Poraženci in zmagovalci delitve ministrskih resorjev
Razdelitev vladnih resorjev kaže, da je zmagovalka te igre SMC.
Odpri galerijo
Marjan Šarec sestavlja vlado, imena ministrov iz kvote njegove stranke še niso znana. Foto Matej Družnik
Odgovor na vprašanje kdo je zmagovalec in kdo poraženec tokratnih državnozborskih volitev je znan in tudi formalno potrjen od 17. avgusta. Takrat je državni zbor Marjanu Šarcu s 55 poslanskimi glasovi podelil mandat za sestavo trinajste slovenske vlade. Največji osmoljenec v tej zgodbi je seveda relativni zmagovalec junijskih volitev, prvak SDS Janez Janša, ki ni dobil priložnosti za sestavo vlade in pri enem najvišjih državotvornih dejanj z odločitvijo, da ne dvigne glasovnice, ni sodeloval. Takoj za njim z dolgim nosom sledi predsednik NSi Matej Tonin. Izgubil je v pokru, ki ga je igral v zgodbi treh možnih krogov iskanja kandidata za mandatarja in v kateri so ga tako imenovani »anonimni zaskrbljeni podjetniki« predlagali celo za predsednika vlade, ki bi povezoval levo in desno krilo politike in bi ta končno le lahko zadihala s polnimi pljuči. Tudi Tonin je ostal praznih rok. S funkcije začasnega predsednika državnega zbora se je ta teden poslovil še z očitki, da je nazorno pokazal svojo pripadnost političnemu establishmentu, ko je s predlogom svoje mini parlamentarne reforme nameraval povečati poslanske privilegije – plače poslancev, nadomestila za delo v volilni enoti in povišati povračila potnih stroškov, do katerih so upravičeni poslanci, na dvakratnik tistega, kar sicer pripada javnim uslužbencem.
Slovenska politika je naplavila dodatne zmagovalce in poražence iz delitve ministrskih resorjev. To igro je s komentarji dejavno spremljala tudi trivteraška scena. »Kar strese me vsakokrat, ko vidim, da se bodo pogajali kateri stranki gre kateri resor. Namesto, katera oseba je kandidat za kateri resor,« je čivknil politični komentator in nekdanji politik Bogdan Biščak. »To, kar se dogaja v slovenski politiki oziroma s kadrovanji, si zasluži neologizem: kadrovstrofa,« je bil inovativen pri komentiranju Boštjan M. Zupančič, pravnik in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ekonomist in nekdanji minister Matej Lahovnik pa se je obregnil ob koalicijsko pogodbo v delu, ki zadeva davke: »Upam, da bo Vojmir Urlep to pravočasno ustavil. Takšno davčno sračje gnezdo smo imeli že leta 2004, potem pa je Andrej Bajuk naredil razvojno davčno reformo.«
Kako so pravzaprav delili resorje? Če bi kdo morda pričakoval, da je med strankami potekala vsebinska razprava in boj za prioritete iz volilnih programov, ki bi se nato pokrili še s strankarskimi najboljšimi kadri za ta področja, bi se motil. Zadeva je potekala računsko. Po posebni formuli in točkovanju posameznih funkcij, ki jih je bilo treba razdeliti. Funkcijo predsednika državnega zbora so ovrednotili z dvema točki, funkcijo ministra z eno, državnega sekretarja pa s polovico točke. Nato so se vodstva strank peterčka šla kroge izbiranja ministrstev. V prvem krogu so predsedniki strank povedali, kateri resor bi vodili sami, nato so delili in razdelili še »ostanke«.
