Portret tedna: Leonardo F. Peklar

Na začetku osemdesetih let so v Beogradu naredili film Fant, ki obeta (Dečko, koji obećava). Pripoveduje o perspektivnem mladeniču, ki živi v zelo ambicioznem okolju. Nekega dne ga na obali Donave v glavo trešči veslo. In potem se perspektivnemu mladeniču življenje postavi na glavo. Film je dobil kultni status, fraza »dečko, koji obećava« pa je dobila več pomenov. Fraza je lahko kompliment. Lahko pa govori o polomiji, ki se kaže daleč na obzorju. In Leonardo F. Peklar je bil nekoč tak perspektiven fant. Med študijem na pravni fakulteti je pisal za Tribuno in s tem prispeval k rušenju starega režima. Pojavljal se je v krogih, ki so se potegovali za funkcije v študentski organizaciji. Celo ustanovnega sestanka državljanskega foruma za odpravo tajne zakonodaje, ki ga je sklical profesor Lovro Šturm, se je udeležil. Potem je diplomiral, delal kot asistent, nadaljeval kot borzni posrednik in kot borzni revizor. Vse poti so se zdele odprte. Svet se je spreminjal.

Na začetku devetdesetih je ustanovil svetovalno podjetje Socius. Kot perspektiven mlad direktor je ravnal natanko tako, kot piše v najboljših učbenikih. Socius kot svetovalna­ firma se je precej ukvarjal z izobraževanjem.­ In Peklar je to počel tudi sam s sabo. V biografiji ima zapisane najprestižnejše svetovne poslovne šole; obiskoval je London Business School, Harvard Business School in Yale School of Management. Včlanjeval se je v vsa mogoča združenja. Tudi mednarodna. V službenem času se je udeleževal sestankov poslovnih združenj, v prostem času je bil član humanitarne organizacije Lions. Če kakšnega združenja še ni bilo, pa bi bilo smiselno, da bi bil njegov član, je bil med soustanovitelji. Tako je bil med pobudniki ustanovitve Združenja nadzornikov Slovenije, ki v vplivno omrežje povezuje predsednike in člane slovenskih nadzornih svetov.

No, Peklar je bil predvsem svetovalec. Ker je bilo v devetdesetih letih znanje o korporativnem upravljanju v Sloveniji redka dobrina, so bile perspektive podjetja Socius dobre. Peklarju so se odpirale nove poslovne priložnosti. Ker je zakonodajo o gospodarskih družbah dobro naštudiral, so ga najemali kot predsedujočega skupščinam gospodarskih družb. Tudi največjih. Ker je bil podjeten, je začel dobivati vabila v nadzorne svete. Sprva v manjše, denimo v podjetje Siporex iz Zagorja ob Savi in v ajdovsko Lipo, na začetku prejšnjega desetletja pa se je njegov sloves dovolj okrepil, da je začel dobivati vabila v največja podjetja. Postal je nadzornik murskosoboške Mure in Telekoma Slovenije. V obeh nadzornih svetih je postal predsednik.

Manj vidna je bila njegova svetovalna dejavnost. In svetoval je predvsem pri privatizacijah. Več kot sto jih je bilo. Morda najbolj ambiciozen projekt, pri katerem je sodeloval, je bila privatizacija družbe SCT, ki jo je vodil Ivan Zidar. Zapleteno zaporedje dogodkov, pri katerem so vodilni direktorji SCT-ja ustanavljali družbe, prek katerih so postopoma prevzemali nadzor nad ponosom slovenske gradbene industrije, se je končalo z uspešnim menedžerskim prevzemom SCT-ja. In propadom podjetja, ki je postavljalo slovenski avtocestni križ.

Kakorkoli, Peklar je bil leta 2004 na vrhuncu moči. Svetoval je Ivanu Zidarju, nadziral je Muro, nadziral je Telekom. Bil je cenjen gost okroglih miz, predavanj, razprav. Če ga na okrogle mize niso vabili drugi, jih je organiziral sam. Bil je del velike igre. Igre spreminjanja slovenske družbe. V biografijo, ki našteva njegove reference, je zapisal, da je eden najvplivnejših slovenskih poslovnih voditeljev. Predaval je med Parizom in Gruzijo, Češko in Mongolijo, Kitajsko in Tajsko, Črno goro in Tadžikistanom. K sodelovanju so ga vabile ugledne mednarodne institucije: Svetovna banka, OECD, Evropska banka za obnovo in razvoj, smukal se je okrog evropske komisije … Reference, ki so polnile njegov CV, so postajale vedno bolj ugledne.

