Pomisleki: Mestni meandri

Gospodarska vremena se Kranjcem še niso zjasnila, indijansko poletje pa traja in traja. Nadomestek za deževno poletje nam je prinesel prekrasno jesen. Kaj je lepšega od tega, da se v žarečih barvah podaš do centra mesta, prestolnice države, ki nas peha v zgodbo o neuspehu, in za hip, za bežen utrip, odmisliš stresne teste bank, orjaški narodni dolg in grabežljive politike ter sebične podjetnike postaviš v okrogli oklepaj?

Z rokami v žepih se odpravim po poteh spominov in tovarištva, brodim skozi meandre mestne zgodovine in s periščem zajemam iz kulturne dediščine, brez katere smo obsojeni na klavrno životarjenje in oprane možgane. Slaba stvarna tolažba, mogoče. Zanesljivo pa premišljena zaušnica po licih premnogih, ki mislijo, da obstaja le nenehen zdaj, zavezan zasebnemu zaslužku na hrbtišču skupnih dobrin.

Pozni sladoled v Podmornici na Miklošičevi, hitra kava na Petkovškovem nabrežju, sendvič za kosilo v Knafljevem prehodu. Na videz brezskrbno pohajkujem, preverjeno modrost negujem: noge so mogoče res v blatu, vendar je za človeka važno, da ohrani glavo v zlatu, ki spi v kritiki in domišljiji. Samozavest se namreč obuja in obnavlja točno ob dejstvu, da je svet le toliko polnokrven, kolikor ga zmoremo polnokrvno doživeti. To počnemo bodisi sami, bodisi prek pripovedi prednikov, pa tudi skozi zgodbe mestnih četrti, v katerih posamezne plasti pletejo hlapeči portret podrobnosti, iz katerih pljuska zaveza posebnemu prostoru ter hkrati osebni svobodi in času.

Kaj, kaj vendar blebetaš? Ne, nimam kajaka iz tjulnjeve kože, se ti meša? Če bi ga imel, bi urno odveslal, vendar sem varovanec odbite ledene sveče, po ločitvi od medeninastega žleba me zaskrbljeno kliče: počakaj, počakaj, krplje vzemi iz izložbe pri Lovcu na Gosposvetski ulici, nasproti edine cerkve za protestante, prvi sosed hotela Lev, ne moreš ga zgrešiti. Žal pa je žepnina pičla in posla še poleti ne dobiš, kaj šele v teh časih, ko krhka deška postava izginja na dnu lijaka, na koncu kolovoza med bunkerji, sezidanimi iz opek ledu, snega in časopisnega papirja, ugaša kot ogorek cigarete. Zeleno moravo brez filtra bi frcnil proti tebi, če bi kadil, evo, če že vprašaš, tak bi rad bil, ampak prekriva me beli puh, cvetovi so z dreves odpadli, na bregu bajerja ležijo, plivkajo valovi zimske duše. Ne sanjajte ljubezenskih spiral in lastovic, kratkih kril in kukavic: niso več na dnevnem redu tovariške razprave. Daj no, daj, ustavi konje!

Saj bi planil v smeh, če me ne bi zeblo, kot zebe smokve, jabolka in hruške v tihožitju. Čakajo na plašne ustnice, otrdele žile in zamete, ki sežejo pod pas. Gazim čez njive krompirja in bivše zelenice, na obzorju se riše gmota stopničastih teras, prispeti moramo nocoj, nikoli ne reci stoj, jutri boš lahko zaspan. Stezo na čelu čete utiram priprtih oči in premočenih las, ne bi vedel, zakaj ne čutim več hladu, ampak koža največ plača, čeprav se komaj za spoznanje skrči, počepnem v zaklon, ranjencu se dvignem v bran, omagati ne smem, daleč so Koseze. Strdilo se je krzno na ovratniku, še dobro, da sem oblečen v dolge spodnjice, vojak maršira do vzhodne fronte in zelene doline, mehke kot žalostinke ljudstev, ki alkohol častijo in hrepenijo med vrsticami, besedo potrebujem, da enak bom med enakimi, medtem ko gledam v svojo smer.

Ja, seveda, ti bom že dal gledanje v svojo smer: žlico ricinusa dobiš in potem tišina! Ampak dovolite, sirup dajati človeku, ki ga noče, to bi morali preprečiti z zakonom. Če veš, kaj avtor reči hoče. Nisem prepričan. Nisem vedel, da čudeža ne smem pretvoriti v pravilo, umaknil sem pogled in za vsak primer zavihal nos. Dobro, tokrat bomo naredili še izjemo, naslednjič se pa pazi! Sestra Marta študira medicino, po doktorat bi rada šla v svet. Pripravnica stanuje v Črnučah. Napolnila je dvajset let. Redno hudomušna in občasno domišljava. Mir bo do večerje. Danes je bil učni dan. Po zajtrku in zdravniškem pregledu je prispel učitelj. Vsakemu od nas, ki smo prebolevali zlatenico v pediatrični bolnišnici na Vrazovem trgu, je namenil nekaj ur.

