Potrebujemo ljudi, ki so občutljivi, kritični in odprtega duha

Osemnajstega septembra 1979 so na pobudo umetnikov, znanstvenikov in zgornjeavstrijske ÖRF prebivalci Linza na svoje okenske police postavili radijske sprejemnike in iz njih je mesto preplavila 8. simfonija Arnolda Brucknerja. To je pomenilo začetek vsakoletne linške zvočne prireditve na prostem Klangvolke (Zvočni oblak) in festivala umetnosti, tehnologije in družbe Ars electronica.

Festival, ki odtlej vsakega septembra prireja projekte intermedijske umetnosti, koncerte sodobne elektronske in klasične glasbe, konference in diskusije o družbenih vsebinah ter podjetniške predstavitve, se je v desetletjih razvil v vodilno mestno podjetje, s katerim se je Linz preoblikoval v visokotehnološko, okoljsko ozaveščeno in z umetnostjo prežeto mesto. Ključna prelomnica je leta 2009 bila gradnja Ars electronica centra na desnem bregu Donave, kjer se stikajo sodobna umetnost, znanost, izobraževanje in gospodarstvo. Največji in najpomembnejši svetovni festival intermedijske umetnosti je močno vplival tudi na naš prostor, slovenski producenti in umetniki pa kontinuirano sodelujejo v njegovem programu.

Gerfried Stocker, direktor Ars electronice od leta 1996, je na povabilo slovenskih ministrstev za kulturo in za izobraževanje, znanost in šport ter zavoda za šolstvo njeno delovanje predstavil na Kulturnem bazarju aprila v Ljubljani.

Konec 70. let prejšnjega stoletja je bil Linz mesto s težko industrijo. Kako je festival Ars electronica vplival na preobrazbo zgornjeavstrijske prestolnice v visokotehnološko mesto?

V Linzu je tedaj obstajala močna potreba po spremembi, in to ne le zaradi ekonomskih problemov v jeklarski industriji, ampak tudi zaradi obupne kakovosti življenja. Linz je bil najbolj onesnaženo avstrijsko mesto, skoraj brez kulture, koncertna hiša Brucknerhaus je bila odprta šele leta 1975. Politikom je bilo jasno, da je v mestu treba razviti tudi kvaliteto bivanja, in eno od možnosti je ponujal festival Ars electronica, ki je postal pomemben partner v procesu, s katerim je mesto spremenilo razvojno usmeritev in našlo novo identiteto.

Kakšna je bila vaša vizija vodenja festivala, ko ste ga leta 1996 s Christine Schöpf nasledili od Petra Weibla? Kako se je vizija s širitvijo festivala ter z dejstvom, da je tehnologija postala del vsakdanjika, spreminjala?

Pomembno festivalsko ločnico je pomenila ustanovitev Ars electronica centra leta 1996, ko sem postal tudi direktor festivala. Zavedali smo se, da novi center kot muzej digitalne umetnosti za Linz ne bi bil primeren, saj zanj zunaj festivala ni bilo dovolj publike. Ker smo že sredi 90. let prejšnjega stoletja predvideli komercializacijo interneta, nismo hoteli festivala zgolj vsako leto ponavljati, ampak smo želeli Ars electronico razviti v platformo za avantgardno eksperimentalno delovanje, raziskovalni razvoj in izobraževanje, prav s slednjim pa smo jo povezali z lokalnim prebivalstvom.