No, pojavljati so se začele tudi težave. Družba Mobitel, hčerinsko podjetje Telekoma Slovenije, v katerem je bil Peklar glavni nadzornik, je v Švici naročila svetovalno študijo. Svetovalna študija, ki jo je po priporočilu Peklarja izdelala tvrdka Bados Consulting, je stala slaba dva milijona evrov, praktično istočasno pa je Bados Consulting nakazal lepo vsoto tudi Peklarju. Ker je bila mreža finančnih transakcij sumljiva, so si svetovalno študijo ogledali preiskovalci. Ugotovili so, da študijo sestavljajo kopije dokumentov, dosegljivih na svetovnem spletu. S plastično spiralo speta svetovalna študija je bolj kot na poglobljeno analizo situacije na globalnem trgu mobilnih operaterjev spominjala na nerodno seminarsko nalogo. Padla sta ovadba in očitek o pranju denarja. Peklar se je branil, da mu je Bados Consulting nakazal zasebno posojilo.

Tudi svetovalni posli, povezani z Ivanom Zidarjem, so se znašli pod drobnogledom preiskovalcev.

No, pred desetletjem se je zgodilo še nekaj. Spremenila se je politična oblast. In koalicija, ki jo je vodil Janez Janša, Peklarja ni več postavljala v nadzorne svete. Če je bil leta 2004 v središču najvplivnejših struktur gospodarskega odločanja, je po menjavi oblasti izpadel iz igre. Krave so postajale suhe. Preiskave pa so se nadaljevale. Ko je v Sloveniji zanj postalo vroče, je potegnil nepričakovano potezo. Svojo poslovno dejavnost je preselil v še bolj vroče kraje: odpotoval je v Dubaj. V arabskem svetu je predaval, svetoval, postal glavni izvršni direktor inštituta Hawkamah, specializiranega za korporativno upravljanje. Celo agencija Bloomberg je zapisala, da je prevzel vodenje inštituta. In Financial Times je čez čas poročal, da ni več direktor inštituta. V arabskem svetu je predaval o korporativnem upravljanju, v študije pa je vpletal razmislek, kako korporativno upravljanje združiti s tradicijo družinskih podjetij, ki v arabskem svetu prevladujejo.

V obdobju, ko je razmišljal, kako arabski družinski biznis cepiti z načeli zahodnega vodenja delniških družb, so se preiskave v vročem podalpskem svetu končale. Ovadbe so se spremenile v obtožnice.

Ta teden bi se moral oglasiti na sodišču. Zidarjev SCT je namreč pred desetletjem družbi Big Trading, ki je po prepričanju tožilstva tesno povezana s Peklarjem, nakazal 300.000 evrov za menda fiktivne svetovalne posle. Peklar je bil sicer za pravosodne organe dolge mesece nedosegljiv, ker je bil tujini. Ko ga je vabilo vendarle doseglo, je sporočil, da je bolan. Na medmrežju pa je bila praktično hkrati objavljena tudi fotografija njegovega predavanja v arabskem svetu.

V zadnjih letih so nekdanji pomembni dejavniki poslovnega sveta, ko so soočeni z obtožnicami ali sodbami, razvili dve strategiji. Nekateri so postali nedosegljivi, ker so šli v tujino. Nekateri so sicer dosegljivi, a imajo težave z zdravjem. Pri Leonardu F. Peklarju se je dolgotrajna nedosegljivost sintetizirala z zdravstvenimi težavami. Zdaj ga pravosodje išče z mednarodno tiralico.

Film Dečko, koji obećava je bil res preroški. Leta 1981 je scenarist glavnemu liku v filmu podelil ime Slobodan Milošević. Tako je bilo ime tudi tedaj perspektivnemu beograjskemu bankirju. No, filmski lik bi lahko nosil tudi kakšno drugo ime. Sporočilo o perspektivnih kadrih bi imelo enako moč.