Najbolj se je zapletalo med SMC in SD. Iz spopada za funkcijo predsednika državnega zbora je kot zmagovalec izšel prvak SD, nato sta se stranki spopadli še za gospodarsko ministrstvo, ki je na koncu pripadlo SMC. LMŠ je ob predsedniku vlade dobila štiri ministrstva, prav tako SMC, SD tri, Sab in Desus pa po dve. Ministrstva LMŠ so glede na vsoto denarja, s katero bodo upravljala v proračunu, težka 3,4 milijarde evrov, ministrstva SD in SMC po dve milijardi, Sab in Desusa pa po dobrih 800 milijonov evrov. Je torej zmagovalec delitve vladnih resorjev LMŠ? Nikakor ne. Zdi se, da si je Marjan Šarec predvsem želel postati premier in sestaviti vlado, manj pa je pri pogajanjih gledal na moč svoje stranke v vladi. Vpliv LMŠ v vladi bo, ocenjuje Matej Lahovnik, tako odvisen predvsem od vloge in položaja Vojmirja Urlepa, Šarčeve desne roke, torej od njegovega vpliva na resor financ, gospodarstva ter infrastrukture. Predvsem pa tudi od njegovega vpliva na dve ključni ustanovi, na Slovenski državni holding in Družbo za upravljanje terjatev bank. V obeh so ključni kadri v rokah SMC.
»Da je pri delitvi ministrstev zmagovalec LMŠ, bi morda lahko ocenjevali, če stranka ne bi imela tako očitnih kadrovskih težav, saj razen nekdanjega predsednika uprave Leka nima kadrovskih kalibrov, ki bi sploh imeli kapaciteto za opravljanje ministrske funkcije. Pravzaprav se ji dogaja podobno, kot je se pred štirimi leti Miru Cerarju, ki je kandidate za ministre po volitvah iskal tako rekoč skorajda po spletu in prek javnih razpisov,« komentira Bogdan Biščak. Izjava novega premeira takoj po izvolitvi, češ da bodo v prihodnjih dneh stopili v stik z ljudmi, ki bi prevzeli odgovornost in mesto ministra za zdravje ter da verjame, da bodo našli človeka, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, potrjuje splošen vtis o manku kadrov LMŠ.
Šarec čaka na odgovor ali bo najpomembnejše ministrstvo, resor za finance, ki upravlja 2,7 milijardi proračunskih evrov, še naprej (vsaj začasno) vodila Mateja Vraničar Erman, ki je doslej sicer politično sodila v kvoto stranke SMC. Koalicijska pogodba pa razkriva še eno pomembno podrobnost: napoveduje preučitev možnosti, da se Slovenski državni holding prenese pod pristojnost SMC-jevega ministrstva za gospodarstvo. To bi nedvomno pomembno okrepilo moč te stranke ter z njo povezanih interesnih skupin. Posledično bi se seveda zmanjšala moč LMŠ, ob tem pa ne gre pozabiti, da se bo teža gospodarskega ministra okrepila še s pričakovano kadrovsko popolnitvijo mesta neizvršnega direktorja Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je v njegovi domeni.
Vsi sogovorniki se strinjajo, da je največji osmoljenec delitve resorjev SD; kar je presenetljivo, saj gre za stranko peterčka z najdaljšim stažem in največjim kadrovskim bazenom. Zmagovalec je SMC, ob Alenki Bratušek, ki je s slabim volilnim izzidom dobila pomembno infrastrukturno ministrstvo. SD se je bila začuda pripravljena odpovedati ključnim ministrstvom, kot sta na primer ministrstvi za gospodarstvo ali za infrastrukturo. »Dejanu Židanu po dolgom obdobju v vladi očitno bolj ustreza prevedriti en mandat na funkciji, na kateri ni velike odgovornosti, ima pa neomejen dostop do medijev. Le tako si je mogoče razlagati dejstvo, da je povsem popustil pri pogajanjih o vladi,« ocenjuje Lahovnik.