Nekateri menijo, da mora umetnost sama preživeti na trgu, vi poudarjate, da v umetnosti ni možen poslovni model, ki ne bi temeljil na javnem denarju …

Tako je in to velja tudi za izobraževanje …
Festival in Ars electronica center sta na lokalni, deželni in zvezni ravni zelo dobro podprta z javnimi sredstvi. Tudi na mandat Evropske prestolnice kulture leta 2009, ki ga je Linz prejel predvsem zaradi Ars electronice, se je mesto z urbanističnimi in arhitekturnimi posegi temeljito pripravilo in med drugim zgradilo nov Ars electronica center na desnem bregu Donave.
Pomembno je, da se Linz v pripravah na mandat Evropske prestolnice kulture ni osredotočil le na Ars electronico, ampak je zgradil obsežen kulturni ekosistem s trajnostnimi učinki. Pred tem je bila linška kulturna infrastruktura v zelo slabem stanju, v času Evropske kulturne prestolnice pa sta bila poleg Ars electronica centra med drugim zgrajena nova operna hiša in muzej Lentos, kar je vzpostavilo močno kulturno identiteto mesta. Večja infrastruktura pa nalaga tudi iskanje novih programov in zagotavljanje načinov financiranja.

Pred štirinajstimi leti ste mi v intervjuju za Sobotno prilogo dejali, da je festivalski proračun dva milijona evrov. Kolikšen je danes, kolikšni so deleži javnih in sponzorskih sredstev?

Proračun festivala znaša 1,3 milijona evrov javnih sredstev, 1 milijon evrov ustvarimo s svojimi aktivnostmi, vključno s prodajo vstopnic, od 2 do 2,5 milijona evrov pa prispevajo udeleženci, ki se predstavljajo na festivalu. Iz javnih sredstev je tako zagotovljena četrtina festivalskega proračuna, preostalo izhaja iz sodelovanja s podjetji ter kulturnimi in drugimi inštitucijami.

S festivalom in z Ars electronica centrom ste vzpostavili platformo, ki povezuje umetnost, znanost, tehnologijo, ekonomijo in izobraževanje, skratka vse družbene segmente. Zakaj je umetnost pomembna za družbo, kako je lahko uporabna za gospodarstvo in znanost?

Pogosto skušam pojasniti, da je umetnost lahko uporabna le, če ji dopuščamo, da je neuporabna. Čim umetnosti ni dovoljeno, da je to, kar je – torej brezpogojna in brezkompromisna –, izgubi moč. Velika moč umetnosti je v tem, da je prostor svobodnega delovanja, v katerem ni treba razmišljati o neposrednih učinkih, da torej pomeni pristan za vzpostavljanje odprte družbe. Ne potrebujemo le dobrih inženirjev, poslovnežev in politikov, ampak tudi ljudi z idejami, ki so zmožni razumeti gonilne sile družbenih sprememb in znajo predvideti prihodnost. Umetniško mišljenje se razlikuje od dizajnerskega mišljenja, kajti medtem ko se slednje osredotoča na rešitve, umetniško mišljenje odpira duha. Živimo v času velikih sprememb in preobrazb, zato še toliko bolj potrebujemo umetnike, ki so sposobni razmišljanja v vseh smereh. Da pa bi energijo umetnosti lahko uporabili in jo naredili uporabno, so potrebni eksperti, ki podpirajo prevajanje, posredovanje in komunikacijo med umetnostjo in drugimi družbenimi sektorji, kot so izobraževanje, znanost, industrija. Prav to je naloga kulturnih inštitucij, kot je Ars electronica.

Kako to počnete vi?
Ars electronica center je prvenstveno izobraževalna institucija, tudi njene razstave so orodje za izobraževanje in informiranje ljudi o pomembnih sodobnih vsebinah. Obiskovalce želimo opolnomočiti, da ne bi bili zgolj potrošniki nove tehnologije, ampak bi poznali njeno osnovno delovanje, razvili kritično zavest in se začeli zavedati svoje vloge v tehnološkem razvoju. V Ars electronica centru organiziramo programe za vse starostne skupine otrok in mladostnikov, od vrtcev do univerze, pa tudi za mlade brezposelne. Mlade učimo, da sodobne naprave niso le produkti, ki pripadajo nekomu drugemu, ampak so ustvarjalna orodja. To spreminja pogled ne le na tehnologijo, ampak tudi na to, kako ljudje vidijo sebe, saj jim poznavanje tehnologije omogoča zavedanje, da njihove odločitve pomenijo odgovornost. Ne gre za to, da bi naši mladi obiskovalci postali dobri programerji in inženirji, ampak za to, da se naučijo razumeti osnove tehnologije in jo znajo ustvarjalno uporabljati.