Znanja smo kasirali za naprstnik, ampak vredno je obzorja širiti, vedno vodoravno. Vdali smo se v usodo in molče trpeli. Res, drugače kot zahtevajo ne moreš niti vzdihniti, odvisnik od stripov, časopisov in učbenikov. Na dieti hrane in dieti branja sem pisal slikovita pisma, za muhastega naročnika sem sestavljal podrobna poročila in seznam obiskovalcev. Nobenih rož, le pomaranče prinesite, vem, na tržnici pred stolnico ni ananasa, ponj je treba v Trst, tega sploh ne pričakujem, daril imam dovolj, iskrena hvala. Veselim se, če gre za pravo stvar, veselim se po večerji, ko nad zeleno reko, ki pod oknom teče, meglica dvigne plašč in ga razgrne čez čuvaje plaže v zimskem času, čeprav čutim, da še ne spim, sem že na pol potonil, kako ustaviti se tik pred zdajci, recepta nimam, zato priznam, da glavo pod blazino položim in se v vrabca spremenim, leteti se pravi živeti, užitku slediti brez pojasnila in razloga, še mar mi ni, če s kratkim rokom trajanja, ljubiti prostost in prah, to je vse, drseti nad gladino in se požvižgati na letne čase, prehiteti jutro, ki sobam vrača upanje, se spričkati z družinskimi spomini in svoj lastni zakon spoštovati.

Ali ne, bolj verjetno. No, taki so prostaški frkolini, takoj za njimi šminkerski barabini, spogledljivke in tekačice na kratke proge, na koncu še mrtvohladni obrazi. Nič nas ne sme presenetiti, še zlasti ne mladina, bodočnost te dežele, ki ve, da stil ni vse, je pa veliko. Malo priložnostnih poslov, starševskih doklad in hitro porabimo, če mogoče. Tu smo, vaši smo. Puhloglavih ni med njimi, tako se govori, vendar nekateri doumejo zadevo šele, ko prejmejo napotke in vzpodbudo.

Napotki, piškotki. Vsak si jih lahko razlaga po svoje. Redki pa razumejo pod nujno, da nasilje na koncu ne povrne vložka, kot pravi zgodovina, se noben račun brez ostanka ne izide, trošim dneve v upanju na zmago in tekmujem brez sodnikov, ker ni udobnejše stezice, razen tiste, ki je včasih bila, utrle so jo tople nogavice, neopazne z male terase na vrhu nebotičnika, svet na dlani se drobi in razpada, kot kaže, krušne drobtine in ljubljanske hiše z dušami v stisnjenih pesteh, zatlačenih v žepe kavbojk s Ponte Rossa, po Karlovški cesti prodiram kot klin skoz mokre krpe megle in čistim koprenaste ostanke, medtem ko stokanju prisluhnem pod balkonom nekdanje partizanke, kaj bi dal, da bi znal ječanje žimnice ločiti od grgranja ovaduha, prepozno se kesa v spominski spalnici, tesnoba zraven spada, prav tako kot vse vojaške tetovaže, prosti spisi in približni zemljevidi, od ulice do ulice potujem, vsak dan v vsakem pogledu napredujem, od vogala do vogala se premikam proč od Prul, tukaj vsakogar poznam in vse, ničesar in nikogar pa na oni strani Žabjaka, kaj šele na Mirju.

Ne, ne vem, kje teče točna meja, pred tablo zrecitiram pesem v enem dahu, prisluhnite: sneg na Karavankah ločuje Avstrijo in domovino, ampak še sanja se mi ne, kje se brezimniški teren začne, ne za tujce, marveč za ubežnike posebne sorte. Vzhodno od Mercatorjeve trgovine, južno od bifeja za stoječe pivce leži dežela, od nikogar ni, dozdeva pa se mi, da spada v naš kvartir, prav tako kot intimisti in drugi pesniki, pritrjeni na šank kot kakšni zablodeli svati. Prvi med enakimi je bil naš sosed Ivan Minatti, popularnost je tu žel, še preden so mu delavci in kmetje napravili špalir, nekoga moraš imeti rad, bi rekel odpuščeni oficir, čeprav bom raje tiho, šele oktobra smo postali stanovalci, novincem pa so naročili, da se tod izziva slepo srečo in spoštuje ustno izročilo, pod nasipom Aškerčeve ceste ugledam prgišče rojakov, ob vrnitvi iz čolnarne se pozdravimo kot veterani brez ledvice, skupaj smo preživeli namišljena bojišča, dejanske ureznine in let mrtve ptice, verjemite, za vedno bojo z nami, zakaj bi jutri, če lahko že danes prekoračim mejo, pred fakulteto za kemijo se bom prižel ob zid, od rimskih časov tam stoji, brez sence dvoma govori: stari mojstri so do sem prišli, naprej pa gremo sami.