Portret tedna: Jadranka Sovdat
Če mora devet ustavnih sodnikov rešiti 3000 zadev na leto, potem je s sistemom nekaj narobe.
Odpri galerijo
Doc. dr. Jadranka Sovdat, predsednica Ustavnega sodišča. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ni bilo pričakovati, da bi se oblast, ki je v odhajanju, zganila ob podatkih, ki jih je ob predstavitvi dela najvišje ustavnosodne instance v preteklem letu nanizala predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat. Samo v prvih treh mesecih letos se je namreč pripad novih zadev v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal za 44 odstotkov. Ob minusu, ki ga ustavno sodišče glede rešenih zadev beleži že ob prehodu v leto 2018, gre za skrb zbujajoče številke. Povedano nekoliko drugače: če mora devet ustavnih sodnikov rešiti 3000 zadev na leto, potem je s sistemom nekaj narobe, če upoštevamo, da se v primerljivih državah ustavni sodniki spopadajo z nekaj sto zadevami na leto.
Prva v deveterici ustavnih sodnic in sodnikov seveda nima nikakršnega vpliva na to, kako bo s pripadom zadev na sodišče v prihodnje. Na neki način – ob večletni odsotnosti politične volje za ustavne spremembe – lahko samo nemo opazuje, kaj se dogaja, ve pa, da so primeri, ki jih sodišče dobiva v obravnavo, vse bolj zahtevni. Čez čas, ko nje ne bo več na ustavnem sodišču, bodo lahko tisti, ki so mandat nastopili kasneje kot ona, ponovili, da bi morali že pred leti prisluhniti pobudam ustavnega sodišča, da se mu zaupa presoja, katere primere bo vzelo v obravnavo. Se pravi tiste, ki k dosedanjim odločitvam, če se izrazimo grobo pridobitniško, prispevajo dodano vrednost. Tako za človeka kot za sistem. To je še posebej pomembno od dejstvu, da se vse bolj oži in zapira dostop do vrhovnega sodišča kot najvišje instance rednega sodstva, redna sodišča tudi bolj pogosto prekinjajo postopke in se s pobudami za oceno ustavnosti obračajo na ustavno sodišče.
Oseminpetdesetletna Jadranka Sovdat ima na ustavnem sodišču kar nekaj kilometrine. Že ob prvi sestavi ustavnega sodišča je bila zraven, decembra, ko se ji izteče devetletni mandat ustavne sodnice, bi lahko rekla, da je že pred osemindvajsetimi leti vedela ali vsaj slutila, kaj je ustavnopravno dopustno in kaj ni, kaj pomeni kršitev človekovih pravic in kaj ne, do kje je mogoče širiti obzorja pravne presoje in zaščite. Toda prav nasprotno: spreminjajoče se družbene razmere, drugačno razumevanje vrednot prinaša nove izzive. Včasih se zdi, da če več veš, ti je še težje, odpira se ti več dilem. Zagotovo pa ti je lažje, če veš, kakšno pot je ustavno sodišče pred tem že prehodilo.
Nekateri njeni nekdanji kolegi z ustavnega sodišča pravijo, da je imela že kot generalna sekretarka ustavnega sodišča, kar je postala leta 1999, to možnost, da je ob deveterici »veličastnih« na seji ustavnega sodišča, ki vedno poteka za zaprtimi vrati, lahko povedala, kaj si misli o katerem od problemov. Bila je vezni člen med strokovnimi sodelavci ustavnega sodišča, ki bolj ali manj opravijo levji delež nalog za končno presojo ustavnih sodnikov, znala je detektirati, v čem se ji zdi, da se skriva srž problema. Njene strokovne in organizacijske sposobnosti naj ne bi bile sporne. Kot neformalni kolešček v verigi odločanja naj bi že takrat pomembno prispevala k utemeljenosti ustavnopravnih presoj. Tudi zato, kot pravijo nekateri njeni nekdanji sopotniki, ker je res ambiciozna, toda po duši poštena, presoja po pameti in ker so ji vsi radikalizmi tuji.
