Pomisleki: Srečna zadnja ura

Obstaja nekaj resnih znamenj, da smo šele v zadnjih dveh tednih odkrili smrt in z njo povezano umiranje. Znani mednovoletni dogodek v Kliničnem centru, ki se ga je takoj prejel sum evtanazije, se je čez noč pretočil v vse medije in od tam v javnost, pobudil je nekaj na hitro sklicanih strokovnih debat in prinesel odmerjene izjave strokovnjakov za biomedicinsko etiko in paliativno medicino.

Kot da smo šele zdaj, ob novem letu 2015, ugotovili, da obstajajo zdravniki, ki morajo sprejemati obsmrtne odločitve, da obstaja paliativna oskrba, da sta navsezadnje na svetu, kdo bi si mislil, tudi umiranje in smrt. Predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina, torej eden od prvih zdravnikov te dežele, je svoj nastop na nacionalkinih Odmevih zaključil s pomenljivim sporočilom: Memento mori! S starim latinskim rekom torej, ki naroča, naj se zavedamo smrti, predvsem svoje seveda. Tega ni izrekel svareče, strašljivo, ampak kot opomin – če smo slučajno pozabili.

In če sklepamo po burnem dogajanju, ki se še ni poleglo, vse kaže, da smo res pozabili. Saj: v vsakdanjem prerivanju za znosno življenje, toliko bolj, če so ovire na poti velike, je pač težko misliti na smrt. Zdaj se je kot nepričakovana posledica razkritja v KC nenadoma izkazalo, da niso dovolj nesreče, za katere je poskrbela neodgovorna politika, niso dovolj teroristični šoki, prav tako ne naravne katastrofe, ki jih v španoviji s človekovo potrošno naravo režira logika kapitalizma – na vsem lepem je tukaj še smrt, le kdo jo je klical!

Čeprav je v resnici tako, da vse, kar počnemo, počnemo ravno zato, ker smo smrtni. Če bi živeli večno, bi bilo vsako naprezanje nesmiselno, da o neskončnem dolgočasju raje molčimo. Naše življenje bi bilo brez smrti prazno bolščanje v večnost, bivanje brez smisla, s katerim se mučijo samo bogovi. To preprosto filozofsko formulo vsakdanja rutina seveda prikriva.

V zadnjih dneh je bilo kar nekajkrat, ne prvič, izrečeno ali zapisano, da je sodobni svet poskrbel za izogibanje smrti. Bojimo se je, zato jo tabuiziramo. Evropska smrt (Slovenci vsaj na tem področju nismo nič posebnega) res ni tako lahkotna in vesela, kot je na primer mehiška, ali tako ritualno samoumevna, kot je še mogoče videti v ostankih plemenskih skupnosti, vendar to ne pomeni, da se z njo intimno ne soočamo.

O tem vendar pričajo številne introvertirane oblike žalovanja, pa tudi njihova zunanja manifestacija, vzorno urejena pokopališča. Res pa je, da je smrt vedno manj družabna in vedno bolj individualizirana; umiranje v anonimnosti, slovo v družinskem krogu, izogibanje pogrebnemu pompu, takšen je naraščajoči standard na tem področju. Predvsem pa je v zadnjih desetletjih strmo narasla moč biomedicine, ki je močno spremenila nekdanje oblike starostnega umiranja. Kar je bila nekoč pobožna molitev za srečno zadnjo uro brez bolečin, je danes zaupanje v blažilno moč medikamentov in medicinske tehnologije.

In tako smo pri evtanaziji, zaradi nje se je vse začelo, ni pa rečeno, da se bo z njo tale poplah tudi končal, kajti odprla je vprašanja, ki so bila doslej precej nedotaknjena. Na tem mestu želim povedati, zakaj mislim, da imam pravico prijavljati se k besedi o stvareh, o katerih strokovno nimam pojma. Skoraj nič ne vem o biomedicinski etiki, nič o njenih antropoloških in pravnih razsežnostih, skoraj nič o paliativni praksi in zagotovo nič o kodeksu medicinske deontologije. Tudi o neposrednem umiranju vem zelo malo, čeprav to ni področje, ki bi se mi vedno bolj odmikalo, nasprotno. Kaj me torej kvalificira, da si upam brez ustreznega strokovnega jezika sodelovati pri tako delikatnem vprašanju, kot je evtanazija?

Na to vprašanje odgovarjam z drugim: ali je evtanazija zgolj medicinsko vprašanje, ki je povezano le še z elementarno etiko, ali pa je vendarle tudi filozofsko in družbeno, torej tudi politično vprašanje? Nobenega dvoma bi ne smelo biti o tem, da je treba pri vprašanjih o koncu življenja izhajati iz človeku lastnega položaja, se pravi iz konkretne enkratnosti na smrt bolnega, umirajočega človeka.

