Portret tedna: Mitja Rotovnik

V očeh javnosti bo Mitja Rotovnik (letnik 1942) ostal zapisan kot uspešni kulturni menedžer, ki je več desetletij vodil največjo kulturno-umetniško institucijo pri nas, Cankarjev dom.

Tudi pobudo za njegovo gradnjo je dal sam konec sedemdesetih let, navdahnjen s politično vizijo Andréja Malrauxa, francoskega kulturnega ministra v vladi Charlesa de Gaulla, da bi namreč v vsak francoski departma postavili kulturni center. Leta 1982 je bil kulturno-kongresni center zgrajen, Rotovnik pa je z mesta tedanjega načelnika za mestno kulturo v Ljubljani prišel na položaj direktorja Cankarjevega doma.

Diplomirani filozof in sociolog se je z umetnostjo najprej srečal doma. Njegova mama Hilda je po drugi svetovni vojni, v kateri je izgubila moža, Rotovnikovega očeta Karla, v Črnučah vodila osnovno šolo, ob tem pa upravljala tamkajšnji kulturno-prosvetni dom.

Po Rotovnikovih besedah so bile Črnuče tedaj pravo kulturno-umetniško središče z resnim koncertnim programom, kinom, gledališkimi predstavami in celo muzikli. Z mamo je odkril tudi Opero, kamor sta, ko je nekoliko zrasel, redno zahajala. Sam je igral klavir, se preizkusil na amaterskem gledališkem odru, na primer v predstavi Naše mesto Thorntona Wilderja, sodeloval pa je tudi pri precej uspešni lutkovni predstavi, ki so jo priredili na učiteljišču.

Na fakulteto se je vpisal leta 1962 in se družil s kolegi, kot so bili Ivo Urbančič, Spomenka in Tine Hribar ter Taras Kermauner. Naslednje leto mu je umrla mama, zaradi česar si je moral poiskati službo in začasno opustiti študij. Zaposlil se v ljubljanskem okrajnem komiteju ZSMS.

Leta 1968, ko so nekdanji perspektivaši prevladali v reviji Problemi, je kot odgovorni urednik Problemov vzdrževal ravnotežje med revijo in politiko. V tem času so pri Problemih delovali tudi Dušan Pirjevec, Tomaž Šalamun, Niko Grafenauer in Marjan Rožanc. Kasneje je na področju kulture deloval v raznih partijskih organih (v CK ZSMS je bil njegov šef Milan Kučan). S tega položaja je tudi predlagal in sprožil projekt Cankarjevega doma.

To institucijo, katere gradnjo so zaupali arhitektu Edvardu Ravnikarju, je partija podprla z mislijo na lastne proslave in kongrese. Toda Rotovniku je v osemdesetih letih počasi uspelo poudarek s partijsko-političnega prenesti na umetniški program. V tem je že zaznati njegovo politično spretnost, ko je krmaril med zahtevami partije in lastno vizijo razvoja kulturne ustanove in avtonomije umetniškega programa.

Eden ključnih dogodkov v osemdesetih letih, ki mu je Rotovnik dal prostor v Cankarjevem domu, je bil Krst pod Triglavom Dragana Živadinova in Neue Slowenische Kunst (NSK), predstava, ki je močno razvnela javnost, predvsem pa je delovanje dotlej marginaliziranega umetniškega kolektiva NSK pripeljala v sam umetniški center.

Precej umetnikov in producentov, ki danes vodijo nevladne umetniške zavode in so močan del umetniške produkcije v našem prostoru, Rotovniku priznava, da je tedaj odprl vrata mladi, neinstitucionalni umetnosti in plesu, kar je prispevalo k živahnemu ozračju emancipatornih gibanj v osemdesetih letih.

O Rotovnikovi odprtosti za najrazličnejše umetniške sfere priča tudi njegova podpora in sodelovanje s festivalom Mesto žensk. Letos so mu organizatorke tega festivala podelile naziv feminista in dosmrtnega častnega meščana Mesta žensk.

Rotovnik nikoli ni imel težav z obrambo svojih direktorskih odločitev, vselej je strastno stal za ustanovo in sodelavci. Pri tem je z javnimi polemikami ostal prepoznaven kot profiliran sogovornik, ki ima izdelana stališča in jih zna tudi prepričljivo zagovarjati.

V zadnjih letih je odmevala predvsem njegova analiza strukturnih problemov v kulturi pri nas. Skupaj z Borutom Smrekarjem in Vesno Čopič je namreč pripravil predlog temeljite reforme slovenskega kulturnega sistema. Ta zadeva tako sestave umetniških ansamblov kot tudi način zaposlitev v kulturi – spet načrt, ki je in bo na noge spravil precejšen del kulturne scene.

Kljub širokemu poznavanju celotne slovenske kulturne, politične in gospodarske scene Rotovnik po osamosvojitvi ni posegal po političnih funkcijah. Pred nekaj leti, v času nastajanja Pahorjeve vlade, je bil kandidat za ministra za kulturo, po tokratnih volitvah pa so njegovo ime kot možnega ministrskega kandidata omenjali mediji.

Bil je eden najbolj predanih direktorjev, ki je instituciji podaril tudi svoj prosti čas. Njegovo osebno življenje – otroštvo, ki ga je preživljal z bratom, poroka s prvo ženo in rojstvo sinov, kasnejša ločitev in zveza z igralko Polono Vetrih, rojstvo njegovih vnukov – je tako ostajalo v senci njegovih direktorskih naprezanj.

Mitja Rotovnik je v svoji dolgi karieri doživel in soustvarjal ključne družbene in ne le kulturne spremembe. Cankarjev dom, ki si ga je partija omislila kot spomenik sebi, je v osemdesetih pod njegovim vodstvom paradoksno postal prostor različnih družbenih gibanj in zahtev po demokratizaciji. Tam se je zbirala prebujajoča se civilna družba, v njem so se zavzemali za kosovske rudarje, tam je imel zborovanja odbor za človekove pravice in v njem je med desetdnevno vojno bival politični in vojaški vrh.

»Tedaj sem bil generalni direktor generalštaba slovenske vojske,« se pošali Rotovnik. Tudi po osamosvojitvi, v časih različnih slovenskih vlad in političnih opcij, mu je uspelo dovolj uspešno in brez pretresov izvajati umetniški program središčne kulturne ustanove.

Z njim je Cankarjev dom doživel najbolj veličastna leta, dogodke, s katerimi je lahko pariral sorodnim institucijam v svetu. Hkrati je v zadnjih letih postal tudi talec ekonomske krize pri nas, upadanja donacij, krčenja kongresne dejavnosti, številnih državnih rezov v kulturni proračun, s čimer je oblikovanje programa največje kulturne ustanove postajalo vse večji izziv.

Mnogi ustvarjalci, ki so v osemdesetih in devetdesetih umetniško kariero začenjali v CD, opozarjajo, da je po osamosvojitvi ta institucija postopoma pristajala na vse bolj preverjen in (finančno) netvegan program.

Kljub tem vsiljenim omejitvam in splošnemu nazadovanju kreativnega duha pri nas pa Rotovnik po več kot tridesetih letih predaja svoji naslednici Uršuli Cetinski hišo v dobrem stanju. Poskrbel je za prenovo dvoran in preddverij, prav tako proračunska inšpekcija in zunanji revizorji v poslovanju naše največje kulturne ustanove niso našli nobenih napak.

Lahko si predstavljamo, da v pokoju Rotovnik ne bo sedel križem rok. Kot zavzet akter kulturnega življenja pri nas bo ostal strasten polemik in kritik, trn v peti mnogim in odločen analitik slovenske realnosti.