»Če že govorimo o zmagovalcih in poražencih v zgodbi nastajanja vlade, je o tem mogoče govoriti tudi ob konkretnih kadrovanjih na ministrska mesta. Očitno obstaja namreč velika nevarnost, da bodo v novi vladi znova pristali prav tisti ljudje, ki so se v Cerarjevi vladi razmeroma slabo izkazali in so bili ocenjeni kot najmanj dobri. To ni dobra popotnica,« ocenjuje Pavle Gantar, sociolog in nekdanji predsednik državnega zbora. Gre za Andrejo Katič, Petra Gašperšiča in Ireno Majcen, ki se bodo z enega resorja premaknili na drugega. »Glede finančne ministrice je mogoče naravnost reči, da je Mateja Vraničar Erman dober visoki državni uradnik. Kaj več pa ne. Finančni ministri morajo imeti poleg znanja o javnih financah, tudi ustrezen politični format in odločnost za uveljavitev svoje volje napram drugim ministrom. Vraničar Ermanova doslej te nujne politične dimenzije ni pokazala,« dodaja sogovornik, ki ga čudi izjemna popustljivost SD-ja pri delitvi ministrskih resorjev in tudi njeno kadrovanje, ki je v notranji javnosti stranke prav tako povzročilo nezadovoljstvo. »Razumem, da so se zadovoljili s kronskim resorjem, ki je zanje nedvomno tudi zaradi ideoloških razlogov ministrstvo za izobraževanje. Glede Andreje Katič pa je očitno, da je šaleški lobi hotel imeti svojega predstavnika v vladi in da resor, ki ga bo vodila, pri tem sploh ni bil pomemben,« je prepričan Gantar.
Na ocene, da SD v tej vladi očitno nima velikih ambicij, njen prvak odgovarja, da se niso pogajali trmasto in krčevito ter da jim je bilo bolj pomembno, da čim prej dobimo koalicijsko vlado. Od šolstva, izobraževanja, raziskovanja in znanosti je odvisna naša usoda, pravi. Tako države, kot naroda. Jezik in kultura v celoti sta omogočila, da smo kot narod obstali in si zasluži vso pozornost in podporo. Na področju pravosodja pa je po Židanovi oceni možno narediti pomembne korake. »Vsa tri ministrstva ocenjujem kot zahtevna in hkrati zelo pomembna. Andreja Katič je pravnica po izobrazbi, bila je uspešna poslanka in ministrica. Ocenjujemo, da bosta z Dominiko Švarc Pipan,ki bo na pravosodnem ministrstvu državna sekretarka, dober in uspešen tandem. Vedno pa bo tako, da bodo v stranki in tudi zunaj nje o posameznih resorjih in ljudeh različna mnenja. Tudi to je del demokracije,« se odziva na očitke Židan. Kot predsednik državnega zbora bo s svojimi prerogativi sicer lahko nedvomno vplival na marsikatero zadevo, med drugim postopke sprejemanja zakonov in s tem vplival tudi na delovanje vlade. Če se ne bo strinjal z vladnimi stališči, bi lahko bil velika »motnja v sistemu« največje vladne stranke LMŠ, ki ima gledano zgodovinsko, daleč najmanjše število poslancev in daleč najmanjšo težo od strank, ki so v preteklosti vodile vlado. To pomeni še več usklajevanja, opozarja Lahovnik, ki bi ga lahko vodil Vojmir Urlep, kot je to počel Mitja Gaspari v vladi Boruta Pahorja.
Ker se v parlamentu zakonu sprejemajo z navadno večino, običajno jih podpre okoli 40 poslancev, okoli 20 poslancev pa je proti, bi sicer Šarčeva koalicija v državnem zboru po Gantarjevi oceni lahko relativno normalno delovala. Če je seveda ne bodo pretresale in pripeljale do predčasnega konca njene notranje razprtije.
Ne glede na rekordno poslabšanje volilnega rezultata glede na volitve v letu 2014 je SMC izgubila le vpliv na področju infrastrukture, pa še tam se ohranja njen koncept in projekt drugeta tira pelje naprej prek družbe 2TDK.
Slovenska politika je naplavila dodatne zmagovalce in poražence iz delitve ministrskih resorjev. To igro je s komentarji dejavno spremljala tudi trivteraška scena. »Kar strese me vsakokrat, ko vidim, da se bodo pogajali kateri stranki gre kateri resor. Namesto, katera oseba je kandidat za kateri resor,« je čivknil politični komentator in nekdanji politik Bogdan Biščak. »To, kar se dogaja v slovenski politiki oziroma s kadrovanji, si zasluži neologizem: kadrovstrofa,« je bil inovativen pri komentiranju Boštjan M. Zupančič, pravnik in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ekonomist in nekdanji minister Matej Lahovnik pa se je obregnil ob koalicijsko pogodbo v delu, ki zadeva davke: »Upam, da bo Vojmir Urlep to pravočasno ustavil. Takšno davčno sračje gnezdo smo imeli že leta 2004, potem pa je Andrej Bajuk naredil razvojno davčno reformo.«
Vpliv LMŠ v vladi bo odvisen predvsem od vloge in položaja Vojmirja Urlepa, Šarčeve desne roke, od njegovega vpliva na resor financ, gospodarstva ter infrastrukture. Predvsem pa tudi od njegovega vpliva na dve ključni ustanovi, na Slovenski državni holding in Družbo za upravljanje terjatev bank. V obeh so ključni kadri v rokah SMC.
