Portret tedna: Boris Johnson
Referendumska kampanja o brexitu je bila v marsičem vrhunec Johnsonove politične kariere. Po njej se ni pobral.
Odpri galerijo
Boris Johnson se je v ponedeljek po dveh letih umaknil s položaja britanskega zunanjega ministra. FOTO: AFP /LEON NEAL
V tednu, ko je na Otoku izbruhnila najhujša politična kriza v mandatu konservativne vlade Therese May, sta se poslovila dva britanska zunanja ministra. Prvi je bil Peter Carington, nekdanji zunanji minister v vladi Margaret Thatcher, ki je bil slovenskim bralcem najbolj znan po svoji vlogi v razpadu Jugoslavije, ko je kot mirovni odposlanec EU v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja neuspešno iskal izhod iz konflikta v Bosni. Drugi je bil Boris Johnson, ki je devet mesecev pred uradnim izstopom Združenega kraljestva iz EU spoznal, da pod konservativno vlado, ki je bila izvoljena zato, da uresniči izid britanskega referenduma, »sanje o brexitu umirajo«.
Z izjemo tega, da sta bila oba člana iste konservativne stranke in v različnih obdobjih opravljala isto funkcijo, med njima ni bilo očitnih povezav in podobnosti. Bile so le razlike, ki so govorile o obsegu sprememb, ki jih je britanska politika doživela v zadnjih nekaj letih.
Lord Carrington, zadnji živeči minister, ki je služil pod vlado Winstona Churchilla, kasneje tudi generalni sekretar Nata, je imel dolgo in bogato kariero, toda njegov vpliv na britansko in evropsko politiko je bil vseeno zanemarljiv v primerjavi s pretresom, ki ga je z eno samo odločitvijo povzročil njegov naslednik. Ta je zaznamovala državo kot redko katera po koncu druge svetovne vojne, iz nerodnega, a mnogim všečnega politika, liberalca in evroskeptika, izšolanega na Etonu in Oxfordu, pa naredila eno najbolj izpostavljenih političnih osebnosti na Otoku.
Če bi bilo zagovarjanje izstopa iz EU prepuščeno marginalnim političnim osebnostim, kakršen je nekdanji voditelj evrofobične stranke neodvisnost (Ukip) Nigel Farage, bi referendum najverjetneje padel. Toda s tem, ko je nekdanji londonski župan in eden najbolj priljubljenih otoških politikov efektivno prevzel vodenje uradne referendumske kampanje, je brexitu nadel prijaznejši, spravljivejši, torijski obraz. Šele z Johnsonovo podporo je ta postal ideja, ki ji je uspelo prepričati 52 odstotkov britanskega volilnega telesa.
Ko je Johnson februarja 2016 obrnil hrbet svojemu takratnemu šefu, britanskemu premieru Davidu Cameronu, in se uradno zavzel za izstop Združenega kraljestva iz EU, brexit ni bil igra ničelne vsote, kakršna je danes. Ključna vprašanja še niso bila formirana, edino, kar je politike omejevalo, sta bila domišljija in oportunizem. Nekateri otoški analitiki pravijo, da je bil to čas iluzij, ko so razpravo narekovali romantiki, ki niso želeli priznati, da bo morala država prej ali slej izbirati med suverenostjo in gospodarsko stabilnostjo, med ustvarjanjem lastnih zakonov in zavarovanjem obstoječih delovnih mest. Boris Johnson je bil radikalni romantik. Po vsem sodeč je bil tudi oportunist, za katerega se je zdelo, da je končno našel način, kako se bo povzpel na oblast.
Kmalu se je izkazalo, da so bile njegove ambicije pretirane. Referendumska kampanja je bila v marsičem vrhunec Johnsonove politične kariere. Kljub temu da je kasneje prevzel enega od štirih najbolj prestižnih ministrskih položajev v vladi, je njegov vpliv v konservativni stranki in v državi v času vodenja zunanjega ministrstva upadel. Imenovanje Johnsona za prvega britanskega diplomata je bila kontroverzna, a politično vseeno modra odločitev Therese May. Brez Johnsona v napoto se je lahko na svoj način lotila iskanja najbolj elegantnega izhoda iz zapletenega položaja.
Prihod Johnsona in drugih evroskeptikov v vladni kabinet je kljub temu potrdil novo problematično ravnovesje v britanski politiki. Kako zelo so se stvari v Združenem kraljestvu spremenile v zadnjih dveh letih, je najbolj razvidno iz tega, kje danes poteka ključna ideološka ločnica. Ta ni več v razliki med desnico in levico oziroma torijci ter laburisti, temveč v tem, ali je nekdo »leaver« ali »remainer« in za kako tesne odnose z EU si prizadeva. Ta nova politična realnost se kaže tako v strukturi vladnega kabineta kot sestavi britanskega parlamenta in je ključen vzrok za blokado v obeh.