Takšen človek ne samo, da ima pravico do subjektivnega stališča, takšno stališče, se pravi volja, je njegovo edino in zadnje sredstvo, ki ga še lahko uporabi pri odločanju o svojem življenju. Vprašanje o človekovi poslednji volji, ki jo še lahko uporabi zase, sodi torej med temeljne človekove pravice. Te pa so stvar družbene regulacije, zato je tudi pravica do odločanja o lastni smrti družbeno vprašanje. In potemtakem tudi politično: pravica do razpolaganja s svojo smrtjo mora biti tako ali drugače vpisana v ustavo.

A če je tako, je evtanazija najprej filozofsko vprašanje, saj je v neposredni zvezi z razumevanjem smisla življenja. Ne glede na to, kako posameznik to vprašanje reflektira in kakšen položaj ima v njegovem življenju filozofija kot ena od duhovnih disciplin, dejstvo je, da nanj vsakdo tako ali drugače odgovarja spontano. Poklicni (ali poklicani) filozofi seveda ne morejo in ne smejo izdelati »resnice« o smislu življenja, so pa kvalificirani, da smisel/nesmisel življenja ozaveščajo in ponudijo izbiro, ki sega od pragmatike do religije.

Filozofija ima to nalogo tudi zato, ker je že eksistencializem (Albert Camus v njegovem imenu) prišel do spoznanja, da je v modernem svetu (torej v svetu brez boga) samomor poslednje filozofsko vprašanje. In evtanazija v tem smislu seveda ni nič drugega kot na smrtno bolezen zožena okoliščina samomora.

Vprašanje o evtanaziji torej ne more biti samo vprašanje za zdravnike. Čeprav so oni nedvomno tisti, ki imajo z njo kot skrbniki pacientov najbolj neposreden stik in morajo pri tem – glede na to, da je vsak človek primer zase; evtanazija pač ni priložnost za rutinska in serijska ravnanja – izkusiti tudi največji zalogaj etičnih dilem, kar jim daje pravico do prvenstva, pa je to področje, pri katerem morajo imeti pomembno besedo tudi filozofija, sociologija in pravo. To je stvar, ki zahteva določen družbeni konsenz. Seveda ni treba imeti takoj pred očmi referenduma, za začetek (bolje rečeno: za nadaljevanje) je dovolj razširjena debata med humanisti, naravoslovci in družboslovci.

V aktualni komisiji za medicinsko etiko, ki šteje petnajst članov, je dvanajst strokovnjakov z različnih področij medicine (vključno z dvema psihiatroma in psihologom) ter po en filozof, teolog in pravnik. Takšno razmerje »moči« ne vzbuja občutka, da gre za konsenzualno naravo dela, v katero lahko vstopajo tudi nasprotni, a prav tako eksaktno argumentirani drugačni pogledi. Pogledi, ki vidijo tudi onkraj doktrine, ki pri tem upoštevajo pomisleke o možni zlorabi in razumejo evtanazijo kot izraz človekove poslednje svobodne volje in dostojanstva.

Naši zdravniki so se v aktualnih izrekanjih kot eden postavili proti evtanaziji. Tako je tudi prav; oni so pač zadnji, ki se smejo z njo strinjati, bolnišnice, zdravstvene ustanove morajo biti hiše upanja in zaupanja. V to pozicijo jih postavlja tudi 2500 let stara Hipokratova prisega, katere bistvo je brezpogojno prizadevanje za bolnikovo življenje, ne za smrt; zanjo se danes sicer zdi, da funkcionira samo še na simbolni ravni, a prav ta raven je tista, ki vzbuja tradicionalno in načelno zaupanje.

Omenjeni bolnišnični dogodek, ki je v zadnjih treh dneh doživel določeno metamorfozo, ta pa je na površje prinesla še dodatne dileme, nas je našel nepripravljene. Ob temeljnih etičnih vprašanjih pa je tukaj še eno, drastično nerodno: koliko je v državi, ki premore en sam pravi hospic, pa še ta je kar naprej na robu finančnega zloma, sploh smiselno postavljati vprašanja, ki jih je mogoče blažiti predvsem s širjenjem paliativne oskrbe?

Kolegica Milena Zupanič je ta teden v enem svojih člankov na to temo zapisala tudi tole: »Bolj kot o evtanaziji bi se bilo dobro pogovoriti o tem, kako vrniti umiranje v varno zavetje doma.« Če bi se promet umiranja lahko iz bolnišnic vsaj delno preusmeril proti domu, ob paliativni podpori seveda, potem diverzantska akcija gnevnega zdravnika v Kliničnem centru, kakor je bizarna in nesprejemljiva, in posledično vse memento mori reakcije niso bile čisto zaman.