Spodbudni učinki so vidni v festivalski kategoriji U19, ki je namenjena avstrijskim najstnikom in v kateri nagrade najpogosteje prejemajo mladi iz Zgornje Avstrije, ki imajo Ars electronico center v neposredni bližini. Kako pa je z vpeljavo povezave umetnosti in znanosti v šolski kurikulum, kar je lani na podelitvi nagrad napovedala zdaj bivša ministrica za izobraževanje?

Ministrstvo za izobraževanje je v sodelovanju z Ars electronico pripravilo zelo dober program. Ali ga bo nova vlada uporabila, bomo še videli, pozitivno se mi zdi že to, da so lani v osnovnošolsko izobraževanje uvedli poučevanje kodiranja z namenom, da bi se čim mlajše generacije naučile razumevanja kod. Kode obvladujejo sodobni svet, zato je nujno njihovo poznavanje. Mnoge korporacije in inštitucije zbirajo in hranijo naše podatke, česar se večina uporabnikov družbenih omrežij ne zaveda, niti nima pojma o delovanju kodnih sistemov pa tudi o tem ne, da je pametni telefon mogoče uporabiti še vse za kaj drugega kot pošiljanje sporočil, da ga je mogoče uporabiti v situacijah, ko gre za preživetje.

Ali organizirate tudi programe za starejšo populacijo?

Starejše usposabljamo o uporabi sodobnih naprav, vendar smo osredotočeni na mlajše generacije.

V Future Lab – Laboratoriju prihodnosti ste sodelovali tudi z Intelom pri razvijanju dronov in z Mercedesom pri razvijanju programa samovozečega avtomobila. Kako je potekalo sodelovanje?

Z Mercedesom je šlo za triletni raziskovalni program o komunikacijskih strategijah med pešci in samovozečimi avtomobili. V avtomobilski industriji so inženirji osredotočeni na to, kako avto prepoznava okolico, kako vidi pešca. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kako lahko samovozeče vozilo, ki ni več avto, temveč robot na kolesih, pomaga pešcem, da ga razumejo. Kako so lahko pešci prepričani, da se je avto ustavil zato, ker ve, da želijo prečkati cesto, in ne zato, ker se mu je izpraznila baterija oziroma se je sesul njegov računalniški program. Medtem ko voznik in pešec med seboj komunicirata z očesnim stikom in telesno govorico, z robotom to ni mogoče, zato smo razmišljali, kakšna bi lahko bila »govorica« samovozečega vozila.

Podobno je bilo z droni. Ko se je dron po izraženi človekovi gesti začel umikati, ljudje niso verjeli, da se je umaknil zato, ker so njegov umik izrazili s svojo gesto, ampak ker naj bi ga nekdo v ozadju upravljal. Želeli smo najti čustveno potrditev in zaupanje o vzpostavljeni komunikaciji med človekom in robotom. Drona smo programirali, da se je ob človekovi gesti rahlo zasukal, podobno človeku, ki bi s prikimanjem dal vedeti, da je razumel sporočilo.

Tako v primeru Intela kot Mercedesa smo sodelovali z umetniki, ki delujejo na področju animacij in poznajo zelo preproste in učinkovite načine, kako bi se lahko dron in avto izrazila ter človeku poslala signale. Mercedes je bil s projektom zelo zadovoljen, tako da se sodelovanje z umetniki nadaljuje.

