenem stadionu dogajalo, in ostanemo pri golem dejstvu, da je objekt povsem propadel in kazeč ter nevaren za okolico, je na izbiro zgolj dvoje: stadion porušiti ali ga obnoviti.

Ker se je pokazala opcija za prenovo v javno-zasebnem partnerstvu in skupaj z njo tudi nebodigatreba kapitalski interes, saj naj bi zraven zgradili še poslovne prostore in stanovanja, so tamkajšnji prebivalci protestirali.

Če pustimo ob strani tudi to, zakaj so protestirali, je neizogibno predvsem vprašanje, kdo vodi urbanistično politiko mesta. Če bi jo vodili prebivalci, bi bila Ljubljana še vedno vas in vas bi bila tudi, če bi jo vodila agencija za okolje, saj vsaka gradnja povzroča hrup.

Uradniki raznih agencij, komisij, inšpektoratov ... so posebna kasta, ki ji nič, kar je neumnega, ni tuje. Uradnik je nekaj tako posebnega, da je izmed vseh poklicev najpogostejši literarni lik.

A da ne bi brskali po romanih ali se preveč naslajali nad dotičnimi iz agencije za okolje, misleč, da takšne gojimo samo pri nas, se raje osredotočimo na morda še izvirnejše v našem pravem glavnem mestu Bruslju. Ti šele znajo poskrbeti, da človek živi človeka vredno življenje, kot se reče.

Če Bruselj ne dela ravno najboljšega vtisa na vas zaradi trojke, ki nenehno prihaja in odhaja, je pa zato neprecenljiva njegova skrb za okolje in vse nas iz velike družine EU. Da bi preprečili segrevanje, kajpak globalno, smo najprej dobili varčne žarnice, potem sesalnike do omejene moči 1600 vatov, prihajajo pa še drugi varčni gospodinjski aparati, vse do grelnikov vode.

Nekoliko se je zataknilo pri fenih, ker bi si menda s šibkejšimi dlje sušili lase in enako segreli globalno ozračje kakor z močnejšimi v krajšem času, zato so zdaj v Bruslju naročili novo študijo, s katero bodo to preverili. No, v resnici tudi s šibkejšim sesalnikom dlje sesamo kot z močnejšim, to ve vsaka gospodinja, a študija gospodinjskim spoznanjem ni pritrdila.

Povsem gladko pa ne gre niti pri aparatih za tako imenovano filter kavo, ki naj bi se sami izključili po petih minutah, medtem ko zdajšnji ves čas ohranjajo kavo toplo. Pokonci so namreč planili Nemci, največji ljubitelji te kave, ki jo po malem srkajo ves čas, češ da zaradi direktive iz Bruslja že ne bodo pili mrzle kave ali bog ne daj espressa ali turške kave.

Še posebej slednja nima nič opraviti z evropsko identiteto, ki jo, priznajmo, še najbolj poosebljajo Nemci. Tako Nemcem že zaradi njihove malone patentirane evropske identitete kavnih aparatov najbrž ne bodo spreminjali, bo pa v naslednjem letu, ko bodo opravljene nove raziskave, vsekakor na seznamu drugih dvajset aparatov. Tako obljubljajo v Bruslju.

Evropski birokrati imajo vselej prav, a vendarle niso povsem nepopustljivi. Saj se še spomnite navodil, koliko smejo biti ukrivljene kumare in banane, pa so pozneje popustili, da tudi kakšna bolj izstopajoča oblina za Evropejce ni tako nevarna.

Osebno me najbolj gane, kadar vidim, da evropski uradniki skupaj z mojimi lokalnimi neposredno varujejo moje zdravje na delovnem mestu. V ta namen je EU ustanovila evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu, s katero lepo sodeluje tudi naše ministrstvo za delo in socialo. Pred dnevi so objavili – brezplačen – elektronski vodnik za obvladovanje stresa pri delu.

»Stresa ne moremo videti in izmeriti,« nas nagovori direktorica agencije, ampak nam bo njihova kampanja pokazala, da »se je s težavami mogoče spopasti prav tako logično in sistematično kot z vsemi drugimi izzivi na področju varnosti in zdravja pri delu«.

Pred tem se je agencija spopadla z zdrsi, spotiki in padci, ki da so najpogostejši vzroki poškodb v vseh sektorjih, od težke industrije do pisarniških del. Ampak je po zaslugi agencije tudi to rešljivo, če »tveganje odpravimo pri viru, z izravnavo neravnih talnih površin«. Po prednostnem vrstnem redu sledita »nošnja obutve z nedrsečimi podplati« (naši moški, sploh intelektualci, so se tega zavedali že pred navodili, saj že od nekdaj hodijo v predavalnice, parlament, tv-studio itd. v gojzarjih) in »uporaba drugačne metode čiščenja tal«.