Računska formula za delitev funkcij
Kako so pravzaprav delili resorje? Če bi kdo morda pričakoval, da je med strankami potekala vsebinska razprava in boj za prioritete iz volilnih programov, ki bi se nato pokrili še s strankarskimi najboljšimi kadri za ta področja, bi se motil. Zadeva je potekala računsko. Po posebni formuli in točkovanju posameznih funkcij, ki jih je bilo treba razdeliti. Funkcijo predsednika državnega zbora so ovrednotili z dvema točki, funkcijo ministra z eno, državnega sekretarja pa s polovico točke. Nato so se vodstva strank peterčka šla kroge izbiranja ministrstev. V prvem krogu so predsedniki strank povedali, kateri resor bi vodili sami, nato so delili in razdelili še »ostanke«.
Najbolj se je zapletalo med SMC in SD. Iz spopada za funkcijo predsednika državnega zbora je kot zmagovalec izšel prvak SD, nato sta se stranki spopadli še za gospodarsko ministrstvo, ki je na koncu pripadlo SMC. LMŠ je ob predsedniku vlade dobila štiri ministrstva, prav tako SMC, SD tri, Sab in Desus pa po dve. Ministrstva LMŠ so glede na vsoto denarja, s katero bodo upravljala v proračunu, težka 3,4 milijarde evrov, ministrstva SD in SMC po dve milijardi, Sab in Desusa pa po dobrih 800 milijonov evrov. Je torej zmagovalec delitve vladnih resorjev LMŠ? Nikakor ne. Zdi se, da si je Marjan Šarec predvsem želel postati premier in sestaviti vlado, manj pa je pri pogajanjih gledal na moč svoje stranke v vladi. Vpliv LMŠ v vladi bo, ocenjuje Matej Lahovnik, tako odvisen predvsem od vloge in položaja Vojmirja Urlepa, Šarčeve desne roke, torej od njegovega vpliva na resor financ, gospodarstva ter infrastrukture. Predvsem pa tudi od njegovega vpliva na dve ključni ustanovi, na Slovenski državni holding in Družbo za upravljanje terjatev bank. V obeh so ključni kadri v rokah SMC.
»Da je pri delitvi ministrstev zmagovalec LMŠ, bi morda lahko ocenjevali, če stranka ne bi imela tako očitnih kadrovskih težav, saj razen nekdanjega predsednika uprave Leka nima kadrovskih kalibrov, ki bi sploh imeli kapaciteto za opravljanje ministrske funkcije. Pravzaprav se ji dogaja podobno, kot je se pred štirimi leti Miru Cerarju, ki je kandidate za ministre po volitvah iskal tako rekoč skorajda po spletu in prek javnih razpisov,« komentira Bogdan Biščak. Izjava novega premeira takoj po izvolitvi, češ da bodo v prihodnjih dneh stopili v stik z ljudmi, ki bi prevzeli odgovornost in mesto ministra za zdravje ter da verjame, da bodo našli človeka, ki bo ugriznil v to kislo jabolko, potrjuje splošen vtis o manku kadrov LMŠ.
Šarec čaka na odgovor ali bo najpomembnejše ministrstvo, resor za finance, ki upravlja 2,7 milijardi proračunskih evrov, še naprej (vsaj začasno) vodila Mateja Vraničar Erman, ki je doslej sicer politično sodila v kvoto stranke SMC. Koalicijska pogodba pa razkriva še eno pomembno podrobnost: napoveduje preučitev možnosti, da se Slovenski državni holding prenese pod pristojnost SMC-jevega ministrstva za gospodarstvo. To bi nedvomno pomembno okrepilo moč te stranke ter z njo povezanih interesnih skupin. Posledično bi se seveda zmanjšala moč LMŠ, ob tem pa ne gre pozabiti, da se bo teža gospodarskega ministra okrepila še s pričakovano kadrovsko popolnitvijo mesta neizvršnega direktorja Družbe za upravljanje terjatev bank, ki je v njegovi domeni.