Vaši partnerji so tudi znanstvene inštitucije. V preteklosti je bil to Cern, zdaj sodelujete z Evropsko vesoljsko agencijo in Južnim evropskim observatorijem v Atacami v Čilu. Eden vaših partnerjev je zadnja leta evropska komisija, s katero ste v festivalski program uvedli novo kategorijo Starts Prize, ki povezuje umetnost in industrijo.

Glavni razlog, da smo leta 2010 začeli sodelovati s Cernom, so bile umetniške rezidence. Med umetniki in znanstveniki je obstajalo veliko zanimanja za medsebojne izmenjave, pri čemer je Ars electronica vzpostavila celoten finančni in operacijski sistem. Želeli smo, da bi umetniki imeli med obiskom znanstvene inštitucije dostop do znanstvenikov in tehnologije, po njihovi vrnitvi smo jim v Future Lab omogočili, da so, polni navdiha, svoje delo realizirali, njihove predstavitve na festivalu pa so bile pospremljene z javnimi diskusijami.

S finančno podporo evropske komisije smo začeli umetnike pošiljati tudi v Evropsko vesoljsko agencijo in Južni evropski observatorij v Čilu. Iz teh sodelovanj smo v Ars electronici dobili izkušnjo, kako lahko kulturna inštitucija podpira in skrbi za izmenjavo med različnimi partnerji. Podobno je v primeru izobraževanja in podjetništva, kjer je prav tako potreben mediator med umetniki in učitelji ter umetniki in podjetniki. Poleg produkcije in predstavitve umetniških del je ena od nalog sodobnih kulturnih organizacij prav iskanje načinov za vzpostavljanje tovrstnih povezav.

Ob stalnih prizoriščih – Ars electronica center, OK center in Brucknerhaus – je festival v zadnjem desetletju zamenjal več mestnih lokacij. Leta 2007 je bilo prizorišče ulica Mariengasse, leta 2010 opuščena tobačna tovarna, zadnja tri leta je osrednja festivalska lokacija ogromno poslopje stare pošte, festivalsko poimenovane Postcity. Ali razmišljate o novem premiku?

Nekdaj majhna festivalska skupnost je v prvih letih tega tisočletja eksplodirala. Zaradi širitve festivala smo morali iskati nove lokacije in dober primer je prav Mariengasse, povsem zapuščena ulica v osrčju Linza, ki so jo umetniške aktivnosti oživele, s premikom v tobačno tovarno leta pa smo zagotovili, da po festivalu prostor ni postal zgolj pisarniški in stanovanjski kompleks, ampak se je razvil v dinamično kulturno in razvojno industrijsko središče. Po selitvi v Postcity smo se začeli zavedati možnosti, ki jih ponuja tamkajšnji ogromen kompleks, in z njim zadostili naraščajočemu številu mnogih, ki se želijo predstaviti na platformi Ars electronice. Postcity nam je dal zelo zanimivo izkušnjo o gradnji festivala v veliko univerzalno platformo, v kateri še vedno ohranjamo specifična interesna področja, kot sta festival animacije in program digitalne glasbe, obenem pa sodelujemo z galerijami, muzeji in univerzitetnim kampusom, ki je bil dolga leta le prizorišče na univerzi za umetnost, lani pa se je v okviru tega programa predstavilo 15 umetniških univerz z vsega sveta. Ker bodo leta 2020 staro pošto podrli, bo to festivalsko prizorišče na voljo le še letos in morda prihodnje leto ob njegovi 40-letnici.

Festival Ars electronica je preživel prav zato, ker smo ga nenehno spreminjali. V zgodnjih 80. letih je bil zelo akademski, z našim prihodom je postal bolj izkustven, sledilo je obdobje selitev, zadnja leta pa spominja na veliko tržnico. Prepričan sem, da nam je kljub preobrazbam uspelo ohraniti njegovo integriteto, saj še vedno vsebuje provokativne eksperimentalne projekte, kot je lani nagrajeni projekt K-9_Topologija: ARTE-mis umetnice Maje Smrekar, ki je z drugimi izbranimi deli v programu pokazal močan potencial medijske umetnosti. Ogromno obeta tudi omenjeni program Starts Prize, kajti le kdo bi si še pred petimi leti lahko predstavljal, da bo program evropske komisije Obzorje 2020, ki je odgovoren za ekonomski in industrijski razvoj, financiral tudi povezovanje umetnosti in industrije.