In komajda verjamemo, kje vse se skrivajo pasti: »v luknjah, razpokah ter nepritrjenih preprogah«. Da smo na delovnem mestu povsem zaščiteni, so vsa ta spoznanja tudi temeljito uzakonjena, saj o njih govorijo direktiva evropske komisije, uredba evropskega parlamenta in skladno s tem tudi domači zakoni.

Nevarnost na delovnem mestu pa ne preži na nas samo z neravnih tal, še bolj zahrbtno nas zaskoči z ravne površine. To študijo uradniki še pripravljajo, zato za zdaj še nimamo na voljo e-navodil, kako ravnati. Študija ima naslov Zaščita pred padci na istem nivoju in varno vzdrževanje reda in čistoče delovnega mesta, njen podnaslov pa je: Zdrsi in spotiki na ravni gibanja.

Naslednje leto bo študija o tem, kako naj zaposleni hodijo na delovnem mestu, še posebej po ravni površini, končana in navodila poslana v uporabo. Raziskave so pokazale, da so »zdrsi in spotiki na ravni gibanja« dokaj pogost vzrok bolniških odsotnosti – ne v vseh državah EU v enakem številu, v nekaterih se spotikajo manj in v drugih več. Potem ko so postavili diagnozo, bo študija stekla hitreje.

»Zdrs nastane zaradi nenadnega zmanjšanja prilagajanja stopala obutve na podlago, po kateri se oseba giblje«, pri čemer »se noge začnejo premikati hitreje od zgornjega dela telesa«. Do spotikanja pa pride »zaradi trka noge v gibanju z neko oviro, medtem ko se gornji del telesa po inerciji nagne naprej«. Da bomo znali hoditi po ravni površni, bo na voljo elektronski vodnik – brezplačen –, podjetja pa bi lahko tudi prispevala svoje in za zaposlene organizirala tečaje, za katere predlagam naslov: Pazi, pod teboj so ravna tla!

Tako kot bodo morala podjetja »vzpostaviti postopke za obvladovanje stresa«, bo prišla na vrsto tudi vzpostavitev postopkov za hojo. Obvezen bi moral biti tudi intenzivni tečaj za čistilke, kajti »metode čiščenja in oprema morajo biti primerne za površino, ki se čisti«.

Ne kaže se torej čuditi, da si toliko ljudi želi delati kot uradnik, tako doma kot v Bruslju in njegovih satelitih. Služba je stabilna, plača višja kot v zasebnem sektorju, posebna pamet ni potrebna – treba je biti le dovolj birokratsko inventiven. Takšna služba je pravzaprav večna.

Tisto, zaradi česar birokracija ne bo nikoli potolčena, je še več birokracije, ki skrbi, da se to ne bi zgodilo. Kajti birokracija je že zdavnaj izgubila svojo prvotno vlogo, vlogo državljanskega servisa, in namesto služabnika prevzela vlogo gospodarja.

Brez uradnikov seveda ne gre. Poznali so jih že v starem Rimu, ampak je nekoč služiti državi pomenilo čast in domovinsko dolžnost. Danes je velik del uradnikov namenjen samim sebi. Pri nas so z uradniško natančnostjo razvrščeni po nazivih in plačnih razredih. Zmotno je mednje uvrščati, kar se dogaja pri nas, učitelje, medicinske sestre, policiste, gasilce. Bi bilo pa smiselno k njim prišteti politike in tudi mnoge sindikaliste. Pravi birokrat, prvobitni uradnik, ni bil učitelj.

Že pred več kot poldrugim stoletjem je Frédéric Bastiat, klasični liberalni politični ekonomist, opozoril na probleme vmešavanja državnega aparata v vse sfere človekovega življenja. »Vsak dan je vse več tistih, ki delajo za državo. Bo kdaj tega konec? Kako biti optimist, če celo javno mnenje želi, da neko imaginarno bitje, država, ki ni nič drugega kot zbirka plačanih birokratov, naredi vse tisto, kar bi oni želeli, da stori. Ne bomo dolgo čakali, ko bodo na vsakega delavca prišli po dva ali trije birokrati; eni jim bodo preprečevali, da bi preveč delali, drugi jih bodo izobraževali, tretji jim bodo odobravali kredite itd.«

Četrti pa odločajo, kaj, kje in kako se bo gradilo, tudi po merilu jakosti hrupa med gradnjo, kajti pravi birokrati vedno vedo, kaj je v dobro državljanov.