Vse do lanskih predčasnih parlamentarnih volitev, na katerih si je Theresa May poskušala zagotoviti mandat za trdi brexit, je bilo uradno stališče britanske vlade, da je iz EU bolje izstopiti brez dogovora kot pa s slabim dogovorom. Vlada je s tem želela pokazati nasprotni strani, da ima alternativo v primeru, če bodo evropski pogajalci na pogajanjih od nje zahtevali preveč. Toda izguba večine v parlamentu jo je kasneje prisilila v sprejetje cele vrste kompromisov, vključno s sklenitvijo ločitvenega sporazuma, v katerem je privolila v plačilo 40 milijard evrov vrednega »izstopnega računa«.
Čeprav je Johnson razvoj dogodkov spremljal z relativno varne razdalje, je z raznimi intervencijami, največkrat v obliki kolumn v konservativnem Daily Telegraphu, jasno nakazal, da se z njimi ne strinja. Povod za njegov odstop je bila nova vladna pogajalska strategija, ki po mnenju njenih nasprotnikov status Združenega kraljestva reducira na kolonijo EU, po besedah njenih zagovornikov pa predstavlja kompromis med dvema skrajnostma – obstankom v carinski uniji in trgovanjem z EU izključno na podlagi pravil svetovne trgovinske organizacije (WTO). Združeno kraljestvo je po novem v zameno za ohranitev dostopa do evropskega trga pripravljeno upoštevati ista pravila in standarde pri proizvodnji in kmetijstvu, kot veljajo v EU, s tem pa del svoje trgovinske politike pustiti pod nadzorom Bruslja.
Odstop Borisa Johnsona in še enega ključnega evroskeptika, ministra za brexit Davida Davisa, je resda sprostil blokado v vladnem kabinetu, a sočasno okrepil tisto znotraj konservativne stranke. S tem pa so se samo še povečale možnosti, da bo država marca prihodnje leto iz EU izstopila brez dogovora. Tudi če Unija ponudi roko Theresi May, bo premierka z najnovejšim kompromisom namreč težko prepričala lastno stranko. Po nekaterih ocenah skoraj tretjina konservativnih poslancev nasprotuje njenemu načrtu. »Brexit je nekoč pomenil brexit, toda sedaj pomeni ohranjanje evropskih pravil,« je poudaril vodja evroskeptičnih torijcev v spodnjem domu parlamenta Jacob Rees-Mogg in opozoril, da vlada nima druge možnosti, kot da izpolni svoje predvolilne obljube in odločanje o zakonih v celoti vrne nazaj v pristojnost britanskega parlamenta.
Kje se bo našlo novo politično ravnovesje znotraj vlade in stranke, predvsem pa, kdo ga bo našel, sta vprašanji, ki bosta na koncu tudi zapečatili usodo brexita. Verjetnost, da bo to Boris Johnson, ki se po odstopu vrača nazaj v poslanske klopi, je majhna. Toda zmanjševati njegovo potencialno vlogo v razvijajoči se politični krizi, ki še zdaleč ni dosegla vrhunca, je na tej točki preuranjeno.
Z izjemo tega, da sta bila oba člana iste konservativne stranke in v različnih obdobjih opravljala isto funkcijo, med njima ni bilo očitnih povezav in podobnosti. Bile so le razlike, ki so govorile o obsegu sprememb, ki jih je britanska politika doživela v zadnjih nekaj letih.
Lord Carrington, zadnji živeči minister, ki je služil pod vlado Winstona Churchilla, kasneje tudi generalni sekretar Nata, je imel dolgo in bogato kariero, toda njegov vpliv na britansko in evropsko politiko je bil vseeno zanemarljiv v primerjavi s pretresom, ki ga je z eno samo odločitvijo povzročil njegov naslednik. Ta je zaznamovala državo kot redko katera po koncu druge svetovne vojne, iz nerodnega, a mnogim všečnega politika, liberalca in evroskeptika, izšolanega na Etonu in Oxfordu, pa naredila eno najbolj izpostavljenih političnih osebnosti na Otoku.
Prijaznejši, spravljivejši, torijski obraz
Če bi bilo zagovarjanje izstopa iz EU prepuščeno marginalnim političnim osebnostim, kakršen je nekdanji voditelj evrofobične stranke neodvisnost (Ukip) Nigel Farage, bi referendum najverjetneje padel. Toda s tem, ko je nekdanji londonski župan in eden najbolj priljubljenih otoških politikov efektivno prevzel vodenje uradne referendumske kampanje, je brexitu nadel prijaznejši, spravljivejši, torijski obraz. Šele z Johnsonovo podporo je ta postal ideja, ki ji je uspelo prepričati 52 odstotkov britanskega volilnega telesa.