Projekt Maje Smrekar je pred podelitvijo nagrade zlata nika v kategoriji hibridne umetnosti tudi v Avstriji razburil del javnosti. V predvolilnem obdobju je Svobodnjaška stranka Avstrije (FPÖ) od ministra za kulturo zahtevala, da se do projekta opredeli v parlamentu. Kaj je sledilo po festivalu?

Pravzaprav nič. Lani je v predvolilnem času avstrijska desnica želela iz projekta napraviti škandal, vendar na njihovo oglašanje ni nihče odreagiral. Bilo je sicer nekaj člankov v rumenem tisku, med festivalom so krožili pamfleti, nato pa je vse potihnilo. Projekt Maje Smrekar je namreč podprla tudi avstrijska katoliška cerkev, češ da je provokativen, vendar pomemben in da so takšne provokacije nujne za razmislek o družbenem razvoju. Minister za kulturo je o projektu pripravil svoje stališče, česar so na ministrstvu vajeni, a kot veste, je bil projekt tako na podelitvi kot sicer zelo lepo sprejet. V okviru Ars electronice smo o njem pripravili javno diskusijo, na kateri smo sodelovali profesor filozofije s katoliške univerze, znanstvenik biolog in jaz kot predstavnik Ars electronice. Odločitev, da se na škandal nismo odzvali, se mi zdi zelo dobra, kajti vse obtožbe, ki so letele na Majo Smrekar, so bile neutemeljene. Umetnica s temeljito premišljenim projektom ni kršila zakonodaje, da je biotehnologija področje, ki zahteva javno diskusijo in s tem ozaveščanje javnosti, pa je srčika njenega projekta.

Zanimivo je, da katoliška cerkev festivalu odstopa svoje prostore. Linška katedrala je eno od festivalskih prizorišč, in to ne le za zvočne, ampak tudi multimedijske dogodke. Pred leti je bila tam uprizorjena gledališka predstava Hirošija Išigura z igralko in robotko, prav tako ni zadržkov za uprizarjanje plesnih predstav …

Gre za občutljivo sodelovanje, ki temelji na dolgoletnem medsebojnem zaupanju. Začeli smo z zvočnimi dogodki, ki so »varni« za obe strani. Ko smo se prepričali o stabilnosti sodelovanja, pa smo nadaljevali tudi z drugimi zvrstmi. S kontinuiranim sodelovanjem je mogoče zgraditi zelo stabilen odnos s partnerji v mestu.



Vsaka festivalska izdaja ima osrednjo temo. Kdaj v letu jo izberete, pri katere izbiri se izogibate trendom?
Temo običajno izberemo med decembrom in februarjem, pri čemer sledimo tudi trendom, saj ne bi bilo smiselno, da bi se postavili v pozicijo, češ, mi vam povemo, kaj je vsebina prihodnosti. Imamo zelo dobre načine, da ugotovimo, katere vsebine niso zanimive le za medije in weblocke, ampak tudi umetnike. Kajti lahko imaš dobro vsebino, vendar če se umetniki z njo ne ukvarjajo, potem nimaš dobrega festivala. Res pa je, da želimo v izbrano temo vselej vnesti razliko. Tema lanskoletnega festivala je bila AI – Artificial Inteligence (umetna inteligenca), zato smo v podnaslov vključili posebno perspektivo AI kot Andere Ich (drugi jaz). V našem primeru so podnaslovi pomembnejši od naslovov in pri omenjeni zelo trendovski temi se nismo želeli osredotočiti le na novo tehnologijo, ampak tudi izpostaviti, kaj umetna inteligenca pomeni za ljudi, kako spreminja razmišljanje o nas samih.