Največji osmoljenec je Židanov SD
Vsi sogovorniki se strinjajo, da je največji osmoljenec delitve resorjev SD; kar je presenetljivo, saj gre za stranko peterčka z najdaljšim stažem in največjim kadrovskim bazenom. Zmagovalec je SMC, ob Alenki Bratušek, ki je s slabim volilnim izzidom dobila pomembno infrastrukturno ministrstvo. SD se je bila začuda pripravljena odpovedati ključnim ministrstvom, kot sta na primer ministrstvi za gospodarstvo ali za infrastrukturo. »Dejanu Židanu po dolgom obdobju v vladi očitno bolj ustreza prevedriti en mandat na funkciji, na kateri ni velike odgovornosti, ima pa neomejen dostop do medijev. Le tako si je mogoče razlagati dejstvo, da je povsem popustil pri pogajanjih o vladi,« ocenjuje Lahovnik.
Dejan Židan, prvak SD, se bo zdaj preiskusil na funkciji predsednika državnega zbora. Foto Voranc Vogel
»Če že govorimo o zmagovalcih in poražencih v zgodbi nastajanja vlade, je o tem mogoče govoriti tudi ob konkretnih kadrovanjih na ministrska mesta. Očitno obstaja namreč velika nevarnost, da bodo v novi vladi znova pristali prav tisti ljudje, ki so se v Cerarjevi vladi razmeroma slabo izkazali in so bili ocenjeni kot najmanj dobri. To ni dobra popotnica,« ocenjuje Pavle Gantar, sociolog in nekdanji predsednik državnega zbora. Gre za Andrejo Katič, Petra Gašperšiča in Ireno Majcen, ki se bodo z enega resorja premaknili na drugega. »Glede finančne ministrice je mogoče naravnost reči, da je Mateja Vraničar Erman dober visoki državni uradnik. Kaj več pa ne. Finančni ministri morajo imeti poleg znanja o javnih financah, tudi ustrezen politični format in odločnost za uveljavitev svoje volje napram drugim ministrom. Vraničar Ermanova doslej te nujne politične dimenzije ni pokazala,« dodaja sogovornik, ki ga čudi izjemna popustljivost SD-ja pri delitvi ministrskih resorjev in tudi njeno kadrovanje, ki je v notranji javnosti stranke prav tako povzročilo nezadovoljstvo. »Razumem, da so se zadovoljili s kronskim resorjem, ki je zanje nedvomno tudi zaradi ideoloških razlogov ministrstvo za izobraževanje. Glede Andreje Katič pa je očitno, da je šaleški lobi hotel imeti svojega predstavnika v vladi in da resor, ki ga bo vodila, pri tem sploh ni bil pomemben,« je prepričan Gantar.
Zdi se, da je Marjan Šarec predvsem želel postati premier in sestaviti vlado, manj pa je pri pogajanjih gledal na moč svoje stranke v vladi. Največji osmoljenec delitve resorjev je SD, zmagovalec je SMC. SD se je bila začuda pripravljena odpovedati ključnim ministrstvom, kot sta na primer za gospodarstvo ali za infrastrukturo.