Ko je Johnson februarja 2016 obrnil hrbet svojemu takratnemu šefu, britanskemu premieru Davidu Cameronu, in se uradno zavzel za izstop Združenega kraljestva iz EU, brexit ni bil igra ničelne vsote, kakršna je danes. Ključna vprašanja še niso bila formirana, edino, kar je politike omejevalo, sta bila domišljija in oportunizem. Nekateri otoški analitiki pravijo, da je bil to čas iluzij, ko so razpravo narekovali romantiki, ki niso želeli priznati, da bo morala država prej ali slej izbirati med suverenostjo in gospodarsko stabilnostjo, med ustvarjanjem lastnih zakonov in zavarovanjem obstoječih delovnih mest. Boris Johnson je bil radikalni romantik. Po vsem sodeč je bil tudi oportunist, za katerega se je zdelo, da je končno našel način, kako se bo povzpel na oblast.
Kmalu se je izkazalo, da so bile njegove ambicije pretirane. Referendumska kampanja je bila v marsičem vrhunec Johnsonove politične kariere. Kljub temu da je kasneje prevzel enega od štirih najbolj prestižnih ministrskih položajev v vladi, je njegov vpliv v konservativni stranki in v državi v času vodenja zunanjega ministrstva upadel. Imenovanje Johnsona za prvega britanskega diplomata je bila kontroverzna, a politično vseeno modra odločitev Therese May. Brez Johnsona v napoto se je lahko na svoj način lotila iskanja najbolj elegantnega izhoda iz zapletenega položaja.
Problematično ravnovesje
Prihod Johnsona in drugih evroskeptikov v vladni kabinet je kljub temu potrdil novo problematično ravnovesje v britanski politiki. Kako zelo so se stvari v Združenem kraljestvu spremenile v zadnjih dveh letih, je najbolj razvidno iz tega, kje danes poteka ključna ideološka ločnica. Ta ni več v razliki med desnico in levico oziroma torijci ter laburisti, temveč v tem, ali je nekdo »leaver« ali »remainer« in za kako tesne odnose z EU si prizadeva. Ta nova politična realnost se kaže tako v strukturi vladnega kabineta kot sestavi britanskega parlamenta in je ključen vzrok za blokado v obeh.
Vse do lanskih predčasnih parlamentarnih volitev, na katerih si je Theresa May poskušala zagotoviti mandat za trdi brexit, je bilo uradno stališče britanske vlade, da je iz EU bolje izstopiti brez dogovora kot pa s slabim dogovorom. Vlada je s tem želela pokazati nasprotni strani, da ima alternativo v primeru, če bodo evropski pogajalci na pogajanjih od nje zahtevali preveč. Toda izguba večine v parlamentu jo je kasneje prisilila v sprejetje cele vrste kompromisov, vključno s sklenitvijo ločitvenega sporazuma, v katerem je privolila v plačilo 40 milijard evrov vrednega »izstopnega računa«.
Čeprav je Johnson razvoj dogodkov spremljal z relativno varne razdalje, je z raznimi intervencijami, največkrat v obliki kolumn v konservativnem Daily Telegraphu, jasno nakazal, da se z njimi ne strinja. Povod za njegov odstop je bila nova vladna pogajalska strategija, ki po mnenju njenih nasprotnikov status Združenega kraljestva reducira na kolonijo EU, po besedah njenih zagovornikov pa predstavlja kompromis med dvema skrajnostma – obstankom v carinski uniji in trgovanjem z EU izključno na podlagi pravil svetovne trgovinske organizacije (WTO). Združeno kraljestvo je po novem v zameno za ohranitev dostopa do evropskega trga pripravljeno upoštevati ista pravila in standarde pri proizvodnji in kmetijstvu, kot veljajo v EU, s tem pa del svoje trgovinske politike pustiti pod nadzorom Bruslja.
Brexit je nekoč pomenil brexit
Odstop Borisa Johnsona in še enega ključnega evroskeptika, ministra za brexit Davida Davisa, je resda sprostil blokado v vladnem kabinetu, a sočasno okrepil tisto znotraj konservativne stranke. S tem pa so se samo še povečale možnosti, da bo država marca prihodnje leto iz EU izstopila brez dogovora. Tudi če Unija ponudi roko Theresi May, bo premierka z najnovejšim kompromisom namreč težko prepričala lastno stranko. Po nekaterih ocenah skoraj tretjina konservativnih poslancev nasprotuje njenemu načrtu. »Brexit je nekoč pomenil brexit, toda sedaj pomeni ohranjanje evropskih pravil,« je poudaril vodja evroskeptičnih torijcev v spodnjem domu parlamenta Jacob Rees-Mogg in opozoril, da vlada nima druge možnosti, kot da izpolni svoje predvolilne obljube in odločanje o zakonih v celoti vrne nazaj v pristojnost britanskega parlamenta.
Kje se bo našlo novo politično ravnovesje znotraj vlade in stranke, predvsem pa, kdo ga bo našel, sta vprašanji, ki bosta na koncu tudi zapečatili usodo brexita. Verjetnost, da bo to Boris Johnson, ki se po odstopu vrača nazaj v poslanske klopi, je majhna. Toda zmanjševati njegovo potencialno vlogo v razvijajoči se politični krizi, ki še zdaleč ni dosegla vrhunca, je na tej točki preuranjeno.
