Portret tedna: Günther Oettinger

Hladni radiatorji v stanovanjih, avtobusi brez ogrevanja, ozka grla v preskrbi s plinom. V več vzhodnoevropskih članicah EU med Baltikom in Črnim morjem na začetku januarja 2009 ni bilo več dovolj plina, saj se je v plinovodih, po katerih se pretaka plin iz Sibirije, čez noč zmanjšal pritisk. Rusija in Ukrajina sta sicer še dolgo obtoževali druga drugo, katera od njiju je odgovorna za nastali položaj, toda sporočilo za Evropo je bilo nedvoumno: zaprtje pip kot posledica političnih ali gospodarskih nesoglasij lahko na stari celini povzroči pravo katastrofo.

Izbruh ukrajinske krize je spet načel vprašanja, povezana z zanesljivostjo, varnostjo in stroškovno stabilnostjo energetske preskrbe Evrope. Unija ima velik interes, da že tako opustošena Ukrajina ne postane energetsko odrezana in – še bolj – da bo tranzit plina čez njeno ozemlje potekal nemoteno. Tako pod okriljem Bruslja v zadnjih tednih potekajo intenzivna pogajanja s ciljem skovati za vse sprejemljiv kompromis. Ob visokih predstavnikih iz Moskve in Kijeva je za pogajalsko mizo ključni mož – evropski komisar za energetiko Günther Oettinger.

Ko je 60-letni Nemec, rojen v Stuttgartu, na začetku leta 2010 postal član druge evropske komisije Joséja Manuela Barrosa, je v nemški javnosti veljal za ne najbolj spretnega politika z močnim švabskim narečjem. Pred odhodom v Bruselj je bil pet let na čelu vlade Baden-Württemberga, ki je gospodarsko najbolj razvita nemška zvezna dežela in bi bila – če bi bila obravnavana kot država – deveto največje evropsko gospodarstvo. Podobno kot Bavarska je bila dolgo politična črna trdnjava. Manj kot poldrugo leto po Oettingerjevem odhodu je CDU prvič po 57 letih izgubila v tej deželi.

Pri nemških krščanskih demokratih je bil med člani vplivnih moških voditeljev, ki so se še kot mladeniči na potovanju po Latinski Ameriki povezali v skrivnostno skupino, poimenovano andski pakt. Po legendi so se zavezali, da ne bodo nikoli delovali drug proti drugemu. Postali so vplivni akterji nemške politike, toda vsi, ki so se odločili za bitko z njihovo glavno strankarsko tekmico, Angelo Merkel, so na koncu potegnili kratko. V odnosih med kanclerko in komisarjem Oettingerjem večjih težav še ni bilo. Utegne se mu nasmihati še en komisarski mandat.

V nemških razpravah se je največ slišalo o »deželnem knezu« s Švabskega v povezavi z govorom ob smrti Hansa Filbingerja, enega od njegovih predhodnikov na položaju ministrskega predsednika. Razglasil ga je za nasprotnika nacionalsocialističnega režima, čeprav je bil član NSDAP in je kot vojaški sodnik sodeloval v smrtnih obsodbah. Oettinger je po toči kritik obžaloval nastop. Kot komisar za energetiko se je velikokrat obregnil ob visoke subvencije obnovljivim virom energije, ki da spodkopavajo konkurenco. Tako se je postavil tudi po robu črno-rdeči vladi Merklove.

Ker prihaja iz nemške dežele, v kateri sta Gottlieb Daimler in Karl Benz konec 19. stoletja postavila temelje močni avtomobilski industriji, bi od Oettingerja težko pričakovali, da v Bruslju ne bi imel posluha za interese Daimlerja, Volkswagna in drugih orjakov. Zlasti glede zniževanja meja za izpuste ogljikovega dioksida je bil v nemški javnosti tarča ostrih kritik, češ da je preveč blizu interesom avtomobilske industrije. V njegovem kabinetu so očitke zavračali z argumenti, da komisar Oettinger ni v rednih stikih le s predstavniki industrije, marveč tudi z okoljevarstveniki ...

Komisar za energetiko, ki se doslej ni ukvarjal z visoko mednarodno politiko, se v zadnjih mesecih preizkuša še na veliki geostrateški šahovnici. Tako ima nekakšno posredniško vlogo v vodenju pogajanj med Kijevom in Rusijo o rešitvi plinskega vprašanja. Energetska tematika že tako postaja ključno vprašanje za prihodnost Unije in blaginje njenih prebivalcev. S surovinami siromašna EU vsak dan plača več kot milijardo evrov za uvoz energije, na pogajalski mizi je energetsko-podnebni sveženj, ki bo odredil cilje do leta 2030.

Po izbruhu ukrajinske krize, ki je zaznamovana s konfrontacijo Rusije z EU in celotnim Zahodom, komisar Oettinger nastopa z razmeroma umirjenim tonom. Preskrba Evrope z ruskim plinom da je urejena z dolgoletnimi pogodbami in od vzpostavitve energetskih odnosov v sedemdesetih letih ni bilo nikoli težav. »Plin iz Rusije se pretaka v članice. Naša podjetja ga plačujejo v korist Gazproma in ruskega proračuna. To je medsebojna odvisnost,« je ponavljal. Tudi bolj polna skladišča po mili zimi in boljša pripravljenost EU na krizne scenarije so razlog za večjo samozavest.

Kljub temu je na najvišji politični ravni doseženo soglasje, da mora Unija zmanjšati energetsko odvisnost od Rusije, ki bi utegnila politično izkoriščati njeno energetsko ranljivost. Odgovor Oettingerjevega štaba na izziv je nova strategija energetske varnosti Evrope. Cilji so tako krepitev notranjega energetskega trga in večja raznolikost preskrbe kakor tudi boljša učinkovitost rabe energije in izkoriščanje obnovljivih virov. Čeprav bo v prihodnjih desetletjih plin ostal eden od ključnih energentov, po bruseljski viziji iz njega ne več smela izhajati nobena odvisnost.

Tudi Južni tok je Oettinger že začel postavljati v širši politični kontekst razmer v Ukrajini. Kljub strateškim koristim za sodelujoče države in omogočanju nove poti za dobavo ruskega plina v Evropo ga EU ne obravnava kot prednostni projekt, saj se ne ujema s širšo strategijo. Še več, v diplomatski bitki je postal eden od vzvodov za pritisk na Moskvo.

Oettingerjev komisarski mandat se končuje v napetem obdobju, v prelomnih časih. Vsekakor sta delo v Bruslju in še zlasti kriza okrepila njegovo spoznanje, da bo EU sooblikovala dinamični svet 21. stoletja samo, če bo delovala skupaj.