Židan: Različna mnenja so del demokracije
Na ocene, da SD v tej vladi očitno nima velikih ambicij, njen prvak odgovarja, da se niso pogajali trmasto in krčevito ter da jim je bilo bolj pomembno, da čim prej dobimo koalicijsko vlado. Od šolstva, izobraževanja, raziskovanja in znanosti je odvisna naša usoda, pravi. Tako države, kot naroda. Jezik in kultura v celoti sta omogočila, da smo kot narod obstali in si zasluži vso pozornost in podporo. Na področju pravosodja pa je po Židanovi oceni možno narediti pomembne korake. »Vsa tri ministrstva ocenjujem kot zahtevna in hkrati zelo pomembna. Andreja Katič je pravnica po izobrazbi, bila je uspešna poslanka in ministrica. Ocenjujemo, da bosta z Dominiko Švarc Pipan,ki bo na pravosodnem ministrstvu državna sekretarka, dober in uspešen tandem. Vedno pa bo tako, da bodo v stranki in tudi zunaj nje o posameznih resorjih in ljudeh različna mnenja. Tudi to je del demokracije,« se odziva na očitke Židan. Kot predsednik državnega zbora bo s svojimi prerogativi sicer lahko nedvomno vplival na marsikatero zadevo, med drugim postopke sprejemanja zakonov in s tem vplival tudi na delovanje vlade. Če se ne bo strinjal z vladnimi stališči, bi lahko bil velika »motnja v sistemu« največje vladne stranke LMŠ, ki ima gledano zgodovinsko, daleč najmanjše število poslancev in daleč najmanjšo težo od strank, ki so v preteklosti vodile vlado. To pomeni še več usklajevanja, opozarja Lahovnik, ki bi ga lahko vodil Vojmir Urlep, kot je to počel Mitja Gaspari v vladi Boruta Pahorja.
Ker se v parlamentu zakonu sprejemajo z navadno večino, običajno jih podpre okoli 40 poslancev, okoli 20 poslancev pa je proti, bi sicer Šarčeva koalicija v državnem zboru po Gantarjevi oceni lahko relativno normalno delovala. Če je seveda ne bodo pretresale in pripeljale do predčasnega konca njene notranje razprtije.
Ekskluzivni pogovor z desno roko premierja Šarca
Vojmir Urlep, nekdanj dolgoletni predsednik uprave Leka, bo desna roka predsednika vlade. Foto Roman Šipić
Vojmir Urlep, desna roka Marjana Šarca in koordinator med posameznimi ministrstvi, je bil pred lansko upokojitvijo deset let predsednik uprave farmacevtske družbe Lek. Zdaj bo v kabinetu predsednika vlade, zadolžen za področij financ in zdravstva. Ali kot je napovedal premier, bo njegova desna roka. Ker predsedniku vlade ekonomskega znanja in izkušenj s tega področja primanjkuje, bo Urlepov vpliv lahko nedvomno precejšen. Kot je izjavil sam, bo stranki LMŠ skušal pomagati, da prepozna najpomembnejše stvari za nadaljevanje uspešnega gospodarstva.
Absolutno bo to pomemben vzvod vodenja gospodarske politike, pa tudi za razvoj slovenskega gospodarstva nasploh. Če gledamo, kaj je ugotovila družba PwC Slovenija ter dopolnila analiza Evropske investicijske banke, glede malih in srednjih podjetij, pri nas dejansko obstaja določena vrzel pri financiranju teh družb. Pomen sklada skladov bo močno odvisen od tega, pod kakšnimi pogoji bodo na razpolago njegova sredstva. Sicer imajo banke denarja dovolj, ampak pogoji za odobravanje posojil za mala in srednja podjetja očitno niso dovolj atraktivni . Vprašanje je ali se torej zahtevajo preostra zavarovanja, za sredstva, ki so na razpolago pri komercialnih bankah.
Upamo, da ne. Glede na to, da gre za visok znesek sredstev, bi moral biti seveda zagotovljen ustrezen mehanizem nadzora nad črpanjem in upravljanjem tega denarja.
Ne glede na to, kakšno vlogo bom imel, si bom prizadeval, da se v Sloveniji vzpostavi vzpodbudno in atraktivno poslovno okolje, kaj to konkretno pomeni, bomo pa videli. Veliko je namreč odvisno tudi od zunanjih pogojev, glede na visoko izvozno odvisnost slovenskega gospodarstva na eni strani ter na drugi od tega, kako se bodo stranke koalicije s podporo Levice odločale pri posameznih vprašanjih, ki so pomembna za gospodarstvo. Je pa jasno, da glede na to, da prihajam iz gospodarstva, bo to zame zagotovo eno od prioritetnih področij, na katerem si bom prizadeval za ugodne in primerne pogoje za nadaljnji uspešni razvoj slovenskega gospodarstva. Slovenija dosega ugodno gospodarsko rast, a lahko bi še večjo, če bi imeli spodbudno poslovno oziroma gospodarsko okolje. Zato bi najprej morali vzpostaviti stabilno okolje, kar pomeni, da se odloča za spremembe le, če so res nujne in prinašajo dodano vrednost. Poslovno okolje mora biti predvidljivo, v pripravo nujnih sprememb, naj se torej vključi čim več prizadetih in se skuša v čim večjem obsegu upoštevati njihove pripombe oziroma realno oceniti učinke ukrepov. Seveda mora biti gospodarsko okolje tudi odprto, to naj velja tudi za trg delovne sile. Stopnja brezposelnosti zelo hitro upada, bližamo se tako imenovani naravni brezposelnosti in podjetja vse težje pridobijo delavce.