Po preselitvi iz Brucknerhausa, kjer je med festivalom potekal dvodnevni, z osrednjo temo povezan simpozij, ki je odpiral zelo reflektirane in kritične vsebine, je simpozij žal v zadnjem desetletju razvodenel.

Eden glavnih razlogov, da simpozij ni več tako zelo pomemben del festivala, je obilica festivalskih dogodkov, vsaka skupnost in področje festivala ima svoj simpozij oziroma konferenco. Pred petnajstimi leti je bilo zelo težko najti dobro teorijo in material o izbranih vsebinah, danes so predavanja teoretikov in filozofov dostopna na internetu, prav tako knjige in publikacije. Verjetno se bo to v prihodnje spremenilo, a trenutno je pomembno predvsem povezovanje mnogoterih različnosti.

Drugo šibko točko vidim v predstavitvi umetniških del. Zlasti nominirana in nagrajena dela v kategoriji hibridne in interaktivne umetnosti nemalokrat niso predstavljena v celoti, ampak zgolj informativno, tako da imam včasih občutek, da se premikam skozi štiridimenzionalni festivalski katalog.

Včasih razlog tiči v naravi prijavljenih projektov, ki jih za nagrade prix ars electronica izberejo žirije in so bodisi preobsežni bodisi si njihove postavitve v celoti finančno ne moremo privoščiti. Drugače je s projekti, ki jih kuriramo sami in jih od leta 2016 v celoti predstavljamo v ogromnih kletnih prostorih Postcityja.

Močan odziv takrat Haiderjeve FPÖ je bil tudi leta 2000 na projekt, predstavljen na Glavnem trgu (Hauptplatz) v sklopu teme Next Sex. V omenjenem intervjuju ste pred skoraj poldrugim desetletjem izjavili, da niste zelo politični. Ali se vam zdi danes pomembno, da je umetnost tudi politična? Kako sploh je umetnost lahko politična?

S svojo izjavo sem tedaj meril na to, da se ne vpletamo v spopade med političnimi strankami, vendar menim, da se bo to spremenilo. Umetniško stališče o tem, kako tehnologija spreminja družbo, je politično stališče. Zame je bilo vselej pomembno, da se umetniki lotevajo biotehnologije in umetne inteligence ter s svojimi deli opozarjajo, da ti področji ne zadevata le podjetij, političnih strank in omrežij, ampak nas vse, ki moramo biti kot družba v ta razvoj vključeni. Seveda obstajajo projekti, ki so vsaj na površini bolj igrivi, vendar verjamem, da ima medijska umetnost zelo močno politično sporočilo.

Še nedavno smo živeli v zelo odprti družbi, danes, ko se evropska politika nagiba v desno in s svojim diskurzom straši ljudi, pa družba postaja tesnobna in zaprta. Glede na to, kako se odziva na problem z migracijami in begunci, bi se v kulturnem sektorju morali vprašati, zakaj ne zmoremo učinkoviteje sodelovati pri ustvarjanju odprte družbe. Morda smo trenutno preveč skeptični, a kljub temu menim, da vse ni tako zelo slabo. Kdo bi si pred petnajstimi leti lahko predstavljal, da bodo danes v večini evropskih držav istospolne poroke nekaj povsem normalnega? Glede tega je današnja družba neprimerno bolj odprta kot v preteklosti.

Najboljši način, kako je umetnost lahko politična, je torej v ohranjanju prostora za ljudi, ki so odprtega duha brez predsodkov, v ohranjanju umetnosti kot polja, kjer se lahko zgodijo nove in provokativne ideje. Obramba projekta Maje Smrekar je zatorej pomembnejša od vključevanja v spore političnih strank, ker omogoča, da se takšni projekti lahko zgodijo v prostorih, kot sta v Sloveniji Galerija Kapelica in v Avstriji festival Ars electronica. Zelo me veseli, da je Maja Smrekar prejela tudi slovensko nacionalno nagrado. Četudi je bilo njeno delo pospremljeno z diskusijami in komentarji, tako umetnikom kot drugim vliva upanje v možnost sprememb.

