Poslednji dih človekovega dostojanstva

Hans Küng, katoliški duhovnik, in njegov pogled na evtanazijo.

Objavljeno
09. marec 2019 06.00
Posodobljeno
10. marec 2019 06.57
Verjetno ni potrebno na široko utemeljevati, da je zdravniku, ki skuša načelno zastopati individualni interes bolnika, bližje pojmovanje, po katerem umirajoči sam izbere, kako bo razumel svoj interes glede življenja in njegove svetosti. FOTO: Roman Šipić
Tine Hribar
Tine Hribar
Avtor projekta »svetovni etos« je katoliški duhovnik Hans Küng. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Küng priznan koncilski teolog, na začetku novega tisočletja pa je OZN na njegovo pobudo sprejela resolucijo o dialogu med civilizacijami. Ob sprejetju resolucije 9. 11. 2001 je pred generalno skupščino OZN osebno nastopil.

Zaveza svetovnemu etosu je po Küngu nujna zaradi treh razlogov: prvič, ni svetovnega miru brez verskega miru; drugič, ni miru med religijami brez dialoga med religijami; in tretjič, ni preživetja človeštva brez svetovnega etosa. Štiri temeljne, tj. pravrednote svetovnega etosa pa so: svetost življenja, posvečenost mrtvih, dostojanstvo človeka in zlato pravilo etičnosti.
 

Svetost življenja in trpljenje


Küng zavrača vsakršno poveličevanje trpljenja. Ne iskati trpljenja, temveč ga, če ne gre drugače, zgolj prenašati. A najbolje: »Trpljenja naj ne bi le prenašali, marveč naj bi se borili proti njemu« (340). Tudi z evtanazijo. Za merilo svojega odnosa do evtanazije Küng izpostavi evangelij; obenem pa zavrne, da bi bila kriterij lahko še zmerom prevladujoča srednjeveška teologija in iz nje izvirajoče cerkveno pravo.

V intervjuju Ne oklepam se tega življenja za Spiegel (9. 12. 2013) je Küng glede evtanazije ponovil, izpostavil in povzel vsa svoja glavna stališča. Potrdil je, da verjame v Boga in nebesa, zanika pa obstoj »večnega pekla«; v peklu živimo zdaj in tu, če smo izgubili smisel življenja ali smo ujeti v krvave vojne. In upal je, da bo prišel v nebesa, ki so po njem ime za neposredno srečanje z Bogom: onkraj časovnosti in prostorskosti.

Glede življenja in smrti je zatrdil: »Zame je življenje dar Boga. Toda Bog je ta dar izročil meni, moji lastni odgovornosti. To velja tudi za zadnjo fazo življenja, fazo umiranja. Biblijski Bog je Bog dobrosrčnosti, ne pa strašni despot, ki bi človeka rad čim dlje videl v peklu njegovih bolečin. Pomoč pri smrti je torej lahko ultimativna, poslednja življenjska pomoč.«

Na podlagi tega uvida je Küng izrecno podprl ne le pasivno, ampak tudi aktivno evtanazijo. Še več, zanjo se je zaradi osebnost uničujoče parkinsonove bolezni odločil že tudi sam in se kot švicarski državljan vpisal v društvo Exit. Bil je namreč priča hudemu trpljenju svojega brata, ki je zaradi možganskega tumorja umrl pri 23 letih. Njegovega trpljenja, ki je vključevalo več kot zgolj neznosne bolečine, sam ne želi prestajati. In zakaj naj bi se oklepal življenja do zadnjega, če pa smrt pomeni prehod v drugo, večno življenje? Vstop sebe kot končnega bitja v neskončnost Boga? V stanje »večnega miru in večne blaženosti«?

Kakšen premik znotraj katolicizma prinaša ta Küngov odnos do smrti in trpljenja, uvidimo, če njegova stališča primerjamo s sprevrženo apologijo trpljenja in smrti pri uradno še zmerom najbolj čislanem teologu Avguštinu; v 166. pismu sporoča prijatelju Hieronimu: »Človek je živo bitje, obdarjeno z umom, četudi smrtno. Z umom obdarjena duša v njegovih udih je tista, ki je kaznovana s tako hudim trpljenjem. Bog je dober, Bog je pravičen, Bog je vsemogočen; dvomiti o tem je norost s katerih koli vidikov. Zato moramo imeti za pravično tudi hudo trpljenje majhnih otrok.« (Epistulae mutuae II)

image
Če bo paliativna oskrba zares omogočila umiranje brez neznosnega trpljenja, se bo Küng morda premislil. FOTO: Getty Images


Prav zaradi nepotrebnega in zato nedopustnega trpljenja evtanazijo podpira vse več zdravnikov. Kdaj je torej pri bolniku meja, se vpraša dr. Alojz Ihan v knjigi Čas nesmrtnosti (2016), ko človeku ni treba več služiti družbi. Kdaj ga lahko odvežemo od služenja družbeni normi in mu dovolimo, da živi odločitve glede lastnega življenja kot individualno bitje? Ostaja namreč dejstvo, da je v smrti človek sam. »Vprašanje je torej, ali je človek vsaj ob soočenju s smrtjo osvobojen družbene obveze po tabuiziranju in se ima pravico odločiti glede na svoj osebni interes? Ali pa je človek tudi v fazi umiranja še vedno last družbe in mora ostati podrejen njenim tabujem?