To ne drži povsem. Nisem proti, saj je logično, da z razvojem družbe naraščajo tudi njene potrebe, vendar morajo biti te v okviru možnosti, ki jih država ima. Zame je dolgoročna stabilnost javnih financ in spoštovanje fiskalnega pravila nekaj, od česa ne moremo odstopiti.
Dobrih dvajset let sem bil na vrhu dveh večjih gospodarskih družb v Sloveniji in v obeh je deloval sindikat. In s sindikatoma sem v obeh družbah imel korektne, profesionalne in dobre odnose. Nikoli nismo imeli težav. Je pa seveda problem, če imajo sindikati javnega sektorja nerealne zahteve, ki presegajo javno-finančne zmožnosti države. Takrat pa smo seveda na nasprotnih bregovih in je treba iskati nek pameten kompromis.
Vsekakor.
Dejstvo je, da več kot je interesnih skupnosti, ki jih je treba spraviti skupaj in več kot je nasprotujočih interesov, težje je najti kompromis. In seveda je večja tudi verjetnost, da bo kompromis takšen, da nihče z njim ne bo zares zadovoljen.
Tako neformalne, kot formalne združbe imajo pri nas velik vpliv. Vsaka vlada in to velja tudi za to, ki nastaja, bi se morala spopasti s tistimi izzivi in tistimi ovirami na poti do želenih ciljev, ki onemogočajo napredek družbe. Če so te ovire povezane z neformalnimi centri moči, je jasno, da se je treba lotiti tudi tega izziva. Zelo dobro vem, kdo in kje se skrivajo določeni centri moči zunaj vlade pri nas. In ne, ne bojim se jih.
Nastaja državni sklad skladov, v katerem se bo v prvi fazi predvidoma zbralo 600 milijonov evrov, bo to pomemben vzvod vodenja nacionalne gospodarske politike?
Absolutno bo to pomemben vzvod vodenja gospodarske politike, pa tudi za razvoj slovenskega gospodarstva nasploh. Če gledamo, kaj je ugotovila družba PwC Slovenija ter dopolnila analiza Evropske investicijske banke, glede malih in srednjih podjetij, pri nas dejansko obstaja določena vrzel pri financiranju teh družb. Pomen sklada skladov bo močno odvisen od tega, pod kakšnimi pogoji bodo na razpolago njegova sredstva. Sicer imajo banke denarja dovolj, ampak pogoji za odobravanje posojil za mala in srednja podjetja očitno niso dovolj atraktivni . Vprašanje je ali se torej zahtevajo preostra zavarovanja, za sredstva, ki so na razpolago pri komercialnih bankah.
Bo to pomemben vzvod politične moči posamezne stranke?
Upamo, da ne. Glede na to, da gre za visok znesek sredstev, bi moral biti seveda zagotovljen ustrezen mehanizem nadzora nad črpanjem in upravljanjem tega denarja.
Marsikoga je strah (pre)velikih sprememb v gospodarski politiki, ki bi lahko nastale s sprejemanjem pretirnao populističnih ukrepov, nekateri se bojijo vpliva »utopizma« Levice, povečanja javne porabe. Ker veljate za konzervativnega človeka, ki je nenaklonjen zadolževanju celo na osebni ravni, nekateri ocenjujejo, da ste vi garant, da »revolucije« ne bo?