Kakšna je vaša vizija prihodnosti? Predvidevam, da niste ravno distopično ali celo apokaliptično naravnani.

Prepozno je, da bi lahko bili pesimisti. Seveda ni nikoli dovolj opozarjati na podnebne spremembe in možne nevarnosti umetne inteligence, toda moj optimizem temelji na dejstvu, da ljudje kot biološka vrsta na Zemlji obstajamo 200.000 let in smo vedno našli način, kako se izkopati iz krize. Ni me toliko strah izginotja človeške vrste bodisi zaradi podnebnih sprememb bodisi umetne inteligence, bolj me skrbi, kako med prebijanjem skozi krizo ohraniti kvaliteto bivanja in dostojanstvo. Upam, da smo se iz prehoda iz agrarne v industrijsko družbo, ki sta ga zaznamovali svetovni vojni, vendarle nekaj naučili in se nam bo v današnjem prehodu v digitalno družbo temu uspelo izogniti. Verjamem, da bi morali ohranjati optimizem, seveda ne naivno, češ, saj bo vse v redu, temveč vero, da smo sposobni pravilnega delovanja, za kar pa sta potrebna gromozanski trud in energija, da bi v digitalno družbo lahko prešli s čim manjšo kolateralno škodo. V tem procesu lahko kultura in umetnost, še zlasti umetnost, ogromno prispevata s tem, da spodbujata ljudi, ostrita občutljivost in omogočata kritični uvid. Zato v tem trenutku zelo potrebujemo ljudi, ki so občutljivi, kritični in odprtega duha.

Kako vidite festival Ars electronica v prihodnosti?

Upam, da bo Ars electronica tudi v prihodnje tako prilagodljiva in fleksibilna, kot je bila v prvih štirih desetletjih, vendar je trenutno naš največji izziv soočanje z lastnim uspehom. Natančno ste navedli nekaj kritičnih festivalskih točk, gre za vprašanje o zmožnosti ohranjanja kritične in teoretske refleksije znotraj festivala. Morda bi morali nadaljevati v drugi smeri, a pomembno je, da ostajamo dovolj fleksibilni in odprti za soočanje s kritiko. Po eni strani moramo graditi na svojem uspehu, a obenem se moramo premakniti naprej. V obdobju, ko se je festival selil z lokacije na lokacijo, smo bili vsakič znova prisiljeni festival in svoje delovanje premisliti. In prav to nas med iskanjem nove lokacije čaka v bližnji prihodnosti.

Kaj je osrednja tema letošnjega festivala?

Naslov letošnjega festivala je Error – the Art of Imperfection (Napaka – umetnost nepopolnosti). Napaka je zanimiva zato, ker izpostavlja našo obsesijo do popolnosti. V umetni inteligenci se vse vrti okoli strojev, ki naj bi bili popolnejši od ljudi. Toda zakaj sploh verjeti, da bi morala biti tehnologija, ki smo jo sami ustvarili, popolnejša od nas? Zakaj popolnosti pripisovati tako visoko vrednost? Človeška evolucija temelji na napakah in zmotah, ki pomenijo odklon od pričakovanj. Prav zato je napaka sestra dvojčica strpnosti. Strpnost potrebujemo ne za opravičevanje svoje lenosti in zmot, ampak zato, da bi bili zmožni sprejemati produktivno energijo napak. Zato je po lanskem festivalu, katerega tema je bila umetna inteligenca, še toliko bolj na mestu, da se z letošnjo temo osredotočimo na napako kot zelo človeško stanje.