Verjetno ni potrebno na široko utemeljevati, da je zdravniku, ki skuša načelno zastopati individualni interes bolnika, bližje pojmovanje, po katerem umirajoči sam izbere, kako bo razumel svoj interes glede življenja in njegove svetosti.« Samo takšno stališče je v skladu ne samo s človekovim dostojanstvom, ampak tudi s svetostjo življenja, življenja, vrednega človeka kot zavestnega bitja. Kot bitja, ki mu gre v njegovi biti za to bit samo. Katerega misel dobi svoj smisel šele, če se človek zave, kako biti človeški, živeti na človeški način.

Zagovor evtanazije je utemeljen ne samo etično, ampak tudi ontološko. Ali kot je spontano zapisala Nevenka Kovačič: »Gre za spoštovanje individualne človekove biti, ki ni le telo in bolečina.« K človeškosti vselej spada tudi človečnost človeka. Šele v tem je njegova prava, polna digniteta.
 

Dostojanstvo človeka in smrt


V evtanaziji kot dostojanstveni smrti, poslednjem dihu človekovega dostojanstva, Küng zato ne vidi nasprotja veri, temveč njeno do-živetje. Človeka vreden konec življenja na zemlji. Ne pa tudi življenja kot takega, ki se po njem s smrtjo ne dokonča, marveč dopolni. Ne sme se zgoditi kot v Goethejevem romanu Trpljenje mladega Wertherja, v katerem si glavni junak vzame življenje, zadnji stavek pa se glasi: »Noben duhovnik ga ni pospremil.« V tem stavku vidi Küng jasno obtožbo še zmerom veljavne cerkvene pozicije. Obenem pa poudari, da njegove evtanazijske smrti nikakor ne gre jemati, kar so mu klerikalni fundamentalisti takoj očitali, za inscenirano protestno dejanje zoper cerkveno avtoriteto. Hkrati svoje smrti – samousmrtitve, ne samomora, umora samega sebe – noče razglašati za obče pravilo, za nekakšen Kantov kategorični imperativ.

Vsakdo naj se odloči sam in samo zase. Avtonomno, prostovoljno in po svoji vesti. To svojo etično držo Küng povzame v knjižici Umreti srečno? iz leta 2014. Še enkrat poudari, da noče nikomur nič predpisovati. Le sam bi želel umreti, dokler bo še človek v polnem pomenu besede, ne pa reduciran na vegetativno bivanje. Ne brez otožnosti in bolečine slovesa, toda notranje zadovoljen in na čistem s samim seboj. Tik pred natisom knjige Umreti srečno? je Küng na smrt zbolel. Založba se je začela obotavljati (kaj če bo umrl pred izidom?) glede objave. A je Küng hitro okreval in za dodatek na koncu knjige zapisal: »Glede aktualnosti in nujnosti mojega temeljnega zavzemanja se ni nič spremenilo. Vsak posameznik ima odgovornost do Boga in ljudi, pa tudi pravico, da se sam odloča o svojem življenju in svoji smrti. Samoodločitev se mi zdi teološko dobro utemeljena, etično pa nujna.« Brez svoje avtonomije, sovpadajoče s svobodo vesti, človek ni človek.

image
V evtanaziji kot dostojanstveni smrti, poslednjem dihu človekovega dostojanstva, Küng zato ne vidi nasprotja veri, temveč njeno do-živetje. FOTO: Mavric Pivk/Delo


Zagovorniki evtanazije izhajajo iz svobode vesti in prostovoljnosti, nasprotniki pa se še zmerom zatekajo k nasilju, najprej k pravnemu, posledično pa tudi k policijskemu. Človeka, ki si želi umreti, tudi v brezizhodnem položaju silijo v trpljenje, ga podrejajo prisilnemu mučenju. Zagovorniki evtanazije pa ne prisiljujejo nikogar, ne na smrt bolnih ne zdravnikov. Izhajajoč iz svobode vesti, vsakomur pustijo biti to, kar je; drugače rečeno, ko na podlagi svobode vesti zagovarjajo evtanazijo, zagovarjajo tudi pravico do ugovora vesti. Takšno zagovarjanje sovpada z ustavno prisego Republike Slovenije, ki vsem družbeno odgovornim narekuje zaprisego: »Da bom ravnal/a po svoji vesti.« Pri evtanaziji namreč ne gre za pravico do smrti, ki je tako in tako neizbežna, marveč za odpravo krivične prepovedi siljenja v trpljenje, ki pa ni neizbežno.
 

Zlato pravilo etičnosti


Künga bo, na njegovo prošnjo, v poslednjih trenutkih spremljal bivši učenec, ravno tako duhovnik oziroma teolog. V skladu z zlatim pravilom, ki se glasi: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi. Ali: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« (Lk 6,31) Oziroma: »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7,12) Gre za dejanje iz sočutja in usmiljenja, ki ga drugemu ne moremo odreči. Ljubezen je pred vsakršnim strahospoštovanjem in vsakršno postavo.

To ne pomeni, da bo Küng pri svoji odločitvi vztrajal do konca. Če bo paliativna oskrba zares omogočila umiranje brez neznosnega trpljenja, se bo morda premislil. Vendar na načelni ravni to ni bistveno. Bistveno je, da nisem vnaprej obsojen na ponižujoče trpljenje, podvrženost mučenju. Na ravni etičnosti to pomeni, da sem deležen človekovega dostojanstva vse do smrti. Pred nami je velika naloga vzpostavitve ravnotežja med politiko pravic in dolžnosti ter etiko skrbi in odgovornosti do drugega.