To je po oceni enega od nekdanjih ustavnih sodnikov njena temeljna kvaliteta: še tako slabo utemeljene ustavne odločitve zna pripeljati do tega, da delujejo modro oziroma konsistentno. Povedano drugače: alergična je na prazne odločbe, v ločenih mnenjih, zaradi katerih je nekaj časa veljalo, da je ves čas v opoziciji, je nekajkrat zapisala, da mora ustavno sodišče vselej ponuditi razloge za svoje stališče. Če jih ne, deluje s pozicije moči, namesto da bi delovalo s pozicije moči dobrih razlogov za svoje odločitve. Izčrpno predstavljeni razlogi, zakaj je treba ustavo razlagati na določen način, dajejo odločitvam prepričljivost in s tem legitimnost za njihovo obvezujočnost.
Da ustavno sodišče tako postopa, je nekaj, čemur bi v zadnjem obdobju del strokovne javnosti odločno nasprotoval.
Jadranka Sovdat ima veščine za komuniciranje z javnostjo. Še tako zapleten problem zna predstaviti tako, da ga razumejo tudi tisti, ki jim pravo ni blizu. To je odlika tistih, ki veliko vedo, in za Sovdatovo velja, da je med izjemno študioznimi ljudmi; nekateri, ki jo poznajo, pravijo, da jim sploh ni jasno, kako se ji uspe poglobiti v vse dileme. Dan vendarle nima več kot 24 ur.
Toda javnost iz nje nikoli ne bo izvlekla, kakšno odločitev ustavnega sodišča je pričakovati v postopku, ki teče. Še manj Sovdatova soglaša z oceno, da je ustavno sodišče postalo institucija, v kateri najbolj izrazito poteka spopad med levimi in desnimi. V pravu namreč ni nujno, da sta ena in ena dve. Stavi na argumentiranost odločb, različnost mnenj ustavnih sodnikov je po njenem prej prednost kot pomanjkljivost.
Ko je oktobra 2016 postala predsednica ustavnega sodišča, menda ni šlo prav gladko. Prvega med enakimi namreč volijo ustavni sodniki izmed sebe. Trije takratni ustavni sodniki, ki danes to več niso, nad takšno odločitvijo niso bili preveč navdušeni. Po Dragici Wedam Lukić je Sovdatova vendarle postala druga predsednica vrhovnega varuha ustavnosti in človekovih pravic. Nekateri bi dejali, da se s tem položajem, tako kot se je Wedam Lukićeva, spopada bistveno bolj uspešno kot njeni predhodniki.
Jadranki Sovdat 19. decembra poteče mandat, kar pomeni, da bo moral predsednik države julija letos začeti iskati njenega naslednika. Ali bo potem imela več časa za branje leposlovja ter slikanje in risanje, je vprašanje brez odgovora. Njena nadaljnja poklicna pot namreč ni povsem jasna. Je docentka na ljubljanski pravni fakulteti, čez tri dni bo na njej sodelovala na okrogli mizi Če bi lahko še enkrat študiral(a) pravo ...
Ustavno sodišče je ta teden odločilo, da bo ponovljeni referendum o drugem tiru 13. maja. Za sprejem te odločitve je potrebovalo šest dni, povprečni čas reševanja zadev na ustavnem sodišču je sicer 336 dni – najbrž izziv za novo oblast, da ustavnemu sodišču vendarle pride naproti, da to ne bi postalo del problema, ampak njegova rešitev.
Toda takrat Jadranka Sovdat zagotovo ne bo več njegova predsednica. Mogoče pa se bo nekdo spomnil, da je ob vseh zapletih z referendumskim odločanjem o drugem tiru v ločenem mnenju opozorila, da naš sistem nima »varoval«, ki bi nas ščitila pred podobnimi zapleti ob letošnjih ali katerih koli prihodnjih državnozborskih volitvah.