Ne glede na to, kakšno vlogo bom imel, si bom prizadeval, da se v Sloveniji vzpostavi vzpodbudno in atraktivno poslovno okolje, kaj to konkretno pomeni, bomo pa videli. Veliko je namreč odvisno tudi od zunanjih pogojev, glede na visoko izvozno odvisnost slovenskega gospodarstva na eni strani ter na drugi od tega, kako se bodo stranke koalicije s podporo Levice odločale pri posameznih vprašanjih, ki so pomembna za gospodarstvo. Je pa jasno, da glede na to, da prihajam iz gospodarstva, bo to zame zagotovo eno od prioritetnih področij, na katerem si bom prizadeval za ugodne in primerne pogoje za nadaljnji uspešni razvoj slovenskega gospodarstva. Slovenija dosega ugodno gospodarsko rast, a lahko bi še večjo, če bi imeli spodbudno poslovno oziroma gospodarsko okolje. Zato bi najprej morali vzpostaviti stabilno okolje, kar pomeni, da se odloča za spremembe le, če so res nujne in prinašajo dodano vrednost. Poslovno okolje mora biti predvidljivo, v pripravo nujnih sprememb, naj se torej vključi čim več prizadetih in se skuša v čim večjem obsegu upoštevati njihove pripombe oziroma realno oceniti učinke ukrepov. Seveda mora biti gospodarsko okolje tudi odprto, to naj velja tudi za trg delovne sile. Stopnja brezposelnosti zelo hitro upada, bližamo se tako imenovani naravni brezposelnosti in podjetja vse težje pridobijo delavce.
Niste naklonjeni povečevanju javne porabe?
To ne drži povsem. Nisem proti, saj je logično, da z razvojem družbe naraščajo tudi njene potrebe, vendar morajo biti te v okviru možnosti, ki jih država ima. Zame je dolgoročna stabilnost javnih financ in spoštovanje fiskalnega pravila nekaj, od česa ne moremo odstopiti.
Pred leti ste, še kot prvi mož Leka in predstavnik podjetij v tuji lasti rekli, da vam gredo najbolj na živce sindikati s svojimi nerealnimi zahtevami, pred vlado pa je nadaljevanje težkih pogajanj o zahtevah javnega sektorja. Na nek način razmere asociirano na obdobje vlade Boruta Pahorja, njegovo koalicijo, ki jo je vleklo narazen in na sindikate, ki so mu blokirali nujne reforme.
Dobrih dvajset let sem bil na vrhu dveh večjih gospodarskih družb v Sloveniji in v obeh je deloval sindikat. In s sindikatoma sem v obeh družbah imel korektne, profesionalne in dobre odnose. Nikoli nismo imeli težav. Je pa seveda problem, če imajo sindikati javnega sektorja nerealne zahteve, ki presegajo javno-finančne zmožnosti države. Takrat pa smo seveda na nasprotnih bregovih in je treba iskati nek pameten kompromis.
Ste zagovornik takšne gospodarske politike, da je proračun v času konjukture v presežku ali vsaj izravnan?
Vsekakor.
Bili ste kritični do širokih koalicij, ki da ne omogočajo resnega delovanja vlade in je plod njihovega dela le gnil kompromis, ki je za državo lahko škodljiv. Se zarečenega kruha največ poje?
Dejstvo je, da več kot je interesnih skupnosti, ki jih je treba spraviti skupaj in več kot je nasprotujočih interesov, težje je najti kompromis. In seveda je večja tudi verjetnost, da bo kompromis takšen, da nihče z njim ne bo zares zadovoljen.
Neformalni centri moči imajo v Sloveniji zelo velik vpliv, mimo vlade. Si boste upali spopasti s tem?
Tako neformalne, kot formalne združbe imajo pri nas velik vpliv. Vsaka vlada in to velja tudi za to, ki nastaja, bi se morala spopasti s tistimi izzivi in tistimi ovirami na poti do želenih ciljev, ki onemogočajo napredek družbe. Če so te ovire povezane z neformalnimi centri moči, je jasno, da se je treba lotiti tudi tega izziva. Zelo dobro vem, kdo in kje se skrivajo določeni centri moči zunaj vlade pri nas. In ne, ne bojim se jih.