Kilometrina
Edina, ki je doslej sodelovala z vsemi sestavami ustavnega sodišča. Bila je njegova strokovna sodelavka, generalna sekretarka, zdaj je ustavna sodnica.
Prednosti
Ve, kako diha ustavno sodišče, pomembno se ji zdi, da ustavni sodniki nikomur niso ničesar dolžni: niti tistemu, ki jih predlaga, niti tistim, ki jih volijo.
Polena pod noge
Nekateri nekdanji ustavni sodniki niso bili naklonjeni, da prevzame vodenje najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic.
Edina, ki je doslej sodelovala z vsemi sestavami ustavnega sodišča. Bila je njegova strokovna sodelavka, generalna sekretarka, zdaj je ustavna sodnica.
Prednosti
Ve, kako diha ustavno sodišče, pomembno se ji zdi, da ustavni sodniki nikomur niso ničesar dolžni: niti tistemu, ki jih predlaga, niti tistim, ki jih volijo.
Polena pod noge
Nekateri nekdanji ustavni sodniki niso bili naklonjeni, da prevzame vodenje najvišjega varuha ustavnosti in človekovih pravic.
Prva v deveterici ustavnih sodnic in sodnikov seveda nima nikakršnega vpliva na to, kako bo s pripadom zadev na sodišče v prihodnje. Na neki način – ob večletni odsotnosti politične volje za ustavne spremembe – lahko samo nemo opazuje, kaj se dogaja, ve pa, da so primeri, ki jih sodišče dobiva v obravnavo, vse bolj zahtevni. Čez čas, ko nje ne bo več na ustavnem sodišču, bodo lahko tisti, ki so mandat nastopili kasneje kot ona, ponovili, da bi morali že pred leti prisluhniti pobudam ustavnega sodišča, da se mu zaupa presoja, katere primere bo vzelo v obravnavo. Se pravi tiste, ki k dosedanjim odločitvam, če se izrazimo grobo pridobitniško, prispevajo dodano vrednost. Tako za človeka kot za sistem. To je še posebej pomembno od dejstvu, da se vse bolj oži in zapira dostop do vrhovnega sodišča kot najvišje instance rednega sodstva, redna sodišča tudi bolj pogosto prekinjajo postopke in se s pobudami za oceno ustavnosti obračajo na ustavno sodišče.
Oseminpetdesetletna Jadranka Sovdat ima na ustavnem sodišču kar nekaj kilometrine. Že ob prvi sestavi ustavnega sodišča je bila zraven, decembra, ko se ji izteče devetletni mandat ustavne sodnice, bi lahko rekla, da je že pred osemindvajsetimi leti vedela ali vsaj slutila, kaj je ustavnopravno dopustno in kaj ni, kaj pomeni kršitev človekovih pravic in kaj ne, do kje je mogoče širiti obzorja pravne presoje in zaščite. Toda prav nasprotno: spreminjajoče se družbene razmere, drugačno razumevanje vrednot prinaša nove izzive. Včasih se zdi, da če več veš, ti je še težje, odpira se ti več dilem. Zagotovo pa ti je lažje, če veš, kakšno pot je ustavno sodišče pred tem že prehodilo.
Nekateri njeni nekdanji kolegi z ustavnega sodišča pravijo, da je imela že kot generalna sekretarka ustavnega sodišča, kar je postala leta 1999, to možnost, da je ob deveterici »veličastnih« na seji ustavnega sodišča, ki vedno poteka za zaprtimi vrati, lahko povedala, kaj si misli o katerem od problemov. Bila je vezni člen med strokovnimi sodelavci ustavnega sodišča, ki bolj ali manj opravijo levji delež nalog za končno presojo ustavnih sodnikov, znala je detektirati, v čem se ji zdi, da se skriva srž problema. Njene strokovne in organizacijske sposobnosti naj ne bi bile sporne. Kot neformalni kolešček v verigi odločanja naj bi že takrat pomembno prispevala k utemeljenosti ustavnopravnih presoj. Tudi zato, kot pravijo nekateri njeni nekdanji sopotniki, ker je res ambiciozna, toda po duši poštena, presoja po pameti in ker so ji vsi radikalizmi tuji.
To je po oceni enega od nekdanjih ustavnih sodnikov njena temeljna kvaliteta: še tako slabo utemeljene ustavne odločitve zna pripeljati do tega, da delujejo modro oziroma konsistentno. Povedano drugače: alergična je na prazne odločbe, v ločenih mnenjih, zaradi katerih je nekaj časa veljalo, da je ves čas v opoziciji, je nekajkrat zapisala, da mora ustavno sodišče vselej ponuditi razloge za svoje stališče. Če jih ne, deluje s pozicije moči, namesto da bi delovalo s pozicije moči dobrih razlogov za svoje odločitve. Izčrpno predstavljeni razlogi, zakaj je treba ustavo razlagati na določen način, dajejo odločitvam prepričljivost in s tem legitimnost za njihovo obvezujočnost.
Da ustavno sodišče tako postopa, je nekaj, čemur bi v zadnjem obdobju del strokovne javnosti odločno nasprotoval.
Jadranka Sovdat ima veščine za komuniciranje z javnostjo. Še tako zapleten problem zna predstaviti tako, da ga razumejo tudi tisti, ki jim pravo ni blizu. To je odlika tistih, ki veliko vedo, in za Sovdatovo velja, da je med izjemno študioznimi ljudmi; nekateri, ki jo poznajo, pravijo, da jim sploh ni jasno, kako se ji uspe poglobiti v vse dileme. Dan vendarle nima več kot 24 ur.
Toda javnost iz nje nikoli ne bo izvlekla, kakšno odločitev ustavnega sodišča je pričakovati v postopku, ki teče. Še manj Sovdatova soglaša z oceno, da je ustavno sodišče postalo institucija, v kateri najbolj izrazito poteka spopad med levimi in desnimi. V pravu namreč ni nujno, da sta ena in ena dve. Stavi na argumentiranost odločb, različnost mnenj ustavnih sodnikov je po njenem prej prednost kot pomanjkljivost.
Ko je oktobra 2016 postala predsednica ustavnega sodišča, menda ni šlo prav gladko. Prvega med enakimi namreč volijo ustavni sodniki izmed sebe. Trije takratni ustavni sodniki, ki danes to več niso, nad takšno odločitvijo niso bili preveč navdušeni. Po Dragici Wedam Lukić je Sovdatova vendarle postala druga predsednica vrhovnega varuha ustavnosti in človekovih pravic. Nekateri bi dejali, da se s tem položajem, tako kot se je Wedam Lukićeva, spopada bistveno bolj uspešno kot njeni predhodniki.
Jadranki Sovdat 19. decembra poteče mandat, kar pomeni, da bo moral predsednik države julija letos začeti iskati njenega naslednika. Ali bo potem imela več časa za branje leposlovja ter slikanje in risanje, je vprašanje brez odgovora. Njena nadaljnja poklicna pot namreč ni povsem jasna. Je docentka na ljubljanski pravni fakulteti, čez tri dni bo na njej sodelovala na okrogli mizi Če bi lahko še enkrat študiral(a) pravo ...
Ustavno sodišče je ta teden odločilo, da bo ponovljeni referendum o drugem tiru 13. maja. Za sprejem te odločitve je potrebovalo šest dni, povprečni čas reševanja zadev na ustavnem sodišču je sicer 336 dni – najbrž izziv za novo oblast, da ustavnemu sodišču vendarle pride naproti, da to ne bi postalo del problema, ampak njegova rešitev.
Toda takrat Jadranka Sovdat zagotovo ne bo več njegova predsednica. Mogoče pa se bo nekdo spomnil, da je ob vseh zapletih z referendumskim odločanjem o drugem tiru v ločenem mnenju opozorila, da naš sistem nima »varoval«, ki bi nas ščitila pred podobnimi zapleti ob letošnjih ali katerih koli prihodnjih državnozborskih volitvah.
